SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi razširjeni senat)
z dne 20. februarja 2001(*)
„Ničnostna tožba – Konkurenca – Odločba o zahtevi za podatke – Periodične denarne kazni – Pravica, da se zavrne predložitev odgovora, ki vključuje priznanje kršitve – Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin“
V zadevi T-112/98,
Mannesmannröhren-Werke AG, s sedežem v Mülheim an der Ruhr (Nemčija), ki jo zastopata M. Klusmann in K. Moosecker, odvetnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa K. Wiedner, zastopnik, skupaj z M. Hilfom, profesorjem, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(98)1204 z dne 15. maja 1998 v zvezi s postopkom izvajanja člena 11(5) Uredbe Sveta št. 17,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi razširjeni senat),
v sestavi B. Vesterdorf, predsednik, A. Potocki, A. W. H. Meij, M. Vilaras in N. J. Forwood, sodniki,
sodni tajnik: H. Jung,
na podlagi pisnega postopka in ustnega postopka z dne 23. maja 2000
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 V členu 11 z naslovom „Zahteve za informacije“ Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), je v odstavkih 1, 4 in 5 določeno:
„1. Komisija lahko pri izvajanju nalog, ki so ji dodeljene s členom 89 in določbami, sprejetimi po členu 87 Pogodbe, pridobi vse potrebne informacije od vlad in pristojnih organov držav članic ter podjetij in podjetniških združenj.
[...]
4. Zahtevane informacije predložijo lastniki podjetij ali njihovi zastopniki in pri pravnih osebah, družbah ali firmah oziroma združenjih, ki niso pravne osebe, za zastopstvo ali po zakonu ali njihovem statutu pooblaščene osebe.
5. Kadar podjetje ali podjetniško združenje ne predloži zahtevanih informacij v roku, ki ga določi Komisija, ali predloži nepopolne informacije, Komisija zahteva predložitev informacij z odločbo. Ta natančno določa, kakšne informacije se zahtevajo, in primeren rok za predložitev ter navaja kazni, predvidene v členu 15(1)(b) in členu 16(1)(c), in pravico, da odločbo pregleda Sodišče.“
2 V členu 16 z naslovom „Periodične denarne kazni“ iste uredbe je določeno:
„1. Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži periodične denarne kazni od 50 do 1000 obračunskih enot na dan, računanih od dneva, označenega v odločbi, da jih prisili:
[...]
(c) k predložitvi popolnih in točnih informacij, ki jih je zahtevala z odločbo, sprejeto na podlagi člena 11(5);
[...]“
3 Poleg tega je v členu 6(1) in (2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950 (EKČP) določeno:
„1. Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. […]
2. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.“
Dejansko stanje
4 Komisija je začela preiskavo proti tožeči stranki ter drugim proizvajalcem jeklenih cevi. Med to preiskavo je opravila več preverjanj pri tožeči stranki.
5 V okviru teh preverjanj je Komisija 13. avgusta 1997 na tožečo stranko naslovila zahtevo za informacije, v kateri je postavila vprašanja glede domnevnih kršitev pravil konkurence, pri katerih naj bi sodelovala tožeča stranka.
6 Navedena zahteva za informacije je namreč vsebovala naslednja štiri vprašanja:
„1.6. Sestanki med evropskimi in japonskimi proizvajalci
Po informacijah, ki jih ima Komisija, je vaše podjetje sodelovalo na sestankih med evropskimi in japonskimi proizvajalci brezšivnih cevi. Ti sestanki so se odvijali v okviru tega, kar v stroki imenujemo ‚Europe-Japan Club‘. Sestanki so bili na ravni predsednikov (‚Presidents Meetings‘ oziroma ‚P-Meetings‘), na ravni vodstev podjetij (‚Managers Committee‘ oziroma ‚Managers Meetings‘ ali ‚M-Meetings‘), na ravni strokovnjakov (‚Experts Meetings‘ oziroma ‚E-meetings‘) ter na ravni delovnih skupin (‚Working Group‘).
Prosimo, da nam za obdobje od 1984 do danes pošljete:
– datume, kraje in imena podjetij, ki so sodelovala na vsakem od sestankov med evropskimi in japonskimi proizvajalci brezšivnih cevi, na ravni predsednikov, vodstev, strokovnjakov in delovnih skupin;
– imena oseb, ki so zastopale vaše podjetje na zgoraj navedenih sestankih in potne listine (obračun stroškov potovanja, letalske karte itd.) teh oseb;
– kopije vseh vabil, dnevnih redov, zapisnikov, notranjih zapiskov, poročil in vseh ostalih dokumentov, ki jih ima vaše podjetje oziroma zaposleni v zvezi z zgoraj navedenimi sestanki;
– za sestanke, za katere ne bi uspeli najti upoštevnih dokumentov, prosimo, da opišete namen sestanka, sprejete odločitve in vrsto dokumentov, prejetih pred sestankom ali po njem.
1.7. Sestanki ‚Special Circle‘
Po informacijah, ki jih ima Komisija, je vaše podjetje sodelovalo na sestankih med evropskimi proizvajalci brezšivnih cevi v okviru tega, kar imenujemo ‚Special Circle‘.
Prosimo, da nam za obdobje od 1984 do danes pošljete:
– datume, kraje in imena podjetij, ki so sodelovala pri vsakem od sestankov med evropskimi in japonskimi proizvajalci brezšivnih cevi, na ravni predsednikov, vodstev, strokovnjakov in delovnih skupin;
– imena oseb, ki so zastopale vaše podjetje na zgoraj omenjenih sestankih in potne listine (obračun stroškov potovanja, letalske karte itd.) teh oseb;
– kopije vseh vabil, dnevnih redov, zapisnikov, internih zapiskov, poročil in vseh ostalih dokumentov, ki jih ima vaše podjetje oziroma zaposleni v zvezi z zgoraj navedenimi sestanki;
– za sestanke, za katere ne bi uspeli najti upoštevnih dokumentov, prosimo, da opišete namen sestanka, sprejete odločitve in vrsto dokumentov, prejetih pred sestankom ali po njem.
1.8. Sporazum 1962
Vaše podjetje je bilo od 1. januarja 1962 do julija 1996 stranka pri štirih sporazumih o OCTG (jeklene sondažne cevi) in ‚line pipe‘ (cevi za transport nafte in plina) (Quota agreement for OCTG, Price agreement for OCTG, Price agreement for Linepipe, Supplementary agreement). Kakšna je zveza med zgoraj navedenimi sporazumi in ‚Europe-Japan Clubom‘ ter ‚Special Circlom‘?
