Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
LAILE MEDINA,
predstavljeni 7. marca 2024(1)
Združeni zadevi C-771/22 in C-45/23
Bundesarbeitskammer
proti
HDI Global SE
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju, Avstrija))
in
A,
B,
C,
D
proti
MS Amlin Insurance SE
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Nederlandstalige Ondernemingsrechtbank Brussel (gospodarsko sodišče v Bruslju za postopke v nizozemščini, Belgija))
„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Paketna potovanja in povezani potovalni aranžmaji – Direktiva (EU) 2015/2302 – Neizogibne in izredne okoliščine – Pandemija covida-19 – Insolventnost organizatorja – Člen 17(1) – Odstop od pogodbe o paketnem potovanju pred nastopom insolventnosti – Jamstvo za povračilo vseh plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov – Obseg varstva v primeru insolventnosti“
I. Uvod
1. Sektor potovanj in turizma je bil eden tistih, ki jih je pandemija covida-19 najbolj prizadela, saj je bil vpliv na celotno panogo potovanj brez primere.(2) Izbruh pandemije je povzročil množične odpovedi organiziranih počitnic, hkrati pa ni bilo novih rezervacij. To je povzročilo resne likvidnostne težave za organizatorje paketnih potovanj, ki so se soočili z velikim številom zahtevkov za povračilo. V tem okviru se v obravnavani zadevi postavlja vprašanje obsega varstva potnikov v primeru insolventnosti organizatorjev potovanj, ki je določeno v členu 17(1) Direktive (EU) 2015/2302.(3)
II. Pravni okvir
Pravo Evropske unije
2. V uvodnih izjavah 39 in 40 Direktive 2015/2302 je navedeno:
„(39) Države članice bi morale zagotoviti, da so potniki, ki kupijo turistični paket, v celoti zaščiteni proti insolventnosti organizatorja. Države članice, v katerih imajo organizatorji sedež, bi morale zagotoviti, da organizatorji v primeru njihove insolventnosti jamčijo za povračilo vseh plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov, in, v kolikor turistični paket vključuje prevoz potnikov, za povratek potnikov. Kljub temu bi moralo biti mogoče, da se potnikom ponudi nadaljevanje turističnega paketa. Države članice bi morale zagotoviti, da je varstvo učinkovito, pri tem pa ohraniti diskrecijsko pravico glede ureditve varstva v primeru insolventnosti. Učinkovitost pomeni, da bi varstvo moralo biti na voljo, čim se – zaradi likvidnostnih težav organizatorja – potovalne storitve ne izvedejo, se ne bodo izvedle ali bodo le delno izvedene ali kadar ponudnik storitev od potnikov zahteva, da zanje plačajo. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da zahtevajo, da organizatorji potnikom izdajo potrdilo, da lahko pri subjektu, ki zagotavlja varstvo v primeru insolventnosti, neposredno uveljavljajo svoj zahtevek.
(40) Da bi bilo varstvo v primeru insolventnosti učinkovito, bi moralo zajemati predvidljive zneske plačil, na katere vpliva insolventnost organizatorja, po potrebi pa tudi predvidljive stroške povratkov. To pomeni, da bi moralo varstvo zadoščati za kritje vseh predvidljivih plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov za turistične pakete v sezoni največjega povpraševanja, ob upoštevanju obdobja med prejemom takih plačil in zaključkom potovanja ali počitnic, po potrebi pa tudi za kritje predvidljivih stroškov povratkov […]Pri učinkovitem varstvu v primeru insolventnosti pa ne bi bilo treba upoštevati zelo malo verjetnih tveganj, kot je na primer hkratna insolventnost več največjih organizatorjev, kadar bi takšno upoštevanje tveganj nesorazmerno vplivalo na stroške varstva in s tem zmanjšalo njegovo učinkovitost. V takšnih primerih je lahko jamstvo za povračila omejeno.“
3. Člen 12 Direktive 2015/2302, naslovljen „Odstop od pogodbe o paketnem potovanju in pravica do umika pred začetkom turističnega paketa“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da lahko potnik kadar koli pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju. Kadar potnik odstopi od pogodbe o paketnem potovanju v skladu s tem odstavkom, se lahko od njega zahteva, da organizatorju plača ustrezno in upravičeno odstopnino. […]
2. Ne glede na odstavek 1 ima potnik v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali neposredni bližini, ki znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, ali okoliščin, ki znatno vplivajo na prevoz potnikov v kraj potovanja, pravico, da pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila kakršne koli odstopnine. V primeru odstopa od pogodbe o paketnem potovanju v skladu s tem odstavkom je potnik upravičen do celotnega povračila vseh plačil za turistični paket, ni pa upravičen do dodatnega nadomestila.
3. Organizator lahko odstopi od pogodbe in potniku zagotovi celotno povračilo vseh plačil za turistični paket, ni pa odgovoren za dodatno nadomestilo, če:
[…]
(b) organizator ne more izvesti pogodbe zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin ter potnika pred začetkom turističnega paketa brez nepotrebnega odlašanja obvesti o odstopu od pogodbe.
4. Organizator zagotovi vsa povračila, zahtevana v skladu z odstavkoma 2 in 3, ali v zvezi z odstavkom 1 vrne vsa plačila, opravljena s strani ali v imenu potnika za turistični paket, razen ustrezne odstopnine. Takšna povračila ali povrnitve se potniku plačajo brez nepotrebnega odlašanja, najpozneje pa v 14 dneh po odstopu od pogodbe o paketnem potovanju.
[…]“
4. Člen 17 Direktive 2015/2302, naslovljen „Učinkovitost in obseg varstva v primeru insolventnosti“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da organizatorji s sedežem na njihovem ozemlju jamčijo za povračilo vseh plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov, v kolikor zadevne storitve niso izvedene zaradi insolventnosti organizatorja. Če pogodba o paketnem potovanju vključuje prevoz potnikov, organizatorji jamčijo tudi za povratek potnikov. Ponudijo lahko nadaljevanje turističnega paketa.
[…]
2. Jamstvo iz odstavka 1 je učinkovito in krije razumno predvidljive stroške. Jamstvo krije zneske plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov za turistične pakete, ob upoštevanju dolžine obdobja med predplačili in končnimi plačili ter zaključka turističnih paketov, pa tudi ocenjene stroške povratka v primeru insolventnosti organizatorja.
[…]
5. Za potovalne storitve, ki niso bile izvedene, se povračilo zagotovi brez nepotrebnega odlašanja po vložitvi zahteve potnika.“
Nacionalno pravo
Avstrijsko pravo
5. Člen 3 Verordnung der Bundesministerin für Digitalisierung und Wirtschaftsstandort über Pauschalreisen und verbundene Reiseleistungen (uredba zvezne ministrice za digitalizacijo in gospodarske zadeve o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, v nadaljevanju: uredba o paketnih potovanjih) določa:
„1. Organizatorji in turistični agenti zagotovijo, da se potnikom povrnejo:
1. že izvedena plačila (predplačila in končna plačila), če se zaradi insolventnosti organizatorjev in turističnih agentov potovalne storitve v celoti ali deloma ne opravijo ali če izvajalec storitve zahteva njihovo plačilo od potnika,
[…]“
Belgijsko pravo
6. Člen 54, prvi stavek, Loi relative à la vente de voyages à forfait, de prestations de voyage liées et de services de voyage (belgijski zakon o prodaji paketnih potovanj, povezanih potovalnih aranžmajev in potovalnih storitev) z dne 21. novembra 2017 (Moniteur belge št. 2017014061 z dne 1. decembra 2017, str. 106673) (v nadaljevanju: zakon o paketnih potovanjih) določa:
„Organizatorji in turistični agenti s sedežem v Belgiji jamčijo za povračilo vseh plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov, v kolikor zadevne storitve niso izvedene zaradi insolventnosti organizatorja.“
7. Arrêté Royal relatif à la protection contre l’insolvabilité lors de la vente de voyages à forfait, de prestations de voyage liées et de services de voyage (kraljevi odlok o varstvu v primeru insolventnosti pri prodaji paketnih potovanj, povezanih potovalnih aranžmajev in potovalnih storite) z dne 29. maja 2018 (Moniteur belge št. 2018012508 z dne 11. junija 2018, str. 48438; v nadaljevanju: kraljevi odlok) opredeljuje, kako je treba zagotoviti jamstvo iz člena 54 zakona o paketnih potovanjih.
