SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 15. decembra 2010(*)
„Ničnostna tožba – Sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja poslancev Evropskega parlamenta – Sprememba sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja – Splošni pravni akt – Neobstoj posamičnega nanašanja – Nedopustnost“
V zadevah T-219/09 in T-326/09,
Gabriele Albertini, stanujoč v Milanu (Italija), in 62 drugih sedanjih ali nekdanjih poslancev Evropskega parlamenta, katerih imena so navedena v prilogi, ki jih zastopajo S. Orlandi, A. Coolen, J.-N. Louis in E. Marchal, odvetniki,
tožeče stranke v zadevi T-219/09,
in
Brendan Donnelly, stanujoč v Londonu (Združeno kraljestvo), ki ga zastopajo S. Orlandi, A. Coolen, J.-N. Louis in E. Marchal, odvetniki,
tožeča stranka v zadevi T-326/09,
proti
Evropskemu parlamentu, ki so ga najprej zastopali H. Krück, A. Pospíšilová Padowska in G. Corstens, nato N. Lorenz, A. Pospíšilová Padowska in G. Corstens, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi razglasitve ničnosti sklepov Evropskega parlamenta z dne 9. marca in 1. aprila 2009 o spremembi pravilnika o sistemu dodatnega (prostovoljnega) pokojninskega zavarovanja iz Priloge VIII k Pravilniku o povračilu in nadomestilu stroškov poslancem Evropskega parlamenta,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in M. van der Woude, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Pravni okvir
1 Predsedstvo Evropskega parlamenta (v nadaljevanju: predsedstvo) je organ Evropskega parlamenta. Člen 22(2) poslovnika Parlamenta z naslovom „Naloge predsedstva“ v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja v obravnavani zadevi, določa, da predsedstvo med drugim sprejema finančne, organizacijske in upravne odločitve o zadevah, ki se nanašajo na poslance.
2 V tem okviru je predsedstvo sprejelo Pravilnik o povračilu in nadomestilu stroškov poslancem Evropskega parlamenta (v nadaljevanju: pravilnik PEAM).
3 Predsedstvo je 12. junija 1990 sprejelo pravilnik o sistemu dodatnega (prostovoljnega) pokojninskega zavarovanja poslancev Parlamenta (v nadaljevanju: pravilnik z dne 12. junija 1990) iz Priloge VII k pravilniku PEAM.
4 Pravilnik z dne 12. junija 1990 v različici, ki se je uporabljala marca 2009, med drugim določa:
„Člen 1
1. Do sprejetja enotnega statuta poslancev in neodvisno od pokojninskih pravic iz prilog I in II ima vsak poslanec Evropskega parlamenta, ki je najmanj dve leti plačeval prostovoljne prispevke za pokojninsko zavarovanje, po prenehanju opravljanja funkcije pravico do dosmrtne pokojnine, ki se začne izplačevati prvi dan prvega meseca po dopolnitvi 60 let.
[…]
Člen 2
1. Znesek pokojnine je 3,5 % od 40 % osnovne plače sodnika Sodišča Evropskih skupnosti za vsako dopolnjeno leto opravljanja funkcije in ena dvanajstina tega zneska za vsak dopolnjen mesec.
2. Najvišja pokojnina znaša 70 % (in najnižja 10,5 %) od 40 % osnovne plače sodnika Sodišča Evropskih skupnosti.
3. Pokojnina se izračuna in izplačuje v eurih.
Člen 3
Nekdanji poslanec ali poslanec, ki odstopi, preden dopolni 60 let, lahko zahteva izplačilo pokojnine takoj ali kadar koli med odstopom in dopolnitvijo 60 let, pod pogojem, da ima najmanj 50 let. V tem primeru je znesek pokojnine znesek, izračunan na podlagi člena 2(1) in pomnožen s koeficientom, določenim glede na starost poslanca ob začetku prejemanja pokojnine, v skladu z naslednjo tabelo […].
Člen 4 (Izplačilo dela pokojnine s pavšalnim zneskom)
1. Poslanec ali nekdanji poslanec, vključen v prostovoljno pokojninsko zavarovanje, lahko prejme izplačilo pavšalnega zneska v višini največ 25 % pokojnine, izračunane na podlagi člena 2(1).
2. Možnost izbire pavšalnega izplačila je treba izkoristiti pred začetkom izplačevanja pokojnine in je nepreklicna.
3. Ob upoštevanju najvišjega zneska izplačila iz odstavka 1 izplačilo pavšalnega zneska ne vpliva na pokojninske pravice preživelega zakonca ali nepreskrbljenih otrok in jih ne zmanjšuje.
