Združene zadeve od T-259/02 do T-264/02 in T-271/02
Raiffeisen Zentralbank Österreich AG in drugi
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Avstrijski bančni trg – ‚Klub Lombard‘– Vpliv na trgovino med državami članicami – Izračun glob“
Povzetek sodbe
1. Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Skupnosti
(člena 229 ES in 230, četrti odstavek, ES)
2. Ničnostna tožba – Tožba fizične ali pravne osebe, naslovnika izpodbijanega akta – Prenos tožbe na tretjo osebo – Nedopustnost
(člena 229 ES in 230, četrti odstavek, ES)
3. Konkurenca – Upravni postopek – Predlog fizične ali pravne osebe, naj se ugotovi kršitev
(člena 81 ES in 82 ES; uredbi Sveta št. 17, člen 3(1) in (2), in št. 2842/98, členi od 6 do 8)
4. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi in usklajeno ravnanje, ki lahko samo po sebi pomeni enotno kršitev
(člen 81(1) ES)
5. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije, s katero je bila ugotovljena kršitev
6. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije, s katero je bila ugotovljena kršitev
7. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Vpliv na trgovino med državami članicami
(člen 81(1) ES)
8. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Razdelitev trga – Predmet
(člena 81(1) ES in 82 ES)
9. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Razdelitev trga – Predmet
(člen 81 ES)
10. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Vpliv na trgovino med državami članicami
(člen 81 ES)
11. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Vpliv na trgovino med državami članicami
(člen 81(1) ES)
12. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Omejevalni sporazumi, ki se štejejo za sestavne dele enotnega protikonkurenčnega sporazuma
(člen 81 ES)
13. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Namerna kršitev
(člen 81 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
14. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Priglasitev – Učinki
(člena 81(1) in (3) ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(5)(a))
15. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Smernice o načinu določanja glob, naloženih ob kršitvah pravil konkurence
(Listina o temeljnih pravicah, člen 49; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)
16. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Pravni okvir
(Uredba Sveta št. 17, člena 3 in 15(2); obvestili Komisije 96/C 207/04 in 98/C 9/03)
17. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve
(Obvestilo Komisije 98/C 9/03)
18. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve
(Uredba Sveta št. 17; Obvestilo Komisije 98/C 9/03)
19. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve
(člen 81(1) ES; Obvestilo Komisije 98/C 9/03)
20. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
21. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Razdelitev
22. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točke 1 A, 2 in 3)
23. Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Obvezna vsebina
(Uredba Sveta št. 17, člen 17)
24. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)
25. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Trajanje kršitve
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)
26. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Olajševalne okoliščine
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 3)
27. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Olajševalne okoliščine
(Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 3, prva alinea)
28. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Olajševalne okoliščine
(Uredba Sveta št. 17, člen 15; Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 3, druga alinea)
29. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Obteževalne ali olajševalne okoliščine
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 3, tretja alinea)
30. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Olajševalne okoliščine
31. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Olajševalne okoliščine
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
32. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Nenalaganje ali zmanjšanje globe v zameno za sodelovanje obtoženega podjetja
(Uredba Sveta št. 17, člena 11(1), (2), (4) in (5) ter 15(2); Obvestilo Komisije 96/C 207/04)
33. Konkurenca – Upravni postopek – Zahtevek za informacije
(Uredba Sveta št. 17, člen 11(2) in (5))
34. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Nenalaganje ali zmanjšanje globe v zameno za sodelovanje obtoženega podjetja
(Uredba Sveta št. 17, člen 11(5); Obvestilo Komisije 96/C 207/04)
35. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Nenalaganje ali zmanjšanje globe v zameno za sodelovanje obtoženega podjetja
(Uredba Sveta št. 17, člen 11(5); Obvestilo Komisije 96/C 207/04, naslov D, točka 2)
36. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Zmanjšanje, upravičeno z nepravilnostmi v upravnem postopku – Zahteva
1. Sodišča Skupnosti se lahko seznanijo s spremembo imena stranke v postopku in ničnostno tožbo, ki jo vloži naslovnik nekega akta, lahko nadaljuje njegov univerzalni pravni naslednik, zlasti če gre za smrt fizične osebe ali prenehanje obstoja pravne osebe, medtem ko se vse njene pravice in obveznosti prenesejo na novega imetnika. V takem primeru univerzalni pravni naslednik svojega predhodnika nujno v celoti nadomesti kot naslovnik izpodbijanega akta.
Po drugi strani ni sodišče Skupnosti niti v okviru ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 230 ES, niti pri izvajanju neomejene pristojnosti na podlagi člena 229 ES pristojno za spreminjanje odločbe institucije Skupnosti glede sankcije, tako da bi naslovnika odločbe zamenjalo z drugo fizično ali pravno osebo, kadar naslovnik še obstaja. Za to je pristojna le institucija, ki je sprejela zadevno odločbo. Ko pristojna institucija enkrat sprejme odločbo in določi identiteto osebe, na katero jo mora nasloviti, Sodišče prve stopnje te osebe ne more zamenjati z drugo osebo.
(Glej točki 71 in 72.)
2. Tožbe, ki jo oseba kot naslovnik akta vloži za uveljavljanje pravic v okviru predloga za razglasitev ničnosti v skladu s členom 230 ES in/ali predloga za spremembo v skladu s členom 229 ES, ni mogoče prenesti na tretjo osebo, ki ni naslovnik pravnega akta. Če bi se tak prenos dejansko dopustil, bi obstajala neskladnost med stanjem, v okviru katerega je bila tožba vložena, in stanjem, v okviru katerega bi se lahko nadaljevala. Poleg tega bi tak prenos povzročil neskladnost med identiteto naslovnika akta in identiteto osebe, ki nastopa pred sodiščem.
(Glej točko 73. )
3. Če Komisija na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 17 „na zahtevo ali na lastno pobudo“ ugotovi kršitev člena 81 ES ali 82 ES, od vpletenih podjetij ali podjetniških združenj z odločbo zahteva, naj tako kršitev odpravijo, pri čemer lahko tak predlog v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 17 vloži fizična ali pravna oseba, ki se v ta namen sklicuje na legitimni interes; v skladu s členi od 6 do 8 Uredbe Komisije (ES) št. 2842/98 o zaslišanju pogodbenic v nekaterih postopkih na podlagi členov 81 ES in 82 ES imajo osebe, ki so vložile tak predlog, neke postopkovne pravice, med katerimi je pomembna zlasti pravica do prejema izvoda nezaupne različice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
Tak predlog je mogoče veljavno vložiti, dokler se po uradni dolžnosti ne sproži postopek za ugotavljanje kršitve. Za priznanje statusa vlagatelja se v uredbah št. 17 in št. 2842/98 namreč ne zahteva, naj bo zadevni predlog razlog, zaradi katerega Komisija sproži postopek za ugotavljanje kršitve, in da preiskava v zvezi s prijavljeno kršitvijo še ne sme biti sprožena. Sicer bi se osebam z legitimnim interesom za ugotavljanje kršitve pravil o konkurenci preprečilo, da bi med potekom postopka uveljavljale postopkovne pravice, povezane s tem statusom v skladu s členi od 6 do 8 Uredbe št. 2842/98.