Koliko sta obstoj in izvajanje teh sporazumov vplivala na odločitve, sprejete v ‚Europe-Japan Clubu‘ oziroma v ‚Special Circlu‘?
Koliko so odločitve, sprejete v ‚Europe-Japan Clubu‘ oziroma v ‚Special Circlu‘ vplivale na izvajanje zgoraj navedenih sporazumov?
[...]
2.3. Sestanki med evropskimi in japonskimi proizvajalci
Po informacijah, ki jih ima Komisija, je vaše podjetje sodelovalo na sestankih med evropskimi in japonskimi proizvajalci brezšivnih cevi velikega premera.
Prosimo, da nam za obdobje od 1984 do danes pošljete:
– datume, kraje in imena podjetij, ki so sodelovala na vsakem od sestankov med evropskimi in japonskimi proizvajalci brezšivnih cevi velikega premera, na ravni predsednikov, vodstev, strokovnjakov in delovnih skupin;
– imena oseb, ki so zastopale vaše podjetje na zgoraj omenjenih sestankih in potne listine (obračun stroškov potovanja, letalske karte itd.) teh oseb;
– kopije vseh vabil, dnevnih redov, zapisnikov, internih zapiskov, poročil in vseh ostalih dokumentov, ki jih ima vaše podjetje oziroma zaposleni v zvezi z zgoraj navedenimi sestanki;
– za sestanke, za katere ne bi uspeli najti upoštevnih dokumentov, prosimo, da opišete namen sestanka, sprejete odločitve in vrsto dokumentov, prejetih pred sestankom ali po njem.“
7 Odvetniki tožeče stranke so z dopisom z dne 14. oktobra 1997 odgovorili na nekatera vprašanja iz zahteve za informacije, vendar niso hoteli odgovoriti na štiri zgoraj navedena vprašanja. Tožeča stranka je z dopisom z dne 23. oktobra 1997 potrdila vsebino odgovora svojih odvetnikov.
8 Komisija je v odgovoru z dne 10. novembra 1997 zavrnila argumentacijo tožeče stranke, da naj ne bi bila zavezana odgovoriti na zgoraj navedena vprašanja. Posledično je Komisija s sklicevanjem na člen 11(4) Uredbe št. 17 določila, naj se ji v roku desetih dni od prejema njenega dopisa predložijo odgovori na navedena vprašanja. Dodala je še, da bi se tožeči stranki, če na ta vprašanja ne bi odgovorila v predpisanem roku, lahko naložila denarna kazen.
9 Tožeča stranka je z dopisom svojih odvetnikov z dne 27. novembra 1997 ponovno zavrnila predložitev zahtevanih informacij.
10 Komisija je 15. maja 1998 sprejela odločbo na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). V členu 1 je določeno, da mora tožeča stranka v roku 30 dni od vročitve izpodbijane odločbe odgovoriti na štiri sporna vprašanja, ki so priložena k odločbi. V členu 2 izpodbijane odločbe je določeno, da „[…] če [tožeča stranka] ne predloži zahtevanih podatkov pod pogoji, določenimi v členu 1, se ji naloži periodično kazen 1000 ekujev za vsak dan zamude od izteka roka, določenega v členu 1“.
Postopek
11 Tožeča stranka je 23. julija 1998 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
12 Na podlagi člena 14 Poslovnika Sodišča prve stopnje in na predlog prvega senata je Sodišče prve stopnje po zaslišanju strank, v skladu s členom 51 navedenega poslovnika, predložilo zadevo razširjenemu senatu.
13 Sodišče prve stopnje (prvi razširjeni senat) se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
14 Stranke so svoje ustne navedbe in odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče prve stopnje, podale na obravnavi z dne 23. maja 2000.
15 Tožeča stranka je s kopijo telefaksa, vpisano 18. decembra 2000 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, Sodišču prve stopnje predlagala, naj pri presoji te zadeve upošteva Listino o temeljnih pravicah Evropske unije (UL C 364, str. 1), razglašeno 7. decembra 2000 v Nici (v nadaljevanju: Listina), z obrazložitvijo, da naj bi ta pomenila nov pravni element glede uporabe člena 6(1) EKČP za dejstva v obravnavani zadevi. Podredno predlaga, naj se ponovno odpre ustni postopek.
16 Komisija, ki je bila pozvana, naj predstavi svoja pisna stališča o tem predlogu, je z dopisom z dne 15. januarja 2001 zavrnila utemeljitev tožeče stranke z navedbo, da Listina o temeljnih pravicah Evropske unije ne vpliva na presojo v obravnavani zadevi.
Predlogi strank
17 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi ničnost izpodbijane odločbe;
– podredno, razglasi ničnost člena 2 izpodbijane odločbe;
– Komisiji naloži stroške.
18 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbe, zavrže kot očitno nedopustno;
– tožbo v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe, zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži stroške.
19 Komisija je na obravnavi potrdila, da „ni niti želela niti mogla izvajati člena 2 izpodbijane odločbe“. Zaradi te potrditve je tožeča stranka odstopila od svojih predlogov za razglasitev ničnosti tega člena in posledično umaknila tožbene razloge v zvezi s tem, ki so bili uradno zabeleženi.
Temelj
20 Tožeča stranka v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe navaja štiri tožbene razloge. Najprej je treba preučiti tri tožbene razloge, ki se nanašajo na domnevno kršitev njenih pravic obrambe.
Trditve strank
Prvi tožbeni razlog
21 Prvi tožbeni razlog temelji na sodbi Sodišča z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Orkem proti Komisiji (374/87, Recueil, str. 3283, v nadaljevanju: sodba Orkem).