4. Pavšalni znesek se izračuna na podlagi starosti poslanca, ko začne prejemati pokojnino, v skladu z naslednjo tabelo […].
5. Pokojnina se izračuna in izplačuje v eurih. Izplačilo pavšalnega zneska se izvrši pred izplačilom prve pokojnine.
[…]“
5 Dodatni pokojninski sklad je bil ustanovljen, ko so kvestorji Evropskega parlamenta ustanovili „Pokojninski sklad ASBL za poslance Evropskega parlamenta“ (v nadaljevanju: sklad ASBL), ki je ustanovil investicijsko družbo s spremenljivim delniškim kapitalom po luksemburškem pravu z imenom „Pokojninski sklad za poslance Evropskega parlamenta – investicijska družba s spremenljivim delniškim kapitalom“, ki je bila zadolžena za tehnično upravljanje naložb.
6 Statut poslancev je bil sprejet s Sklepom Evropskega parlamenta 2005/684/ES, Euratom z dne 28. septembra 2005 o sprejetju statuta poslancev Evropskega parlamenta (UL L 262, str. 1) in je začel veljati 14. julija 2009, to je prvi dan sedmega parlamentarnega mandata.
7 S statutom poslancev je bil uveden dokončni pokojninski sistem za evropske poslance, v okviru katerega so poslanci, ki niso plačevali prispevkov, upravičeni do starostne pokojnine ob izpolnjenem 63. letu.
8 Statut poslancev predvideva prehodne ukrepe, ki veljajo za sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja. Člen 27 določa:
„1. Prostovoljni pokojninski sklad, ki ga je ustanovil Evropski parlament, bo obstajal tudi po začetku veljavnosti tega statuta za poslance ali nekdanje poslance, ki so že pridobili pravice in pričakovanja iz tega sklada.
2. Poslanci ohranijo pridobljene pravice v polnem obsegu. Parlament lahko določi pogoje za pridobitev novih pravic ali pričakovanj.
3. Poslanci, ki prejemajo nadomestilo [uvedeno s statutom], ne morejo več pridobiti novih pravic iz prostovoljnega pokojninskega sklada.
4. Sklad ni na voljo poslancem, ki so bili prvič izvoljeni v Parlament po začetku veljavnosti tega statuta.
[…]“
9 Predsedstvo je s sklepoma z dne 19. maja in 9. julija 2008 sprejelo izvedbene ukrepe v zvezi s statutom poslancev Evropskega parlamenta (UL 2009, C 159, str. 1, v nadaljevanju: Sklep o izvedbenih ukrepih). V skladu s členom 73 začnejo izvedbeni ukrepi veljati istega dne kot statut poslancev, in sicer 14. julija 2009.
10 Člen 74 Sklepa o izvedbenih ukrepih določa, da ob upoštevanju prehodnih določb iz naslova IV pravilnik PEAM preneha veljati na dan začetka veljavnosti statuta poslancev.
11 Člen 76 Sklepa o izvedbenih ukrepih z naslovom „Dodatna pokojnina“ določa:
„1. Dodatna (prostovoljna) starostna pokojnina, dodeljena v skladu s Prilogo VII k pravilniku PEAM, se še naprej izplačuje v skladu s to prilogo osebam, ki so jo prejemale pred dnevom začetka veljavnosti statuta.
2. Pravice do pokojnine, pridobljene do dneva začetka veljavnosti statuta po določilih prej omenjene Priloge VII, se ohranijo. Pokojnina se izplačuje pod pogoji iz navedene priloge.
3. Po dnevu začetka veljavnosti statuta in v skladu s prej omenjeno Prilogo VII lahko nove pravice pridobijo poslanci, izvoljeni leta 2009:
a) ki so bili poslanci v prejšnjem parlamentarnem mandatu, in
b) ki so že pridobili ali so bili na tem, da pridobijo pravice v dodatnem pokojninskem sistemu, in
c) za katere je država članica, v kateri so bili izvoljeni, v skladu s členom 29 statuta sprejela drugačno ureditev oziroma ki so se v skladu s členom 25 statuta sami odločili za nacionalno ureditev in
d) ki niso upravičeni do nacionalne ali evropske pokojnine iz naslova izvrševanja mandata evropskega poslanca.
