Zadeva T‑763/20
(objava odlomkov)
Inner Mongolia Shuangxin Environment-Friendly Material Co. Ltd
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (deveti razširjeni senat) z dne 21. februarja 2024
„Damping – Uvoz nekaterih polivinil alkoholov s poreklom iz Kitajske – Dokončna protidampinška dajatev – Izvedbena uredba (EU) 2020/1336 – Izračun normalne vrednosti – Znatno izkrivljanje v državi izvoznici – Člen 2(6a) Uredbe (EU) 2016/1036 – Pravo STO – Načelo skladne razlage – Izbira primerne reprezentativne države – Podatki, ki so na voljo takoj – Nesodelovanje – Pojem ‚potrebne informacije‘ – Člen 18 Uredbe 2016/1036 – Nelojalno nižanje prodajnih cen – Segmenti trga – Metoda kontrolne številke izdelka – Člen 3(2) in (3) Uredbe 2016/1036 – Pravica do obrambe – Zaupnost – Člena 19 in 20 Uredbe 2016/1036“
1. Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Razlaga glede na mednarodne sporazume, ki jih je sklenila Unija – Razlaga Uredbe 2016/1036 glede na Protidampinški sporazum h GATT iz leta 1994 – Upoštevanje razlage, ki jo je sprejel organ za reševanje sporov – Razlaga contra legem sekundarne zakonodaje Unije – Nedopustnost
(člen 216(2) PDEU; Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (protidampinški sporazum iz leta 1994); Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 2(6a) in (7))
(Glej točke od 20 do 22, od 28 do 33 in od 39 do 49.)
2. Mednarodni sporazumi – Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije – GATT 1994 – Nemožnost sklicevanja na sporazume STO za izpodbijanje zakonitosti akta Unije – Izjeme – Akt Unije, ki je namenjen zagotavljanju njihovega izvajanja ali se nanje izrecno in natančno sklicuje
(člen 216(2) PDEU; Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (protidampinški sporazum iz leta 1994); Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 2(6a))
(Glej točke 23, 24 in 38.)
3. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Določitev protidampinških dajatev – Protidampinška dajatev, ki ne sme preseči zneska, ki je nujen za odvrnitev škodljivih učinkov dampinškega uvoza – Uporaba pravila nižje dajatve
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 2(6a))
(Glej točke od 56 do 58.)
4. Ničnostna tožba – Razlogi – Brezpredmeten razlog – Pojem – Tožbeni razlogi v podporo tožbi zoper uredbo o uvedbi protidampinških dajatev – Tožbeni razlogi, s katerimi se izpodbija stopnja dampinga – Stopnja dampinga, ki ni bila upoštevana za izračun protidampinških dajatev – Brezpredmetni razlogi – Merila presoje
(člen 263 PDEU)
(Glej točke od 62 do 65, 69 in 173.)
5. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Znatna izkrivljanja trga v državi izvoznici – Izračun normalne vrednosti na podlagi neizkrivljenih cen ali referenčnih vrednosti – Upoštevanje ustreznih stroškov proizvodnje in prodaje v reprezentativni državi – Izbira primerne reprezentativne države – Merila – Ustrezni podatki, ki so na voljo takoj – Pojem – Država, ki je predložila zaupne podatke, ki niso dostopni javnosti – Izključitev
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, členi 2(6a), 6(7), 19 in 20)
(Glej točke od 86 do 104.)
6. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Znatna izkrivljanja trga v državi izvoznici – Izračun normalne vrednosti na podlagi neizkrivljenih cen ali referenčnih vrednosti – Upoštevanje ustreznih stroškov proizvodnje in prodaje v reprezentativni državi – Izbira primerne reprezentativne države – Diskrecijska pravica institucij – Merila – Primerna raven socialne zaščite in varstva okolja – Neupoštevnost ob obstoju samo ene primerne reprezentativne države
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 2(6a)(a) in (7)(a))
(Glej točke od 119 do 134.)
7. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Potek preiskave – Uporaba dostopnih dejstev, če podjetje zavrne sodelovanje – Pogoji – Zavrnitev dostopa do potrebnih informacij – Pojem potrebnih informacij – Informacije o obsegu proizvodnje in stroških proizvodnje – Vključitev
(Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (protidampinški sporazum iz leta 1994), člen 6.8; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 18(1) in (3))
(Glej točke od 140 do 161.)
8. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Potek preiskave – Obveznost Komisije, da zagotovi razkritje zadevnim strankam – Obseg – Pravica do obrambe – Kršitev – Pogoji – Možnost zadevnega podjetja, da bolje zagotovi svojo obrambo, če ni postopkovne nepravilnosti
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člena 19 in 20)
(Glej točko 166.)
9. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Diskrecijska pravica institucij – Sodni nadzor – Meje
(člen 263 PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 3)
(Glej točki 198 in 199.)
10. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Učinek dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije – Izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen – Metoda za izračun – Diskrecijska pravica Komisije – Obveznost Komisije, da upošteva segmente trga zadevnega izdelka – Neobstoj, razen v izjemnih okoliščinah
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člena 1(4) ter 3(2) in (3))
(Glej točke od 200 do 209.)
11. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Učinek dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov na trgu Unije – Izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen – Metoda za izračun – Obveznost Komisije, da upošteva vso prodajo podobnih izdelkov vzorčenih proizvajalcev Unije – Neobstoj
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, člen 3(2) in (3))
(Glej točke 240 in od 244 do 249.)
12. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Preiskava – Spoštovanje pravice do obrambe – Obveznost institucij, da zadevnim podjetjem zagotovijo informacije in spoštujejo zaupnost informacij z usklajevanjem teh obveznosti – Odločitev Komisije, da zavrne prošnjo za dostop zadevnega podjetja do zaupnih informacij – Neobstoj napačne uporabe prava s strani Komisije – Podjetje, ki pooblaščencu za zaslišanje ni postavilo vprašanja glede te odločitve o zavrnitvi – Okoliščina, ki potrjuje ugotovitev, da Komisija ni napačno uporabila prava
(Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (protidampinški sporazum iz leta 1994), člen 6.5; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/1036, členi 6(7), 19 in 20)
(Glej točke 257, 258 in od 264 do 273.)
Povzetek
Splošno sodišče je zavrnilo tožbo kitajskega proizvajalca izvoznika za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Evropske komisije 2020/1336 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterih polivinil alkoholov (v nadaljevanju: PVA) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske.(1) Ob tej priložnosti je to sodišče pojasnilo pojem podatkov, ki so „na voljo takoj“, v okviru izbire primerne reprezentativne države za izračun normalne vrednosti izdelka, na katerega se nanaša protidampinška preiskava, ob znatnih izkrivljanjih na trgu države izvoznice. Podalo je tudi pojasnila o pojmu „potrebne informacije“, ki jih morajo zainteresirane strani predložiti Komisiji v okviru protidampinške preiskave. V obravnavanem primeru je Komisija, ki je prejela pritožbo družbe Kuraray Europe GmbH, glavnega proizvajalca PVA v Evropski uniji, uvedla protidampinško preiskavo, ob koncu katere je sprejela izpodbijano uredbo.
V tem okviru je kitajska družba Inner Mongolia Shuangxin Environment-Friendly Material Co. Ltd, ki proizvaja in izvaža PVA v Evropsko unijo, ker je menila, da je zaradi protidampinških dajatev, ki jih je uvedla Komisija, oškodovana, pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe 2020/1336 v delu, ki se nanaša nanjo.(2)
Presoja Splošnega sodišča
Tožeča stranka je v utemeljitev tožbe trdila, na prvem mestu, da je Komisija napačno razlagala člen 2(6a)(a) osnovne uredbe.(3) Ta člen določa, da če se ugotovi, da ni primerno uporabiti cen in stroškov na domačem trgu države izvoznice zaradi znatnega izkrivljanja na tem trgu, se normalna vrednost zadevnega izdelka računsko določi izključno na podlagi stroškov proizvodnje in prodaje, ki odražajo neizkrivljene cene ali referenčne vrednosti. Za to lahko Komisija kot vire informacij uporabi med drugim ustrezne stroške proizvodnje in prodaje v primerni reprezentativni državi, ki je po gospodarski razvitosti podobna državi izvoznici, vendar le če so relevantni podatki o stroških na voljo takoj. Kadar je mogoče izbrati več možnih držav, se prednost nameni državam z ustrezno ravnjo socialne zaščite in varstva okolja.
