Zadeva T–284/15

(objava odlomkov)

AlzChem AG

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Kemična industrija – Odločitev o nadaljevanju poslovanja podjetja med stečajnim postopkom – Odločba o neobstoju državne pomoči – Ničnostna tožba – Posamično nanašanje – Dopustnost – Pojem državne pomoči – Prednost – Merilo zasebnega upnika – Pripisljivost državi – Obveznost obrazložitve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 13. decembra 2018

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev ugodnosti, ki se jo pripiše državi – Udeležba nacionalnega sodišča pri sprejetju ukrepa – Vključitev

(Člen 107(1) PDEU)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Presoja na podlagi merila zasebnega upnika – Preučitev individualnega položaja vsakega od udeleženih javnih upnikov

(Člen 107(1) PDEU)

1.      Ni mogoče izključiti, da bi bilo nek ukrep mogoče šteti za odločitev, ki jo je mogoče pripisati državi v smislu člena 107(1) PDEU po odločbi nacionalnega sodišča.

V zvezi s tem mora Komisija, če ugotovi, da ne obstaja državna pomoč v zvezi z nadaljevanjem poslovanjem subjekta v stečaju, ob sklicevanju na okoliščino, da to nadaljevanje poslovanja temelji na odločitvi zasebnih upnikov, in kljub navzočnosti nacionalnega sodišča v pristojnem odboru, ki je bil pozvan k odločitvi o nadaljevanju poslovanja zadevnega subjekta, v sklepu pojasniti razloge, zaradi katerih je sklenila, da odločitve o nadaljevanju poslovanja ni mogoče pripisati nacionalnemu sodišču.

(Glej točke 104, 107 in 108.)

2.      V okviru uporabe merila zasebnega upnika mora Komisija izvesti preizkus posamičnega položaja zadevnih javnih upnikov, predvsem glede na njihov status nezavarovanega ali zavarovanega upnika, da bi v bistvu ugotovila, ali njihova izbira presega to, kar je utemeljeno s poslovnimi zahtevami, ali pa jo je mogoče pojasniti z željo po podelitvi prednosti zadevnemu podjetju. Zato se javnih upnikov ne sme obravnavati kot en subjekt in upoštevati je treba njihove posebne lastnosti.

To, da se državo obravnava kot enega samega upnika, bi lahko pripeljalo do tega, da se prizna, da bi morali nekateri javni upniki sprejeti odločitev, ki je v nasprotju z njihovimi interesi, in ne bi ravnali podobno kot zasebni upnik v enakem položaju.

(Glej točki 188 in 196.)