V zvezi s tem se lahko politična stranka utemeljeno sklicuje na svoj položaj uporabnice bančnih storitev v Avstriji in na dejstvo, da je protikonkurenčno ravnanje škodilo njenim gospodarskim interesom, da bi tako dokazala legitimni interes za vložitev predloga, na podlagi katerega naj bi Komisija ugotovila, da je navedeno ravnanje kršitev členov 81 ES in 82 ES.
Nič namreč ne nasprotuje temu, da lahko končna stranka kot kupec blaga ali storitev zadosti pojmu legitimnega interesa v smislu člena 3 Uredbe št. 17. Končna stranka, ki dokaže, da je bila zaradi zadevnega omejevanja konkurence oškodovana ali da bi to lahko škodovalo njenim gospodarskim interesom, ima legitimni interes v smislu navedene določbe za vložitev predloga ali pritožbe, na podlagi katere naj bi Komisija ugotovila kršitev členov 81 ES in 82 ES.
V zvezi s tem ni pomembno, da se je navedena končna stranka kot kupec najprej sklicevala na splošni interes, ki ga je nameravala braniti kot opozicijska politična stranka, in da je šele nato navedla, da je zaradi prijavljenega omejevalnega sporazuma utrpela gospodarsko škodo kot končna uporabnica zadevnih storitev. Na podlagi tega prvega stališča ji namreč ni bilo mogoče odvzeti možnosti, da se za utemeljitev legitimnega interesa v smislu Uredbe št. 17 v nadaljevanju sklicuje na svoj položaj stranke bank, proti katerim je bil sprožen postopek, in na gospodarsko škodo, ki jo je domnevno utrpela zaradi zadevnih sporazumov.
Za sprejetje zainteresirane stranke kot pritožnice in pošiljanje obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah za njo poleg tega ne more veljati pogoj, da morata biti predhodna vsem ustnim zaslišanjem pred Komisijo. V uredbah št. 17 in št. 2842/98 namreč ni določen poseben rok, v katerem lahko tretja oseba kot vlagateljica ali pritožnica, ki izkaže legitimni interes, uveljavlja pravico do prejema ugovorov in do zaslišanja v okviru postopka za ugotavljanje kršitve. Člena 7 in 8 Uredbe št. 2842/98 tako določata samo, da Komisija navedenemu vlagatelju ali pritožniku pošlje ugovore in določi rok, v katerem lahko ta pisno predloži stališča, pri čemer se ga lahko na njegovo zahtevo tudi zasliši. V skladu s tem lahko vlagatelj ali pritožnik ves čas postopka uveljavlja pravico do prejema ugovorov in do zaslišanja v upravnem postopku ugotavljanja kršitve členov 81 ES in 82 ES.
(Glej točke od 95 do 98, 100 in 101.)
4. Kršitev člena 81(1) ES ni nujno posledica samo ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali neprekinjenega ravnanja. Tej razlagi ni mogoče oporekati, ker bi lahko tudi eden ali več elementov tega niza dejanj ali neprekinjenega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev navedene določbe. Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v „enoten načrt“, lahko Komisija naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti.
Tako bi bilo mogoče sistem okroglih miz, ki so jih uvedle banke, da bi se dogovarjale o ravnanju glede glavnih parametrov, ki zadevajo konkurenco na trgu bančnih proizvodov v državi članici, opredeliti kot enotni globalni omejevalni sporazum, kadar ena od njih kot najvišji organ vseh drugih obravnava vprašanja s številnih drugih posebnih okroglih miz, sprejema temeljne odločitve in ima vlogo razsodnika med različnimi skupinami ob disciplinskih težavah pri upoštevanju sporazumov ter kadar obstaja tesna povezava med okroglimi mizami in njihovim postopkom odločanja, pri čemer v okviru okroglih miz včasih potekajo skupni sestanki, pristojnosti skupin se prekrivajo in okrogle mize se medsebojno obveščajo o svojih dejavnostih.
(Glej točke 111, 114, od 117 do 120 in 126.)
5. V okviru postopkov uporabe pravil konkurence na podlagi okoliščine, da Komisija za udeleženca na trgu, ki je bil v podobnem položaju kot kaznovani udeleženec na trgu, ni ugotovila nikakršne kršitve, nikakor ni mogoče zavrniti kršitve, ki se očita temu kaznovanemu udeležencu na trgu, če je bila ustrezno dokazana.
(Glej točko 138.)
6. Komisija je imela zaradi obstoja zelo zapletene mreže sporazumov diskrecijsko pravico, da je med različnimi usklajevanji izbrala tista, ki jih je štela za posebej pomembna, ta izbira pa je lahko samo predmet omejenega sodnega nadzora.
(Glej točko 144.)
7. Sporazum med podjetji bi lahko vplival na trgovino med državami članicami samo, če se lahko na podlagi vseh objektivnih pravnih dokazov ali dejstev v zadostni meri predvidi, da bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplival na blagovno menjavo med državami članicami tako, da bi lahko ogrozil uresničitev ciljev enotnega trga med državami. Vpliv na trgovino znotraj Skupnosti je torej na splošno posledica združitve več dejavnikov, ki ne bi bili nujno odločilni.
Pri tem ni tako pomembno, ali vpliv omejevalnega sporazuma na trgovino ni ugoden, ali je nevtralen ali ugoden. Omejevanje konkurence bi lahko vplivalo na trgovino med državami članicami, če bi lahko preusmerilo običajne trgovinske tokove. Zato pri ugotavljanju zmožnosti omejevalnega sporazuma, da vpliva na trgovino med državami članicami, ni mogoče upoštevati samo učinkov delitve trgov.
Sama zmožnost omejevalnega sporazuma, da vpliva na trgovino med državami članicami, torej njegov mogoči učinek, je poleg tega dovolj, da ta spada na področje uporabe člena 81 ES, in ni nujno, da se dokaže dejanska škoda za trgovino. Dejstvo, da gre v tem primeru za naknadno presojo pretekle kršitve, tega merila ne more spremeniti, ker mogoči učinek omejevalnega sporazuma na trgovino tudi v tem primeru zadostuje.
Potencialni učinek omejevalnega sporazuma na trgovino med državami mora biti občuten, ali povedano z drugimi besedami, ne sme biti neznaten.
(Glej točke 163, 164, 166 in 167.)
8. Opredelitev zadevnega trga nima enake vloge glede na to, ali gre za uporabo člena 81 ES ali 82 ES. V okviru uporabe člena 81 ES je namreč treba zadevni trg opredeliti, da se ugotovi, ali lahko zadevni sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje vpliva na trgovino med državami članicami in je njegov cilj ali posledica preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na skupnem trgu. Prav zato v okviru uporabe člena 81(1) ES očitki glede opredelitve trga, ki ga je upoštevala Komisija, ne morejo biti neodvisni od očitkov glede vplivanja na trgovino med državami članicami in škodovanja konkurenci. Zato nasprotovanje opredelitvi upoštevnega trga ni pomembno, če je Komisija pravilno ugotovila, da zadevni sporazum izkrivlja konkurenco in bi lahko zelo vplival na trgovino med državami članicami.
(Glej točko 172.)
9. Trg, ki ga je treba upoštevati na področju konkurence, obsega vse proizvode, ki so zaradi svojih značilnosti še zlasti primerni za zadovoljevanje stalnih potreb in jih je težko zamenjati z drugimi.
