SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 13. decembra 2018(*)
„Državne pomoči – Kemična industrija – Odločitev o nadaljevanju poslovanja podjetja med stečajnim postopkom – Odločba o neobstoju državne pomoči – Ničnostna tožba – Posamično nanašanje – Dopustnost – Pojem državne pomoči – Prednost – Merilo zasebnega upnika – Pripisljivost državi – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑284/15,
AlzChem AG s sedežem v Trostbergu (Nemčija), ki so jo sprva zastopali P. Alexiadis, solicitor, A. Borsos in I. Georgiopoulos, odvetnika, nato P. Alexiadis, A. Borsos, E. Kazili, P. Oravec in K. Csach, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata G. Conte in L. Armati, agenta,
tožena stranka,
ob intervenciji
Slovaške republike, ki jo zastopa B. Ricziová, agentka,
in ob sodelovanju
Fortischem a.s. s sedežem v Novákyju (Slovaška), ki jo zastopajo C. Arhold, P. Hodál in M. Staroň, odvetniki,
intervenientki,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti člena 2 Sklepa Komisije (EU) 2015/1826 z dne 15. oktobra 2014 o državni pomoči SA.33797 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2011/CP), ki jo je Slovaška izvedla za podjetje NCHZ (UL 2015, L 269, str. 71),
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi G. Berardis, predsednik, S. Papasavvas, sodnik, in O. Spineanu-Matei (poročevalka), sodnica,
sodni tajnik: P. Cullen, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 11. aprila 2018
izreka naslednjo
Sodbo(1)
I. Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, AlzChem AG, je družba s sedežem v Nemčiji, ki je dejavna na več trgih finih kemikalij v številnih državah članicah Evropske unije, med njimi Slovaški republiki.
2 Družba Novácké chemické závody, a.s. v konkurze (v nadaljevanju: NCHZ) je bila proizvajalka kemikalij v lasti zasebnega kapitala, ki je imela tri oddelke. Ta družba je upravljala kemično tovarno v regiji Trenčín (Slovaška). Njena osrednja dejavnost je bila proizvodnja kalcijevega karbida in tehničnih plinov, polivinilklorida in njegovih stranskih proizvodov ter v vse večjem obsegu težkih in finih kemikalij z nizko tonažo.
3 Družba NCHZ, ki je razglasila nezmožnost nadaljevanja svojih dejavnosti in prijavila stečaj, je bila od 8. oktobra 2009 v stečajnem postopku.
4 Slovaška republika je 5. novembra 2009 sprejela zákon č. 493/2009 Z.z. o niektorých opatreniach týkajúcich sa strategických spoločností a o zmene a doplnení niektorých zákonov (zakon št. 493/2009 o nekaterih ukrepih v zvezi s strateško pomembnimi družbami in o spremembi nekaterih zakonov, v nadaljevanju: zakon o strateških družbah). Ta zakon, ki je začel veljati 1. decembra 2009, je državi dal predkupno pravico za nakup strateških družb, ki so predmet stečajnega postopka, in zahteval prisotnost stečajnega upravitelja (v nadaljevanju: upravitelj), da bi se zagotovilo nadaljnje obratovanje strateške družbe med tem postopkom. Slovaški organi so 2. decembra 2009 družbo NCHZ na podlagi navedenega zakona razglasili za strateško družbo in ta status je imela do prenehanja veljavnosti tega zakona, torej do 31. decembra 2010. Družba NCHZ je bila edina družba, za katero se je zakon uporabil (v nadaljevanju: prvo stečajno obdobje).