8. Člen 12(1) kraljevega odloka določa:
„V primeru insolventnosti organizatorja zagotavlja zavarovalna pogodba naslednje zavarovanje:
1 nadaljevanje turističnega paketa, če je to mogoče;
2 povrnitev vseh plačil, opravljenih ob sklenitvi pogodbe s trgovcem;
3 povrnitev plačil za paketne storitve, ki jih ni mogoče izvršiti zaradi insolventnosti trgovca;
4 povratek potnikov, če se je izvajanje pogodbe s trgovcem že začelo […]“
9. Člen 13, prvi stavek, kraljevega odloka določa:
„Povračilo se nanaša na vsa plačila, ki jih je upravičenec plačal organizatorju potovanja v zvezi s pogodbo o paketnem potovanju, če pogodba ni bila izvršena zaradi insolventnosti organizatorja, ali vsa plačila za potovalne storitve, ki niso bile opravljene zaradi insolventnosti organizatorja.“
III. Spora o glavni stvari in predloga za sprejetje predhodne odločbe
Zadeva C-771/22
10. Avstrijski potrošnik je 3. marca 2020 z organizatorjem potovanj Flamenco Sprachreisen GmbH (v nadaljevanju: Flamenco) sklenil pogodbo o paketnem potovanju za potovanje v Španijo. Potovanje naj bi potekalo od 3. maja 2020 do 2. junija 2020. Potrošnik je celotno ceno potovanja plačal 9. marca 2020.
11. Potrošnik je 16. marca 2020 zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin, povezanih z izbruhom covida-19, odstopil od pogodbe o paketnem potovanju. Pravica do odstopa od pogodbe v postopku v glavni stvari ni bila izpodbijana.
12. Pri Landesgericht Linz (deželno sodišče v Linzu, Avstrija) je bil 20. maja 2020 uveden stečajni postopek nad premoženjem družbe Flamenco. Družba Flamenco je prenehala poslovati. Stečajni postopek je bil po razdelitvi stečajne mase končan s sklepom z dne 9. junija 2022, ki je postal pravnomočen.
13. Stečajni upravitelj je 8. junija 2020 formalno razglasil odstop od pogodbe o paketnem potovanju.
14. Potrošnik je zahtevek za povračilo plačil za turistični paket zoper družbo Flamenco odstopil Bundesarbeitskammer (zvezna delavska zbornica, Avstrija), ki je tožeča stranka v postopku v glavni stvari.
15. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper družbo HDI Global SE, ki je zavarovalnica družbe Flamenco. Družba HDI Global je ugovarjala, da ni dolžna povrniti plačil potrošniku, ker insolventnost ni bila vzrok za neizvedbo potovalnih storitev. Tožeča stranka je trdila, da v skladu s členom 17(1) Direktive 2015/2302 obstoj takšne vzročne zveze ni zahtevan.
16. Predložitveno sodišče navaja, da iz besedila člena 17(1) Direktive 2015/2302 in nacionalne določbe, s katero je bil ta člen prenesen, izhaja, da mora obstajati vzročna zveza med insolventnostjo in neizvedbo potovalnih storitev. To naj bi pomenilo, da varstvo pred insolventnostjo ne zajema zahtevkov za povračilo, če pride do odstopa od turističnega paketa, še preden postane organizator potovanja insolventen. Vendar predložitveno sodišče poudarja, da je v uvodni izjavi 39 Direktive 2015/2302 navedeno drugače, saj se z njo od držav članic zahteva, da zagotovijo jamstvo za povračilo „vseh plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov“. Razlago, po kateri člen 17(1) zajema povračilo vseh opravljenih plačil, naj bi podpiral cilj, da se zagotovi visoka raven varstva potrošnikov v skladu s členom 114(3) in členom 169 PDEU ter členom 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
17. Predložitveno sodišče se sprašuje tudi, ali je za razlago člena 17(1) Direktive 2015/2302 upoštevno dejstvo, da je organizator postal insolventen v času, ko je bilo potovanje načrtovano, ali to, da je razlog za odstop od pogodbe in posredno za stečaj ista izjemna okoliščina, in sicer pandemija covida-19.
18. Ker je Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju, Avstrija) menilo, da je rešitev spora, o katerem odloča, odvisna od razlage določb Direktive 2015/2302, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 17 [Direktive 2015/2302] razlagati tako, da so plačila potnika organizatorju potovanja pred začetkom potovanja zavarovana samo takrat, če do potovanja ne pride zaradi insolventnosti, ali pa so zavarovana tudi plačila organizatorju potovanja, izvedena pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti, če je potnik pred insolventnostjo odstopil od pogodbe zaradi izrednih okoliščin v smislu člena 12 omenjene Direktive 2015/2302?
2. Ali je treba člen 17 [Direktive 2015/2302] razlagati tako, da so plačila potnika organizatorju potovanja pred začetkom potovanja zavarovana, če potnik odstopi od potovanja še pred nastopom insolventnosti zaradi izrednih okoliščin v smislu člena 12 [navedene direktive], do insolventnosti pa bi prišlo med rezerviranim potovanjem?
3. Ali je treba člen 17 [Direktive 2015/2302] razlagati tako, da so plačila potnika organizatorju potovanja pred začetkom potovanja zavarovana, če potnik odstopi od potovanje še pred nastopom insolventnosti zaradi izrednih okoliščin v smislu člena 12 navedene direktive in so insolventnost organizatorja potovanja povzročile te izredne okoliščine?“
19. Pisna stališča so predložile stranki v postopku v glavni stvari, grška vlada in Evropska komisija. Te stranke so na obravnavi 7. decembra 2023 ustno predstavile stališča.
Zadeva C-45/23
20. Tožeče stranke so potrošniki, tožena stranka, družba MS Amlin Insurance SE, pa je zavarovalnica za primer insolventnosti družbe Exclusive Destinations NV, organizatorja potovanja.
21. Prva tožeča stranka je 13. novembra 2019 prek turistične agencije z družbo Exclusive Destinations sklenila pogodbo o paketnem potovanju. Paketno potovanje je bilo načrtovano za marec 2020.
22. Potovanje je bilo zaradi pandemije covida-19 prestavljeno na november 2020, pri čemer se je cena zvišala. Prvotna cena je bila organizatorju že plačana.
23. Oktobra 2020 je turistična agencija na zahtevo potrošnikov organizatorja obvestila o odločitvi potrošnikov, da odstopijo od pogodbe in prejmejo celotno povračilo. Organizator je potrdil, da bo storil vse potrebno za to.
24. Ondernemingsrechtbank Gent (gospodarsko sodišče v Gentu, Belgija) je s sodbo z dne 8. decembra 2020 organizatorja razglasilo za insolventnega.
25. Turistična agencija je 9. decembra 2020 potrošnikom povrnila del cene turističnega paketa, ki še ni bil plačan organizatorju potovanja.
26. Družba MS Amlin Insurance je bila 22. januarja 2021 pozvana, naj povrne celoten znesek cene potovanja. Ta subjekt je zahtevek zavrnil, ker odstop od pogodbe ni bil posledica insolventnosti organizatorja potovanja, družbe Exclusive Destinations.
27. Potrošniki so pred predložitvenim sodiščem predlagali izterjavo plačanega zneska. V utemeljitev svojega zahtevka so navedli, da iz splošnih pogojev zavarovalne pogodbe, sklenjene med družbama MS Amlin Insurance in Exclusive Destinations, jasno izhaja, da je krito povračilo potnikom zneskov, ki so bili zavarovanemu organizatorju plačani ob sklenitvi pogodbe ali po tem datumu.