Čeprav različne bančne storitve, na katere se nanašajo sporazumi med bankami, niso medsebojno zamenljive, večina strank univerzalnih bank vseeno zahteva celo vrsto bančnih storitev, kot so depoziti, posojila in plačilni posli, konkurenca med temi bankami pa lahko zadeva vse te storitve, zato bi bila ozka opredelitev zadevnega trga v tem sektorju dejavnosti umetna. Poleg tega naj ne bi bilo mogoče na podlagi ločene preučitve v celoti zajeti učinkov sporazumov, ki čeprav zadevajo različne proizvode ali storitve in različne stranke (posameznike ali podjetja), vendar spadajo v isti sektor dejavnosti. Vpliv na trgovino med državami članicami je lahko posreden in trg, na katerem bi se lahko pojavil, ni nujno enak trgu proizvodov ali storitev, katerih cene se določijo z omejevalnim sporazumom. Toda določanje cen široke palete bančnih storitev za posameznike in podjetja lahko kot celota povzroči posledice na drugih trgih.
Zato Komisija pri presoji učinkov na trgovino med državami članicami v podobnem primeru ni dolžna ločeno preučiti trgov različnih bančnih proizvodov, na katere so se nanašali navedeni sporazumi.
(Glej točke od 173 do 175.)
10. Dejstvo, da cilj ali učinek nekaterih določb sporazuma ni omejevanje konkurence, ne nasprotuje njegovi celoviti preučitvi. To velja še toliko bolj, kadar so lahko nekateri sporazumi znotraj omejevalnega sporazuma upravičeni do izvzetja.
V skladu s tem lahko Komisija ob preučevanju sistema okroglih miz, ki so jih uvedle banke, da bi se dogovarjale o ravnanju glede glavnih parametrov, ki zadevajo konkurenco na trgu bančnih proizvodov v državi članici, da bi ugotovila, ali bi lahko globalni omejevalni sporazum vplival na trgovino med državami članicami, upošteva skupni morebitni učinek vseh okroglih miz. Po drugi strani pa v zvezi s tem ni upoštevno, ali lahko katera od posameznih okroglih miz vpliva na trgovino med državami članicami. Iz tega je razvidno tudi, da ni nujno dokazati, da bi lahko katera od posameznih okroglih miz vplivala na trgovino med državami članicami, da bi to lahko ugotovili za globalni omejevalni sporazum. Zato se za zmožnost okroglih miz, da vplivajo na trgovino med državami, ne predpostavlja, da so bile predmet enega ali drugega usklajevanja čezmejne storitve.
(Glej točke od 176 do 178, 195, 196 in 208.)
11. Omejevalni sporazum, ki vključuje vse ozemlje države članice, že po svoji naravi krepi delitev trgov na nacionalni ravni in tako ovira gospodarsko prepletenost, za katero si prizadeva Pogodba.
Iz tega je razvidno, da obstaja vsaj močna domneva, da bi lahko omejevalno ravnanje na področju konkurence, ki se uporablja na vsem ozemlju države članice, pripomoglo k delitvi trgov in vplivalo na trgovino znotraj Skupnosti. To domnevo je mogoče ovreči samo, če se s preučitvijo značilnosti sporazuma in gospodarskega okvira, v katerega se uvršča, dokaže nasprotno.
V zvezi s tem lahko, kar zadeva bančništvo, obstajajo sporazumi, ki pokrivajo vse ozemlje države članice, vendar ne vplivajo zelo na trgovino med državami članicami.
Vendar ni tako ob zapleteni kršitvi, ki jo pomenijo usklajevanja v okviru okrogle mize, ki ne zajemajo samo skoraj vseh kreditnih institucij v zadevni državi članici, ampak tudi zelo široko paleto bančnih proizvodov in storitev, zlasti depozite in posojila, in ki so zato lahko spreminjala konkurenčne pogoje po vsej navedeni državi članici.
V takem primeru dejstvo, da člani omejevalnega sporazuma niso sprejemali ukrepov za izključitev tujih konkurentov s trga, ni mogoče sklepati o neobstoju čezmejnega učinka.
Takšna kršitev lahko prispeva k ohranitvi ovir za dostop do trga, če je lahko omogočila ohranitev struktur bančnega trga zadevne države članice, katerega neučinkovitost je poleg tega priznal eden od udeležencev, in navad potrošnikov.
(Glej točke od 180 do 185.)
12. Da bi ugotovili, ali je neko podjetje sodelovalo pri enotnem sporazumu, mora Komisija dokazati, da je z ravnanjem nameravalo prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi sodelujoči, in da je bilo seznanjeno z dejanskim ravnanjem, ki so ga druga podjetja predvidela ali izvajala za dosego istih ciljev, ali da ga je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.
Tako je, kadar je v okviru sistema okroglih miz, ki so jih uvedle banke, da bi se dogovarjale o ravnanju glede glavnih parametrov, ki zadevajo konkurenco na trgu bančnih proizvodov v državi članici, ena od njih sodelovala na najpomembnejših okroglih mizah o pogojih za posojila in depozite in so bile te okrogle mize še posebej tesno povezane z najvišjim organom tega sistema, tako da navedena banka ni mogla prezreti, da so bile okrogle mize, pri katerih je sodelovala, del širše celote sporazumov ter da se njeno sodelovanje pri usklajevanjih aktivnih in pasivnih pogojev uvršča v doseganje ciljev globalnega omejevalnega sporazuma.
V zvezi s tem ni pomembno, da zadevna banka pri nekaterih okroglih mizah ni sodelovala. Dejstvo, da neko podjetje ni sodelovalo pri vseh sestavnih delih omejevalnega sporazuma ali da je imelo manjšo vlogo pri vidikih, pri katerih je sodelovalo, ni upoštevno pri dokazovanju njegovega sodelovanja pri kršitvi. Te dejavnike je treba upoštevati samo pri presojanju teže kršitve in po potrebi pri določanju globe.
Prav tako ni pomembno, da zadevna banka ni poznala podrobnosti usklajevanj na številnih okroglih mizah, pri katerih ni sodelovala, ali da je prezrla obstoj nekaterih okroglih miz.
(Glej točke od 189 do 193.)
13. Ni nujno, da se kršitev pravil konkurence lahko šteje za namerno samo, če se je podjetje zavedalo kršitve teh pravil. Zadostuje, da ni moglo prezreti, da je cilj njegovega ravnanja omejevanje konkurence na skupnem trgu.
V zvezi s tem ni odločilno, ali je zadevno podjetje poznalo razlago merila čezmejne narave, ki jo zagovarja Komisija ali sodna praksa, pomembno pa je, ali je poznalo okoliščine, iz katerih dejansko izhaja zmožnost omejevalnega sporazuma, da vpliva na trgovino med državami članicami, ali vsaj, da jih ni moglo prezreti.
Tako je, kadar so v okviru sistema okroglih miz, ki so jih uvedle banke, da bi se dogovarjale o svojem ravnanju glede glavnih parametrov, ki zadevajo konkurenco na trgu bančnih proizvodov v državi članici, navedene banke zaradi sodelovanja pri glavnih okroglih mizah vedele, da mreža pokriva vse ozemlje države članice in zelo široko paleto pomembnih bančnih proizvodov, zlasti posojila in depozite ter so torej poznale bistvena dejstva, iz katerih je razviden vpliv na trgovino med državami članicami.
