Tožba, vložena 6. maja 2010 - Deutsche Telekom proti Komisiji

(Zadeva C-207/10)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Deutsche Telekom AG (Bonn, Nemčija) (zastopnika: A. Cordewener in J. Schönfeld, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlog tožeče stranke

Razglasitev ničnosti odločbe Komisije C(2009) 8107 konč. popr. z dne 28. oktobra 2009 (v popravljeni različici z dne 8. decembra 2009) v zvezi s pravilom glede varstva legitimnega pričakovanja španskih investitorjev, podrobneje določenega v členu 1(2) in (3);

Toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka izpodbija Odločbo Komisije C (2009) 8107 konč. popr. z dne 28. oktobra 2009, s katero je Komisija odločila, da je bil program pomoči v obliki davčnih določb v členu 12(5) španskega zakona o davku od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju: TRLIS), ki se nanaša na davčno amortizacijo finančnega dobrega imena (goodwill) za prevzem obsežnih deležev v tujih družbah, z vidika pomoči, dodeljene upravičencem, ki izvedejo prevzem znotraj Skupnosti, nezdružljiv s skupnim trgom. Izpodbijana odločba določa, katere pomoči mora Kraljevina Španija zahtevati nazaj.

Tožeča stranka v utemeljtev svoje tožbe uveljavlja, prvič, da je bila davčna olajšava, povezana z uporabo člena 12(5) TRLIS formalno protipravna, kajti v nasprotju s prvim stavkom člena 88(3) ES (prvi stavek člena 108(3) PDEU), Kraljevina Španija ni vnaprej obvestila Komisije o zadevnem zakonu in je v nasprotju s prepovedjo uporabe, določene v tretjem stavku člena 88(3) ES (tretji stavek člena 108(3) PDEU), dejansko uporabila ta zakon. Nadalje, člen 12(5) TRLIS je treba šteti za materialno protipravnega, ker v skladu s členom 87(1) ES (člen 107(1) PDEU) določba ni združljiva s skupnim trgom in odobritev v skladu s členom 87(2) ali (3) (člen 107(2) ali (3) PDEU) ne pride v poštev.

Drugič, tožeča stranka v zvezi s posledicami, ki nastanejo zaradi ugotovitve, da določbe nacionalnega prava glede državnih pomoči niso združljive s pravom Skupnosti, navaja, da mora zadevna država članica to pomoč zahtevati nazaj od prejemnikov. V tej zvezi tožeča stranka navaja, da je to temeljno načelo vsebovano zlasti v prvem stavku člena 14(1) Uredbe (ES) št. 659/99¹.

Nazadnje navaja, da v tem primeru ni razloga za to, da se vračila ne bi zahtevalo nazaj, kajti prejemniki španskih državnih pomoči nimajo legitimnih pričakovanj, ki bi jih bilo treba zaščititi. V zvezi s tem tožeča stranka med drugim navaja, da je Komisija napačno uporabila splošno načelo primarnega prava in drugi stavek člena 14(1) Uredbe št. 659/99, s tem da je določila izjemo za določene skupine španskih investitorjev, utemeljeno na načelu varstva legitimnega pričakovanja. Tožeča stranka na eni strani očita, da se načelo varstva legitimnega pričakovanja ne uporabi za prejemnike, ker španska država ni pravilno obvestila Komisije glede člena 12(5) TRLIS. Na drugi strani trdi, da niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje varstva legitimnega pričakovanja prejemnikov. Nadalje po njenem mnenju interes Skupnosti, da se vzpostavijo pravični pogoji na trgu, pretehta interes posameznih prejemnikov, da prejmejo davčne ugodnosti za pretekla in za prihodnja leta.

____________

¹ - Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] (UL. L 83, str. 1).