28. Družba MS Amlin Insurance izpodbija, da je položaj tožečih strank zajet s to zavarovalno pogodbo, ker naj bi se zavarovalno jamstvo nanašalo le na povračila v zvezi s potovanjem, ki ni bilo izvedeno zaradi insolventnosti organizatorja.
29. Predložitveno sodišče meni, da je jamstvo iz člena 17(1) Direktive 2015/2302 obvezno le, v kolikor zadevne storitve niso opravljene zaradi insolventnosti organizatorja. Meni, da Direktiva 2015/2302 ne določa obveznega jamstva, če storitve niso opravljene iz razloga, ki ni insolventnost organizatorja, kot je na primer odstop od paketnega potovanja s strani potnika zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin v skladu s členom 12(1) Direktive 2015/2302.
30. Predložitveno sodišče poudarja, da besedilo člena 54 zakona o paketnih potovanjih, s katerim je prenesena Direktiva 2015/2302, v bistvu ustreza besedilu člena 17(1) te direktive in ne določa širšega varstva.
31. Predložitveno sodišče ob upoštevanju besedila Direktive 2015/2302 in njenega prenosa v nacionalno pravo meni, da zahtevek potrošnikov iz postopka v glavni stvari ni zavarovan in da bi ga bilo treba običajno zavrniti.
32. Vendar predložitveno sodišče dvomi o združljivosti takega izida s ciljem zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov in ali bi lahko privedel do neenakega obravnavanja.
33. Natančneje, predložitveno sodišče poudarja, prvič, da je Sodišče na podlagi Direktive 90/314/EGS(4) razsodilo, da je namen jamstva za povračilo zneskov, ki jih je plačal potrošnik, zadnjenavedenega zaščititi pred finančnimi tveganji, ki izhajajo iz insolventnosti ali stečaja organizatorja potovanja.(5)
34. Drugič, predložitveno sodišče ugotavlja, da v primeru insolventnosti na splošno obstajata dve kategoriji potnikov, ki nosijo finančno tveganje, povezano s plačano ceno. Prva kategorija zajema potnike, katerih potovanje se ne more izvesti zaradi insolventnosti organizatorja. Ti potniki utrpijo finančno škodo, saj izgubijo plačano ceno potovanja. Druga kategorija zajema potnike, ki so upravičeni do celotnega povračila plačane cene potovanja zaradi odstopa od pogodbe o paketnem potovanju na podlagi neizogibnih in izrednih okoliščin. Ti potniki prav tako utrpijo finančno izgubo, če organizator potovanja postane insolventen po odstopu od pogodbe o paketnem potovanju, vendar preden je potnikom povrnjena cena potovanja.
35. Predložitveno sodišče poudarja, da obe kategoriji potnikov nosita enako finančno tveganje. Priznava, da se položaj teh dveh kategorij potnikov z drugih vidikov razlikuje. Tako naj bi insolventnost organizatorja dokončno onemogočila izpolnitev pogodbe o paketnem potovanju, medtem ko so neizogibne in izredne okoliščine praviloma začasne. Poleg tega ima prva kategorija potnikov pogodbo o paketnem potovanju, ko organizator potovanja postane insolventen, medtem ko je druga kategorija potnikov odstopila od pogodbe, preden je organizator potovanja postal insolventen. Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, v kolikšni meri lahko ti dejavniki upravičijo različno obravnavanje.
36. Ker je Nederlandstalige Ondernemingsrechtbank Brussel (gospodarsko sodišče v Bruslju za postopke v nizozemščini, Belgija) menilo, da je rešitev spora, o katerem odloča, odvisna od razlage Direktive 2015/2302, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 17(1) [Direktive 2015/2302] razlagati tako, da jamstvo, ki je v njem zahtevano, velja tudi za povračilo vseh plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov, če potnik odstopi od pogodbe o paketnem potovanju zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin v smislu člena 12(2) te direktive, in je organizator po tem, ko je pogodba o paketnem potovanju prenehala iz tega razloga, vendar preden so bila ta plačila potniku dejansko povrnjena, razglašen za insolventnega, zaradi česar potnik utrpi finančno izgubo in posledično v primeru insolventnosti organizatorja potovanja nosi gospodarsko tveganje?“
37. Pisna stališča so predložili stranke v postopku v glavni stvari, belgijska, danska in grška vlada, Svet Evropske unije, Evropski parlament in Komisija. Te stranke, razen danske vlade, so na obravnavi 7. decembra 2023 ustno predstavile stališča.
38. S sklepom Sodišča z dne 24. oktobra 2023 sta bili zadevi C-771/22 in C-45/23 združeni za ustni postopek in izdajo sodbe.
IV. Pravna presoja
Prvo vprašanje, postavljeno v zadevi C-771/22, in edino vprašanje, postavljeno v zadevi C-45/23
39. Predložitveni sodišči želita z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu ugotoviti obseg varstva v primeru insolventnosti za povračilo vseh plačil, ki so jih opravili potniki, iz člena 17(1) Direktive 2015/2302.
40. Natančneje, predložitveni sodišči s prvim vprašanjem v zadevi C-771/22 in edinim vprašanjem v zadevi C-45/23 v bistvu sprašujeta, ali jamstvo za povračilo krije le plačila, ki so bila opravljena s strani ali v imenu potnikov, če potovanje ali počitnice niso bili izvedeni zaradi insolventnosti organizatorja, ali tudi plačila, ki so bila opravljena s strani ali v imenu potnikov, ki so pred nastopom insolventnosti organizatorja odstopili od pogodbe zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302.
41. Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi okvir in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je, ter po potrebi zgodovino njenega nastanka.(6)
42. Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da razlaga določbe prava Unije jasnemu in natančnemu besedilu te določbe ne sme odvzeti celotnega polnega učinka. Če torej pomen določbe prava Unije nedvoumno izhaja iz njenega besedila, Sodišče ne more odstopati od te razlage.(7)
43. Nazadnje, v delu, v katerem predložitveno sodišče v zadevi C-45/23 dvomi o veljavnosti člena 17(1) Direktive 2015/2302, je treba upoštevati, da je treba v skladu s splošnim načelom razlage akt Unije, če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter med drugim z določbami Listine. Tako je treba, kadar se besedilo sekundarnega prava Unije lahko razlaga na več načinov, dati prednost tisti razlagi, po kateri bo določba v skladu s primarnim pravom, ne pa tisti, na podlagi katere bo ugotovljena nezdružljivost s tem pravom.(8)
44. Najprej je torej treba preveriti, ali se lahko besedilo člena 17(1) razlaga na več načinov.
(a) Ali se lahko besedilo člena 17(1) Direktive 2015/2302 razlaga na več načinov?
45. Člen 17(1) Direktive (EU) 2015/2302 določa, da organizatorji jamčijo za povračilo vseh plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov, „v kolikor zadevne storitve niso izvedene zaradi insolventnosti organizatorja“.
46. Predložitveni sodišči v obeh zadevah menita, da besedilo člena 17(1) zahteva vzročno zvezo med insolventnostjo in neizvedbo storitev, zaradi česar je kritje zahtevkov za povračilo pogojeno z neizvedbo zaradi insolventnosti. Zdi se, da so zaradi učinka te vzročne zveze ali pogojenosti iz jamstva izključeni (nesporni) neporavnani zahtevki za povračilo, ki so nastali zaradi odstopa od pogodbe pred insolventnostjo.