V zvezi s tem ni upoštevno, koliko so se navedene banke zavedale, da njihovo ravnanje ni združljivo s členom 81 ES. Poleg tega dejstvo, da nekateri omejevalni sporazumi po nacionalnem pravu niso bili v celoti prepovedani, ampak jih je lahko pristojno sodišče prepovedalo na zahtevo, nikakor ne vpliva na namernost kršitve člena 81 ES. Končno, javnost sestankov in sodelovanje javnih organov pri njih ne vplivata niti na namen omejevanja konkurence niti na poznavanje okoliščin, iz katerih izhaja zmožnost omejevalnega sporazuma, da vpliva na trgovino med državami članicami.
(Glej točke od 205 do 207 in 209.)
14. Priglasitev ni samo formalnost, ki jo morajo podjetja upoštevati, ampak je pomemben pogoj, ki je nujno potreben za pridobitev nekaterih ugodnosti. V skladu s členom 15(5)(a) Uredbe št. 17 se globe ne naložijo za dejanja, ki se zgodijo po priglasitvi, če so v mejah dejavnosti, opisane v priglasitvi. Ta pravica je podjetjem, ki so priglasila sporazum ali usklajeno ravnanje, dodeljena v zameno za tveganje, ki bi ga podjetje prevzelo, če bi samo prijavilo sporazum ali usklajeno ravnanje. Za to podjetje se lahko ne le ugotovi, da sporazum ali ravnanje krši člen 81(1) ES, in se zavrne uporaba odstavka 3, ampak se mu lahko tudi naloži globa za ravnanje pred priglasitvijo. Podjetje, ki ni hotelo prevzeti tega tveganja v zvezi z globo zaradi nepriglašene kršitve, se lahko sklicuje na hipotetično možnost, da bi priglasitev lahko povzročila izvzetje.
(Glej točko 213.)
15. Ker je podjetje lahko razumno predvidelo Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ in novo metodo za izračun glob, ki jo vsebujejo, ko je storilo kršitev – pred njihovim sprejetjem – ne more izpodbijati metode, ki se je uporabila za izračun glob, z obrazložitvijo, da je Komisija z uporabo navedenih smernic in s ponovno naknadno poostritvijo svoje prakse kršila načelo prepovedi retroaktivnosti iz člena 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in člena 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
(Glej točki 217 in 218.)
16. Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ so instrument, namenjen temu, da se ob upoštevanju hierarhično višjih pravnih aktov natančno določijo merila, ki jih Komisija v okviru izvajanja diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17, namerava uporabiti pri določanju glob.
S tem da je Komisija v svojih smernicah objavila metodo, ki jo je nameravala uporabiti za izračun glob, naloženih ob uporabi člena 15(2) Uredbe št. 17, je ostala v pravnem okviru, ki ga določa ta določba, in ni v ničemer presegla pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ji ga je dal normodajalec.
Čeprav takih pravil z zunanjimi učinki ni mogoče šteti za pravna pravila, ki bi jih morala uprava vsekakor upoštevati, pa kljub temu določajo pravila ravnanja, ki kažejo na prakso, po kateri se je treba ravnati in od katere se uprava v posameznem primeru ne more oddaljiti, ne da bi navedla razloge, združljive z načelom enakega obravnavanja.
S tem da zadevna institucija sprejme taka pravila ravnanja in da objavi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, sama sebe omeji pri izvajanju diskrecijske pravice in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi se ji glede na primer naložile sankcije zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo zaupanja v pravo.
Čeprav navedene smernice torej niso pravna podlaga odločbe, s katero je bilo kaznovano podjetje, ki je kršilo Skupnostna pravila konkurence, ker ta temelji na členih 3 in 15(2) Uredbe št. 17, pa kljub temu na splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila zaradi določitve zneska glob, naloženih s to odločbo, in zato podjetjem zagotavljajo pravno varnost.
Samoomejevanje diskrecijske pravice Komisije, ki je posledica sprejetja navedenih smernic, ni nezdružljivo z ohranitvijo večje pravice do proste presoje za Komisijo. Te smernice namreč vsebujejo različne elemente prožnosti, ki Komisiji omogočajo, da pooblastilo za odločanje po prostem preudarku izvršuje v skladu z določbami člena 15 Uredbe št. 17, kot jih razlaga Sodišče.
Obvestilo o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov je po zgledu navedenih smernic povzročilo upravičena pričakovanja podjetij, tako da ga je Komisija v okviru določanja globe dolžna upoštevati pri presoji sodelovanja podjetij.
Tako je dolžnost Sodišča prve stopnje, da v okviru nadzora nad zakonitostjo izpodbijane odločbe preveri, ali je Komisija diskrecijsko pravico izvajala na podlagi metode iz navedenih smernic in obvestila o ugodni obravnavi, in če ugotovi, da se je od nje oddaljila, da preveri, ali je taka oddaljitev pravno utemeljena in pravno zadostno obrazložena.
Vendar diskrecijska pravica Komisije in omejitve, ki jih je v zvezi z njo uvedla, ne vplivajo na izvrševanje pristojnosti sodišča Skupnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije.
(Glej točke od 219 do 227.)
17. Dejstvo, da je Komisija v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ natančno opredelila svoj pristop pri oceni teže kršitve, ne nasprotuje temu, da jo preuči celovito glede na vse upoštevne okoliščine zadevnega primera, vključno z dejavniki, ki niso izrecno navedeni v njih.
Pri določitvi zneska glob je treba namreč upoštevati trajanje in vse dejavnike, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev. To je treba ugotoviti ob upoštevanju številnih dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračalen učinek glob, in to ne da bi bil narejen zavezujoč in dokončen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati.
V zvezi s tem zlasti presoja narave kršitve omogoča upoštevanje različnih upoštevnih dejavnikov, ki bi jih bilo nemogoče izčrpno našteti v navedenih smernicah in med katere se uvršča morebitni vpliv (drugačen od dejanskega in izmerljivega) kršitve na trg.
(Glej točke od 237 do 239.)
18. Trije vidiki, ki jih je treba upoštevati pri oceni teže kršitve v smislu Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ, in sicer narava kršitve, njen dejanski vpliv na trg, če ga je mogoče izmeriti, in velikost upoštevnega geografskega trga, v okviru celovite presoje nimajo enake teže. Narava kršitve ima odločilno vlogo zlasti pri opredeljevanju „zelo resnih“ kršitev. V zvezi s tem je iz opisa zelo resnih kršitev v navedenih smernicah razvidno, da so lahko sporazumi ali usklajena ravnanja, katerih namen je zlasti določanje cen, že zaradi svoje narave opredeljeni kot „zelo resni“, ne da bi bilo treba taka ravnanja opredeliti na podlagi posebnega vpliva ali geografskega obsega. To ugotovitev potrjuje dejstvo, da čeprav so v opisu resnih kršitev izrecno navedeni vpliv na trg in učinki na obsežna območja skupnega trga, pa v opisu zelo resnih kršitev ni nikakršnih zahtev glede dejanskega vpliva na trg niti glede učinkov na natančno določeno geografsko območje.