4. Poslanci prispevke v dodatni pokojninski sklad plačujejo iz lastnih dohodkov.“
Dejansko stanje
12 Predsedstvo je 9. marca 2009 zaradi ugotovljenega poslabšanja finančnega stanja dodatnega pokojninskega sklada odločilo (v nadaljevanju: sklep z dne 9. marca 2009), da:
– „ustanovi delovno skupino […] za srečanje s predstavniki upravnega odbora pokojninskega sklada, da se oceni stanje;
– […] se s takojšnjim učinkom kot zaščitni in previdnostni ukrep začasno ukine možnost uporabe členov 3 in 4 Priloge VII k pravilniku PEAM;
– […] bo predsedstvo na naslednjem srečanju ponovno preučilo te previdnostne ukrepe ob upoštevanju ugotovljenih dejstev in rezultatov stikov ter ugotovitev delovne skupine.“
13 Predsedstvo je 1. aprila 2009 odločilo (v nadaljevanju: sklep z dne 1. aprila 2009), da spremeni pravilnik z dne 12. junija 1990. Spremembe vključujejo zlasti te ukrepe:
– dvig upokojitvene starosti s 60 na 63 let (člen 1 pravilnika z dne 12. junija 1990) s prvim dnem sedmega parlamentarnega mandata, to je 14. julija 2009;
– takojšnja ukinitev možnosti izplačila dela pokojnine s pavšalnim zneskom (člen 3 pravilnika z dne 12. junija 1990);
– takojšnja ukinitev možnosti predčasne upokojitve po dopolnjenem 50. letu (člen 4 pravilnika z dne 12. junija 1990).
Postopek in predlogi strank
14 V sodnem tajništvu Splošnega sodišča so 19. maja 2009 tožbo v zadevi T‑219/09 vložili sklad ASBL in 65 poslancev Evropskega parlamenta, vključenih v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja.
15 V sodnem tajništvu Splošnega sodišča je bila 10. avgusta 2009 vložena tožba v zadevi T‑326/09.
16 Parlament je v skladu s členom 114(1) Poslovnika z ločenima aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. septembra in 16. novembra 2009, podal ugovor nedopustnosti v teh dveh zadevah.
17 Tožeče stranke v zadevi T‑219/09 so svoje pripombe glede ugovora nedopustnosti predložile 30. oktobra 2009. Ob tem so tožeče stranke R. Balfe, J. Colom I Naval in sklad ASBL zahtevale, da se zabeleži njihov umik. Poleg tega so tožeče stranke v zadevi T‑219/09 zahtevale, da se ta zadeva združi z zadevo T‑326/09 in zadevo John Robert Purvis proti Parlamentu, T‑439/09.
18 Parlament je svoje pripombe glede delnega umika v zadevi T‑219/09 in predloga za združitev zadev predložil 19. novembra 2009. Tožeči stranki v zadevah T‑326/09 in T‑439/09 nista predložili pripomb glede predloga za združitev zadev.
19 S sklepom predsednika drugega senata Splošnega sodišča z dne 18. decembra 2009 v zadevi Balfe in drugi proti Parlamentu (T‑219/09, neobjavljen v ZOdl.) so bili Richard Balfe, Joan Colom I Naval in sklad ASBL črtani s seznama tožečih strank v tej zadevi.
20 Tožeča stranka v zadevi T-326/09 je svoje pripombe glede ugovora nedopustnosti predložila 7. januarja 2010.
21 Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je po opredelitvi strank s sklepoma z dne 18. marca 2010 začasno prekinil postopek v obravnavanih zadevah do odločitve o dopustnosti v zadevah Norilsk Nickel Harjavalta in Umicore proti Komisiji, T-532/08, ter Etimine in Etiproducts proti Komisiji, T-539/08.
22 Ta odločitev je bila sprejeta s sklepoma z dne 7. septembra 2010 v zadevah Norilsk Nickel Harjavalta in Umicore proti Komisiji ter Etimine in Etiproducts proti Komisiji (T-532/08 in T-539/08, še neobjavljena v ZOdl.), pri čemer so bile stranke pozvane, naj se izrečejo, kakšne so po njihovem mnenju posledice za obravnavani zadevi. Parlament in tožeče stranke so svoje pripombe predložili 8. oziroma 10. novembra 2010.
23 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– sklepa predsedstva Parlamenta z dne 9. marca in 1. aprila 2009 razglasi za nična;
– Parlamentu naloži plačilo stroškov postopka.
24 V ugovoru nedopustnosti Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
25 Tožeče stranke v svojih pripombah glede ugovora nedopustnosti Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– se v zadevi T-219/09 prizna umik Richarda Balfeja, Joana Coloma I Navala in sklada ASBL;
– naj se v obravnavanih dveh zadevah ugodi njihovim predlogom iz tožb, s katerima se je postopek začel.
Pravo
26 V zvezi s predlogom za združitev zadev, ki so ga tožeče stranke predstavile v zadevi T-219/09, Splošno sodišče ocenjuje, da je združitev te zadeve z zadevo T‑326/09 koristna za namene tega sklepa, ker ti zadevi izpostavljata enaka vprašanja v zvezi z dopustnostjo.
