Language of document : ECLI:EU:F:2014:264

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(drugi senat)

z dne 11. decembra 2014

Zadeva F‑31/14

Philippe Colart in drugi

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Zastopanje zaposlenih – Odbor uslužbencev – Volitve v odbor uslužbencev – Ureditev zastopanja zaposlenih v Evropskem parlamentu – Pristojnost volilnega odbora – Postopek s pritožbo pri volilnem odboru – Objava izida volitev – Pritožba, vložena pri volilnem odboru – Člen 90(2) Kadrovskih predpisov – Neobstoj predhodne pritožbe pri OI – Neposredna predložitev zadeve Sodišču za uslužbence – Nedopustnost“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero P. Colart in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, predlagajo razveljavitev rezultatov volitev v odbor uslužbencev Evropskega parlamenta, ki jih je volilni odbor objavil in sporočil 28. novembra 2013 ter jih je ta odbor nato po zavrnitvi njihove pritožbe potrdil.

Odločitev: Tožba se zavrže kot nedopustna. P. Colart in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, nosijo polovico svojih stroškov. Evropski parlament nosi svoje stroške, naloži pa se mu tudi plačilo polovice stroškov, ki so jih priglasile tožeče stranke.

Povzetek

1.      Tožba uradnikov – Odbor uslužbencev – Volitve – Pristojnost sodišča Unije – Meje

(Člen 270 PDEU; Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Zastopanje – Odbor uslužbencev – Volitve – Pravilnost – Obveznost institucij, da zagotavljajo pravilnost volilnih postopkov – Obseg

(Kadrovski predpisi, členi 9(2), 90 in 91)

3.      Tožba uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločitev organa za imenovanja, da zagotavlja pravilnost volitev in torej tudi sestave predstavniških organov zaposlenih institucije – Vključitev – Pogoji

(Člen 270 PDEU; Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

4.      Tožba uradnikov – Odbor uslužbencev – Volitve – Odločitev volilnega odbora – Tožba, vložena proti zadevni instituciji v primeru neobstoja predhodnega postopka v skladu s Kadrovskimi predpisi – Nedopustnost

(Člen 270 PDEU; Kadrovski predpisi, člen 90(2) in Priloga II, člen 1, drugi odstavek)

5.      Sodni postopek – Stroški – Naložitev stroškov – Upoštevanje zahtev pravičnosti – Delna naložitev stroškov stranki, ki je uspela

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 101 in 102(2))

1.      V volilnih sporih, ki zadevajo zlasti odbore uslužbencev, je sodišče Unije pristojno za odločanje na podlagi splošnih določb Kadrovskih predpisov v zvezi s tožbami uradnikov, sprejetih na podlagi člena 270 PDEU. Ta sodni nadzor se izvaja v okviru tožb zoper zadevno institucijo, njegov predmet pa so dejanja ali opustitve organa za imenovanja med upravnim nadzorom, ki ga zagotavlja na tem področju.

Vendar je sodišče Unije pristojno le za akte, ki posegajo v položaj in jih je sprejel zadevni organ. V volilnih sporih v zvezi z imenovanjem odborov uslužbencev akti, ki jih sprejme organ – ki je lahko ustanovljen na podlagi Kadrovskih predpisov ali ne in na katerega niso prenesena pooblastila organa za imenovanja – na primer odbor uslužbencev, volilni urad ali volilni odbor, načeloma niso akti, ki jih sprejme ta organ v dobesednem pomenu in ki bi jih bilo mogoče zato samostojno izpodbijati pred sodiščem Unije.

Sodišče Unije lahko namreč le posredno, v okviru morebitnega sodnega nadzora nad dejanji ali opustitvami organa za imenovanja, z vidika obveznosti tega organa, da zagotavlja pravilnost volitev – ob upoštevanju medsebojne povezanosti zaporednih aktov, ki sestavljajo volilne postopke, in kompleksnega postopka, v katerem so sprejeti – preuči, ali so akti, ki jih je sprejel volilni odbor in so tesno povezani z izpodbijano odločitvijo, ki jo je sprejel navedeni organ, morda nezakoniti. Vendar je pogoj za tak sodni nadzor obstoj odločitve tega organa.

(Glej točke 41, 46 in 47.)