5 Po 31. decembru 2010 se je za družbo NCHZ uporabil zákon č. 7/2005 Z.z. o konkurze a reštrukturalizácii a o zmene a doplnení niektorých zákonov (zakon št. 7/2005 o stečaju in prestrukturiranju ter spremembi nekaterih zakonov; v nadaljevanju: zakon o stečaju) (v nadaljevanju: drugo stečajno obdobje). Tedanji upravitelj je na skupnem sestanku 26. januarja 2011 med nezavarovanimi upniki, ki so se sestali v okviru odbora upnikov (v nadaljevanju: odbor upnikov), in zadevnimi zavarovanimi upniki (v nadaljevanju: sestanek z dne 26. januarja 2011) te obvestil, da so operativni stroški, nastali z dejavnostjo družbe NCHZ, višji od poslovnih prihodkov. Poleg tega je upnikom predložil svojo ekonomsko analizo z dne 23. decembra 2010 (v nadaljevanju: ekonomska analiza), ki je bila dopolnjena s predstavitvijo vodstva. Zgoraj navedeni upniki so se nato odločili za nadaljevanje poslovanja družbe NCHZ (v nadaljevanju: odločitev z dne 26. januarja 2011). Ker je bila ta odločitev potrjena z odločbo súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu, Slovaška) z dne 17. februarja 2011 (v nadaljevanju: odločba súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) ali odločba z dne 17. februarja 2011), je upravitelj nadaljeval to poslovanje. V obravnavani zadevi so v skladu z zakonom o stečaju odbor upnikov, zavarovani upniki in súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) tvorili pristojni odbor (v nadaljevanju: pristojni odbor).
[…]
10 Komisija je z dopisom z dne 2. julija 2013 slovaške organe obvestila o svoji odločitvi, da začne formalni postopek preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU (UL 2013, C 297, str. 85) glede, prvič, dovoljenja države na podlagi zakona o strateških družbah za nadaljevanje poslovanja družbe NCHZ od decembra 2009 do decembra 2010, in drugič, odločitve upnikov iz januarja 2011 o nadaljevanju poslovanja družbe NCHZ po prenehanju veljavnosti zakona o strateških družbah. Komisija je izrazila tudi pomisleke o tem, ali je bil razpis, na podlagi katerega je bila omogočena prodaja družbe NCHZ, brezpogojen, in je menila, da obstajajo očitni znaki, da gospodarska kontinuiteta med družbo NCHZ in novim gospodarskim subjektom ni bila prekinjena.
[…]
II. Izpodbijani sklep
13 Komisija je 15. oktobra 2014 sprejela Sklep (EU) 2015/1826 o državni pomoči SA.33797 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2011/CP), ki jo je Slovaška izvedla za podjetje NCHZ (UL 2015, L 269, str. 71, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
14 Komisija je menila, da je priznanje statusa strateške družbe družbi NCHZ (v nadaljevanju: prvi ukrep) pomenilo selektivno prednost v korist te družbe, da ga je bilo mogoče pripisati državi, da je zahtevalo uporabo državnih sredstev in da je izkrivilo konkurenco na trgu, odprtem za trgovino med državami članicami. Komisija je na podlagi navedenega sklenila, da ta ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU in da je ta pomoč nezakonita in nezdružljiva z notranjim trgom (točke 110 in od 114 do 124 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Potem ko je ocenila, da znesek pomoči znaša 4.783.424,10 EUR, je menila, da je treba pomoč izterjati od družbe NCHZ in da bi bilo treba nalog za izterjavo razširiti tudi na družbo Fortischem, ki je z družbo NCHZ povezana v smislu gospodarske kontinuitete (točki 101 in 174 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
15 Nasprotno je Komisija presodila, da nadaljnje poslovanje družbe NCHZ na podlagi odločitve z dne 26. januarja 2011 (v nadaljevanju: drugi ukrep) ne pomeni državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ker vsaj dva kumulativna pogoja za obstoj državne pomoči, in sicer pripisljivost spornega ukrepa državi ter obstoj gospodarske prednosti, nista bila izpolnjena (točka 113 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
16 V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno:
„Člen 2
Odločitev o omogočanju nadaljnjega poslovanja podjetja NCHZ po prenehanju veljavnosti zakona na podlagi odločitve odbora upnikov ni pomenila državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.
