Tožba, vložena 4. junija 2013 – Miettinen proti Svetu

(Zadeva T-303/13)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Samuli Miettinen (Espoo, Finska) (zastopniki: O. Brouwer, E. Raedts, odvetnika, in A. Villette, Solicitor)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predloga

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

Sklep Sveta z dne 21. marca 2013, s katerim je bil na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3 str. 331) zavrnjen popoln dostop dokumenta št. 15309/12 in ki je bil tožeči stranki posredovan 25. marca 2013 z dopisom z referenčno številko „04/c/01/13“ (izpodbijani sklep) razglasi za ničen; in

Svetu naloži, da na podlagi člena 87 Poslovnika Splošnega sodišča plača stroške tožeče stranke, vključno s stroški morebitnih intervenientov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga:

1.    Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 4(2), druga alinea, in člena 4(3), prvi pododstavek, Uredbe (ES) št. 1049/2001, ker izpodbijani sklep temelji na napačni razlagi in uporabi določb, ki se nanašata na varstvo sodnih postopkov in pravnih nasvetov ter varstvo postopka odločanja, ker:

prvič, Svet ni dokazal, da bi se z razkritjem dokumenta št. 15309/12 oslabilo sposobnosti njegove pravne službe za obrambo navedenega dokumenta v prihodnjih sodnih postopkih in kršilo zakonodajni postopek;

drugič, Svet ni dokazal, da je dokument št. 15309/12 posebej občutljive narave in/ali ima široko področje uporabe, ki utemeljuje zavrženje domneve o razkritju pravnih mnenj v zakonodajnem okviru;

tretjič, trditev Sveta v zvezi s kršitvijo je čisto hipotetična. Niti dejansko, niti pravno ni utemeljena, ker je bila vsebina nasveta, vsebovanega v dokumentu 15309/12, soglasje med državami članicami, ki je ustrezalo analizi pravne službe, ob sprejetju izpodbijanega sklepa javna; in

četrtič, Svet je napačno uporabil merilo prevladujočega javnega interesa, ko se je skliceval na člen 4(3), prvi pododstavek, ker je upošteval le ugotovljena tveganja, ki bi jih povzročilo razkritje, ne pa pozitivnih učinkov takega razkritja, med drugim za legitimnost postopka odločanja, ob sklicevanju na člen 4(2), druga alinea, pa merila sploh ni uporabil.

2.    Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve na podlagi člena 296 PDEU v delu, v katerem Svet ni izpolnil svoje obveznosti navesti zadostne in primerne razloge za izpodbijani sklep.