27 Splošno sodišče lahko v skladu s členom 114(1) Poslovnika odloča o nedopustnosti, če to stranka predlaga, ne da bi odločalo o zadevi po temelju. V skladu s členom 114(3) se predlog obravnava ustno, razen če Splošno sodišče ne odloči drugače. V obravnavanem primeru Splošno sodišče ocenjuje, da so dokumenti v spisu dovolj jasni in da zato zaslišanje strank ni potrebno.
Predmet tožb
28 Kar zadeva zahtevo tožečih strank v zadevi T-219/09, da se prizna umik Richarda Balfeja, Joana Coloma I Navala in sklada ASBL, Splošno sodišče meni, da je bilo temu ugodeno s sklepom v zadevi Balfe in drugi proti Parlamentu (točka 19 zgoraj), tako da je ta zahteva postala brezpredmetna.
29 Kar zadeva predmet predlogov za razglasitev ničnosti, je sklep z dne 9. marca 2009 le začasen, kot je trdil tudi Parlament in čemur tožeče stranke niso nasprotovale, saj je bila možnost uporabe členov 3 in 4 pravilnika z dne 12. junija 1990 začasno ukinjena, člena pa nista bila vsebinsko spremenjena. Ker sta bila s sklepom z dne 1. aprila 2009 navedena člena s takojšnjim učinkom razveljavljena, Splošno sodišče meni, da je sklep z dne 9. marca 2009 postal brezpredmeten, saj ne more biti predmet predloga za razglasitev ničnosti.
30 Zato je treba tožbi zavreči kot nedopustni v delu, v katerem se nanašata na sklep z dne 9. marca 2009. Posledično bo v nadaljevanju izraz „izpodbijani akt“ zajemal le sklep z dne 1. aprila 2009.
Ugovor nedopustnosti
31 Parlament je navedel tri ugovore nedopustnosti. V zadevi T-219/09 je trdil, da sklad ASBL nima pravnega interesa ter da se sklepa z dne 9. marca in 1. aprila 2009 ne nanašata na tožeči stranki Richarda Balfeja in Joana Coloma I Navala. Poleg tega je v teh dveh zadevah trdil, da sta tožbi nedopustni zaradi neobstoja posamičnega nanašanja na tožeče stranke.
32 Zaradi umika tožečih strank Richarda Balfeja in Joana Coloma I Navala ter sklada ASBL je treba obravnavati le tretji ugovor nedopustnosti, ki izhaja iz posamičnega nanašanja sklepov na tožeče stranke.
Trditve strank
33 Parlament v bistvu trdi, da je sklep z dne 1. aprila 2009 regulativen akt in se na tožeče stranke ne nanaša posamično.
34 Parlament trdi, da se sklep z dne 1. aprila 2009 ne nanaša na tožeče stranke. Da bi bila njihova tožba sprejeta kot dopustna, morajo torej obvezno dokazati, da jih ta akt zadeva neposredno in posamično, pri čemer sta ta pogoja kumulativna. Po mnenju Parlamenta ni mogoče šteti, da sklep z dne 1. aprila 2009 tožeče stranke posamično zadeva.
35 Tožeče stranke trdijo, da jih sklepa z dne 9. marca in 1. aprila 2009 kljub svoji regulativni naravi neposredno in posamično zadevata, saj jih je bilo mogoče ob sprejetju navedenih sklepov brez težav identificirati. Poleg tega tožeče stranke opozarjajo, da je iz obvestila generalnega sekretarja članom predsedstva z dne 1. aprila 2009 razvidno, da je predsedstvo navedena sklepa sprejelo ob upoštevanju njihovega položaja. Šlo je torej za natančno določene in posamične naslovnike na podlagi njihovega posebnega položaja glede pridobljenih in prihodnjih pravic do dodatne pokojnine.
36 Tožeče stranke ocenjujejo, da ni mogoče nasprotovati možnosti izpodbijanja prihodnjih nanje naslovljenih aktov za izvajanje pravilnika z dne 12. junija 1990, kot je bil spremenjen s sklepom z dne 1. aprila 2009.