47. Stranke so v svojih pisnih stališčih izrazile različna stališča glede vprašanja, ali člen 17(1) jasno izključuje neporavnane zahtevke ali pa ga je mogoče razlagati na več načinov. Če poenostavim, družbi HDI Global in MS Amlin Insurance, belgijska in danska vlada ter Komisija menijo, da besedilo člena 17(1) zahteva očitno vzročno zvezo med insolventnostjo in neizvedbo pogodbe (ali neskladnostjo s to pogodbo). Bundesarbeitskammer, A in grška vlada menijo nasprotno. Parlament je navedel, da je mogoče člen 17(1) razlagati glede na načelo enakega obravnavanja, v skladu s katerim zajema zahtevke vseh potnikov, tako da se vprašanje veljavnosti sploh ne pojavi. Svet ni zavzel stališča o tem vidiku.
48. V zvezi s tem je treba poudariti, da je mogoče besedno zvezo „v kolikor zadevne storitve niso izvedene zaradi insolventnosti organizatorja“ in zlasti besedo „zaradi“ na prvi pogled razumeti tako, da je za jamstvo za vračilo nujna vzročna zveza med neizvedbo in insolventnostjo. Tudi francosko različico te določbe(9) in druge jezikovne različice(10) je mogoče razlagati enako, saj vse poudarjajo, da mora biti neizpolnitev pogodbe neposredna posledica insolventnosti.
49. Vprašanje razlage te določbe bi bilo mogoče rešiti, če bi sledili trditvi Bundesarbeitskammer, ki jo je na obravnavi podprla tudi grška vlada, glede pomena pojma „zadevne storitve“. V skladu s stališči Bundesarbeitskammer in grške vlade je treba izraz „zadevne storitve“ razumeti širše, tako da vključuje vse obveznosti organizatorja, povezane s potovalno pogodbo, vključno s povračilom.
50. Nisem prepričana, da je treba pojem „storitve“ razumeti tako, da zajema zahtevek za povračilo. Prvič, pravna narava povračila je zahtevek, ki ga ima potnik do organizatorja. Zahtevka potnika za povračilo ni mogoče opredeliti kot „storitev“, ki jo je treba opraviti.
51. Drugič, iz konteksta, katerega del je člen 17(1) Direktive (EU) 2015/2302, jasno izhaja, da je treba „zadevne storitve“ razumeti kot „potovalne storitve“. „Potovalne storitve“ so v členu 3, točka 1, opredeljene kot prevoz potnikov, nastanitev, najem avtomobilov in vse druge turistične storitve, ki niso sestavni del potovalne storitve. Člen 17(5) določa, da je treba za „potovalne storitve“, ki niso bile opravljene, povračila zagotoviti brez nepotrebnega odlašanja. Uvodna izjava 39 se sklicuje tudi na „potovalne storitve[, ki se] ne izvedejo“. Člen 19(1), ki ureja varstvo v primeru insolventnosti za povezane potovalne aranžmaje, se sklicuje na neizvedbo „potovalne storitve“. Širše gledano se člen 13(1), ki ureja odgovornost za izvedbo turističnega paketa, nanaša na izvedbo „potovalnih storitev“, vključenih v pogodbo o paketnem potovanju. Iz tega sledi, da je treba v okviru Direktive (EU) 2015/2302 pojem „storitve“ razumeti v okviru pogodbe o paketnem potovanju, ki zajema potovalne storitve.
52. Ob tem je treba ugotoviti, da čeprav pravnega zahtevka za povračilo ni mogoče razumeti kot „zadevno storitev“, je ta tesno povezan z izvršitvijo pogodbe o potovanju. To bi lahko pomenilo, da posledic zahtevka za povračilo za zavarovalno kritje ni mogoče razlikovati glede na to, ali je zadevni zahtevek nastal zaradi odstopa od pogodbe o potovanju ali zaradi neizvedbe potovalnih storitev.
53. Poleg tega je treba poudariti, da bi bilo mogoče člen 17(1) Direktive 2015/2302 razumeti, kot je v bistvu trdila Bundesarbeitskammer, da je mišljeno zgolj to, da se cena, plačana za potovalne storitve, ki so bile delno že opravljene, v primeru insolventnosti ne povrne.
54. Člen 17(1) te direktive bi bilo mogoče razumeti tudi tako, da določa zavarovalno kritje v vseh položajih, v katerih so – zaradi insolventnosti organizatorja – potniki plačali ceno, ne da bi prejeli storitve organizatorja.
55. Če člen 17(1) razlagamo na zadnjenavedeni način, ta določba povečuje učinkovitost varstva v primeru insolventnosti, saj zajema vse položaje neizvedbe potovalnih storitev zaradi insolventnosti organizatorja, vendar ne pomeni, da izključuje (nesporne) neporavnane terjatve za povračilo.
56. Uvodna izjava 39 te direktive podkrepljuje to zadnjo razlago člena 17(1). V skladu s to uvodno izjavo morajo države članice zagotoviti, da so potniki, ki kupijo turistični paket, „v celoti zaščiteni“ pred insolventnostjo organizatorja in da organizatorji jamčijo za povračilo „vseh plačil“, opravljenih s strani ali v imenu potnikov. Ta uvodna izjava tudi določa, da morajo države članice zagotoviti, da je varstvo „učinkovito“.
57. Pomembno je opozoriti, da so izrazi iz člena 17(1) Direktive 2015/2302 podobni izrazom, uporabljenim v sodni praksi Sodišča v zvezi z razlago njegovega „predhodnika“, to je člena 7 Direktive 90/314. Natančneje, sodba Verein für Konsumenteninformation(11) se je nanašala na vprašanje, ali bi bilo treba zadnjenavedeno določbo razlagati tako, da zajema položaj, v katerem hotelir prisili dopustnika, da plača za zagotovljeno nastanitev, pri čemer trdi, da mu zdaj insolventni organizator potovanja tega zneska nikoli ne bo plačal. Sodišče je razsodilo, da člen 7 Direktive 90/314 zajema tak položaj ob upoštevanju njenega namena, ki je varstvo potrošnikov pred tveganji, ki izhajajo iz insolventnosti organizatorja. Sodišče je ugotovilo, da bi bilo treba vrniti zneske, ki jih je potnik plačal organizatorju potovanja, saj „organizator potovanja zaradi svoje insolventnosti zanj ni opravil dogovorjenih storitev“.(12) Iz te sodne prakse izhaja, da je bilo treba položaje, ki spadajo na področje uporabe člena 7 Direktive 90/314, razumeti široko.
58. Izraz „zaradi insolventnosti organizatorja“, ki je zdaj uporabljen v členu 17(1) Direktive (EU) 2015/2302, je mogoče razumeti tako, da odraža sodbo Verein für Konsumenteninformation. Namesto v smislu izključitve jamstva za neporavnane terjatve za povračilo bi bilo mogoče besedilo člena 17(1) razumeti tako, da vključuje vse položaje tveganja, ki izhajajo iz insolventnosti organizatorja potovanja.
59. Vlade, ki so Sodišču predložile pisna stališča, so izrazile različna stališča glede pomena besedila člena 17(1). Medtem ko je belgijska vlada menila, da ta določba ne zajema neporavnanih terjatev za povračilo, je bila grška vlada(13) nasprotnega mnenja. Danska vlada je trdila, da pravo Unije v tem pogledu ni harmonizirano in da bi morale države članice (kot je to na Danskem) ostati pristojne za zagotavljanje višje ravni varstva.(14) Taka različna stališča nacionalnih vlad kažejo vsaj na to, da je besedilo člena 17(1) tako, da ga ne bi smeli obravnavati v smislu, da nedvoumno izključuje neporavnane terjatve za povračilo.(15)
60. Ne glede na besedilo, ki se nanaša na vzročno zvezo, je v členu 17(1) Direktive 2015/2302 še en izraz, ki ga je mogoče razlagati na različne načine. Ta določba se sklicuje na „insolventnost organizatorja“. Vendar njena uvodna izjava 39 širše napotuje na „likvidnostne težave“. Kot je poudarila Bundesarbeitskammer, če bi izraz „insolventnost organizatorja“ razlagali ozko kot formalno uvedbo postopka zaradi insolventnosti, bi to pomenilo, da zahtevki za povračilo za storitve, ki niso bile opravljene, ki so nastali v kratkem času pred datumom nastopa insolventnosti zaradi likvidnostnih težav, niso zajeti z jamstvom.