Napotitev na:

Sodišče: sodbe de Dapper in drugi/Parlament, 54/75, EU:C:1976:127, točki 8 in 24; Venus in Obert/Komisija in Svet, 783/79 in 786/79, EU:C:1981:245, točka 22, in Diezler in drugi/ESS, 146/85 in 431/85, EU:C:1987:457, točka 5;

Sodišče prve stopnje: sodbe Grynberg in Hall/Komisija, T‑534/93, EU:T:1994:86, točka 20; Marx Esser in del Amo Martinez/Parlament, T‑182/94, EU:T:1996:130, točka 37, in Chew/Komisija, T‑28/96, EU:T:1997:97, točka 20;

Sodišče za uslužbence: sodba Milella in Campanella/Komisija, F‑71/05, EU:F:2007:184, točki 42 in 43.

2.      Institucije Unije morajo svojim uradnikom zagotavljati možnost povsem svobodnega imenovanja njihovih predstavnikov ob upoštevanju vzpostavljenih pravil. Zato morajo preprečiti in sankcionirati očitne nepravilnosti s strani organov, pristojnih za izvedbo volitev, kot je odbor uslužbencev ali volilni odbor.

V zvezi s tem, prvič, je lahko upravi naloženo sprejemanje zavezujočih odločitev in, drugič, mora vsekakor odločati o pritožbah, ki bi bile lahko v zvezi s tem naslovljene nanjo v okviru postopka, ki ga določata člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

Nadzor, ki ga izvaja uprava na volilnem področju, ki ni omejen zgolj na pravico do ukrepanja v okoliščinah, ko so organi, ustanovljeni na podlagi Kadrovskih predpisov, ali upravni organi, pristojni za organizacijo volitev, že kršili volilna pravila ali obstaja konkretno tveganje, da jih ne bodo upoštevali. Nasprotno, institucije imajo pravico ukrepati po uradni dolžnosti, in sicer tudi preventivno, če dvomijo o pravilnosti volitev.

(Glej točke od 42 do 44.)

Napotitev na:

Sodišče: sodba de Dapper in drugi/Parlament, EU:C:1976:127, točki 22 in 23;

Sodišče prve stopnje: sodba Maindiaux in drugi/ESS, T‑28/89, EU:T:1990:18, točki 32 in 71;

Sodišče za uslužbence: sodba Milella in Campanella/Komisija, EU:F:2007:184, točka 71.

3.      Akti, sprejeti na podlagi obveznosti vsake institucije, da zagotovi pravilnost volitev predstavniških organov zaposlenih in torej tudi sestave teh organov, so odločitve navedene institucije, zoper katere lahko uradniki in uslužbenci neposredno vložijo pritožbo pri organu za imenovanja, ne da bi se morali pri tem ravnati po postopku, določenem v členu 90(1) Kadrovskih predpisov, in predhodno pri zadevnem organu vložiti zahtevo za sprejetje odločitve, ki se nanaša nanje.

Sodišče Unije priznava tudi možnost neposredne pritožbe na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, čeprav organ za imenovanja, še ni sprejel implicitne ali eksplicitne odločitve, da ne bo opravil nadzora nad pravilnostjo odločitve, ki jo je sprejel organ, pristojen za organizacijo volitev, če zadevna oseba v taki pritožbi navede ukrepe, ki jih nalagajo Kadrovski predpisi in naj jih organ za imenovanja, ne bi sprejel.

Ob upoštevanju navedenega pa je treba na področju volilnih sporov v zvezi z imenovanjem odborov uslužbencev institucij Unije pred kakršno koli tožbo, vloženo na podlagi člena 270 PDEU in člena 91 Kadrovskih predpisov, vsekakor najprej vložiti pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

(Glej točke od 49 do 51.)

Napotitev na:

Sodišče: sodbi de Dapper in drugi/Parlament, EU:C:1976:127, točka 23, in Diezler in drugi/ESS, EU:C:1987:457, točka 7;

Sodišče prve stopnje: sodba White/Komisija, T‑65/91, EU:T:1994:3, točki 91 in 92;

Sodišče za uslužbence: sodba Milella in Campanella/Komisija, EU:F:2007:184, točka 54, in sklep Klar in Fernandez Fernandez/Komisija, F‑114/13, EU:F:2014:192, točki 58 in 59, predmet pritožbe, ki poteka pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑665/14 P.