Čeprav so tri merila soodvisna, kar pomeni, da lahko velika teža glede na eno ali drugo merilo izravna manjšo kršitev z drugih vidikov, pa je velikost geografskega trga le eno od treh meril, ki so pomembna za celovito presojo teže kršitve, in med temi medsebojno odvisnimi merili ni samostojno merilo v tem smislu, da bi se lahko kot „zelo resne“ opredelile samo kršitve, ki se nanašajo na večino držav članic. Niti iz Pogodbe, Uredbe št. 17, Smernic ali sodne prakse namreč ni mogoče sklepati, da se lahko kot take opredelijo samo geografsko zelo razširjene omejitve. Zato se kot zelo resne kršitve v smislu navedenih smernic ne opredelijo samo kršitve, pri katerih sodelujejo skoraj vsa podjetja z evropskega trga.
(Glej točke 240, 241, 311, 313 in 381.)
19. Horizontalni cenovni karteli se uvrščajo med zelo resne kršitve v smislu Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ, in to tudi če ni drugih omejitev konkurence, na primer delitve trgov.
„Zelo resna“ narava takih kršitev je okrepljena, če so storjene v sektorju, kot je bančni, ki ima pomen za vse gospodarstvo in imajo zadevni sporazumi velik obseg, ki pokrivajo široko paleto pomembnih proizvodov in pri katerih sodeluje zelo velika večina gospodarskih subjektov upoštevnega trga, vključno z najpomembnejšimi podjetji. Teža kršitve zaradi njene narave je odvisna predvsem od nevarnosti, ki jo pomeni za neizkrivljeno konkurenco. V zvezi s tem ima obseg omejevalnega sporazuma o cenah odločilno vlogo na ravni zadevnih proizvodov in sodelujočih podjetij in horizontalni omejevalni sporazum o cenah velikega obsega, ki se nanaša na tako pomemben gospodarski sektor, se po navadi ne more izogniti temu, da ne bi bil glede na svoje ozadje opredeljen kot zelo resna kršitev.
Na presojo posebne teže kršitve ne more vplivati netajnost omejevalnega sporazuma, dejstvo, da se je ta oblikoval in ohranjal ob podpori zadevne države članice, upoštevanje ugotovitev, povezanih z odvračalnostjo globe, dejstvo, da kršitev zajema usklajeno ravnanje, odobravanje ali dopuščanje kršitvenega ravnanja s strani javnih organov, dejstvo, da se je razpravljalo tudi o drugih temah, ki so z vidika konkurenčnega prava nevtralne, ali tudi, da je zadevna država članica nedavno, ob nastanku dejstev, pristopila k Uniji.
(Glej točke 249, 250, 252, od 254 do 257, 260, 262 in 263.)
20. Komisija se mora pri presoji dejanskega vpliva kršitve na trg sklicevati na konkurenco, ki bi po navadi obstajala, če ne bi bilo kršitve.
Pri omejevalnem sporazumu o cenah lahko Komisija o učinkih kršitve sklepa iz dejstva, da so člani omejevalnega sporazuma sprejeli ukrepe za uporabo dogovorjenih cen, na primer tako, da so jih sporočali strankam, svojim zaposlenim naročali, naj jih uporabijo kot pogajalsko osnovo, ali da so nadzorovali njihovo uporabo pri konkurentih in v lastni prodajni službi. Za sklepanje o vplivu na trg namreč zadostuje, da so se dogovorjene cene uporabljale kot podlaga za določanje posameznih transakcijskih cen in tako omejevale pogajalski prostor strank.
Po drugi strani od Komisije ni mogoče zahtevati, da mora pri dokazanem omejevalnem sporazumu sistematično dokazovati, da so sporazumi zadevnim podjetjem dejansko omogočili, da so dosegli višje transakcijske cene, kot bi se sicer uveljavile, če ne bi bilo omejevalnega sporazuma.
Za presojo teže kršitve je namreč odločilno, ali so člani omejevalnega sporazuma storili vse, kar so mogli, da bi njihovi nameni imeli dejanski učinek. Na nadaljnje dogajanje v zvezi z dejansko uresničenimi tržnimi cenami so lahko vplivali drugi dejavniki, nad katerimi člani omejevalnega sporazuma niso imeli nadzora. Člani omejevalnega sporazuma zunanjih dejavnikov, ki so ovirali njihova prizadevanja, ne morejo izkoristiti sebi v prid tako, da bi iz njih naredili elemente, ki bi upravičili zmanjšanje globe.
(Glej točke od 284 do 287.)
21. Fizična ali pravna oseba, ki je zadevno podjetje vodila med nastankom kršitve, mora načeloma zanj odgovarjati, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve za poslovanje podjetja odgovorna druga oseba. Dokler obstaja pravna oseba, ki je podjetje vodila med nastankom kršitve, je za kršitev podjetja odgovorna ta pravna oseba, tudi če so materialni in človeški dejavniki, ki so prispevali k nastanku kršitve, po obdobju kršitve prešli na tretje osebe.
Po drugi strani je treba, kadar med trenutkom nastanka kršitve in trenutkom, ko mora zadevno podjetje zanjo odgovarjati, oseba, odgovorna za poslovanje tega podjetja, pravno preneha obstajati, najprej določiti vse materialne in človeške dejavnike, ki so prispevali k nastanku kršitve, ter na podlagi tega opredeliti osebo, ki je postala odgovorna za delovanje vseh teh dejavnikov, da bi preprečili, da podjetje zaradi izginitve osebe, ki je bila ob nastanku kršitve odgovorna za njihovo delovanje, zanjo ne bi moglo odgovarjati.
Če zadevno podjetje preneha obstajati zaradi prevzema, prevzemnik pridobi njegova sredstva in obveznosti, vključno z odgovornostmi za kršitev prava Skupnosti. V tem primeru se lahko odgovornost za kršitev, ki jo je storilo prevzeto podjetje, pripiše prevzemniku.
Ta odgovornost prevzemnika obstaja tudi takrat, ko se lahko odgovornost za kršitev, ki jo je prevzeto podjetje storilo pred prevzemom, pripiše nekdanji matični družbi tega podjetja.
Ta možnost namreč ne nasprotuje temu, da se sankcija naloži sami odvisni družbi. Podjetje – torej gospodarski subjekt, ki obsega osebne, opredmetene in neopredmetene elemente – vodijo organi, ki jih določa njegov pravni status, in vsaka odločba o naložitvi globe se lahko naslovi na statutarno vodstvo podjetja, tudi če njene finančne posledice na koncu nosijo njegovi lastniki. To pravilo se ne bi upoštevalo, če bi se od Komisije, ki bi se srečala s kršitvijo podjetja, zahtevalo, naj vedno preveri, kdo je lastnik z odločilnim vplivom na podjetje, da bi lahko sankcijo naložila samo njemu. Možnost, da se zaradi ravnanja odvisne družbe naloži sankcija matični družbi, tako ne vpliva na zakonitost odločbe, naslovljene samo na odvisno družbo, ki je sodelovala pri kršitvi, zato ima Komisija na izbiro, da naloži sankcijo odvisni družbi, ki je sodelovala pri kršitvi, ali matični družbi, ki jo je v tem obdobju nadzorovala.
Tako izbiro ima Komisija tudi ob gospodarskem nasledstvu pri nadzoru odvisne družbe. Čeprav lahko v tem primeru ravnanje odvisne družbe v obdobju pred prenosom pripiše nekdanji matični družbi, po prenosu pa novi matični družbi, tega ni dolžna storiti in se lahko odloči, da sankcijo za ravnanje odvisne družbe naloži samo njej.
(Glej točke od 324 do 326, 329, 331, 332 in 372.)