22 Tožeča stranka navaja, da je podjetje brez dvoma dolžno predložiti Komisiji vse potrebne podatke, ki se nanašajo na dejstva, s katerimi se lahko seznani, in ji posredovati, če je potrebno, z njimi povezane dokumente, ki jih ima, čeprav se z njimi lahko dokazuje, zoper to ali zoper drugo podjetje, obstoj protikonkurenčnega ravnanja. Vendar naj bi Sodišče to obveznost in pravico Komisije podredilo pogoju, da se ne poseže v pravice obrambe podjetja z odločbo, ki zahteva predložitev podatkov (sodba Orkem, točka 34, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. marca 1995 v zadevi Société générale proti Komisiji, T-34/93, Recueil, str. II-545, točka 73 in naslednje, v nadaljevanju: sodba Société générale). Ta načela naj bi veljala tudi za fazo predhodne preiskave. Tožeča stranka dodaja, da je Sodišče v sodbi Orkem menilo, da so bile kršene pravice obrambe, ker Komisija ne zahteva le podatkov o dejstvih, ampak postavlja vprašanja o cilju delovanja podjetja in predmetu nekaterih sestankov. Tako naj bi Sodišče presodilo, da je vprašanje, ki prisili tožečo stranko, da prizna svoje sodelovanje pri sporazumu, ki lahko ovira ali omejuje konkurenco, protipravno. V obravnavani zadevi naj bi vprašanja, ki so predmet izpodbijane odločbe, imela enak protipraven cilj.
23 Protipravnost vprašanja 1.6 naj bi izhajala najprej iz njegovega besedila v tem smislu, da naj bi kazalo, da je Komisija že imela na voljo podatke v zvezi z navedenimi sestanki. Ta protipravnost naj bi nato izhajala iz zahteve v četrti alinei navedenega vprašanja, postavljenega toženi stranki, naj opiše predmet zadevnih sestankov in odločitev, ki so bile na njih sprejete, če slednja ne bi imela „upoštevnih“ dokumentov. Ta zahteva naj bi se nujno nanašala na predmet teh sestankov in na njihovo vsebino oziroma cilj, ki so eventualno protipravni. Če se je na teh sestankih razpravljalo ali odločalo o protikonkurenčnem sporazumu ali usklajenem ravnanju, bi bila tožeča stranka nujno napeljana, s tem ko bi odgovorila na ta del vprašanja, da neposredno prizna, da so sodelujoči na teh sestankih hoteli doseči protikonkurenčni cilj. Elementi, ki bi bili posredovani z izvajanjem tega dela vprašanja, naj bi prav tako omogočili Komisiji, da bi razlagala odgovore, dane na zahteve iz treh drugih alinej navedenega vprašanja, kot potrditev priznanja protipravnega ravnanja. Tako naj bi obveznost izpolnitve teh zahtev prav tako, za vsako izmed njih, povzročila kršitev pravic obrambe tožeče stranke.
24 Enako naj bi veljalo glede vprašanja 1.7, s katerim se na podoben način zahteva podatke v zvezi s ciljem sodelujočih na sestankih evropskih proizvajalcev brezšivnih cevi v okviru „Special Circle“ in podatke o obravnavanih temah in odločitvah, sprejetih na nekaterih od teh sestankov.
25 Vprašanje 1.8 naj se ne bi nanašalo na dejstva, kar naj bi povzročilo njegovo nezakonitost glede pooblastil, ki jih daje člen 11(1) in (5) Uredbe št. 17. Komisija naj bi namreč lahko zahtevala le podatke, ki se nanašajo na dejanske situacije. Nasprotno pa ta naj ne bi imela pravice zahtevati mnenja ali vrednostne sodbe, niti pozvati tožečo stranko, naj izrazi predpostavke ali napravi sklepe. V obravnavani zadevi naj bi se v vprašanje v zvezi z „razmerjem“ med pravnimi sporazumi, s katerimi razpolaga Komisija, in nekaterimi domnevnimi kršitvami nanašalo izključno na presojo dejanskega stanja. Poleg tega, če bi bil predmet sestankov v okviru „Europe-Japan Cluba“ in „Special Circla“ protikonkurenčen in če bi obstajala zveza med temi sestanki in sporazumi, s katerimi je seznanjena Komisija, bi bila slednja obveščena o tem le s priznanjem protikonkurenčnega akta, namreč s priznanjem, v katerega na podlagi načel, ki izhajajo iz sodbe Orkem, nihče ne bi smel biti prisiljen.
26 Glede vprašanja 2.3, ki se glasi kot prvi dve vprašanji, naj bi se trditve, navedene v zvezi s slednjima, uporabile mutatis mutandis.
27 Poleg tega tožeča stranka navaja, da je Sodišče prve stopnje v sodbi Société générale (točka 75) ugotovilo le, da vprašanje, ki je načeloma dejansko, ne postane protipravno zgolj zaradi dejstva, ker je treba za odgovor na to vprašanje upoštevati tudi razlago sporazumov, ki so domnevno protikonkurenčni. Vendar naj iz te ugotovitve v nobenem primeru ne bi izhajalo, da so vprašanja o razlagah ali o presojah vedno zakonita in da je treba torej nanje odgovoriti. V navedeni sodbi naj bi namreč Sodišče prve stopnje natančno ugotovilo, da so podjetja na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17 dolžna odgovoriti le na „povsem dejanska“ vprašanja.
28 Komisija navaja, da so ji podjetja v postopku predhodne preiskave dolžna posredovati vsa dejstva, ki jih poznajo in po katerih jih sprašuje z zahtevo za informacije. Podjetja naj bi ji bila dolžna posredovati tudi vse dokumente v zvezi s temi dejstvi. Cilj te obveznosti naj bi bila zagotovitev tako polnega učinka prava Skupnosti v zvezi z omejevalnimi sporazumi kot tudi ohranitev konkurenčne ureditve, ki je cilj Pogodbe ES in ki jo morajo podjetja nujno spoštovati. Tožeča stranka zoper to obveznost ne more uspešno uveljavljati pravice obrambe. Uredba št. 17 naj bi zadevnim podjetjem odobrila nekatera procesna jamstva v postopku predhodne preiskave, vendar jim naj ne bi dovolila, da se vzdržijo odgovora na nekatera vprašanja z obrazložitvijo, da bi bili njihovi odgovori lahko uporabljeni kot dokaz, da so kršila pravila konkurence in da na nek način pomenijo samoinkriminacijo. Komisija kljub temu priznava, da ne bi mogla zavezati podjetja k temu, da predloži odgovore, s katerimi bi bilo prisiljeno priznati obstoj kršitve, za katero mora institucija priskrbeti dokaz.
29 Po mnenju Komisije je vsako podjetje na podlagi zahteve za informacije dolžno posredovati vsa upoštevna dejstva glede prava o omejevalnih sporazumih. Prav nasprotno, prepovedano naj bi bilo zasliševati podjetje o namenih, ciljih ali namerah nekaterih praks oziroma ukrepov, s čimer bi ga vprašanja o njih lahko prisilila k priznanju kršitev.