V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija ni storila napake s tem, da je kot reprezentativno državo za izračun normalne vrednosti zadevnega izdelka izbrala Turčijo, in ne Mehiko. Komisija se je namreč lahko oprla le na podatke, ki jih je predložila družba s sedežem v Turčiji, saj podatkov, ki sta jih predložili družbi s sedežem v Mehiki, ni bilo mogoče opredeliti kot podatke, ki so „na voljo takoj“.
Tako je Splošno sodišče najprej v zvezi s pojmom podatkov, ki so „na voljo takoj“, potrdilo jezikovno razlago, ki jo je Komisija uporabila v izpodbijani uredbi in v skladu s katero „javno dostopno“ pomeni dostopno širši javnosti, medtem ko „na voljo takoj“ pomeni na voljo vsem, če so izpolnjeni določeni pogoji, kot je plačilo pristojbine. Podatki, ki sta jih predložili družbi s sedežem v Mehiki, pa so bili posredovani le v zaupni obliki, ki ni bila dostopna javnosti, ali pa so bili na voljo le za drugo obdobje, in ne za obdobje, na katero se je nanašala preiskava.
Sodišče je na podlagi kontekstualne in teleološke razlago menilo, da je treba ta pojem razlagati glede na zahteve, ki izhajajo iz določb osnovne uredbe, ki se nanašajo na zaupnost in razkritje, da bi se zaščitile pravice strank do obrambe. Osnovna uredba s temi določbami tako uresničuje dva cilja, in sicer, prvič, zainteresiranim stranem omogočiti, da učinkovito branijo svoje interese, in drugič, ohraniti zaupnost informacij, zbranih med preiskavo.(4) Ko Komisija poskuša pridobiti podatke, ki so „na voljo takoj“, lahko torej ob upoštevanju teh ciljev upravičeno zavrne uporabo podatkov, ki jih stran, ki jih je predložila, šteje za zaupne in za katere ji ne uspe dobiti nezaupnega povzetka, na podlagi katerega bi druge zainteresirane strani v preiskavi lahko uveljavljale svojo pravico do obrambe.
Dalje, Splošno sodišče je pojasnilo, da Komisija s tem, da je sprejela podatke, ki jih je predložila družba s sedežem v Turčiji, ni kršila svoje dolžnosti skrbnega ravnanja, tako da bi normalno vrednost zadevnega izdelka izračunala na neprimeren ali nerazumen način. Trditve, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala ustreznost izbranih podatkov – glede na obdobje preiskave in informacije v teh podatkih – namreč v obravnavanem primeru niso podprte. Posledično ni predložila zadostnih dokazov, s katerimi bi ovrgla verodostojnost presoje dejstev, navedene v izpodbijani uredbi.
Nazadnje, Komisija, ki je ugotovila, da je Turčija edina primerna reprezentativna država, je upravičeno sklenila, da ji ni treba oceniti ravni socialne zaščite in varstva okolja v skladu s členom 2(6a)(a) osnovne uredbe.
Na drugem mestu, glede kršitve člena 18 osnovne uredbe je Splošno sodišče zavrnilo trditev tožeče stranke, da je Komisija pri izračunu normalne vrednosti napačno uporabila dostopna dejstva v smislu člena 18 osnovne uredbe, čeprav je tožeča stranka sodelovala po svojih najboljših zmožnostih.