22. Pri razvrstitvi podjetij v kategorije v skladu s točko 1 A, šesti odstavek, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ je treba upoštevati objektivne ali strukturne lastnosti podjetij in razmere na upoštevnem trgu.
Med temi objektivnimi dejavniki nista le velikost in moč podjetja na trgu, kot sta izraženi v njegovem tržnem deležu ali prometu, ampak tudi njegove povezave z drugimi podjetji, kadar bi te lahko vplivale na strukturo trga. Dejansko zmožnost podjetja, da povzroči veliko škodo, in dejanski vpliv njegove kršitve je treba namreč preučiti ob upoštevanju gospodarskih razmer. Zato je Komisija glede na navedene smernice take odnose zakonito upoštevala pri določanju dejanske gospodarske zmožnosti članov omejevalnega sporazuma, da povzročijo škodo, in specifične teže kršitve.
V zvezi s tem na strukturo trga ni mogoče vplivati samo, kadar povezave med podjetji enemu od njih dajejo pravico do vodenja ali popolnega nadzora konkurenčnega ravnanja drugih udeležencev na trgu, kot je pri gospodarskih subjektih. Moč podjetja na trgu se lahko poveča in preseže njegov tržni delež, tudi če ima podjetje trdne odnose z drugimi podjetji, v okviru katerih bi lahko neformalno dejansko vplivalo na njihovo ravnanje. Enako velja, kadar se zaradi povezav med podjetji konkurenca med njimi zmanjša ali odpravi. Dejstvo, da s takimi povezavami ni mogoče utemeljiti ugotovitve, da so zadevna podjetja del istega gospodarskega subjekta, ne pomeni, da jih mora Komisija prezreti in razmere na trgu oceniti, kot da teh povezav ne bi bilo.
Po drugi strani dejansko ravnanje različnih članov omejevalnega sporazuma ali stopnja njihove posamične krivde kot taka nima odločilnega vpliva na razvrstitev v kategorije. Vsekakor pa je lahko ravnanje podjetja pokazatelj narave njegovih odnosov z drugimi podjetji. Vendar obstoj posebnega ravnanja, na primer ureditve izmenjav informacij s temi podjetji ali izrecnega izražanja stališč na sestankih kartela, katerih namen je zaščititi njihove interese ali jih zavezati k upoštevanju protikonkurenčnih sporazumov, niti ni nujno potreben niti ne zadostuje za utemeljitev upoštevanja tržnega deleža teh zadnjih podjetij pri oceni tržne moči prvega podjetja. Če ni trdnih odnosov s podjetji, s katerimi se izmenjujejo informacije ali katerih interesi se zastopajo, tako ravnanje namreč ni odločilno za razvrstitev podjetij v kategorije, čeprav se po potrebi lahko upoštevajo pri presoji oteževalnih ali olajševalnih okoliščin na podlagi točk 2 in 3 navedenih smernic.
V skladu s tem je treba v okviru sistema okroglih miz, ki so jih uvedle banke, da bi se redno dogovarjale o ravnanju glede glavnih parametrov, ki zadevajo konkurenco na trgu bančnih proizvodov v državi članici, ker so povezave med krovnimi družbami in decentraliziranimi bankami iz njihovih skupin krovnim družbam dale gospodarsko moč, ki je bila precej večja od gospodarske moči na podlagi njihovih tržnih deležev kot komercialnih bank in je bila enaka tržnemu deležu celotne skupine, pri pravilni presoji dejanske zmožnosti krovnih družb, da povzročijo veliko škodo, in specifične teže njihove kršitve nujno upoštevati ne samo njihove tržne deleže kot komercialnih bank, ampak tudi tržne deleže decentraliziranih bank; to torej upravičuje pripisovanje tržnih deležev decentraliziranih sektorjev osrednjim institucijam.
(Glej točke od 359 do 362, 377, 404, 407 in 409.)
23. Ker je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno navedla, da bo preučila, ali je treba zadevnim podjetjem naložiti globe, ter določila glavne dejanske in pravne elemente, ki bi lahko povzročili globo, na primer težo ali trajanje domnevne kršitve in dejstvo, da je bila ta storjena „namerno ali iz malomarnosti“, je izpolnila obveznost spoštovanja pravice do obrambe navedenih podjetij. Po drugi strani ni dolžna natančno opredeliti, kako naj bi vsakega od teh elementov uporabila pri določanju zneska globe, če navede dejanske in pravne elemente, na katerih naj bi temeljil njen izračun glob, in to še toliko bolj, ker so podjetja deležna še dodatnega jamstva glede določitve glob, saj ima Sodišče prve stopnje pristojnost za odločanje v sporu polne jurisdikcije in lahko na podlagi člena 17 Uredbe št. 17 zlasti razveljavi ali zmanjša globo.
(Glej točko 369.)
24. Pristopa Komisije, ki zaradi določitve globe vključuje razvrstitev članov omejevalnega sporazuma v več kategorij in določitev pavšalnega izhodiščnega zneska, določenega za podjetja iz iste kategorije, načeloma ni mogoče grajati, tudi če pri njem ne bi bile upoštevane razlike v velikosti podjetij iz iste kategorije. Kadar se globe naložijo več podjetjem, ki so sodelovala pri isti kršitvi, Komisija ni dolžna zagotoviti, da se v končnih zneskih glob izražajo vse razlike med zadevnimi podjetji glede njihove velikosti.
Še vedno pa velja, da mora taka razvrstitev po kategorijah upoštevati načelo enakega obravnavanja in da mora biti določitev pragov za vsako od tako opredeljenih kategorij dosledna in objektivno utemeljena.
(Glej točki 422 in 423.)
25. V členu 15(2), zadnji pododstavek, Uredbe št. 17 je določeno, da je treba pri določanju zneska globe poleg teže kršitve upoštevati tudi njeno trajanje. Torej mora biti vpliv trajanja kršitve na osnovni znesek globe praviloma velik. Razen v posebnih okoliščinah to nasprotuje popolnoma simboličnemu povečanju izhodiščnega zneska zaradi trajanja kršitve. Kadar se sporazum s protikonkurenčnim ciljem ne izvaja, je torej treba vseeno upoštevati obdobje, v katerem je ta sporazum obstajal, torej obdobje med datumom njegove sklenitve in datumom njegovega prenehanja.
Zato povečanja izhodiščnega zneska za 10 % ni mogoče prihraniti za izredne primere. Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ namreč določajo takšno mejo samo za dolgotrajne kršitve, medtem ko je za srednje trajne kršitve (na splošno od enega leta do pet let) enotna zgornja meja 50 % izhodiščnega zneska, kar ne izključuje preseganja 10-odstotne stopnje povečanja na leto.
Poleg tega povečanje globe glede na trajanje ni omejeno na primere, v katerih bi obstajala neposredna povezava med trajanjem in veliko škodo, povzročeno glede na cilje Skupnosti, na katere se nanašajo pravila o konkurenci.
(Glej točke od 465 do 467.)
26. Komisija mora pri določanju zneska glob ravnati v skladu s svojimi smernicami. Vendar v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ ni navedeno, da mora Komisija vedno ločeno upoštevati vsako od olajševalnih okoliščin, naštetih v točki 3 teh smernic, in ni dolžna na tej podlagi samodejno dodeliti dodatnega zmanjšanja, ker se mora ustreznost morebitnega zmanjšanja globe na podlagi olajševalnih okoliščin presojati s splošnega vidika ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin.