61. Glede na navedeno menim, da iz samega besedila člena 17(1) ni jasno razvidno, da so zahtevki potnikov za povračilo, ki so nastali pred nastopom insolventnosti, izključeni s področja varstva, ki ga zagotavlja ta določba.(16)
(b) Zgodovina nastanka člena 17(1) Direktive 2015/2302: ali je bila volja zakonodajalca zmanjšati varstvo potrošnikov?
62. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko tudi zgodovina nastanka določbe prava Unije razkrije elemente, ki so upoštevni za njeno razlago.(17)
63. Komisija je v svojem pisnem stališču in ustnih navedbah podala trditve, povezane z zgodovino nastanka člena 17(1) Direktive 2015/2302, ki po njenem mnenju vodijo k zaključku, da je zakonodajalec Unije nameraval iz jamstva izključiti zahtevke za povračilo, ki nastanejo, preden organizator postane insolventen. Za pravilno preučitev stališča Komisije je koristno na kratko povzeti zgodovino nastanka člena 17(1) in začeti z njegovim predhodnikom.
64. V skladu s členom 7 Direktive 90/314 je moral organizator potovanja zagotoviti „zadosten dokaz o jamstvu za povrnitev preplačanih zneskov in za vrnitev potrošnika na mesto odhoda v primeru insolventnosti“. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča po sodbi Dillenkofer(18) je bila ta določba „namenjena varovanju vseh pravic potrošnikov, navedenih v tej določbi, in s tem varstvu potrošnikov pred vsemi tveganji, ki so v njej opredeljena in ki izhajajo iz insolventnosti organizatorjev potovanj“.(19) Ta tveganja so „neločljivo povezana s pogodbo, sklenjeno med kupcem in organizatorjem počitniškega paketa“ in „izhajajo iz vnaprejšnjega plačila cene paketa“.(20)
65. Komisija je poudarila, da je bil splošni cilj njenega predloga za razveljavitev Direktive 90/314(21) doseči visoko raven varstva potrošnikov, določeno v členu 169 PDEU. Kar zadeva varstvo v primeru insolventnosti, je ta institucija pojasnila, da je bil namen predloga ohraniti enako raven varstva. Tako sta uvodna izjava 34 in člen 15 predloga Komisije temeljila na obstoječi ravni varstva.(22)
66. Vendar je Komisija pojasnila, da je med zakonodajnim postopkom prišlo do spremembe usmeritve, kar zadeva obseg varstva v primeru insolventnosti.
67. V zvezi s tem se Komisija sklicuje na utemeljitev Sveta v zvezi z njegovim stališčem v prvi obravnavi zakonodajnega predloga.(23) Svet je v točki 15 tega dokumenta navedel, da je v besedilu (Direktive, ki ureja varstvo v primeru insolventnosti) določeno, da „bi moralo varstvo v primeru insolventnosti zagotavljati ustrezno kritje v vseh verjetnih okoliščinah ter odražati raven finančnega tveganja, povezanega z dejavnostmi trgovca, vendar pa ta odgovornost ne bi smela biti neomejena“. V isti točki je navedeno, da bi morala „[o]dgovornost iz sheme varstva v primeru insolventnosti […] veljati le za okoliščine, ki jih je mogoče predvideti v običajni oceni tveganja“ in da „pri učinkovitem varstvu v primeru insolventnosti ne bi bilo treba upoštevati zelo malo verjetnih tveganj […]“.
68. Po mnenju Komisije besedilo člena 17(1) Direktive 2015/2302, kot ga je na koncu sprejel zakonodajalec, „znatno odstopa“ od besedila člena 7 Direktive 90/314 in člena 15 predloga Komisije.
69. Komisija je na podlagi navedenih dejavnikov štela, da člen 17(1) te direktive zahteva vzročno zvezo med insolventnostjo in neizvedbo potovalnih storitev, kar izključuje neporavnane terjatve za povračilo.
70. Ozko razumevanje področja uporabe člena 17(1) s strani Komisije podpira Priporočilo (EU) 2020/648.(24) V skladu s preambulo tega priporočila, „[č]e organizatorji potovanj […] postanejo insolventni, obstaja nevarnost, da mnogi potniki ne bodo dobili sploh nobenega povračila, saj njihove terjatve do organizatorjev potovanj […] niso zavarovane“.(25) Da bi zaščitili potnike pred tem tveganjem, je Komisija priporočila, da bi moralo za dobropise veljati zavarovanje pred insolventnostjo.(26)
71. Predstavitev zgodovine nastanka člena 17(1) Direktive 2015/2302, ki jo je podala Komisija, vzbuja nekatere dvome v zvezi z njegovim pomenom. Vendar ta predstavitev sama po sebi ne vodi do sklepa, da je obstajal jasen namen zakonodajalca, da odstopi od prejšnje ravni varstva in sodne prakse Sodišča ter izključi zahtevke potnikov za povračila, ki so obstajali pred nastopom insolventnosti.
72. V nasprotju s stališči Komisije je Parlament trdil, da je besedilo Direktive 2015/2302 namenjeno zagotavljanju „kontinuitete“ med členom 7 Direktive 90/314 in členom 17 Direktive 2015/2302. Cilj zadnjenavedene določbe naj bi bil še naprej zagotavljati visoko in enotno raven varstva potnikov v smislu „razširitve in okrepitve“ tega varstva.
73. Natančneje, Parlament opozarja, da se je v skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 7 Direktive 90/314 ta določba razlagala tako, da nalaga „obveznost rezultata, in sicer da se potrošniku, ki vzame turistični paket, jamči za povrnitev preplačanih zneskov in za vrnitev potrošnika na mesto odhoda v primeru insolventnosti“.(27) Ta obveznost rezultata naj bi bila jasna že ob sprejetju Direktive 2015/2302, saj naj v zvezi s tem ne bi bilo treba odpraviti nobenega dvoumja ali zapolniti vrzeli.(28)
74. Parlament poleg tega ugotavlja, da „nobena določba niti preambula“ te direktive ne vsebuje navedbe, da bi zakonodajalec Unije nameraval vplivati na to obveznost rezultata glede varstva potnikov. Navaja, da bi bilo v nasprotju z logiko in ustaljeno sodno prakso, če bi se štelo, da varstvo, ki ga zagotavlja člen 17(1) Direktive 2015/2302, ne velja, če je potnik uveljavil svoje pravice do odstopa od pogodbe, določene v njenem členu 12(2).
75. Parlament je v svojih ustnih navedbah zavzel tudi stališče glede upoštevnosti utemeljitve Sveta. Parlament je trdil, da je iz te utemeljitve mogoče sklepati le, da je bil namen prilagoditev predloga Komisije pojasniti način, na katerega morajo države članice vzpostaviti mehanizme za insolventnost. Te prilagoditve naj bi se nanašale predvsem na izračun tveganja na podlagi dejavnikov, kot so promet, predplačila ali sezonska nihanja. Parlament je poleg tega navedel, da namen zakonodajalca, ki se odraža v zadnjem delu uvodne izjave 40 Direktive (EU) 2015/2302 in je zagotoviti, da pri učinkovitem varstvu v primeru insolventnosti ni treba upoštevati zelo malo verjetnih tveganj, ni povezan z nobeno določbo, ki bi omejila varstvo potnika v primeru odstopa od pogodbe pred nastopom insolventnosti.
76. Svet se v svojem pisnem stališču ni opredelil glede razlage člena 17(1) niti, natančneje, glede vprašanja, ali je zakonodajalec Unije nameraval nekatere zahtevke potnikov izključiti iz varstva v primeru insolventnosti.