Cilj člena 18 osnovne uredbe je namreč Komisiji omogočiti, da protidampinško preiskavo nadaljuje, čeprav bi zainteresirane stranke zavrnile sodelovanje ali bi sodelovale nezadovoljivo. Tako prvi odstavek te določbe Komisiji omogoča, da če na koncu ne pridobi zahtevanih informacij, uporabi dostopna dejstva. Da bi se za strani štelo, da sodelujejo na podlagi te določbe, morajo predložiti vse informacije, s katerimi razpolagajo in za katere institucije ocenijo, da jih potrebujejo za oblikovanje svojih ugotovitev.
Glede pojma „potrebne informacije“ iz besedila, sobesedila in cilja člena 18(1) osnovne uredbe izhaja, da ta pojem napotuje na informacije, s katerimi razpolagajo zainteresirane stranke, katerih predložitev institucije Unije od njih zahtevajo za sprejetje ugotovitev, ki jih je treba sprejeti v okviru protidampinške preiskave. Tako so informacije o obsegu proizvodnje in stroških proizvodnje izdelka, na katerega se nanaša protidampinška preiskava, potrebne informacije v smislu te določbe.
V obravnavanem primeru je Splošno sodišče najprej ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila elementov, ki jih je Komisija zahtevala od nje v zvezi z vložki za samoproizvedene proizvodne dejavnike, ker so bile te informacije potrebne za določitev normalne vrednosti. Ker je bila normalna vrednost računsko določena po metodi, temelječi na stroških proizvodnje, je bilo namreč treba poznati stopnje porabe vseh vložkov, uporabljenih za proizvodnjo PVA, vključno z nujnimi vložki za proizvodnjo samoproizvedenih proizvodnih dejavnikov. Ker tožeča stranka ni dokazala, da ni mogla predložiti navedenih informacij, kot je zatrjevala, Komisija ni kršila člena 18(1) s tem, da je uporabila dostopna dejstva, s katerimi je nadomestila te informacije.
Dalje, glede domnevne kršitve člena 18(3) osnovne uredbe je Splošno sodišče opozorilo, da se odstavka 1 in 3 tega člena nanašata na različne položaje. Medtem ko člen 18(1) na splošno opisuje primere, v katerih informacije, ki jih institucije potrebujejo za preiskavo, niso bile predložene, odstavek 3 tega člena predvideva primere, v katerih so bili podatki, potrebni za preiskavo, predloženi, vendar niso ustrezni, tako da dostopnih dejstev ni treba nujno uporabiti. Ker pa tožeča stranka ni predložila zahtevanih informacij, se člen 18(3) osnovne uredbe ne uporablja, saj je Komisija lahko zgolj uporabila dostopna dejstva, da je nadomestila manjkajoče informacije.
Nazadnje, Komisija prav tako ni kršila pravice tožeče stranke do obrambe s tem, da ji ni pravočasno posredovala „poročila o preverjanju“, ki bi ji ga morala posredovati, preden ji je poslala dopis, v katerem jo je obvestila, da namerava uporabiti dostopna dejstva v smislu člena 18 osnovne uredbe. V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da kršitev pravice do obrambe povzroči razglasitev ničnosti odločbe, sprejete ob koncu postopka, le če bi bil izid tega postopka, če te nepravilnosti ne bi bilo, lahko drugačen. Vendar se tožeča stranka ni sklicevala na noben element, ki bi dokazoval, da ni izključeno, da bi se postopek lahko končal drugače, če bi navedeno poročilo prejela prej.
Kar zadeva druge tožbene razloge, s katerimi se je izpodbijala stopnja dampinga, ki jo je Komisija ugotovila v izpodbijani uredbi, iz analize navedenih tožbenih razlogov izhaja, da pri izračunu stopnje dampinga ni bila storjena napaka, tako da ta ostaja višja od stopnje škode, ki se je upoštevala za določitev stopnje protidampinške dajatve na podlagi pravila nižje dajatve. Ker torej z drugimi tožbenimi razlogi ni mogoče ovreči te ugotovitve, jih je Splošno sodišče zavrnilo kot brezpredmetne.