30 Komisija ugotavlja, da vprašanja 1.6, 1.7 in 2.3 precej ustrezajo tistim, ki jih je postavila v zadevi, o kateri je bilo odločeno s sodbo Orkem, in da jim Sodišče ni nasprotovalo. Cilj teh vprašanj naj bi bil pridobiti informacije o sestankih in statusu sodelujočih ter doseči posredovanje dokumentov v zvezi z njimi. Vse zahtevane informacije naj bi se torej nanašale na objektivna dejstva in naj ne bi obsegale priznanja protipravnega ravnanja. Zato jih ni mogoče grajati.
31 Vprašanje 1.8 naj bi se nanašalo na štiri sporazume, ki jih je sklenila tožeča stranka leta 1962 in so bili priglašeni Bundeskartellamt (zvezni urad za nadzor nad karteli in omejevalnimi sporazumi). Po mnenju Komisije je to vprašanje povsem dejansko in torej zakonito. Bilo bi zakonito tudi če bi hkrati zahtevalo razlago teh sporazumov (sodba Société générale, točka 75).
32 Nazadnje Komisija navaja, da Sodišče očitno ni priznalo obstoja pravice, da ni treba pričati zoper samega sebe (sodba Orkem, točka 27).
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 6(1) EKČP
33 Po mnenju tožeče stranke mora Komisija v svojih postopkih spoštovati člen 6 EKČP (sodba Sodišča prve stopnje z dne 22. oktobra 1997 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, T-213/95 in T-18/96, Recueil, str. II-1739, točke 41, 42 in 53). Temeljne pravice, zagotovljene z EKČP, tako kot splošna načela prava Skupnosti, naj bi imeli prednost pred preprosto ureditvijo, določeno z Uredbo št. 17. Poleg tega naj bi iz enajste uvodne izjave izpodbijane odločbe izhajalo, da je Komisija zavezana spoštovati EKČP.
34 Tožeča stranka glede pogojev uporabe člena 6(1) EKČP navaja, da navedeni člen daje pravico vsaki osebi, katere zadeva se nanaša na obtožbo na kazenskem področju. „Vsako osebo“ bi bilo treba razlagati kot fizične in kot pravne osebe (mnenje Evropskega odbora za človekove pravice v prilogi k sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, v zadevi družba Stenuit z dne 27. februarja 1992, serija A, št. 232 A). Tožeča stranka dodaja, da se je Sodišče izreklo v tem smislu v sodbi Orkem, s tem ko je izrecno priznalo, da se ne le fizične osebe, ampak tudi podjetja, zoper katera je bila uvedena preiskava na področju konkurenčnega prava, lahko sklicujejo na temeljne pravice, zagotovljene s členom 6(1) EKČP. Sodišče naj bi tudi implicitno priznalo, da tožbeni razlog, na podlagi katerega Komisija ne more biti „tribunal“, naj ne bi upravičeval izključitve uporabe tega člena.
35 Postopek preiskave, katerega cilj je naložiti kazni, naj bi pomenil tudi „kazensko obtožbo“ v smislu člena 6 EKČP (Evropsko sodišče za človekove pravice, sodba v zadevi Öztürk z dne 21. februarja 1984, serija A, št. 73, točka 56). Evropski odbor za človekove pravice naj bi v svojem zgoraj navedenem mnenju sprejel to preučitev, ki se nanaša na postopek s področja predpisov o omejevalnih sporazumih, ki vodi k globi.
36 Po mnenju tožeče stranke varstvo, ki ga daje člen 6 EKČP, jasno presega varstvo, ki ga dajejo načela, priznana v sodbi Orkem. Ta člen naj ne bi le omogočal osebam, ki so predmet postopka, ki lahko vodi k naložitvi globe, da zavrnejo odgovor na vprašanja oziroma predložitev dokumentov, ki vsebujejo informacije o ciljih protikonkurenčnih praks, ampak naj bi vzpostavil tudi pravico, da se ne inkriminira s pozitivnim ravnanjem.
37 Tožeča stranka navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: Evropsko sodišče) v sodbi v zadevi Funke z dne 25. februarja 1993 (serija A št. 256 A) presodilo, da vsak ukrep, s katerim se prisili fizične ali pravne osebe, ki so predmet postopka preiskave, da se inkriminirajo s pozitivnim ravnanjem, krši člen 6(1) EKČP in to neodvisno od tega, kar predvideva določba nacionalnega prava, na katero se sklicuje administracija, ki vodi preiskavo.
38 V tem smislu bi bilo treba – poleg zahtev za priznanja kot taka ali zahtev za označitev protikonkurenčnega cilja nekaterih sestankov – tudi izvajanje pritiskov z zagroženimi sankcijami, da se Komisiji omogoči pridobitev obremenilnih dejstev zoper tožečo stranko, opredeliti kot protipravne ukrepe. Zahteva – ob grožnji s sankcijami –, da je treba poiskati in predložiti dokumente v zvezi s sestanki, glede katerih Komisija sumi tožečo stranko, da se jih je udeležila in za katere meni, da so bili protipravni, kar bi upravičilo sankcije v okviru člena 15 Uredbe št. 17, naj bi povzročila obveznost tožeče stranke, da se sama inkriminira. Zapisnike, beležke in dokumente v zvezi s stroški premestitve ali drugimi podatki, ki se nanašajo na sestanke, katerih cilj naj bi bil po mnenju Komisije v nasprotju s členom 85 Pogodbe ES (postal člen 81 ES), bi bilo treba obravnavati, kot da jih tožeče stranke niso dolžne niti iskati niti predložiti.
39 Tožeča stranka navaja, da se lahko na podlagi člena 6(1) EKČP zakonito vzdrži vsakega aktivnega ravnanja, ki bi jo prisililo, da neposredno priča zoper samo sebe v postopku preiskave, neodvisno od vprašanja, ali bi jo, glede na delno prekoračena načela, priznana v sodbi Orkem, tako ravnanje vodilo k posredovanju bremenilnih dejstev ali k priznanju protipravnih ciljev oziroma protikonkurenčnih namenov. Ta motiv bi torej prav tako moral pomeniti oviro pri sprejetju izpodbijane odločbe.