77. Na obravnavi je sodni senat Komisiji in Svetu postavil vprašanje, naj navedeta možne razloge za spremembo besedila člena 17(1) Direktive 2015/2302 v zakonodajnem postopku. Komisija je v zvezi s tem opozorila, da je bila v njenem členu 12(2) uvedena nova pravica potnika do odstopa od pogodbe v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin, medtem ko ustrezna pravica do povračila ni bila vključena na področje varstva, ki ga zagotavlja člen 17(2) te direktive. Po mnenju Komisije se raven varstva potrošnikov ni znižala v primerjavi z ravnijo varstva, ki jo je zagotavljala prejšnja direktiva, saj se izključitev iz varstva v primeru insolventnosti nanaša na zahtevek, ki izhaja iz uveljavljanja pravice, ki prej ni obstajala.
78. Svet je v odgovoru na isto vprašanje navedel, da če bo Sodišče odločilo, da je treba člen 17(1) Direktive 2015/2302 razlagati tako, da so iz varstva v primeru insolventnosti izključeni zahtevki potnikov za povračilo, ki nastanejo, preden organizator postane insolventen, bi se lahko štelo, da je zakonodajalec sprejel politično odločitev o vzpostavitvi posebnega sistema varstva. Vendar Svet ni izrecno potrdil obstoja zakonodajne namere, da se izključijo nekatere kategorije zahtevkov.
79. Kot razumem stališče, ki ga zagovarja Komisija, obstaja nekakšna logika „protiuteži“, ki pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju člen 17(1) izključuje neporavnane terjatve za povračilo. Protiutež novi pravici potnikov do odstopa od pogodbe naj bi bila omejitev varstva te pravice v primeru insolventnosti. Ker je pravica do odstopa od pogodbe nova, se po trditvah Komisije varstvo potrošnikov ne znižuje v primerjavi z uveljavljeno ravnijo varstva potrošnikov, ki jo določa pravo Unije.
80. Težava tega stališča je, da temelji na predpostavkah. Komisija je na obravnavi navedla, da „meni“, da je to razlog za razlike v ubeseditvi med njenim predlogom in besedilom direktive, kot je bilo nazadnje sprejeto.
81. Še več, zamisel, da je nameraval zakonodajalec ustvariti nekakšno „polovično pravico“, to je pravico do povračila po odstopu od pogodbe v skladu s členom 12(2) Direktive 2015/2302, vendar brez ustreznega varstva v primeru insolventnosti, se ne odraža nikjer v uvodnih izjavah ali dokumentih, na katere se je oprla Komisija. Kot je v bistvu navedel Parlament, utemeljitev Sveta, na katero se je sklicevala Komisija, zadeva vprašanje omejitve jamstva v primeru zelo malo verjetnih tveganj, ki je predmet druge določbe, in sicer člena 17(2).
82. Po mojem mnenju obstaja tudi neskladje v zvezi s trditvijo glede ravni varstva potrošnikov. Res je, da pravica potnika do odstopa od pogodbe v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin na podlagi Direktive 90/314 ni obstajala. Toda če bi člen 17(1) Direktive 2015/2302 razlagali tako, da izključuje zahtevke potnikov, ki so nastali pred nastopom insolventnosti, se ta izključitev ne bi smela nanašati le na zahtevke, ki izhajajo iz uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin, vendar bi se morala nanašati tudi na zahtevke za povračilo, ki izhajajo iz uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe, ki jo organizator ali potnik uveljavlja v drugih okoliščinah, določenih v Direktivi (EU) 2015/2302. Potnik ima na primer pravico do povračila v primeru prenehanja pogodbe s strani organizatorja v skladu s členom 12(3) Direktive (EU) 2015/2302 ali v primeru odstopa od pogodbe v skladu s členom 11(5) te direktive. Ta pravica do povračila je obstajala že na podlagi Direktive 90/314.(29) V takih primerih bi se varstvo potrošnikov v primerjavi s prejšnjo ureditvijo zmanjšalo, če bi se štelo, da zadevni zahtevki za povračilo niso več zajeti z varstvom v primeru insolventnosti.
83. V vsakem primeru ob upoštevanju dejstva, da je eden od sozakonodajalcev, in sicer Parlament, zavzel trdno stališče, da zakonodajalec ni imel namena omejiti obsega varstva v primeru insolventnosti iz člena 17(1), ni mogoče razbrati jasnega nasprotnega zakonodajnega namena.(30)
84. Glede na navedeno je treba v nadaljevanju preučiti kontekst, v katerega je ta določba umeščena, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je, preden se pristopi k razlagi, ki je skladna s celotnim primarnim pravom Unije.
(c) Kontekst in cilji pravil, katerih del je člen 17(1) Direktive 2015/2302
85. V zvezi s kontekstom, katerega del je člen 17(1) Direktive (EU) 2015/2302, je treba poudariti, da je v prvem delu prvega stavka navedeno, da se jamstvo nanaša na povračilo „vseh plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov“. Člen 17(5) določa, da se „[z]a potovalne storitve, ki niso bile izvedene, […] povračilo zagotovi brez nepotrebnega odlašanja po vložitvi zahteve potnika“. V uvodni izjavi 39, v kateri so pojasnjeni razlogi za sprejetje te določbe, je navedeno, da so potniki „v celoti zaščiteni proti insolventnosti organizatorja“ in da morajo organizatorji zagotoviti jamstva za povračilo „vseh plačil“. V skladu z isto uvodno izjavo „[u]činkovitost pomeni, da bi varstvo moralo biti na voljo, čim se – zaradi likvidnostnih težav organizatorja – potovalne storitve ne izvedejo […]“.
86. Kot je bilo poudarjeno zgoraj,(31) je treba „aktiviranje“ varstva v primeru insolventnosti, če se zadevne storitve ne izvedejo zaradi insolventnosti organizatorja, povezati z učinkovitostjo varstva v primeru insolventnosti. Člena 17(1) Direktive (EU) 2015/2302 zato ni mogoče razlagati tako, da bi bile določene kategorije zahtevkov za povračilo izključene iz obsega varstva v primeru insolventnosti.
87. Opozoriti je treba tudi, da ima člen 17(2) Direktive 2015/2302 drugačno področje uporabe kot njen člen 17(1), pri čemer ureja omejitev jamstva za povračila. Zadevna omejitev se nanaša na kritje „razumno predvidljivih stroškov“. V uvodni izjavi 40 je pojasnjeno, da „[p]ri učinkovitem varstvu v primeru insolventnosti pa ne bi bilo treba upoštevati zelo malo verjetnih tveganj, kot je na primer hkratna insolventnost več največjih organizatorjev, kadar bi takšno upoštevanje tveganj nesorazmerno vplivalo na stroške varstva in s tem zmanjšalo njegovo učinkovitost“.
88. Vendar uveljavljanja – s strani potnikov – zgolj pravice do odstopa od pogodbe, ki je določena v členu 12(2) Direktive 2015/2302, in s tem povezane obveznosti organizatorja, da zagotovi celotno povračilo v skladu s členom 12(4), ni mogoče šteti za „zelo malo verjetno tveganje“, ki bi iz jamstva izključevalo predplačila.
89. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 12(2) priznava pravico do odstopa od pogodbe v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin. Potniki imajo ustrezno pravico do celotnega povračila. Kot izhaja iz člena 23(2) in (3) Direktive (EU) 2015/2302, je ta pravica obvezna.(32) Člen 17(1) je treba razlagati tako, da se zagotovi polni učinek pravice do odstopa od pogodbe in celotnega povračila v skladu s členom 12(2), in ne na način, ki omejuje učinek te pravice. Če bi potnik izgubil ugodnost varstva v primeru insolventnosti samo zato, ker je odstopil od pogodbe pred nastopom insolventnosti, bi to lahko potnike odvrnilo od tega, da bi sploh uveljavljali svoje pravice. Kot je v bistvu navedel Parlament, člen 12(2) ne bi imel polnega učinka, če bi se sprejelo, da se varstvo pred insolventnostjo ne uporablja za potnike, ki so uveljavljali pravico iz te direktive.