[…]
Člen 6
Ta sklep je naslovljen na Slovaško [republiko].“
[…]
V. Pravo
[…]
B. Vsebinska presoja
[…]
2. Pripisljivost nadaljevanja poslovanja družbe NCHZ v drugem stečajnem obdobju državi (drugi tožbeni razlog)
[…]
b) Kršitev obveznosti obrazložitve glede pripisljivosti drugega ukrepa državi zaradi potrditve odločitve z dne 26. januarja 2011 s strani súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) (prvi del drugega tožbenega razloga)
97 Tožeča stranka trdi, da je, kot je Komisija navedla v točki 46 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v vlogi pritožnice trdila, da je odločitev o dovoljenju nadaljevanja poslovanja družbe NCHZ mogoče pripisati državi, zlasti ker je to odločitev potrdilo súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) in je zato postala zavezujoča.
98 Čeprav Komisija v točkah 14, 33, 35, 36 in 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa priznava, da je súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) sodelovalo v postopku odločanja, pa v točkah 103 in 104 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki naj bi vsebovale njeno analizo vprašanja pripisljivosti drugega ukrepa državi, ne navaja ničesar glede vloge, ki naj bi jo imelo navedeno sodišče. Tožeča stranka iz tega sklepa, da glede na to, da se za odločbe nacionalnih sodišč na splošno šteje, da jih je treba pripisati državi, Komisija ni navedla nobenega podatka, na podlagi katerega bi bilo mogoče pojasniti, zakaj odločba súd v Trenčíne (regionalno sodišče v Trenčínu) ni upoštevna, ali, če bi ta bila upoštevna, zakaj naj ne bi zadoščala za dokaz pripisljivosti drugega ukrepa državi.
99 Komisija meni, da je izpodbijani sklep dovolj obrazložen. Meni, da je jasno in nedvoumno predstavila svoje razlogovanje, s čimer je tožeči stranki omogočila, da ga lahko razume, Splošnemu sodišču pa, da lahko opravi nadzor. Trdi, da je že pojasnila, da v položaju, v katerem vsi upniki, katerih večina je zasebnih, izrecno odločijo, da je v njihovem gospodarskem interesu, da dopustijo nadaljevanje poslovanja podjetja v stečaju, njihove odločitve ni mogoče pripisati državi zgolj zato, ker jo sodišče nato potrdi in zato postane zavezujoča. Komisija meni, da čeprav se tožeča stranka morda ne strinja z utemeljenostjo tega pristopa, ne more trditi, da ne razume logike, na kateri temelji Sklep Komisije, saj naj bi to razlogovanje kljub jedrnatosti izpodbijanega sklepa v zvezi s tem vprašanjem nedvoumno izhajalo iz tega sklepa, zlasti iz točk od 102 do 104 obrazložitve navedenega sklepa.
100 Uvodoma je treba ugotoviti, da tožeča stranka s svojimi trditvami v bistvu navaja kršitev obveznosti obrazložitve glede vloge súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) v postopku odločanja.
101 Poudariti je treba, da je Komisija v točki 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „so se vsi upniki v odboru upnikov in zavarovani upniki januarja 2011 strinjali, da bi moralo podjetje NCHZ nadalje poslovati“ in da je „[t]o odločitev […] pozneje potrdilo [súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu)] v skladu s […] zakonom o stečaju in tako je postala zavezujoča za upravitelja“.
102 V točki 103 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija obravnavala vprašanje morebitnega obstoja pravice veta odbora upnikov in zavarovanih upnikov ter v zvezi s tem sklenila, da „[z]ato ni mogel noben državni subjekt uveljaviti svojih interesov za ustavitev nadaljnjega kopičenja dolgov“.
103 V uvodni izjavi 104 izpodbijane odločbe je Komisija navedla, da je „[z]ato […] mogoče skleniti, da je nadaljevanje poslovanja podjetja NCHZ temeljilo na odločitvi zasebnih upnikov, saj javni upniki niso mogli uveljaviti pravice veta na nadaljnje poslovanje podjetja NCHZ“ in da „[z]ato odgovornosti za odločitev za nadaljevanje poslovanja podjetja NCHZ po prenehanju veljavnosti zakona ni mogoče pripisati državi“.