37 V zvezi s tem se, prvič, sklicujejo zlasti na načelo dejanskega dostopa do sodišča Skupnosti. Po njihovem mnenju bi bilo treba prihodnje izvedbene akte Parlamenta, katerih cilj bi bil zavrniti zahteve za dodatno pokojnino, na primer ker vlagatelj še ni dopolnil 63 let, obravnavati kot potrditvene akte v zvezi s sklepoma z dne 9. marca in 1. aprila 2009. Na eni strani v skladu z ustaljeno sodno prakso potrditvenega akta, ki samo ponavlja določbe predhodnega akta, ki je postal dokončen, ali samo natančno določa logično posledico takšnega akta in ne vsebuje nobenega novega elementa, ni mogoče izpodbijati kot ničnega. Na drugi strani iz sodne prakse izhaja tudi, da bi bil v primeru, da se akti za izvajanje sklepov z dne 9. marca in 1. aprila 2009 ne bi obravnavali kot potrditveni ter ne bi bilo pravice do pritožbe zoper navedena sklepa, ugovor nezakonitosti, ki se uveljavlja v okviru tožbe za razglasitev ničnosti izvedbenih sklepov, prav tako nedopusten. Če bi bilo ugodeno ugovoru nedopustnosti, bi torej obstajala nevarnost, da tožeče stranke ne bi imele nobene konkretne in učinkovite možnosti uveljavljanja svojih pravic pred sodiščem Skupnosti.
38 Drugič, tožeče stranke se sklicujejo na načela učinkovitega sojenja, ekonomičnosti postopka in postopkovne pravičnosti. Po njihovem mnenju bi bilo v nasprotju z načeloma učinkovitega sojenja in ekonomičnosti postopka, če bi moral vsak posameznik v skupini poslancev za svoj primer sprožiti postopek za razglasitev ničnosti vsakega posameznega sklepa, ki bi ga Parlament sprejel na podlagi sklepov z dne 9. marca in 1. aprila 2009. Poleg tega bi takšna obremenitev za tožeče stranke pomenila tudi kršitev načel pravne varnosti in razumnega trajanja postopka. Nazadnje, razglasitev zadevnih tožb za nedopustni bi bila v nasprotju z načelom postopkovne pravičnosti, ker tako Parlamentu ne bi bilo treba spoštovati zaveze predsedstva z dne 17. junija 2009, v skladu s katero bi prihodnja sodba v teh zadevah veljala za vse člane dodatnega pokojninskega sklada.
Presoja Splošnega sodišča
39 V zvezi z vprašanjem, ali je treba obravnavati dopustnost teh tožb na podlagi člena 230 ES ali člena 263 PDEU, je treba najprej opozoriti, da je treba o vprašanju dopustnosti tožbe odločiti na podlagi pravil, ki so veljala na dan vložitve tožbe, ter da se pogoji za dopustnost tožbe presojajo glede na trenutek vložitve tožbe, in sicer glede na trenutek vložitve vloge. Zato je treba dopustnost tožbe, vložene pred začetkom veljavnosti PDEU, to je pred 1. decembrom 2009, presojati na podlagi člena 230 ES (zgoraj navedena sklepa Norilsk Nickel Harjavalta in Umicore proti Komisiji ter Etimine in Etiproducts proti Komisiji, točki 70 in 72 ter navedena sodna praksa).
40 V tem primeru sta bili tožbi vloženi 19. maja in 10. avgusta 2009, zato je treba njuno dopustnost obravnavati na podlagi člena 230 ES.
41 V skladu s členom 230, četrti odstavek, ES lahko fizične ali pravne osebe sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe in zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so kot uredba ali odločba naslovljene na drugo osebo.
42 V obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da je izpodbijani akt kljub naslovu „sklep“ splošni akt, ki je zato regulativen, saj se splošno uporablja za poslance, ki so vključeni v prostovoljni pokojninski sklad ali bi lahko bili vanj vključeni v prihodnosti. Splošno sodišče se s tem mnenjem strinja in v zvezi s tem opozarja, da akt ne izgubi regulativne narave samo zato, ker je mogoče bolj ali manj natančno določiti število ali celo identiteto oseb, za katere se uporablja v danem trenutku, če se ugotovi, da se uporablja zanje na podlagi objektivnega pravnega ali dejanskega položaja, določenega v zadevnem aktu glede na njegov namen (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 18. maja 1994 v zadevi Codorniu proti Svetu (C‑309/89, Recueil, str. I-1853, točka 18)). Zato dejstvo, če je bilo potrjeno, da je mogoče ob sprejetju izpodbijanega akta določiti število in identiteto poslancev, ki jih ta akt zadeva, ne pomeni, da navedeni akt ni splošni akt. Kot je Parlament upravičeno poudaril, izpodbijani akt tožeče stranke dejansko zadeva le zaradi njihove vključitve v dodatni pokojninski sklad, kar je objektiven pravni položaj, določen v zadevnem aktu glede na njegov namen, to je sprememba pravilnika z dne 12. junija 1990.