4.      Tožba, ki je bila vložena proti instituciji Unije, vendar se z njo izpodbija zakonitost rezultata volitev odbora uslužbencev, ki ga je razglasil volilni odbor, ne pa odločitev organa za imenovanje, je nedopustna.

Če namreč zadevni odbor zavrne pritožbo tožeče stranke na podlagi svojih pravil, lahko le-ta od zadevnega organa zahteva sprejetje odločitve, v kateri ta zavzame stališče o pravilnosti volitev ali celo razveljavi rezultate navedenih volitev, v primeru implicitne ali eksplicitne zavrnitve pa lahko vloži pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Tožeča stranka lahko na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vloži pritožbo neposredno pri zadevnemu organu.

V zvezi s tem se obveznosti, da se, prav tako na volilnem področju, pred vložitvijo tožbe na podlagi člena 270 PDEU zoper dejanje ali opustitev organa za imenovanja, v okviru njegove obveznosti, da nadzira pravilnost volitev v odbor uslužbencev, vloži pritožba, ni mogoče izogniti z obrazložitvijo, da je neki organ – v obravnavani zadevi volilni odbor – na podlagi besedila, ki so ga sprejeli odbor uslužbencev in sami uslužbenci te institucije, pristojen za odločanje v sporih v zvezi s potekom volitev in rezultati teh volitev.

Na eni strani namreč uradniki na skupnem sestanku in organi, ustanovljeni na podlagi Kadrovskih predpisov, kot je odbor uslužbencev, v okviru pogojev za izvolitev v odbor uslužbencev, ki jih sprejmejo, nimajo pristojnosti, da odstopajo od izrecnega pravila iz Kadrovskih predpisov, v obravnavani zadevi člena 90(2) teh predpisov.

Na drugi strani je odločitev, ki jo sprejme volilni odbor, le odločitev o potrditvi ali razveljavitvi rezultatov volitev. V takih okoliščinah Sodišče za uslužbence ni pristojno za neposredno odločanje, tj. če organ za imenovanja, tožene institucije ni sprejel nobene odločitve, o zakonitosti odločitve volilnega odbora.

Nasprotno, kar zadeva odločitev tega organa, ki odloča o pritožbi, vloženi na volilnem področju, na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ta za zadevni organ pomeni, da – na podlagi rezultatov volitev in dolžnosti, da svojim uradnikom in uslužbencem zagotovi možnost povsem svobodnega imenovanja njihovih predstavnikov ob upoštevanju vzpostavljenih pravil – odloči, ali bo v volilnem postopku ukrepal ali ne. V takih okoliščinah je Sodišče za uslužbence na volilnem področju pristojno za nadzor nad zakonitostjo odločitve organa za imenovanje, zlasti da ugotovi, ali ta organ ni sprejel nobenega od ukrepov, predpisanih v Kadrovskih predpisih, v smislu člena 90(2), prvi pododstavek, Kadrovskih predpisov.

(Glej točke 54, 57 in od 60 do 63.)

Napotitev na:

Sodišče: sodba de Dapper in drugi/Parlament, EU:C:1976:127, točki 28 in 29;

Sodišče prve stopnje: sodbe Maindiaux in drugi/ESS, EU:T:1990:18, točka 45; Grynberg in Hall/Komisija, EU:T:1994:86, točka 23; Schneider/Komisija, T‑54/92, EU:T:1994:283, točka 19, in Marx Esser in del Amo Martinez/Parlament, EU:T:1996:130, točke od 17 do 22 in 33;

Sodišče za uslužbence: sodba Loukakis in drugi/Parlament, F‑82/11, EU:F:2013:139, točke 25, 29 in 46.

5.      Treba je uporabiti določbe člena 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence glede možnosti, da se stranki, ki je uspela, naloži, da nosi svoje stroške in da prevzame stroške nasprotne stranke, v primeru, ko besedilo spornih notranjih določb napeljuje na misel o dopustnosti tožbe neposredno pred sodiščem Unije in kadar zadevna institucija prizna dvoumnost, vendar ne ukrepa za spremembo tega besedila.

(Glej točki 67 in 68.)