104 Ni sporno, da je bilo glede na okoliščine obravnavanega primera in v skladu z določbami zakona o stečaju súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) del pristojnega odbora, ki je bil pozvan k odločitvi o nadaljevanju poslovanja podjetja NCHZ, in da je bil v skladu s členom 83(4) zakona o stečaju upravitelj zavezan z odločbo z dne 17. februarja 2011.
105 Vendar je treba ugotoviti, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni jasno navedla, kako je razumela vlogo súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) v postopku odločanja. V točkah 14, 26 in 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter v členu 2 tega sklepa je namreč omenila le odločitev z dne 26. januarja 2011, ne da bi navedla posredovanje navedenega sodišča (glej točko 78 zgoraj), medtem ko je v točkah 33, 35, 36 in 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa omenila odločbo navedenega sodišča, ne da bi pojasnila njegovo natančno vlogo v obravnavanem primeru glede na besedilo člena 83(4) zakona o stečaju, iz česar je tako mogoče sklepati, da je posredovalo le toliko, da je potrdilo odločitev z dne 26. januarja 2011, zaradi česar je postala zavezujoča (glej zlasti točko 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
106 Poleg tega je treba ugotoviti, da čeprav je Komisija v okviru presoje odločitve o nadaljevanju poslovanja podjetja NCHZ v drugem stečajnem obdobju v točki 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa omenila obstoj odločbe z dne 17. februarja 2011, navedena odločba ni omenjena v nobeni od točk od 103 do 112 – in zlasti v točkah 103 in 104 – obrazložitve izpodbijanega sklepa. Komisija je tako omenila le odločitev z dne 26. januarja 2011.
107 Poleg tega, kot je Komisija navedla na obravnavi, ni mogoče izključiti, da bi bilo nek ukrep mogoče šteti za odločitev, ki jo je mogoče pripisati državi v smislu člena 107(1) PDEU po odločbi nacionalnega sodišča (glej v tem smislu sodbi z dne 26. oktobra 2016, DEI in Komisija/Alouminion tis Ellados, C‑590/14 P, EU:C:2016:797, točke 59, 77 in 81, ter z dne 3. marca 2016, Simet/Komisija, T‑15/14, EU:T:2016:124, točke 38, 44 in 45).
108 V tem okviru je treba ugotoviti, da bi morala Komisija v izpodbijanem sklepu navesti razloge, iz katerih je sklepala, da odločitve o nadaljevanju poslovanja podjetja NCHZ ni mogoče pripisati súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu).
109 V zvezi s tem je treba glede trditve Komisije, da je jasno in nedvoumno predstavila svoje razlogovanje, ugotoviti, da njena pojasnila, navedena v točki 99 zgoraj, nikakor ne izhajajo iz izpodbijanega sklepa, temveč iz njenih pisanj pred Splošnim sodiščem, in da v nasprotju z njenimi trditvami tako dopolnjuje obrazložitev izpodbijanega sklepa. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 74 zgoraj, pa mora biti obrazložitev v samem izpodbijanem sklepu in je ni mogoče prvič in naknadno navesti šele pred sodiščem Unije.
110 Zato, kot navaja tožeča stranka, Komisija v izpodbijanem sklepu ni navedla razlogov, iz katerih odločba súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) ni nikakor vplivala na njeno analizo pripisljivosti obravnavanega ukrepa.
111 Poleg tega je Splošno sodišče na obravnavi Komisijo vprašalo, da bi glede na določbe zakona o stečaju lahko razumelo, ali bi moralo sodišče, ki posreduje na podlagi člena 83(4) navedenega zakona, kot v obravnavanem primeru súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu), preveriti le spoštovanje formalnih vidikov odločitve upnikov, ali pa bi poleg tega moralo preveriti utemeljenost te odločitve in, če je to primerno, sprejeti drugačno odločitev. Vendar je treba ugotoviti, da Komisija ni mogla podati odgovora v zvezi s tem. Trdila je zgolj, da v obravnavani zadevi súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) ni imelo druge izbire, kot da potrdi odločitev z dne 26. januarja 2011, ne da bi pri tem trdila, da je bil nadzor navedenega sodišča pravno omejen.
