SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 24. marca 2011(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Industrija pribora (fitingov) iz bakra in bakrenih zlitin – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Enotna in trajajoča kršitev – Sodelovanje pri kršitvi“
V zadevi T‑385/06,
Aalberts Industries NV s sedežem v Utrechtu (Nizozemska),
Comap SA, nekdanja Aquatis France SAS, s sedežem v La Chapelle‑Saint‑Mesminu (Francija),
Simplex Armaturen + Fittings GmbH & Co. KG s sedežem v Argenbühl‑Eisenharzu (Nemčija),
ki sta jih sprva zastopala R. Wesseling in M. van der Woude, nato R. Wesseling, odvetnika,
tožeče stranke,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo A. Nijenhuis, V. Bottka in R. Sauer, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 4180 z dne 20. septembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. COMP/F-1/38.121 – Pribor (fitingi)) in, podredno, predloga za zmanjšanje globe, ki je bila s to odločbo naložena tožečim strankam,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro, predsednica, N. Wahl (poročevalec) in A. Dittrich, sodnika,
sodna tajnica: T. Weiler, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 2. februarja 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje in izpodbijana odločba
1 Komisija Evropskih skupnosti je z Odločbo C(2006) 4180 z dne 20. septembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. COMP/F-1/38.121 – Pribor (fitingi)) (povzetek v UL 2007, L 283, str. 63, v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugotovila, da je več podjetij kršilo člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ko so v različnih obdobjih med 31. decembrom 1988 in 1. aprilom 2004 sodelovala pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi skupnostnih pravil o konkurenci v obliki protikonkurenčnih sporazumov in usklajenih ravnanj na trgu pribora (fitingov) iz bakra in bakrenih zlitin na območju EGP. Kršitev je obsegala določanje cen, cenikov in popustov ter povračil, vzpostavitev mehanizmov koordinacije zvišanja cen, razdelitev nacionalnih trgov in kupcev, izmenjavo drugih poslovnih informacij ter sodelovanje na rednih sestankih in druge stike za lažje izvajanje kršitve.
2 Tožeče stranke, podjetja Aalberts Industries NV (v nadaljevanju: Aalberts), Comap SA, nekdanje Aquatis Francija SAS (v nadaljevanju: Aquatis) in Simplex Armaturen + Fittings GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Simplex), so med naslovniki izpodbijane odločbe.
3 Aalberts je matična družba mednarodne industrijske skupine, ki kotira na borzi Euronext v Amsterdamu (Nizozemska). Neposredno ali posredno nadzira kapital več družb na področju proizvodnje ali distribucije pribora (fitingov). Podjetje Aalberts je 30. avgusta 2002 pridobilo vse dejavnosti proizvodnje in distribucije pribora (fitingov) skupine IMI plc, medtem ko so bile združene v podjetju „Yorkshire Fittings Group“. Ta transakcija je zajemala zlasti pridobitev vseh delnic družb Raccord Orléanais SA (ki je nato postala družba Aquatis) in R. Woeste & Co. Yorkshire GmbH (ki je nato postala družba Simplex). Ti družbi sta bili vključeni v eno od dveh glavnih dejavnosti skupine Aalberts, in sicer nadzor tekočin.
4 Podjetje Comap, naslovnik izpodbijane odločbe zaradi sodelovanja pri kršitvi pod nadzorstvom družbe Legris Industries SA, ki je tožeča stranka v zadevi T-377/06, je bilo marca 2006 preneseno na skupino Aalberts. Z dopisom z dne 16. aprila 2007 je bilo Splošno sodišče obveščeno, da so bila vsa sredstva podjetja Aquatis prenesena na podjetje Comap in da je podjetje Aquatis kot pravni subjekt prenehalo obstajati. Zaradi poenotenja se bo tako kot v izpodbijani odločbi tudi v tej sodbi sklicevalo na podjetje Aquatis.
5 Družba Mueller Industries Inc., tudi proizvajalka bakrenega pribora (fitingov), je 9. januarja 2001 obvestila Komisijo o obstoju kartela v industriji pribora (fitingov) in v drugih sorodnih industrijah na trgu bakrenih cevi ter izrazila željo po sodelovanju s Komisijo na podlagi Obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: Obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996) (točka 114 obrazložitve izpodbijane odločbe).
6 Komisija je 22. in 23. marca 2001 v okviru preiskave v zvezi z bakrenimi cevmi in priborom (fitingi) na podlagi člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL 1962, 13, str. 204), izvedla nenapovedane preglede v prostorih več podjetij, tudi skupine IMI, ki je bila takrat matična družba podjetij Raccord Orléanais in R. Woeste & Co. Yorkshire (točka 119 obrazložitve izpodbijane odločbe).
7 Po teh uvodnih pregledih je Komisija aprila 2001 postopek o bakrenih ceveh razdelila na tri ločene postopke, in sicer na zadevo št. COMP/E-1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije), zadevo št. COMP/F-1/38.121 (Pribor (fitingi)) in zadevo št. COMP/E-1/38.240 (Industrijske cevi) (točka 120 obrazložitve izpodbijane odločbe).
8 Komisija je 24. in 25. aprila 2001 izvedla dodatne nenapovedane preglede v prostorih družbe Delta plc, ki je na čelu skupine mednarodnega načrtovanja in v svojem oddelku „Inženirstvo“ združuje več proizvajalcev pribora (fitingov). Ti pregledi so se nanašali samo na pribor (fitinge) (točka 121 obrazložitve izpodbijane odločbe).