43 Vendar splošnost izpodbijanega akta ne izključuje tega, da lahko ta akt neposredno in posamično zadeva določene fizične ali pravne osebe v smislu člena 230, četrti odstavek, ES (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 16. maja 1991 v zadevi Extramet Industrie proti Svetu (C-358/89, Recueil, str. I-2501, točka 13); v točki 42 zgoraj navedeno sodbo Codorniu proti Svetu, točka 19; sodbi Sodišča z dne 22. novembra 2001 v zadevi Antillean Rice Mills proti Svetu (C-451/98, Recueil, str. I-8949, točka 46) in z dne 22. junija 2006 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji (C-182/03 in C-217/03, ZOdl., str. I-5479, točka 58) ter sodbo Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2001 v zadevi Emesa Sugar proti Svetu (T-43/98, Recueil, str. II-3519, točka 47)).
44 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da izpodbijani akt tožeče stranke neposredno zadeva, ker upravi Parlamenta, zadolženi za njegovo izvajanje, ne daje nobene diskrecijske pravice (glej po analogiji v točki 43 zgoraj navedeno sodbo Emesa Sugar proti Svetu, točka 48).
45 Glede vprašanja, ali izpodbijani akt tožeče stranke posamično zadeva, je treba spomniti, da je za to, da bi se lahko štelo, da splošni akt fizično ali pravno osebo posamično zadeva, potrebno, da nanjo vpliva zaradi določenih njej lastnih značilnosti ali jo posamično opredeljuje v primerjavi z vsemi drugimi osebami (sodba Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji (25/62, Recueil, str. 197, 223) ter sklepa Splošnega sodišča z dne 30. septembra 1997 v zadevi Federolio proti Komisiji (T-122/96, Recueil, str. II-1559, točka 59) in z dne 29. aprila 1999 v zadevi Alce proti Komisiji (T-120/98, Recueil, str. II-1395, točka 19)).
46 V zvezi s tem dejstvo, da izpodbijani akt vpliva na pravice, ki bi jih tožeče stranke lahko uveljavljale v prihodnosti na podlagi vključenosti v dodatni pokojninski sklad, ni tako, da bi jih individualiziralo v smislu člena 230, četrti odstavek, ES v primerjavi z vsemi drugimi subjekti, ker so v objektivno določenem položaju, primerljivem s položajem vsakega drugega poslanca, vključenega v navedeni pokojninski sklad (glej po analogiji v točki 45 zgoraj naveden sklep Federolio proti Komisiji, točka 67, in v točki 43 zgoraj navedeno sodbo Emesa Sugar proti Svetu, točka 50). V teh okoliščinah tožeče stranke niso dokazale, da bi utrpele izredno škodo, ki bi jih individualizirala v primerjavi z drugimi poslanci, vključenimi v dodatni pokojninski sklad.
47 Tožeče stranke kljub temu trdijo, da je predsedstvo pred sprejetjem izpodbijanega akta upoštevalo njihov posebni položaj.
48 Treba je spomniti, da je dejstvo, da je morala institucija Skupnosti na podlagi posebnih določb upoštevati posledice akta, ki ga je nameravala sprejeti v zvezi s položajem nekaterih posameznikov, tako, da bi te individualiziralo (sodbi Sodišča z dne 17. januarja 1985 v zadevi Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji (11/82, Recueil, str. 207, točke od 28 do 31) in z dne 26. junija 1990 v zadevi Sofrimport proti Komisiji (C-152/88, Recueil, str. I-2477, točke od 11 do 13)).
49 Kljub temu je treba potrditi, da ob sprejetju izpodbijanega akta nobena določba prava Skupnosti ni določala, da mora predsedstvo upoštevati poseben položaj tožečih strank. Poleg tega na podlagi delov besedila izpodbijanega akta, ki jih tožeče stranke navajajo v podporo tej trditvi, ni mogoče trditi, da je predsedstvo upoštevalo poseben položaj, saj se ne omenjajo posamezne tožeče stranke, ampak se poslanci, ki jih sklep zadeva, omenjajo le s splošnimi izrazi, na primer „majhno število poslancev, [ki] bodo lahko […] še naprej plačevali prispevke za [s]klad za pridobitev novih pravic“, „poslanci, ki so plačevali prispevke za [p]rostovoljni pokojninski sklad“ ali „poslanci, ki jih to zadeva“.
50 Zato je treba to trditev tožečih strank zavreči.
51 Iz zgoraj navedenega izhaja, da izpodbijani akt tožečih strank ne zadeva posamično v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.