112 Iz tega izhaja, da je glede na posebne okoliščine, v katerih je súd v Trenčíne (sodišče v Trenčínu) posredovalo v obravnavanem primeru, saj je bilo član pristojnega odbora, izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen glede pripisljivosti odločitve o nadaljevanju poslovanja podjetja NCHZ v drugem stečajnem obdobju državi.
[…]
3. Obstoj gospodarske prednosti, odobrene zaradi odločitve o nadaljevanju poslovanja podjetja NCHZ v drugem stečajnem obdobju (prvi del prvega tožbenega razloga)
[…]
c) Napačna uporaba merila zasebnega upnika (prvi poddel)
[…]
3) Primerljivost položaja javnih in zasebnih upnikov
[…]
i) Upoštevanje države kot enega samega upnika
[…]
184 Ugotoviti je treba – enako kot navaja Komisija ob podpori Slovaške republike in družbe Fortischem – da trditev tožeče stranke v zvezi s tem temelji na predpostavki, da Komisija ne bi smela upoštevati vsakega javnega upnika posamično, temveč bi morala upoštevati Slovaško republiko kot enega samega javnega upnika, ki predstavlja vse zadevne javne upnike.
185 Komisija in intervenientki pa navajajo, da je ta predpostavka napačna, saj naj bi iz merila zasebnega upnika izhajalo, da se mora vsak posamični javni upnik opredeliti glede na značilnosti terjatev, ki jih ima do zadevnega dolžnika, in da bi bilo treba primerjati odločitev posamičnega javnega upnika z odločitvijo, ki bi jo sprejel zasebni upnik v enakem položaju.
186 Uvodoma je treba ugotoviti, da tožeča stranka v podporo svojim trditvam ne navaja nobene sodne prakse in zgolj izpodbija, da bi tista sodna praksa, ki jo je navedla Komisija, lahko utemeljila trditve te institucije. Tožeča stranka meni, da to vprašanje ni bilo obravnavano, medtem ko Komisija navaja, da ga niti ni bilo treba obravnavati, saj pomeni samo bistvo uporabe merila zasebnega upnika.
187 Prvič, sodišče Unije je v sodbi z dne 11. julija 2002, HAMSA/Komisija (T‑152/99, EU:T:2002:188), na katero se sklicuje Komisija, menilo, da mora Komisija za vsak zadevni javni organ ugotoviti, ali je bil odpust dolgov, ki ga je ta organ odobril, očitno večji od tistega, ki bi ga odobril hipotetični zasebni upnik, ki je v razmerju do tožeče stranke v primerljivem položaju kot zadevni javni organ in ki skuša izterjati zneske, ki so mu dolgovani. Tako mora po mnenju sodišča Unije vsak upnik izbirati med zneskom, ki mu je ponujen v skladu s predlaganim dogovorom, in zneskom, za katerega meni, da bi ga lahko dobil vrnjenega ob morebitni likvidaciji podjetja, pri čemer je njegova izbira odvisna od več dejavnikov, kot so to, ali je zavarovani ali nezavarovani upnik, vrsta in obseg morebitnih zavarovanj, ki jih ima, njegova presoja možnosti finančnega prestrukturiranja podjetja in izkupiček, ki bi ga dobil v primeru likvidacije (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2002, HAMSA/Komisija, T‑152/99, EU:T:2002:188, točki 168 in 170).
188 Zato je iz sodbe z dne 11. julija 2002, HAMSA/Komisija (T‑152/99, EU:T:2002:188), zlasti iz njenih točk od 166 do 172 razvidno, da se je sodišče Unije zavzelo za preučitev posamičnega položaja javnih upnikov, predvsem glede na njihov status nezavarovanega ali zavarovanega upnika, da bi v bistvu ugotovilo, ali je njihova izbira presegla to, kar je bilo utemeljeno s poslovnimi zahtevami, ali pa jo je bilo mogoče pojasniti z željo po podelitvi prednosti zadevnemu podjetju. Iz tega izhaja, da je sodišče Unije presodilo, da se javnih upnikov ne bi smelo obravnavati kot en sam subjekt, ampak bi bilo treba upoštevati njihove posebne značilnosti.
