Zadeva C‑665/20 PPU
X
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Amsterdam)
Sodba Sodišča (peti senat) z dne 29. aprila 2021
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Razlogi za fakultativno neizvršitev – Člen 4, točka 5 – Zahtevana oseba, ki ji je bila izrečena pravnomočna sodba za ista dejanja v tretji državi – Kazen, ki je že prestana ali je ni več mogoče izvršiti po zakonodaji kaznujoče države – Izvajanje – Polje proste presoje izvršitvenega pravosodnega organa – Pojem ‚ista dejanja‘ – Odpustitev kazni s strani organa, ki ni sodišče, v okviru splošne pomilostitve“
1. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje – Zahtevana oseba, ki ji je bila izrečena pravnomočna sodba za ista dejanja v tretji državi – Polje proste presoje izvršitvenega pravosodnega organa – Obseg
(Okvirni sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, člen 4, točka 5)
(Glej točke 43, 44, 47, od 49 do 53, 55, 59, 60 in 67 ter točko 1 izreka.)
2. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklepi za približevanje nacionalnih zakonodaj – Izvajanje držav članic – Pravni učinki okvirnih sklepov – Obveznost neuporabe nacionalne določbe, ki je v nasprotju z okvirnim sklepom – Neobstoj – Obveznost skladne razlage nacionalnega prava – Obseg – Nujnost zagotovitve polne učinkovitosti okvirnega sklepa
(Okvirni sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299)
(Glej točke od 62 do 64.)
3. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje – Zahtevana oseba, ki ji je bila izrečena pravnomočna sodba za ista dejanja v tretji državi – Razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje – Zahtevana oseba, ki jo je država članica pravnomočno obsodila za ista dejanja – Pojem istih dejanj – Enotna razlaga
(Okvirni sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, člen 3, točka 2, in člen 4, točka 5)
(Glej točke 70, 72, od 75 do 78 in 83 ter točko 2 izreka.)
4. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje – Zahtevana oseba, ki ji je bila izrečena pravnomočna sodba za ista dejanja v tretji državi – Kazen, ki je že prestana ali je ni več mogoče izvršiti po zakonodaji kaznujoče države – Pojem – Kazen, ki je bila deloma izvršena v navedeni državi pred odpustitvijo kazni – Vključitev – Odpustitev kazni, ki jo podeli organ, ki ni sodišče, v okviru splošne pomilostitve brez objektivnih premislekov kaznovalne politike – Nevplivanje
(Okvirni sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, člen 4, točka 5)
(Glej točke od 86 do 88, 92, 94 in od 98 do 104 ter točko 3 izreka.)
Povzetek
Sodišče je pojasnilo obseg načela ne bis in idem, ki se uporablja pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje za dejanja, ki so že bila predmet prejšnje obsodbe v tretji državi
Nemški pravosodni organi so septembra 2019 zoper X izdali evropski nalog za prijetje (v nadaljevanju: ENP) za začetek kazenskega pregona zaradi dejanj, ki jih je leta 2012 storil nad svojo partnerko in njeno hčerko. X je bil marca 2020 prijet na Nizozemskem. Predaji tem organom je nasprotoval in trdil, da je bil za ista dejanja že preganjan in pravnomočno obsojen v Iranu. Natančneje, za del teh dejanj je bil oproščen, za drug del pa je bil obsojen na kazen zapora, ki jo je skoraj v celoti prestal, preden mu je bila kazen odpuščena. Odpustitev kazni mu je bila priznana v okviru ukrepa splošne pomilostitve, ki jo je razglasil vrhovni vodja Irana ob 40. obletnici islamske revolucije. Tako po mnenju X zaradi prejšnje obsodbe v Iranu načelo ne bis in idem, kot je določeno v členu 4, točka 5, Okvirnega sklepa o ENP,(1) ki je bil prenesen v nizozemsko pravo, nasprotuje izvršitvi ENP, ki se nanaša nanj.
Ta člen določa, da lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev ENP, če je zahtevani osebi tretja država izrekla pravnomočno sodbo za ista dejanja, če je v primeru izrečene kazni ta kazen že prestana ali se prestaja ali se po zakonodaji kaznujoče države ne more več izvršiti. Ta razlog, imenovan „fakultativna neizvršitev“, je podoben tistemu, imenovanemu „obvezna neizvršitev“, iz člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa, razen da se zadnjenavedeni nanaša na sodbo, ki je ne izda „tretja država“, ampak „država članica“.