52 Te ugotovitve druge trditve tožečih strank ne morejo izpodbiti. Prvič, v zvezi z načelom dejanskega dostopa do sodišča Skupnosti je dovolj opozoriti, da lahko v skladu s sistemom nadzora zakonitosti, uvedenim s Pogodbo, fizična ali pravna oseba vloži tožbo zoper predpis le, če jo ta zadeva tudi posamično, ne samo neposredno, kot je Parlament upravičeno poudaril. Res je, da je treba ta zadnji pogoj razlagati ob upoštevanju načela učinkovitega sodnega varstva in različnih okoliščin, ki so take, da bi lahko tožečo stranko individualizirale (glej na primer sodbo z dne 2. februarja 1988 v združenih zadevah Van der Kooy proti Komisiji (67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, točka 14), v točki 43 zgoraj navedeno sodbo Extramet Industrie proti Svetu, točka 13, in v točki 42 zgoraj navedeno sodbo Codorniu proti Svetu, točka 19), pri čemer s tako razlago ni mogoče odstraniti zadevnega pogoja, ki ga izrecno določa Pogodba, ne da bi šlo pri tem za prekoračitev pooblastil, ki jih sodiščem Skupnosti podeljuje Pogodba (sodba Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu (C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 44)).
53 Tudi ob predpostavki, da bi bilo treba v obravnavanem primeru za nedopustne šteti morebitne prihodnje tožbe, ki bi jih vložile tožeče stranke zoper posamezne sklepe, s katerimi bi bile na podlagi izpodbijanega akta zavrnjene zahteve za dodatno pokojnino po 60. letu, obravnavanih tožb ne bi bilo mogoče razglasiti za dopustni v nasprotju s členom 230, četrti odstavek, ES.
54 Drugič, prav tako v skladu z načeli iz ustaljene sodne prakse, navedene v točki 52 zgoraj, tožbe ni mogoče razglasiti za dopustno na podlagi načel učinkovitega sojenja in ekonomičnosti postopka, na kateri se sklicujejo tožeče stranke, če sicer niso upoštevani pogoji dopustnosti iz člena 230, četrti odstavek, ES, ker bi lahko šlo za prekoračitev pooblastil, ki so sodiščem Skupnosti podeljena v skladu s Pogodbo. Dejansko nobeno od teh načel ne more biti podlaga za odstopanje od pooblastil, podeljenih tem sodiščem v skladu s Pogodbo.
55 Tretjič, v zvezi z načeloma pravne varnosti in razumnega trajanja postopka so tožeče stranke navedle le, da bi dejstvo, da mora vsaka za svoj primer sprožiti postopek za razglasitev ničnosti prihodnjih aktov za izvajanje sklepa z dne 1. aprila 2009, zanje bilo vir negotovosti. V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da negotovosti glede izida pravnega sredstva ni mogoče povezovati zgolj s kršitvijo načela pravne varnosti. Prav tako iz trditev, ki so jih predložile tožeče stranke, ni razvidno, kako bi lahko na načelo razumnega trajanja postopka vplivalo dejstvo, da je treba izpodbijati akte za izvajanje sklepa z dne 1. aprila 2009 in ne sklepa neposredno. Dejansko je edino logično, da se šele po koncu postopka presoja, ali je ta trajal razumno dolgo.
56 Četrtič, v zvezi z „načelom postopkovne pravičnosti“, na katero se sklicujejo tožeče stranke, in ob predpostavki tožečih strank, da sklep predsedstva z dne 17. junija 2009, v skladu s katerim bo prihodnja sodba v zadevi T-219/09 veljala za vse člane neobveznega pokojninskega sklada, izraža voljo Parlamenta, da se vsebinska vprašanja obravnavajo v okviru tega postopka, takšna volja s strani tožene stranke ne more vezati Splošnega sodišča pri presojanju dopustnosti zadevnih tožb. V zvezi s tem je treba opozoriti, da so pogoji dopustnosti tožbe iz člena 230 ES zavezujoči (sodba Sodišča z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji (C-313/90, Recueil, str. I-1125, točke od 19 do 23), sodba Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 1997 v zadevi EISA proti Komisiji (T‑239/94, Recueil, str. II-1839, točki 26 in 27) in sklep Splošnega sodišča z dne 13. aprila 2000 v zadevi GAL Penisola Sorrentina proti Komisiji (T-263/97, Recueil, str. II-2041, točka 37)), tako da niso odvisni od strank.
57 Zato je treba tožbi zavreči kot nedopustni.
Stroški
58 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeče stranke niso uspele, zato se jim v skladu s predlogom Parlamenta naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
sklenilo:
1. Zadevi T-219/09 in T-326/09 se za namene sklepa združita.
2. Tožbi se zavržeta kot nedopustni.
3. Gabriele Albertini in 62 drugih tožečih strank, navedenih v prilogi, ter Brendan Donnelly nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Evropski parlament.
V Luxembourgu, 15. decembra 2010.
