Language of document : ECLI:EU:F:2013:43

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)

z dne 21. marca 2013

Zadeva F‑112/11

Raffaele Dalmasso

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Osebni prejemki – Letna prilagoditev osebnih prejemkov in pokojnin uradnikov in drugih uslužbencev – Členi 64, 65 in 65a Kadrovskih predpisov – Priloga XI h Kadrovskim predpisom – Uredba (EU) št. 1239/2010 – Korekcijski koeficienti – Uradniki, razporejeni na delovno mesto v Ispro“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero R. Dalmasso v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropske komisije, v kateri je za tožečo stranko uporabila Uredbo Sveta (EU) št. 1239/2010 z dne 20. decembra 2010 o prilagoditvi osebnih prejemkov in pokojnin uradnikov in drugih uslužbencev Evropske unije ter korekcijskih koeficientov, ki se zanje uporabljajo, z učinkom od 1. julija 2010 (UL L 338, str. 1), in sicer v delu, kjer je korekcijski koeficient, ki se uporablja za osebje, razporejeno v pokrajino Varese (Italija, v nadaljevanju: korekcijski koeficient za pokrajino Varese), določen na 92,3 %.

Odločitev: Tožba se zavrne. R. Dalmasso nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije. Svet Evropske unije, intervenient, nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Osebni prejemki – Korekcijski koeficienti – Uredbe za izvedbo Kadrovskih predpisov – Obrazložitev – Obveznost – Obseg

(Kadrovski predpisi, člena 64 in 65; Priloga XI; Uredba Sveta št. 1239/2010)

2.      Uradniki – Osebni prejemki – Korekcijski koeficienti – Določitev – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi, člena 64 in 65; Priloga XI)

3.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Kratek povzetek navajanih razlogov – Napotitev na spletno stran – Nedopustnost

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 34(4))

4.      Uradniki – Osebni prejemki – Korekcijski koeficienti – Obstoj korekcijskega koeficienta za nekatera mesta v državi članici, ne pa za druga mesta v isti državi – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XI, člen 9)

1.      Obrazložitev uredbe, ki se nanaša na določitev korekcijskih koeficientov, ki veljajo za osebne prejemke uradnikov, se lahko omeji na navedbo, na eni strani, vseh okoliščin, ki so pripeljale do njenega sprejetja, in na drugi strani, splošnih ciljev, ki jih želi doseči, in se ne sme nanašati na tehnične vidike načinov izračuna. V zvezi s tem je obrazložitev Uredbe št. 1239/2010 z dne 20. decembra 2010 o prilagoditvi osebnih prejemkov in pokojnin uradnikov in drugih uslužbencev Unije, ki se nanaša na člena 64 in 65 Kadrovskih predpisov in Priloge XI k le-tem, torej določb, ki podrobneje določajo pogoje za vsakoletno prilagoditev korekcijskih koeficientov, kljub jedrnatosti zadostna glede na te ugotovitve.

(Glej točki 23 in 24.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 7. december 1995, Abello in drugi proti Komisiji, T‑544/93 in T‑566/93, točka 89; 8. november 2000, Bareyt in drugi proti Komisiji, T‑175/97, točka 75.

2.      Na področju določanja ali popravkov korekcijskih koeficientov mora Statistični urad Evropske unije (Eurostat) v skladu s Prilogo XI v dogovoru s statističnimi uradi držav članic izračunati ekonomske paritete in preizkusiti, ali razmerja med korekcijskimi koeficienti pravilno ustvarjajo enakovrednost kupne moči. V zvezi s tem velja, da besedilo določb členov 64 in 65 Kadrovskih predpisov in Priloge XI Kadrovskih predpisov ter stopnja zahtevnosti zadeve pomenijo široko diskrecijo glede dejavnikov in elementov, ki jih je treba upoštevati pri določitvi ali popravku korekcijskih koeficientov.

Zato se mora presoja sodišča Unije v zvezi z opredelitvijo in izbiro osnovnih podatkov in statističnih metod, ki jih Eurostat uporablja za določitev predlogov korekcijskih koeficientov, omejiti na nadzor spoštovanja načel, navedenih v določbah Kadrovskih predpisov, na neobstoj očitne napake pri presoji dejstev na podlagi določitve korekcijskih koeficientov in na neobstoj zlorabe pooblastil.

Poleg tega mora tisti, ki želi izpodbijati elemente in metode, ki se uporabljajo za določitev korekcijskih koeficientov, predložiti podatke, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da je bila storjena očitna napaka.

V zvezi s tem na področju, ki ga je mogoče obravnavati le približno, ugotovitev enostavne razlike med spremembo v gibanju cen v Bruslju in v drugem kraju zaposlitve na eni strani ter spremembo korekcijskega koeficienta, ki velja v tem kraju zaposlitve, na drugi, ne more zadostovati za ugotovitev obstoja očitne napake pri presoji. Da bi bilo tako, mora biti zadevna razlika še posebej velika.

Tudi če bi bil dokazan obstoj napak, ki vplivajo na to razmerje, navedeno v poročilu Eurostata, med ceno storitve v Bruslju in ceno v drugem kraju zaposlitve, bi bilo treba še vedno dokazati, da je glede na pomen vplivov, nastalih iz teh napak, korekcijski koeficient slednjega kraja zaposlitve v svoji celoti očitno napačen.

(Glej točke od 37 do 40, 48 in 68.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Abello in drugi proti Komisiji, točke 53, 55, 56 in 79; 25. september 2002, Ajour in drugi proti Komisiji, T‑201/00 in T‑384/00, točke od 46 do 49.

3.      Sodišče za uslužbence v skladu s členom 34(4) svojega poslovnika ni dolžno na spletu poiskati listin, ki niso bile priložene procesnim aktom.

(Glej točko 64.)

4.      Obstoj korekcijskega koeficienta v določenih krajih zaposlitve in njegov neobstoj v drugih krajih zaposlitve iste države ni diskriminatoren, ker določitev korekcijskega koeficienta temelji na objektivnih podatkih, ki se nanašajo na življenjske stroške v kraju zaposlitve. Poleg tega določbe člena 9 Priloge XI h Kadrovskim predpisom določajo možnost oblikovanja novih korekcijskih koeficientov ali možnost, da se ne uporabijo korekcijski koeficienti, ki so se uporabljali pred tem.

(Glej točko 72.)