Sprejetje navedenih smernic namreč ni odvzelo upoštevnosti sodni praksi, v skladu s katero ima Komisija pravico, da nekatere elemente upošteva ali ne pri določanju zneska globe, ki jo namerava naložiti, zlasti glede na okoliščine primera. Ker te smernice olajševalnih okoliščin, ki se lahko upoštevajo, ne določajo kot obveznih, si je Komisija pri splošni presoji pomena morebitnega zmanjšanja zneska glob na podlagi olajševalnih okoliščin pridržala nekaj svobode za prosto presojo.
(Glej točki 472 in 473.)
27. V skladu s členom 3, prva alinea, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ je lahko „izključno pasivna vloga podjetja ali vloga ,sledi mojemu vodji‘“ pri kršitvi, če je ugotovljena, olajševalna okoliščina.
V zvezi s tem se pri elementih, ki lahko razkrijejo pasivno vlogo podjetja pri omejevalnem ravnanju, lahko upošteva to, da se je v primerjavi z rednimi člani omejevalnega sporazuma nedvomno redkeje udeleževalo srečanj.
Vendar ker se je podjetje, čeprav ni imelo aktivne vloge, udeležilo enega ali več sestankov s protikonkurenčnim ciljem, je treba sklepati, da je sodelovalo pri omejevalnem sporazumu, če se ne dokaže, da se je odkrito oddaljilo od nezakonitega usklajevanja. Podjetje je z udeležbo na sestankih namreč pristopilo ali vsaj dalo vedeti drugim udeležencem, da načeloma pristopa k vsebini protikonkurenčnih sporazumov, ki so se tam sklenili.
V zvezi s tem za presojo pasivne vloge ali vloge „sledi mojemu vodji“ podjetja ni pomembno, ali je imelo koristi od sporazumov. Na eni strani ima lahko tudi tisti, ki sledi, koristi od učinkov omejevalnega sporazuma. Na drugi strani dejstvo, da ni imelo koristi od kršitve, ne more biti olajševalna okoliščina, saj bi naložena globa izgubila odvračalni učinek.
(Glej točke 481, 482, 486 in 489.)
28. V skladu s točko 3, druga alinea, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ je lahko „dejansko neizvajanje kršitvenih sporazumov“ olajševalna okoliščina. Vendar dejstvo, da podjetje, katerega sodelovanje pri usklajevanju s konkurenti je ugotovljeno, na trgu ni ravnalo tako, kot se je dogovorilo s konkurenti, ni nujno element, ki se mora kot olajševalna okoliščina upoštevati pri določitvi zneska globe, ki se mora naložiti.
Podjetje, ki kljub usklajevanju s konkurenti na trgu vodi bolj ali manj neodvisno politiko, lahko samo poskuša uporabiti omejevalni sporazum v svojo korist in podjetje, ki se ne oddalji od sklepov sestanka, na katerem je sodelovalo, načeloma ohrani popolno odgovornost glede sodelovanja pri omejevalnem sporazumu. Zato Komisija ni dolžna priznati, da obstaja olajševalna okoliščina, ker se omejevalni sporazum ni izvajal, le če lahko podjetje, ki uveljavlja to okoliščino, dokaže, da je jasno in bistveno nasprotovalo izvajanju tega omejevalnega sporazuma, in sicer tako, da je oviralo njegovo izvajanje, in če ni dajalo vtisa, da sodeluje pri sporazumu, in s tem spodbudilo druga podjetja k izvajanju zadevnega omejevalnega sporazuma. Podjetja bi tako preveč preprosto zmanjšala tveganje plačila visoke globe, če bi lahko imela korist od nedopustnega omejevalnega sporazuma in bi bila deležna zmanjšanja globe, ker so imela le manjšo vlogo pri izvajanju kršitve, medtem ko je njihov odnos spodbudil druga podjetja, da ravnajo za konkurenco škodljiveje.
(Glej točki 490 in 491.)
29. V skladu s členom 3, tretja alinea, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ je „prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija (zlasti, ko opravi preglede)“ olajševalna okoliščina. Vendar zmanjšanje globe zaradi prenehanja kršitve takoj, ko poseže Komisija, ne more biti samodejno, ampak je odvisno od tega, da Komisija v okviru svoje diskrecijske pravice oceni okoliščine v zadevnem primeru. V zvezi s tem bi bila uporaba te določbe navedenih smernic v korist nekega podjetja posebej primerna, če protikonkurenčnost zadevnega ravnanja ni očitna. Nasprotno bo njena uporaba načeloma manj primerna, ko je to ravnanje, ob domnevi, da je dokazano, jasno protikonkurenčno.
Čeprav je Komisija v preteklosti štela prostovoljno prenehanje kršitve za olajševalno okoliščino, lahko na podlagi navedenih smernic upošteva dejstvo, da so zelo resne očitne kršitve, čeprav je bila njihova nezakonitost ugotovljena po začetku konkurenčne politike Skupnosti, še vedno sorazmerno pogoste, in zato meni, da je treba opustiti to velikodušno prakso in ne več nagrajevati prenehanja take kršitve z zmanjšanjem globe.
V teh okoliščinah je ustreznost zmanjšanja globe zaradi prenehanja kršitve lahko odvisna od tega, ali so zadevna podjetja mogla utemeljeno dvomiti o kršitveni naravi svojega ravnanja, in ali sklicevanje na dejstvo, da je bila kršitev splošno znana, pomeni zadostno obrazložitev odločitve Komisije, da iz takega razloga ne bo zmanjšala globe.
(Glej točke od 497 do 499.)
30. V okviru širitve Evropske unije morebitna zakonitost protikonkurenčnih sporazumov v nacionalnem pravu sama po sebi ne zadostuje za utemeljeni dvom o kršitvenem značaju ravnanja podjetij, ki so sodelovala pri njih, glede na pravo Skupnosti. To velja še toliko bolj, če zadevna podjetja razpolagajo z večjimi sredstvi. Taka podjetja se morajo pripraviti na pravne posledice pristopa države članice, v kateri imajo sedež, k Evropski uniji in se zlasti pravočasno seznaniti z vsebino pravil o konkurenci v pravu Skupnosti (celo v pravu Evropskega gospodarskega prostora), ki bodo veljala zanje, in z novostmi, ki jih bodo ta prinesla, v primerjavi z nacionalnim pravom.
Namreč, če ni izključeno, da je lahko nacionalni pravni okvir ali ravnanje nacionalnih organov v nekaterih okoliščinah olajševalna okoliščina, se odobritev ali dopuščanje kršitve s strani nacionalnih organov ne moreta upoštevati, predvsem glede na potrebna sredstva, ki jih imajo zadevna podjetja na voljo, da dobijo natančne in pravilne pravne informacije.
(Glej točki 504 in 505.)
31. Kadar Komisija sankcionira kršitev pravil Skupnosti o konkurenci, ni dolžna šteti, da je slabo finančno stanje v zadevnem sektorju olajševalna okoliščina, in čeprav je v prejšnjih zadevah ekonomsko stanje v sektorju upoštevala kot olajševalno okoliščino, te prakse ni dolžna nadaljevati. Dejansko omejevalni sporazumi na splošno nastanejo takrat, ko je neki sektor v težavah.
(Glej točko 510.)