90. Širše, z drugačno razlago bi bili potniki, ki bi se odločili odstopiti od pogodbo pred začetkom turističnega paketa na podlagi člena 12(1) Direktive 2015/2302, takoj ko bi ugotovili, da obstajajo težave z likvidnostjo, postavljeni v manj ugoden položaj od potnikov, ki bi se odločili, da tega ne bodo storili. V takih okoliščinah se namreč lahko nekateri potniki odločijo, da bodo raje plačali odstopnino in prejeli povrnitev preostalega zneska v skladu s členom 12(4), namesto da bi tvegali morebiten povratek zaradi insolventnosti, ki bi nastopila med njihovim potovanjem.
91. Dalje, poudariti je treba, da v skladu s členom 17(2) Direktive 2015/2302 jamstvo krije „zneske plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov za turistične pakete“. Parametri za izračun kritja vključujejo „dolžin[o] obdobja med predplačili in končnimi plačili ter zaključk[om] turističnih paketov“. V uvodni izjavi 40 je navedeno, da „bi moralo varstvo zadoščati za kritje vseh predvidljivih plačil, opravljenih s strani ali v imenu potnikov za turistične pakete v sezoni največjega povpraševanja“.(33) V skladu z isto uvodno izjavo to na splošno pomeni, da mora jamstvo kriti „dovolj velik odstotek prometa organizatorja v zvezi s turističnimi paketi“. Iz člena 17(2) in uvodne izjave 40 izhaja, da so vsa plačila, opravljena v zvezi s paketi, vključena v izračun varstva v primeru insolventnosti, ki temelji na podatkih o prometu.(34) Nasprotno pa se pravna podlaga zahtevka za povračilo teh plačil ne zdi upoštevna za izračun potrebnega kritja.
92. Nazadnje, izključitev neporavnanih zahtevkov iz varstva v primeru insolventnosti bi povzročila resno neskladje med členom 17(1) in predpogodbenimi informacijami, ki jih morajo potniki prejeti v obliki ustreznih obrazcev, določenih v delu A ali delu B Priloge I. V vsebini teh standardnih informacij je navedeno, da „[č]e organizator ali, v nekaterih državah članicah, turistični agent postane insolventen, se plačila povrnejo“.(35) Opozoriti je treba, da v vsebini informacij, sporočenih potniku, ni nikakršnih pridržkov, da je varstvo v primeru insolventnosti izključeno. Ni mogoče sprejeti, kot je v bistvu navedla Bundesarbeitskammer, da bi zakonodajalec potnika spodbudil k napačnemu razumevanju dokumentacije s tem, da bi v obrazcu za standardne informacije naredil napačen vtis, da so vsi potniki zaščiteni pred insolventnostjo, če so v resnici zaščiteni le nekateri potniki.
93. Kar zadeva posebni cilj člena 17(1) Direktive 2015/2302 je namen te določbe varovati potnike pred tveganji, ki izhajajo iz insolventnosti organizatorja potovanja. Na podlagi prejšnje Direktive 90/314 je Sodišče v sodbi Verein für Konsumenteninformation ugotovilo, da tveganja zaradi insolventnosti, ki izhajajo iz pogodbe, sklenjene med potnikom in organizatorjem, izhajajo iz vnaprejšnjega plačila cene turističnega paketa.(36) Zato je Sodišče razsodilo, da rezultat, ki ga določa člen 7 te direktive, pomeni, da se potnikom, ki se odločijo za paketno potovanje, dodelijo pravice, ki zagotavljajo povračilo plačanega denarja. Tveganje, ki izhaja iz insolventnosti, se z veljavno direktivo ni spremenilo. Zato mora biti rezultat člena 17(1) Direktive 2015/2302 tudi ta, da se potnikom, ki se odločijo za paketno potovanje, priznajo pravice, ki zagotavljajo vračilo denarja, ki so ga plačali, vključno z zahtevki, ki so obstajali pred nastopom insolventnosti.
94. Razlago, po kateri morajo biti vsi potniki v celoti zaščiteni pred insolventnostjo, tudi tisti, ki so odstopili od pogodbe pred nastopom insolventnosti organizatorja, potrjuje tudi cilj Direktive (EU) 2015/2302, ki je, kot je določeno v členu 1, doseči visoko raven varstva potrošnikov. Cilj zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov je zapisan tudi v primarnem pravu (člen 169 PDEU in člen 38 Listine). Kot je poudarila grška vlada, bi drugačna razlaga pomenila, da bi potnik nosil ekonomsko tveganje, povezano s poznejšo insolventnostjo organizatorja potovanja.
95. Glede na navedeno kontekst člena 17(1) Direktive 2015/2302 in cilji, ki jim sledi ureditev, katere del je, podpirajo sklep, da varstvo pred insolventnostjo zajema tudi zahtevke potnikov za povračilo, ki so nastali, preden je organizator postal insolventen.
(d) Razlaga člena 17(1) Direktive 2015/2302 z vidika načela enakega obravnavanja
96. Kot sem že navedla(37), je treba v skladu s splošnim načelom razlage akt Unije, kolikor je mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti. Prav tako je, če je določbo prava Unije mogoče razlagati na več načinov, treba dati prednost razlagi, ki ohrani njen polni učinek.(38)
97. V zvezi s tem je treba vsak akt Unije razlagati v skladu z vsem primarnim pravom, vključno z načelom enakega obravnavanja, ki zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno.(39)
98. Glede na cilj zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov, ki je zapisan v primarnem pravu(40), in bolj specifični cilj člena 17 Direktive (EU) 2015/2302, ki je varstvo potnikov pred tveganjem zaradi insolventnosti(41), je treba položaje, ki jih zajema ta določba, primerjati zlasti glede na ekonomsko tveganje, ki ga nosijo potniki.
99. V tem primeru je treba primerjati položaj potnikov, ki vložijo zahtevek za povračilo po odstopu od pogodbe o potovanju (zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin), s položajem potnikov, ki vložijo zahtevek za povračilo, ker potovalne storitve niso bile opravljene zaradi insolventnosti organizatorja. Kot je grška vlada poudarila na obravnavi, sta obe kategoriji potnikov izpostavljeni enakemu finančnemu tveganju, povezanemu s predplačili, ki so jih plačali organizatorju, ki je pozneje postal insolventen.
100. Komisija, Svet in belgijska vlada ter, alternativno, tudi Parlament so zatrjevali, da ne gre za neenako obravnavanje različnih kategorij potnikov, ker njihov položaj ni primerljiv. Po eni strani potniki, ki so odstopili od pogodbe pred nastopom insolventnosti, nimajo pogodbenega zahtevka za izvedbo potovalnih storitev, temveč le denarni zahtevek za povračilo. Po drugi strani pa imajo potniki, ki v trenutku nastopa insolventnosti niso odstopili od pogodbe, zahtevek za izvedbo potovalnih storitev.
101. Vendar razlika, ki so jo opisali Komisija, Svet, Parlament in belgijska vlada, v pravnem razmerju pogodbenih strank v trenutku nastopa insolventnosti ni ustrezno merilo za primerjavo. Kljub razliki v pogodbenem razmerju imajo potniki v obeh kategorijah enak zahtevek za povračilo vseh plačil. Kot sem že poudarila in kot je opozorila grška vlada, je referenčna točka za primerjavo finančno tveganje, ki ga nosijo potniki. Glede na to, da je tveganje, da bodo potniki, ki so odstopili od pogodbe, in tisti, ki v trenutku nastopa insolventnosti od nje še niso odstopili, dejansko dobili povrnjena vsa plačila, enako, teh tveganj ni mogoče obravnavati različno, ne da bi bilo kršeno načelo enakega obravnavanja. To velja a fortiori glede na cilj Direktive (EU) 2015/2302, ki je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov za vse potnike.(42)
102. Glede na navedeno menim, da je treba člen 17(1) Direktive 2015/2302 v luči načela enakega obravnavanja razlagati tako, da jamstvo za povračilo vključuje zahtevek za povračilo vseh plačil, opravljenih s strani potnikov ali v njihovem imenu, vključno s tistimi potniki, ki odstopijo od pogodbe, preden organizator postane insolventen.