40 Tožeča stranka dodaja sedem točk, da bi poudarila uporabo EKČP v obravnavani zadevi.
41 Prvič, zatrjuje, da iz sodb Sodišča z dne 29. maja 1997 v zadevi Kremzow (C‑299/95, Recueil, str. I-2629, točka 14) in z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji (C-185/95 P, Recueil, str. I-8417) izhaja, da ukrepi, ki so neskladni s spoštovanjem človekovih pravic, ki so priznane in zagotovljene z EKČP, niso dopustni v Evropski skupnosti.
42 Drugič, poudarja, da sta Evropsko sodišče v zgoraj navedenih sodbah Funke in Öztürk ter Evropski odbor za človekove pravice v zgoraj navedenem mnenju priznala pravico do neinkriminiranja samega sebe v nacionalnem postopku ali postopku iz prava Skupnosti. Tožeča stranka dodaja, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Baustahlgewebe proti Komisiji priznalo, da se člen 6 EKČP uporabi v okviru postopkov, ki lahko vodijo k globi na podlagi Uredbe št. 17.
43 Tretjič, navaja, da načela, navedena v sodbi Orkem, niso bila potrjena niti v sodbi Sodišča z dne 10. novembra 1993 v zadevi Otto (C-60/92, Recueil, str. I-5683) niti v sodbi Société générale.
44 Četrtič, Komisija naj bi neutemeljeno zatrjevala, da sta njena sposobnost izvajanja svoje dejavnosti in izvajanje celotnega prava Skupnosti o omejevalnih sporazumih deloma odvisna od vprašanja, ali lahko zadevna podjetja prisili, da se inkriminirajo, ali pa jih ne more.
45 Petič, tožeča stranka opozarja, da – kot je Sodišče presodilo v sodbi Orkem (točka 30) in v zgoraj navedeni sodbi Baustahlgewebe proti Komisiji (točka 21), –uporaba pravic, zagotovljenih z EKČP, ni odvisna od razlikovanja med fizičnimi in pravnimi osebami.
46 Šestič, tožeča stranka navaja, da v evropskem pravu ni „zelo omejenega področja kazenskega prava v strogem smislu“, kot navaja Komisija, z osebnimi pravicami in obveznostmi. Presoja vprašanja, ali pojem „kazenske obtožbe“ v smislu EKČP vključuje tudi upravne sankcije in globe, naj bi bila odvisna le od njihove narave sankcije. Ta pojem naj bi bil zajet in naj bi ga avtonomno razlagala Evropsko sodišče in Evropski odbor za človekove pravice (Evropsko sodišče za človekove pravice, sodba v zadevi Neumeister z dne 27. junija 1968, Serija A št. 8, točka 18, in zgoraj navedena sodba Öztürk, točka 50). Trditev Komisije, da nima nobenih pristojnosti na kazenskem področju, naj torej ne bi bila upoštevna za razlago člena 6(1) EKČP. Po mnenju tožeče stranke iz zgoraj navedenega izhaja, da evropsko pravo o omejevalnih sporazumih in njegova uporaba tudi sodita v „kazensko“ pravo v smislu EKČP.
47 Nazadnje navaja, da je treba Komisijo šteti za „tribunal“ v smislu člena 6(1) EKČP.
48 Komisija uvodoma navaja, da, čeprav pravice, zagotovljene z EKČP, pomenijo vir inspiracije za splošna načela prava Skupnosti in zlasti za temeljne pravice, če so vse države članice pristopile k EKČP, tako da je ta odraz skupne norme v državah članicah na področju temeljnih pravic, zakonitosti ravnanj organov Skupnosti kljub temu ni mogoče presojati neposredno na podlagi te konvencije. Izpodbijana odločba torej ni bila sprejeta s kršitvijo člena 6 EKČP.
49 Poleg tega je Komisija priznala, da je Evropsko sodišče presodilo, da ima na podlagi člena 6 EKČP vsak, ki se ga preiskuje v smislu te konvencije, pravico molčati oziroma mu ni treba pričati zoper samega sebe. Kljub temu navaja pet trditev, da bi dokazala, da se člen 6(1) EKČP ne uporabi v okoliščinah obravnavane zadeve.
50 Prvič, poudarja, da Evropsko sodišče do sedaj ni nikoli presodilo, da bi morala biti pravica do nepričanja zoper samega sebe priznana na področju omejevalnih sporazumov v nacionalnem postopku ali v postopku Skupnosti.
51 Glede postopka Skupnosti Komisija opozarja zlasti na njegove posebnosti, namreč, da se nanaša izključno na pravne osebe in da v nobenem primeru ne more privesti do represivnega ravnanja ali do izreka sankcije v pravem pomenu besede.
52 Drugič, navaja, da Evropsko sodišče še ni presodilo, da bi se pravica do nepričanja zoper samega sebe lahko uporabila za pravne osebe.
53 Tretjič, navaja, da je Evropsko sodišče priznalo pravico zadevne osebe, da zavrne predložitev informacij, ki bi jo izpostavile tveganju, da priča zoper samo sebe, le na zelo omejenem področju kazenskega prava v strogem in tradicionalnem smislu, namreč v okviru postopkov, v katerih bi se lahko izrekla kazen odvzema prostosti in ki bi se jih zaradi posebne narave preteče kazni očitno lahko opredelilo kot kazenske obtožbe v smislu člena 6(1) EKČP.
54 Četrtič, navaja, da ni „tribunal“ in da se zato načela, ki izhajajo iz člena 6(1) EKČP, ne uporabijo v obravnavani zadevi (glej zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Enso Española proti Komisiji, T-348/94, Recueil, str. II-1875, točka 56). Posledica sodne nepristojnosti Komisije naj bi bilo dejstvo, da postopek na področju omejevalnih sporazumov nima kazenskega značaja. Načela, ki izhajajo iz člena 6 EKČP, se torej ne bi uporabila v postopku predhodne preiskave, ki jo vodi Komisija.
55 Komisija nazadnje navaja, da naj bi bilo praktično nemogoče uporabiti pravo Skupnosti s področja omejevalnih sporazumov, če podjetja ne bi bila dolžna aktivno sodelovati pri preiskavi dejstev. Torej naj bi bilo nujno, da od podjetij lahko zahteva, da v postopku predhodne preiskave predložijo informacije, ki bi lahko omogočile njihovo inkriminacijo. To nujnost naj bi priznali Sodišče in Sodišče prve stopnje (sodba Société générale, točka 71 in naslednje, in sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Warnerja k sodbi Sodišča z dne 18. maja 1982 v zadevi AM & SL proti Komisiji, 155/79, Recueil, str. 1575). Po mnenju Komisije postopek, predviden s členom 11 Uredbe št. 17, ne bi mogel več doseči svojega cilja, če bi zadevna podjetja menila, da lahko zavrnejo dajanje izjav ali predložitev dokumentov v primerih, ko bi se ti lahko uporabili kot dokaz nezakonitosti njihovega ravnanja.