189 Poleg tega je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da sodba z dne 11. julija 2002, HAMSA/Komisija (T‑152/99, EU:T:2002:188), ni upoštevna, ker naj bi v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, vsi javni upniki soglašali z oprostitvijo dolga prejemnici zadevne pomoči, medtem ko naj se v obravnavani zadevi interesi družbe za socialno zavarovanje očitno ne bi upoštevali za uporabo merila zasebnega upnika. Interesi zadnjenavedene družbe so bili namreč upoštevani, kot da je upnica po stečaju (točka 110 obrazložitve izpodbijanega sklepa) (glej točke od 161 do 163 zgoraj).
190 Nazadnje je treba ugotoviti, da so bile ugotovitve iz sodbe z dne 11. julija 2002, HAMSA/Komisija (T‑152/99, EU:T:2002:188, točki 168 in 170), povzete v sodbi z dne 17. maja 2011, Buczek Automotive/Komisija (T‑1/08, EU:T:2011:216, točka 84).
191 Drugič, v zvezi s sodbo z dne 11. septembra 2012, Corsica Ferries France/Komisija (T‑565/08, EU:T:2012:415, točke od 85 do 94), ki jo prav tako navaja Komisija, je treba šteti, da – kot navaja tožeča stranka – v obravnavani zadevi ni upoštevna. Postavljalo se je namreč vprašanje, ali je Komisija nedvoumno opredelila gospodarske dejavnosti francoske države, glede katerih bi morda lahko obstajala potreba po varstvu ugleda, ne pa, ali bi bilo treba državo obravnavati kot enega samega upnika.
192 Tretjič, opozoriti je treba, da je Sodišče med drugim v sodbah, navedenih v točki 61 zgoraj, navedlo, da je pri uporabi načela zasebnega upnika treba upoštevati zasebnega upnika, ki je v kar najbolj podobnem položaju kot javni upnik in ki želi doseči poplačilo zneskov, ki mu jih dolguje dolžnik s finančnimi težavami, kar pomeni, da se države ne sme obravnavati kot enega samega upnika, ki združuje vse zadevne javne upnike.
193 Četrtič, kot Komisija pravilno navaja, se v skladu s sodno prakso s področja državnih pomoči v nekaterih položajih zahteva razlikovanje med vlogo države kot gospodarskim subjektom in njeno vlogo kot javno oblastjo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 1994, Španija/Komisija, od C‑278/92 do C‑280/92, EU:C:1994:325, točka 22). Iz tega izhaja, da na področju državnih pomoči države ni treba nujno obravnavati kot en sam subjekt.
[…]
196 Iz vsega navedenega izhaja, da bi lahko to, da se državo obravnava kot enega samega upnika, pripeljalo do tega, da se prizna, da bi morali nekateri javni upniki sprejeti odločitev, ki je v nasprotju z njihovimi interesi, in ne bi ravnali podobno kot zasebni upnik v enakem položaju, kar je v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točki 61 zgoraj. Zato je treba trditev tožeče stranke v zvezi z upoštevanjem države kot enega samega upnika zavrniti.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
razsodilo:
1. Člen 2 Sklepa Komisije (EU) 2015/1826 z dne 15. oktobra 2014 o državni pomoči SA.33797 (2013/C) (ex 2013/NN) (ex 2011/CP), ki jo je Slovaška izvedla za podjetje NCHZ, se razglasi za ničen.
2. Evropska komisija poleg svojih stroškov nosi stroške družbe AlzChem AG.
3. Slovaška republika in družba Fortischem a.s. nosita svoje stroške.
Berardis | Papasavvas | Spineanu-Matei |
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 13. decembra 2018.
Podpisi