32. Na področju konkurence sodelovanje pri preiskavi, ki ne presega tega, kar izhaja iz obveznosti podjetij na podlagi člena 11(4) in (5) Uredbe št. 17, ne utemeljuje zmanjšanja globe. Nasprotno pa je takšno zmanjšanje utemeljeno, ko je podjetje poslalo informacije, ki presegajo tiste, ki jih Komisija lahko zahteva na podlagi člena 11 Uredbe št. 17.
Ravnanje podjetja, da bi se lahko upravičilo zmanjšanje glob zaradi sodelovanja, mora Komisiji olajšati delo pri odkrivanju in preprečevanju kršitev pravil Skupnosti o konkurenci ter pokazati pravi duh sodelovanja.
Na eni strani mora Sodišče prve stopnje torej preučiti, ali Komisija ni upoštevala, koliko je sodelovanje zadevnih podjetij preseglo, kar se je zahtevalo v skladu s členom 11 Uredbe št. 17. V zvezi s tem izvaja popoln nadzor, zlasti glede omejitev obveznosti, da odgovorijo na zahteve po informacijah, ki izhajajo iz njihove pravice do obrambe.
Na drugi strani mora Sodišče prve stopnje preveriti, ali je Komisija ob upoštevanju obvestila o nenalaganju ali zmanjšanju glob v kartelnih zadevah pravilno presodila koristnost sodelovanja za ugotovitev kršitve. V mejah, ki jih postavlja to obvestilo, Komisija uživa diskrecijsko pravico pri ocenjevanju, ali so informacije oziroma dokumenti, ki so jih podjetja predložila prostovoljno, olajšali njeno nalogo in ali je treba podjetju dodeliti zmanjšanje na podlagi tega obvestila. Ta ocena je predmet omejenega sodnega nadzora.
Vendar Komisija pri izvajanju diskrecijske pravice ne more prezreti načela enakega obravnavanja, ki je kršeno, če se primerljivi položaji obravnavajo različno ali če se različni položaji obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno. To načelo nasprotuje temu, da Komisija različno obravnava sodelovanje podjetij, ki jih zadeva ista odločba.
Po drugi strani samo dejstvo, da je Komisija v prejšnji praksi odločanja dodelila neko stopnjo znižanja za določeno ravnanje, še ne pomeni, da je enako sorazmerno zmanjšanje dolžna dodeliti pri presoji podobnega ravnanja v okviru poznejšega upravnega postopka.
Če je namen zahteve po informacijah na podlagi člena 11(1) in (2) Uredbe št. 17 pridobiti informacije, katerih razkritje lahko Komisija zahteva z odločbo na podlagi odstavka 5 navedenega člena, potem se lahko za prostovoljno šteje samo hitrost odgovora zadevnega podjetja. Dolžnost Komisije je, da presodi, ali je taka hitrost toliko olajšala njeno delo, da lahko upraviči zmanjšanje globe, na podlagi obvestila o ugodni obravnavi pa ni dolžna sistematično zmanjševati glob iz tega razloga.
Poleg tega, čeprav lahko priznanje obstoja omejevalnega sporazuma olajša delo Komisije med preiskavo kot preprosto priznanje resničnosti dejstev, tako da lahko Komisija nameni drugačno obravnavo podjetjem, ki so dejstva priznala, kot podjetjem, ki so priznala tudi obstoj omejevalnega sporazuma, Komisija ni dolžna delati take razlike. Njena dolžnost je namreč, da v vsakem posameznem primeru presodi, ali ji je tako priznanje dejansko olajšalo delo. To ni primer izrecnega priznanja protikonkurenčnega cilja sestankov, ki je bil dogovoriti se o cenah ali drugih parametrih konkurence, ker tak cilj izhaja že iz njihovega namena.
(Glej točke od 529 do 534, 536 in 559.)
33. V okviru postopka na področju konkurence Komisija z zahtevo po informacijah na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17 od podjetja ne more zahtevati, naj predloži odgovore, na podlagi katerih bi to podjetje priznalo kršitev, katere obstoj mora dokazati Komisija. Za ohranitev polnega učinka člena 11(2) in (5) Uredbe št. 17 ima vendarle pravico, da od podjetij zahteva, naj sporočijo vse potrebne informacije o njim znanih dejstvih in ji po potrebi pošljejo s tem povezane dokumente, ki jih posedujejo, čeprav jih je mogoče uporabiti za dokazovanje obstoja protikonkurenčnega ravnanja. Komisija tako lahko od podjetij zahteva, naj odgovorijo izključno na vprašanja o dejanskem stanju in predložijo prej obstoječe dokumente.
Po drugi strani zahteve, ki zadevno podjetje pozivajo k opisu cilja in poteka sestankov, na katerih je sodelovalo, ter rezultatov ali sklepov teh sestankov, kadar se sumi, da bi lahko cilj teh sestankov omejeval konkurenco, niso združljive s pravico do obrambe, ker lahko od zadevnega podjetja zahtevajo, naj prizna sodelovanje pri kršitvi Skupnostnih pravil o konkurenci.
Torej lahko Komisija, ker ima po preiskavah na voljo številne indice glede obstoja mreže sporazumov, urejene v številne okrogle mize, ki so se nanašale na vse bančne proizvode na upoštevnem trgu, od zadevnih bank z zahtevo po informacijah na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17 zakonito zahteva, naj navedejo datume in udeležence navedenih okroglih miz, bodisi tistih, o katerih je imela Komisija po navedenih preiskavah natančne informacije, na primer njihovo poimenovanje in datume nekaterih sestankov, bodisi vseh drugih okroglih miz.
(Glej točke od 539 do 541 in 543.)
34. Tega, da podjetje Komisiji pošlje dokumente, katerih predložitev bi ta lahko upravičeno zahtevala na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17, ni mogoče opredeliti kot prostovoljno sodelovanje v smislu Obvestila o nenalaganju ali zmanjšanju glob v primeru kartelov.
(Glej točko 544.)
35. Komisija v okviru postopka na področju konkurence, čeprav so ji zadevna podjetja prostovoljno sporočila informacije, ki presegajo to, kar se je od njih zahtevalo v zahtevi po informacijah na podlagi člena 11(5) Uredbe št. 17, pri presoji, ali sodelovanje „prispeva k potrditvi obstoja storjene kršitve“, ni presegla diskrecijske pravice, ki jo ima v skladu z naslovom D, točka 2, prva alinea, Obvestila o nenalaganju ali zmanjšanju glob v primeru kartelov, s tem da je kot pogoj za upoštevanje tega sodelovanja določila obstoj dodane vrednosti, ki izhaja iz obvestila o „novem dejanskem stanju“ ali iz pojasnil, na podlagi katerih bi bilo mogoče bolje razumeti zadevo. Komisija niti na podlagi obvestila o ugodni obravnavi niti na podlagi sodne prakse s tega področja ni dolžna zmanjšati globe zaradi praktične ali logistične podpore pri preiskavi.
(Glej točki 552 in 553.)
36. Čeprav na področju konkurence nekatere nepravilnosti v upravnem postopku včasih upravičijo zmanjšanje globe, tudi če ne morejo pripeljati do razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, pa lahko tako zmanjšanje globe upravičijo samo postopkovne nepravilnosti, ki bi lahko resno škodovale interesom stranke, ki se nanje sklicuje. Tako je lahko zlasti ob nepravilnostih, ki pomenijo kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.
(Glej točki 568 in 569.)