56 Komisija nazadnje poudarja, da ostale trditve tožeče stranke tudi ne omogočajo ugotovitve, da je člen 1 izpodbijane odločbe v nasprotju z načeli, ki izhajajo iz člena 6(1) EKČP.
Tretji tožbeni razlog: kršitev členov 6(2) in 10 EKČP
57 Tožeča stranka navaja, da je pravica nepričanja zoper samega sebe varovana z domnevo o nedolžnosti, določeno v členu 6(2) EKČP, ter s svobodo mnenja, priznano s členom 10 EKČP (mnenje Evropskega odbora za človekove pravice v prilogi k sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, sodba v zadevi K. proti Avstriji z dne 2. junija 1993, serija A št. 255 B). Tožeča stranka je v tožbi navedla, da se omejuje na to trditev, ker je Evropsko sodišče v zgoraj navedeni sodbi (točka 45) presodilo, da mu zaradi kršitve člena 6(1) EKČP ni treba preučiti navedene kršitve drugega načela te konvencije.
58 Komisija priznava, da zaradi sorodnosti domneve nedolžnosti in pravice do nepričanja zoper samega sebe ta pravica v sodni praksi Evropskega sodišča temelji na določbi člena 6(1) EKČP, skupaj z določbami odstavka 2 istega člena. Vendar naj člen 6(2) EKČP zadevni pravici ne bi dajal drugačne ali širše vsebine od tiste, ki glede možnosti zavrnitve predložitve informacij izhaja iz odstavka 1 istega člena.
Presoja Sodišča prve stopnje
59 Najprej je treba poudariti, da Sodišče prve stopnje ni pristojno za presojo zakonitosti preiskave na področju konkurenčnega prava glede določb EKČP, če te kot take niso del prava Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Mayr-Melnhof proti Komisiji, T-347/94, Recueil, str. II-1751, točka 311).
60 Vendar so temeljne pravice na podlagi ustaljene sodne prakse sestavni del splošnih načel prava, katerega spoštovanje mora zagotoviti sodnik Skupnosti (glej zlasti mnenje Sodišča 2/94 z dne 28. marca 1996, Recueil, str. I-1759, točka 33, in zgoraj navedeno sodbo Kremzow, točka 14). V ta namen se Sodišče in Sodišče prve stopnje zgledujeta po ustavnih tradicijah, ki so skupne državam članicam, ter po smernicah, ki jih dajejo mednarodne pogodbe v zvezi z varstvom človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale in h katerim so pristopile. EKČP ima glede tega poseben pomen (sodba Sodišča z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 18, in zgoraj navedena sodba Kremzow, točka 14). Poleg tega člen F(2) Pogodbe o Evropski uniji (postal člen 6(2) EU) določa, da „Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja [EKČP] in ki kot splošna načela prava Skupnosti izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic“.
61 Nato je treba opozoriti, da je cilj pristojnosti, ki so Komisiji podeljene z Uredbo št. 17, da se ji omogoči izpolnjevanje naloge, ki ji je dana s Pogodbo, da pazi na spoštovanje pravil konkurence na trgu Skupnosti.
62 Uredba št. 17 med postopkom predhodne preiskave podjetju, ki se ga preiskuje, ne prizna nobene pravice do izognitve izvajanju te preiskave, češ da bi rezultati preiskave lahko dali dokaz o kršitvi pravil konkurence, ki jo je storilo. Prav nasprotno, Uredba zanj določa obveznost aktivnega sodelovanja, ki vključuje, da Komisiji da na voljo vse informacije o predmetu preiskave (sodbi Orkem, točka 27, in Société générale, točka 72).
63 Če ni pravice do molka, ki je izrecno določena z uredbo št. 17, je treba preučiti, ali nekatere omejitve pristojnosti Komisije pri predhodni preiskavi medtem ne izhajajo iz nujnosti, da se zagotovi spoštovanje pravic obrambe (sodba Orkem, točka 32).
64 Glede tega je treba preprečiti, da se pravice do obrambe ne bi nepopravljivo kršile v okviru postopkov predhodne preiskave, ki so lahko odločilni pri dokazovanju protipravnosti ravnanj podjetij (sodbi Orkem, točka 33, in Société générale, točka 73).
65 Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima Komisija za ohranitev polnega učinka člena 11(2) in (5) Uredbe št. 17 pravico, da od podjetij zahteva, naj posredujejo vse potrebne informacije o njim znanih dejstvih in ji po potrebi pošljejo s tem povezane dokumente, ki jih imajo, čeprav jih je mogoče uporabiti za dokazovanje obstoja protikonkurenčnega ravnanja (sodba Orkem, točka 34, sodba Sodišča z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Solvay proti Komisiji, 27/88, Recueil, str. 3355, objava povzetka, in sodba Société générale, točka 74).
66 Priznanje absolutne pravice do molka, na katero se sklicuje tožeča stranka, naj bi presegalo tisto, kar je potrebno za ohranitev pravic obrambe podjetij in naj bi bilo neupravičena ovira pri popolni izpolnitvi naloge Komisije, ki ji je zaupana s členom 89 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 85 ES), in sicer da nadzira, da se spoštujejo pravila konkurence na trgu Skupnosti,.
67 Iz tega sledi, da se pravica do molka lahko prizna podjetju, ki je naslovnik odločbe o zahtevi za informacije v smislu člena 11(5) Uredbe št. 17, le v primeru, če bi bilo prisiljeno predložiti odgovore, s katerimi bi moralo priznati obstoj kršitve, ki ga mora dokazati Komisija (sodba Orkem, točka 35).
68 To so meje, v katerih je treba presojati trditve tožeče stranke.
69 V obravnavani zadevi je treba najprej preučiti zakonitost vprašanj 1.6, 1.7 in 2.3, ki so skoraj enaka, in nato preveriti zakonitost vprašanja 1.8.