(e) Načelo pravne varnosti
103. Družba HDI Global je v ustnih stališčih trdila, da se je za izračun obsega prevzetega tveganja pri določanju zavarovalnih pogojev(43) in premij, ki jih morajo plačati organizatorji, oprla na ustrezna pravna besedila. Ker besedilo člena 17(1) Direktive (EU) 2015/2302 po mnenju družbe HDI Global jasno zahteva vzročno zvezo med insolventnostjo in neizvedbo potovalnih storitev, bi bilo odstopanje od te razlage v nasprotju z načelom pravne varnosti, ki je temeljno načelo prava Unije.
104. Kot sem v zvezi s tem navedla zgoraj,(44) če bi bilo iz besedila člena 17(1) povsem jasno razvidno, da je zahtevana takšna vzročna zveza, Sodišče ne bi moglo odstopiti od te razlage. Vendar, kot je bilo prikazano zgoraj (pododdelek (a)), besedilo člena 17(1) ne izključuje nedvoumno zahtevkov potnikov, ki so odstopili od pogodbe zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin. Zato ga je mogoče različno razlagati. V skladu s pristopom, uporabljenim v teh sklepnih predlogih, je mogoče sklepati, da morajo biti vsa opravljena plačila zavarovana v primeru insolventnosti.
105. Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 267 PDEU, pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot bi se moralo razumeti in uporabljati vse od začetka njegove veljave. Iz tega izhaja, da nacionalno sodišče pravilo, ki je bilo predmet takšne razlage, lahko in mora uporabiti tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana, preden je Sodišče odločilo o predlogu za razlago, če so tudi sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi omenjenega pravila pristojnemu sodišču.(45)
106. Sodišče sme le izjemoma z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je neločljivo povezano s pravnim redom Unije, omejiti možnost vseh zadevnih oseb, da bi se za izpodbijanje pravnih razmerij, ki so nastala v dobri veri, sklicevale na določbo, ki jo je razložilo. Za določitev take omejitve morata biti izpolnjena dva bistvena pogoja, in sicer dobra vera zadevnih oseb in nevarnost resnih težav.(46)
107. Vendar v obravnavani zadevi niti zavarovalnici, ki sta stranki v postopkih v glavni stvari, niti belgijska vlada niso zaprosile Sodišča, naj zaradi pravne varnosti časovno omeji učinke sodbe, ki bo izdana. Tudi če bi bil tak zahtevek vložen, te stranke niso navedle nobenih resnih gospodarskih posledic, ki bi utemeljevale časovno omejitev učinkov prihodnje sodbe Sodišča, če bi sledila razlagi, predlagani v teh sklepnih predlogih.(47)
108. Prav tako je treba opozoriti, da sta bili zadevni pogodbi iz zadev v glavni stvari sklenjeni pred objavo Priporočila Komisije 2020/648, ki bi lahko nakazovalo, da zahtevki potnikov, ki so nastali pred nastopom insolventnosti, niso zavarovani. Zavarovalnici, ki sta stranki v postopkih v glavni stvari, svoje zavarovalne police nista mogli oblikovati na podlagi razlage iz tega priporočila. Poleg tega je, kot je bilo poudarjeno zgoraj,(48) osnova za izračun jamstva znesek vseh plačil, opravljenih v zvezi s paketi s strani ali v imenu potnikov, v skladu s členom 17(2) Direktive 2015/2302. Ta določba zavarovalnicama jasno kaže na podlago za izračun nujnega kritja.
109. Ob tem velja opozoriti, da so bili ob izbruhu pandemije covida-19 s pravom Unije uvedeni posebni ukrepi, ki so državam članicam omogočili, da uporabijo vso prožnost, predvideno s pravili o državni pomoči, za podporo organizatorjem potovanj in zavarovalnicam ter za zaščito potnikov pred posledicami insolventnosti organizatorjev potovanj.(49)
110. Načelo pravne varnosti glede na navedeno ne nasprotuje razlagi, v skladu s katero jamstvo za zavarovanje iz člena 17(1) Direktive 2015/2302 zajema vsa plačila potnikov, opravljena pred nastopom insolventnosti.
111. Glede na vse navedeno je treba člen 17(1) Direktive (EU) 2015/2302 na podlagi njegovega besedila, konteksta in namena ter ob upoštevanju načela enakega obravnavanja razlagati tako, da jamstvo za povračilo ne krije le plačil, ki so bila opravljena s strani ali v imenu potnikov, če potovanje ali počitnice niso bili izvedeni zaradi insolventnosti organizatorja, ampak tudi plačila, opravljena s strani ali v imenu potnikov, ki so pred nastopom insolventnosti organizatorja odstopili od pogodbe zaradi neizogibnih in izjemnih okoliščin v smislu člena 12(2) Direktive (EU) 2015/2302.
Drugo in tretje vprašanje v zadevi C-771/22
112. Drugo in tretje vprašanje v zadevi C-771/22 predložitveno sodišče postavlja za primer, če bi bil odgovor na prvo vprašanje nikalen. Predložitveno sodišče s tema vprašanjema, na kateri je mogoče odgovoriti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Direktive 2015/2302 razlagati tako, da zajema tiste potnike, ki so odstopili od pogodbe zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin pred nastopom insolventnosti organizatorja potovanja vsaj v naslednjih dveh primerih: prvič, če je bil postopek zaradi insolventnosti uveden v obdobju, ko je bilo predvideno potovanje, in, drugič, če odstop od pogodbe in insolventnost izhajata iz istih izrednih okoliščin.
113. Če se bo Sodišče odločilo, da bo sledilo razlagi, predstavljeni v teh sklepnih predlogih, na ti vprašanji ne bo treba odgovoriti. Če ne bi bilo tako, bi bil moj odgovor nanju nikalen. Če jamstvo iz člena 17(1) ne zajema zahtevkov za vračilo, ki so nastali pred nastopom insolventnosti, obseg tega jamstva ne sme biti različen glede na okoliščine, ki jih je opisalo predložitveno sodišče. Kot je poudarila Komisija, se obseg uporabe te pravne določbe ne sme spreminjati glede na datume, ko naj bi potovanje potekalo, ali glede na to, ali so okoliščine, zatrjevane za utemeljitev odstopa od pogodbe, povzročile insolventnost organizatorja.
114. Glede na navedeno menim, da za razlago področja uporabe člena 17(1) Direktive 2015/2302 ni odločilno, ali je bilo potovanje načrtovano v času nastopa insolventnosti ali po tem ter ali je insolventnost posledica istih neizogibnih in izrednih okoliščin, na katere se je potnik skliceval za odstop od pogodbe v skladu s členom 12(2) te direktive.
V. Predlog
115. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki sta jih postavili Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju, Avstrija) in Nederlandstalige Ondernemingsrechtbank Brussel (gospodarsko sodišče v Bruslju za postopke v nizozemščini, Belgija), odgovori:
Člen 17(1) Direktive (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS je treba glede na njegovo besedilo, kontekst in namen ter ob upoštevanju načela enakega obravnavanja
razlagati tako, da jamstvo za povračilo ne krije le plačil, ki so bila opravljena s strani ali v imenu potnikov, če potovanje ali počitnice niso bili izvedeni zaradi insolventnosti organizatorja, ampak tudi plačila, ki so bila opravljena s strani ali v imenu potnikov, ki so pred nastopom insolventnosti organizatorja odstopili od pogodbe zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin v smislu člena 12(2) Direktive 2015/2302.
Alternativno, za razlago področja uporabe člena 17(1) Direktive (EU) 2015/2302 ni odločilno, ali je bilo potovanje načrtovano v času nastopa insolventnosti ali po tem ter ali je insolventnost posledica istih neizogibnih in izrednih okoliščin, na katere se je potnik skliceval za odstop od pogodbe v skladu s členom 12(2) te direktive.