PRILOGA
Javier Areitio Toledo, stanujoč v Madridu (Španija),
Robert Atkins, stanujoč v Garstangu (Združeno kraljestvo),
Angelika Beer, stanujoča v Großkummerfeldu (Nemčija),
Georges Berthu, stanujoč v Longréju (Francija),
Guy Bono, stanujoč v Saint-Martin-de-Crauju (Francija),
Herbert Bosch, stanujoč v Bregenzu (Avstrija),
David Bowe, stanujoč v Leedsu (Združeno kraljestvo),
Marie-Arlette Carlotti, stanujoča v Marseillu (Francija),
Ozan Ceyhun, stanujoč v Rüsselsheimu (Nemčija),
Giles Bryan Chichester, stanujoč v Otteryju St Mary (Združeno kraljestvo),
Brigitte Douay, stanujoča v Parizu (Francija),
Avril Doyle, stanujoča v Wexfordu (Irska),
Michl Ebner, stanujoč v Boznu (Italija),
Juan Manuel Fabra Valles, stanujoč v Madridu,
Elisa Maria Ferreira, stanujoča v Portu (Portugalska),
James Glyn Ford, stanujoč v Newnhamu on Severn (Združeno kraljestvo),
Riccardo Garosci, stanujoč v Milanu (Italija),
Bruno Gollnisch, stanujoč v Limonestu (Francija),
Ana Maria Rosa Martins Gomes, stanujoča v Colaresu pri Sintri (Portugalska),
Vasco Graça Moura, stanujoč v Benfici do Ribatejo (Portugalska),
Françoise Grossetête, stanujoča v Saint-Étiennu (Francija),
Catherine Guy-Quint, stanujoča v Cournon d’Auvergnu (Francija),
Roger Helmer, stanujoč v Lutterworthu (Združeno kraljestvo),
William Richard Inglewood, stanujoč v Penrithu (Združeno kraljestvo),
Caroline Jackson, stanujoča v Abingdonu (Združeno kraljestvo),
Milos Koterec, stanujoč v Bratislavi (Slovaška),
Urszula Krupa, stanujoča v Lodžu (Poljska),
Stefan Kuc, stanujoč v Varšavi (Poljska),
Zbigniew Kuźmiuk, stanujoč v Radomu (Poljska),
Carl Lang, stanujoč v Boulogne-Billancourtu (Francija),
Henrik Lax, stanujoč v Helsinkih (Finska),
Patrick Louis, stanujoč v Lyonu (Francija),
Minerva-Welpomen Malliori, stanujoča v Atenah (Grčija),
Sergio Marques, stanujoč v Funchalu (Portugalska),
Graham Christopher Spencer Mather, stanujoč v Londonu (Združeno kraljestvo),
Véronique Mathieu, stanujoča v Val d’Ajolu (Francija),
Marianne Mikko, stanujoča v Talinu (Estonija),
William Miller, stanujoč v Glasgowu (Združeno kraljestvo),
Elizabeth Montfort, stanujoča v Riomu (Francija),
Ashley Mote, stanujoč v Binstedu (Združeno kraljestvo),
Christine Margaret Oddy, stanujoča v Coventryju (Združeno kraljestvo),
Reino Paasilinna, stanujoč v Helsinkih,
Bogdan Pęk, stanujoč v Krakovu (Poljska),
José Javier Pomés Ruiz, stanujoč v Pamploni (Španija),
John Robert Purvis, stanujoč v Fifu (Združeno kraljestvo),
Luis Queiro, stanujoč v Lizboni (Portugalska),
José Ribeiro E. Castro, stanujoč v Lizboni,
Pierre Schapira, stanujoč v Parizu,
Pál Schmitt, stanujoč v Budimpešti (Madžarska),
José Albino Silva Peneda, stanujoč v Maii (Portugalska),
Grażyna Staniszewska, stanujoča v Bielskem-Białi (Poljska),
Robert Sturdy, stanujoč v Wetherbyju (Združeno kraljestvo),
Margie Sudre, stanujoča v La Possessionu (Francija),
Robin Teverson, stanujoč v Tregonyju (Združeno kraljestvo),
Nicole Thomas-Mauro, stanujoča v Épernayju (Francija),
Gary Titley, stanujoč v Boltonu (Združeno kraljestvo),
Witold Tomczak, stanujoč v Kepnu (Poljska),
Maartje van Putten, stanujoča v Amsterdamu (Nizozemska),
Vincenzo Viola, stanujoč v Palermu (Italija),
Mark Watts, stanujoč v Ashfordu (Združeno kraljestvo),
Thomas Wise, stanujoč v Linsladu (Združeno kraljestvo),
Bernard Wojciechowski, stanujoč v Varšavi.