70 Vprašanja 1.6, 1.7 in 2.3 v svojih prvih treh alineah vsebujejo zgolj zahteve za dejanske informacije in posredovanje že obstoječih dokumentov. Sodišče primerljivih vprašanj v sodbi Orkem ni razglasilo za protipravna. Iz tega sledi, da je tožeča stranka morala nanje odgovoriti.
71 Nasprotno pa se ta tri vprašanja v njihovi zadnji alinei ne nanašajo le na dejanske informacije. Komisija tam z enakimi besedami poziva tožečo stranko, naj opiše zlasti „cilj“ sestankov, na katerih naj bi slednja sodelovala, in „odločitve, sprejete“ na teh sestankih, čeprav je jasno, da institucija sumi, da je bil cilj teh sestankov sporazumeti se o prodajnih cenah, tako da se prepreči ali omeji konkurenco. To pomeni, da so ta vprašanja taka, da zavezujejo tožečo stranko, da prizna svoje sodelovanje pri nezakonitem sporazumu, ki je v nasprotju s konkurenčnimi predpisi Skupnosti.
72 Glede tega je treba ugotoviti, da je Komisija v zadnji alinei treh spornih vprašanj izrecno navedla, da bi ji tožeča stranka morala predložiti zadevne podatke le v primeru, ko ta ne bi uspela najti upoštevnih dokumentov, ki se zahtevajo v prejšnji alinei. Tožeča stranka je bila torej zavezana odgovoriti na zadnjo alineo postavljenih vprašanj le, če ni mogla predložiti zahtevanih dokumentov.Vendar zaradi sistema in vsebine vprašanj v prvih treh alineah ni mogoče izključiti, da bi tožeča stranka morala odgovoriti na zadnjo alineo teh treh vprašanj.
73 Zato je treba ugotoviti, da vprašanja 1.6, 1.7 in 2.3 s svojo zadnjo alineo pomenijo kršitev pravic obrambe tožeče stranke.
74 Glede vprašanja 1.8 je treba poudariti, da Komisija od tožeče stranke zahteva, naj se izreče, prvič, o razmerju med na eni strani štirimi sporazumi glede OCTG in „pipelines“, sklenjenimi leta 1962 in priglašenimi pri Bundeskartellamt, in na drugi strani „Europe-Japan Clubom“ in „Special Circlom“, ter drugič, o odločitvah, sprejetih v „Europe-Japan Clubu“ oziroma v „Special Circlu“, namreč o odločitvah, za katere Komisija meni, da bi lahko pomenile kršitev pravil Pogodbe. Odgovor na to vprašanje naj bi zavezoval tožečo stranko, naj poda mnenje o naravi teh odločitev. Treba je ugotoviti, da vprašanje 1.8 prav tako, v skladu s sodbo Orkem, pomeni kršitev pravic obrambe tožeče stranke.
75 Glede argumentov, da člen 6(1) in (2) EKČP omogoča osebi, od katere se zahtevajo informacije, da ne odgovori na vprašanja, čeprav se nanašajo zgolj na dejstva, in da zavrne posredovanje dokumentov Komisiji, je treba opozoriti, da se tožeča stranka pred sodiščem Skupnosti ne more neposredno sklicevati na EKČP.
76 Glede morebitnega vpliva Listine, na katero se sklicuje tožeča stranka (glej zgoraj točko 15), na presojo te zadeve je treba opozoriti, da so to Listino razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija 7. decembra 2000. To pomeni, da Listina ne more imeti nobenega vpliva na presojo izpodbijanega akta, ki je bil sprejet predhodno. V teh okoliščinah ni treba ponovno začeti ustnega postopka, kot to zahteva tožeča stranka.
77 Vendar je treba poudariti, da pravo Skupnosti priznava temeljno načelo spoštovanja pravic obrambe, kot tudi načelo pravice do pravičnega postopka (glej zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 21, in sodbo Sodišča z dne 28. marca 2000 v zadevi Krombach, C-7/98, Recueil, str. I-1935, točka 26). Ravno na podlagi teh načel, ki na posebnem področju konkurenčnega prava, ki se obravnava v tej zadevi, nudijo varstvo, ki je enako varstvu, ki je zagotovljeno s členom 6 EKČP, sta Sodišče in Sodišče prve stopnje v skladu z ustaljeno sodno prakso naslovnikom zahtev, ki jih je nanje naslovila Komisija na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17, priznala pravico, da se omejijo na odgovor na vprašanja, ki se nanašajo zgolj na dejstva, in da se posreduje le navedene, poprej obstoječe dokaze in dokumente, pri čemer je taka pravica, poleg vsega, priznana od prve stopnje preiskave, ki jo je začela Komisija.
78 Obveznost odgovoriti na povsem dejanska vprašanja, ki jih je postavila Komisija, in izpolniti njene zahteve po predložitvi prej obstoječih dokumentov, ne more kršiti načela spoštovanja pravic obrambe ali pravice do pravičnega postopka. Naslovniku namreč nič ne preprečuje, da kasneje v okviru upravnega postopka ali v postopku pred sodiščem Skupnosti z izvajanjem pravic obrambe dokaže, da imajo dejstva, navedena v njenih odgovorih ali posredovanih dokumentih, drugačen pomen od tistega, ki ga je ugotovila Komisija.
79 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem zavezuje tožečo stranko, naj odgovori na zadnjo alineo vprašanj 1.6, 1.7 in 2.3 ter na vprašanje 1.8, ki so taka, da tožečo stranko vodijo k priznanju njene morebitne udeležbe pri sporazumu, ki lahko ovira ali omejuje konkurenco.
Četrti tožbeni razlog: neuporaba procesnih jamstev nacionalnega prava
Trditve strank
80 Tožeča stranka navaja, da njena pravica, da se ni dolžna inkriminirati s pozitivnim dejanjem, izhaja ne le iz prava Skupnosti, ampak tudi iz nemškega prava, ki se ga v obravnavani zadevi ne sme izločiti. Zatrjuje, da se v nemškem pravu uporablja načelo, po katerem nobena fizična ali pravna oseba ni dolžna pričati proti sami sebi pred organom, ki vodi preiskavo. Na podlagi tega načela naj bi imela pravico, da zavrne predložitev vsake informacije, in naj ji ne bi bilo treba predložiti nobenega dokumenta, ki jo obremenjuje. Po mnenju tožeče stranke vsak obdolženec ali obtoženec lahko na podlagi člena 136(1) Strafprozeßordnung (nemški zakonik o kazenskem postopku) ostane pasiven v postopku kazenske ali upravne preiskave, kajti nihče ne more biti prisiljen aktivno prispevati k svoji kazni.