V teh okoliščinah je Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) Sodišče zaprosilo za razlago člena 4, točka 5, Okvirnega sklepa. To sodišče, ki mora odločiti o predaji X, se namreč sprašuje o polju proste presoje, ki ga ima v takem primeru glede pojma „ista dejanja“ iz navedenega člena, ker se iranska sodišča niso izrecno izrekla o nekaterih dejanjih, ki se v Nemčiji očitajo X, in o obsegu pogoja, ki se v primeru kazni nanaša na to, da je bila ta „že prestana ali se po zakonodaji kaznujoče države ne more več izvršiti“.
Sodišče je v sodbi, izdani v okviru nujnega postopka, najprej razsodilo, da mora izvršitveni pravosodni organ imeti polje proste presoje, da ugotovi, ali je treba zavrniti izvršitev ENP iz zadevnega razloga ali ne. Dalje, pojem „ista dejanja“(2) je treba razlagati enotno. Nazadnje, pogoj v zvezi z izvršitvijo kazni je v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, izpolnjen.
Presoja Sodišča
Sodišče je na prvem mestu opozorilo, da Okvirni sklep določa, prvič, razloge za obvezno neizvršitev ENP,(3) in drugič, razloge za fakultativno neizvršitev,(4) ki jih lahko države članice prosto prenesejo v svoje nacionalno pravo. Vendar države članice v primeru prenosa teh razlogov ne morejo določiti, da morajo pravosodni organi samodejno zavrniti izvršitev vsakega zadevnega ENP. Ti organi morajo namreč imeti polje proste presoje, ki jim omogoča, da preučijo vsak primer posebej ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin. Posledica odvzema te možnosti bi bila, da bi se zgolj možnost zavrnitve izvršitve ENP spremenila v pravo obveznost, čeprav je taka zavrnitev izjema in izvršitev ENP načelno pravilo.
Poleg tega Sodišče poudarja razliko od razloga za obvezno neizvršitev iz člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa, katerega uporaba pa izvršitvenemu pravosodnemu organu ne pušča nobenega polja proste presoje. Načel vzajemnega zaupanja in priznavanja, ki veljata v državah članicah in ki jim nalagata, da morajo upoštevati, da vsaka od njih spoštuje pravo Unije in zlasti temeljne pravice, namreč ni mogoče samodejno prenesti na sodbe, ki jih izdajo sodišča tretjih držav. Tako v zvezi s tretjimi državami ni mogoče domnevati visoke stopnje zaupanja v kazenskopravni sistem, kakršna obstaja med državami članicami. Zato je treba izvršitvenemu pravosodnemu organu priznati polje proste presoje.
Sodišče je na drugem mestu razsodilo, da je treba pojem „ista dejanja“ iz člena 3, točka 2, in člena 4, točka 5, Okvirnega sklepa razlagati enotno. Zaradi skladnosti in pravne varnosti je treba namreč tema pojmoma, ki sta enako ubesedena, priznati enak obseg. Sodišče dodaja, da okoliščina, da se člen 3, točka 2, nanaša na sodbe, izdane v Uniji, medtem ko se člen 4, točka 5, nanaša na sodbe, izdane v tretji državi, kot taka ne more upravičiti, da se temu pojmu pripiše drugačen obseg.
Sodišče je na tretjem mestu razsodilo, da je pogoj v zvezi z izvršitvijo kazni, določen v členu 4, točka 5, Okvirnega sklepa, v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, izpolnjen. V zvezi s tem Sodišče poudarja, da je v tem členu na splošno omenjena „zakonodaja kaznujoče države“, ne da bi bil natančneje pojasnjen razlog za nemožnost izvršitve kazni. Načeloma je torej treba priznati vse ukrepe pomilostitve, ki jih določa zakonodaja kaznujoče države in katerih posledica je, da naložene kazni ni več mogoče izvršiti. S tega vidika teža dejanj, narava organa, ki je odobril ukrep, ali preudarki, iz katerih izhaja ta ukrep, niso pomembni, kadar, na primer, ta ukrep ne temelji na objektivnih preudarkih kazenske politike.
Vendar Sodišče dodaja, da mora izvršitveni pravosodni organ pri uporabi polja proste presoje, ki ga ima za uporabo razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 5, Okvirnega sklepa, opraviti tehtanje. Gre za uskladitev, prvič, preprečevanja nekaznovanosti obsojenih oseb in boja proti kriminalu, in drugič, zagotavljanja pravne varnosti teh oseb s spoštovanjem odločb javnih organov, ki so postale pravnomočne. Načelo ne bis in idem, določeno v Okvirnem sklepu tako v členu 4, točka 5, kot v členu 3, točka 2, namreč zajema oba navedena vidika.