81 To jamstvo je po mnenju tožeče stranke v obravnavani zadevi pomembno v primeru, če globa, ki ji je naložena v postopku preiskave po pravu Skupnosti, lahko povzroči pregon na podlagi nacionalnega prava. Odprtje drugih preiskovalnih postopkov bi bilo mogoče pričakovati, kajti naložitev globe na podlagi člena 15 Uredbe št. 17 naj ne bi izključevala, da se družba ponovno oziroma dodatno sodno preganja po nacionalnem pravu (sodba Sodišča z dne 13. februarja 1969 v zadevi Walt Wilhelm in drugi proti Bundeskartellamt, 14/68, Recueil, str. 1, 16). V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati dejstvo, da Komisija v primeru izreka globe zaključi postopek z izdajo obrazložene odločbe, ki je objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti in ki pojasni vse dejanske okoliščine, na podlagi katerih je bila ugotovljena kršitev. Tožeča stranka dodaja, da objava takih elementov lahko privede tudi do tega, da pristojni nacionalni organi na podlagi istih dejstev začnejo druge postopke kazenske ali upravne preiskave.
82 Komisija navaja, da so zahteve nemškega prava glede zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevne le toliko, da se skupno načelo zavrnitve pričanja proti samemu sebi lahko eventualno povleče iz različnih pravnih redov držav članic. To bi bilo natančneje prav tisto, kar je Sodišče zavrnilo v sodbi Orkem (točka 29), z opozorilom, da pravni redi večine držav članic priznajo pravico nepričanja proti samemu sebi le fizični osebi, ki je obdolžena kršitve v okviru kazenskega pregona.
83 Poleg tega Komisija poudarja, da je v skladu s sodno prakso Sodišča le ona pooblaščena uporabljati informacije, ki jih je zbrala na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 v okviru postopka (sodba Sodišča z dne 16. julija 1992 v zadevi AEB in drugi, C-67/91, Recueil, str. I-4785, točka 38). Opozarja, da organi držav članic ne morejo uveljavljati teh informacij niti v postopku predhodne preiskave niti za utemeljitev odločbe, sprejete na podlagi določb konkurenčnega prava, ki se nanaša na nacionalno pravo ali pravo Skupnosti. Te informacije bi morale ostati znotraj teh organov in se jih lahko uporabi le za presojo možnosti, ali naj se začne nacionalni postopek ali ne (zgoraj navedena sodba AEB in drugi, točka 42).
Presoja Sodišča prve stopnje
84 Treba je opozoriti, da pravni redi držav članic na področju konkurenčnega prava ne priznavajo na splošno pravice nepričanja proti sebi. Zato je za rešitev te zadeve nepomembno, da, kot meni tožeča stranka, tako načelo obstaja v nemškem pravu.
85 Kar zadeva argument tožeče stranke, da naj bi obstajalo tveganje, da nemški organi proti njej uporabijo informacije, ki jih je dobila Komisija in so jim bile posredovane, zadošča napotitev na zgoraj navedeno sodbo AEB in drugi (točka 42), v kateri je Sodišče, potem ko je opozorilo, da je treba informacije, ki jih je zbrala Komisija, posredovati nacionalnim organom, jasno razsodilo:
„Organi držav članic ne morejo uveljavljati teh informacij niti v postopku predhodne preiskave niti za utemeljitev odločbe, sprejete na podlagi določb konkurenčnega prava, ki se nanaša na nacionalno pravo ali pravo Skupnosti. Te informacije morajo ostati znotraj teh organov in se jih lahko uporabi le za presojo možnosti, ali naj se začne nacionalni postopek ali ne.“
86 Iz tega sledi, da nemški organi ne morejo uveljavljati informacij, ki jih je dobila Komisija z zahtevo za informacije, ki temelji na členu 11 Uredbe št. 17, da bi utemeljili odločbo zoper tožečo stranko, sprejeto na podlagi določb konkurenčnega prava.
87 Zato morajo nemški organi, če menijo, da so informacije, ki jih je v teh okoliščinah dobila Komisija, upoštevne za začetek postopka na podlagi istih dejstev, sami zahtevati informacije v zvezi s temi dejstvi.
88 Okoliščina, da informacije, ki jih zbira Komisija, lahko pritegnejo pozornost nemških organov glede možnosti kršitve nemškega prava in da jih slednji lahko uporabijo pri presoji možnosti, ali naj začnejo nacionalni postopek ali ne, ne spremeni ugotovitve, da tega tožbenega razloga ni mogoče uporabiti, kot jasno izhaja iz točke 42 zgoraj navedene sodbe AEB in drugi.
89 To pomeni, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
90 Glede na zgoraj navedeno je treba, prvič, razglasiti ničnost izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na zadnjo alineo vprašanj 1.6, 1.7 in 2.3 in vprašanja 1.8 zahteve za informacije, naslovljene na tožečo stranko 13. avgusta 1997, in drugič, zavrniti tožbo v preostalem.
Stroški
91 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah, lahko Sodišče prve stopnje na podlagi odstavka 3, prvi pododstavek, istega člena odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.
92 V obravnavani zadevi je treba upoštevati, prvič, da vsaka od strank deloma ni uspela. Treba je opozoriti, drugič, da je Komisija, s tem ko je tožeči stranki naložila, naj odgovori na vprašanja iz zadnje alinee vprašanj 1.6, 1.7 in 2.3 in na vprašanje 1.8, kršila njene pravice obrambe ob nepoznavanju sodbe Orkem, in jo prisilila, da je vložila to tožbo. V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje menilo, da mora Komisija nositi dve tretjini stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi razširjeni senat)
razsodilo:
1) Odločba Komisije C(98)1204 z dne 15. maja 1998 v zvezi s postopkom izvajanja člena 11(5) Uredbe Sveta št. 17 se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na zadnjo alineo vprašanj 1.6, 1.7 in 2.3 ter na vprašanje 1.8 zahteve za informacije, naslovljene na tožečo stranko 13. avgusta 1997.
2) V preostalem se tožba zavrne.
3) Tožena stranka nosi svoje stroške in dve tretjini stroškov tožeče stranke, ki tretjino svojih stroškov nosi sama.
Razglašeno na javni obravnavi v Luksemburgu, 20. februarja 2001.