9 Komisija je od februarja in marca 2002 v skladu s členom 11 Uredbe št. 17 ter členom 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2003, L 1, str. 1) na zadevne stranke naslovila več zahtev po informacijah (točka 122 obrazložitve izpodbijane odločbe).
10 Skupina IMI plc je septembra 2003 vložila prošnjo za ugodno obravnavo na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996. Tej prošnji za ugodno obravnavo sta sledili prošnji skupine Delta (marca 2004) in podjetja FRA.BO SpA (julija 2004). Zadnjo prošnjo za ugodno obravnavo je maja 2005 vložilo podjetje Advanced Fluid Connections plc (v nadaljevanju: AFC). Podjetje FRA.BO je zlasti priskrbelo informacije, ki so usmerile pozornost Komisije na to, da se je kršitev nadaljevala v obdobju od leta 2001 do leta 2004, se pravi po tem, ko je opravila preglede (točke od 115 do 118 obrazložitve izpodbijane odločbe).
11 Komisija je 22. septembra 2005 v okviru zadeve št. COMP/F-1/38.121 (Pribor (fitingi)) uvedla postopek ugotavljanja kršitve in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo vročeno tožečim strankam (točki 123 in 124 obrazložitve izpodbijane odločbe).
12 Komisija je 20. septembra 2006 sprejela izpodbijano odločbo.
13 V členu 1 izpodbijane odločbe je Komisija ugotovila, da so tožeče stranke sodelovale pri kršitvi v teh obdobjih:
– od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004, kar zadeva podjetje Aalberts;
– od 31. januarja 1991 do 22. marca 2001 kot člana skupine IMI in od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004 kot člana skupine Aalberts, kar zadeva podjetji Simplex in Aquatis.
14 Komisija je za to kršitev v členu 2(a) in (b) izpodbijane odločbe tožečim strankam naložila te globe:
„(a) [podjetju Aalberts]: 100,80 milijona EUR
od tega solidarno s:
[podjetjem Aquatis]: 55,15 milijona EUR in
[podjetjem Simplex]: 55,15 milijona EUR
(b) 1. [skupini IMI], solidarno s podjetjem IMI Kynoch Ltd: 48,30 milijona EUR
od tega solidarno s:
[…]
[podjetjem Aquatis]: 48,30 milijona EUR in
[podjetjem Simplex]: 48,30 milijona EUR
2. [podjetji Aquatis] in [Simplex] sta solidarno odgovorni za dodatni znesek v višini: 2,04 milijona EUR.“
15 Na podlagi člena 3 izpodbijane odločbe je bilo podjetjem iz člena 1 odrejeno, naj takoj prenehajo kršitev, če tega še niso storila, in se v bodoče vzdržijo kakršnih koli dejanj ali ravnanj, opisanih v členu 1, ter kakršnih koli dejanj ali ravnanj z enakim ali podobnim ciljem ali učinkom.
16 Da bi določila znesek globe za vsako družbo, je Komisija v izpodbijani odločbi uporabila metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice iz leta 1998).
17 Najprej je Komisija pri določanju izhodiščnega zneska globe, ki se določi na podlagi teže kršitve, kršitev zaradi njene narave in geografskega obsega opredelila kot zelo resno (točka 755 obrazložitve izpodbijane odločbe).
18 Ker je Komisija nato menila, da se zadevna podjetja med seboj precej razlikujejo, jih je obravnavala različno, in sicer glede na njihov relativni pomen na zadevnem trgu, določen z njihovimi tržnimi deleži. Na podlagi tega je zadevna podjetja razvrstila v šest kategorij, pri čemer se je oprla na del prometa, ki ga je vsako podjetje na ravni EGP ustvarilo s proizvodom, na katerega se nanaša ta postopek, med letom 2000, razen za podjetji Aalberts in AFC, za kateri je upoštevala leto 2003 (točka 758 obrazložitve izpodbijane odločbe).
19 Podjetje Aalberts je bilo uvrščeno v prvo kategorijo, za katero je izhodiščni znesek globe znašal 60 milijonov EUR, medtem ko je bila skupina IMI uvrščena v drugo kategorijo, za katero je izhodiščni znesek globe znašal 46 milijonov EUR (točka 765 obrazložitve izpodbijane odločbe).
20 Nato je Komisija izhodiščni znesek globe, ki jo je naložila vsakemu zadevnemu podjetju, za vsako leto sodelovanja pri kartelu povečala za 10 % in glede na okoliščine primera za vsako obdobje od šestih mesecev do enega leta za 5 %. Za obdobje od 31. decembra 1988 do 31. januarja 1991 je menila, da je treba zaradi omejenega geografskega obsega kartela v tem obdobju globo povečati za 5 % na leto (točka 775 obrazložitve izpodbijane odločbe).
21 Nazadnje se je nadaljevanje sodelovanja pri kršitvi po pregledih Komisije, in sicer v obdobju od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004, štelo za obteževalno okoliščino, zaradi katere je bilo upravičeno 60-odstotno povečanje osnovnega zneska globe, ki je bila naložena tožečim strankam (točki 779 in 782 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Postopek in predlogi strank
22 Tožeče stranke so 14. decembra 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.
23 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (osmi senat) odločilo, da začne ustni postopek in v okviru ukrepov procesnega vodstva Komisijo pozvalo, naj predloži nekatere dokumente, kar je storila v predpisanem roku.
24 Stranke so na obravnavi 2. februarja 2010 podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča.
25 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo:
– naj člene 1, 2(a) in (b), točka 2, in 3 izpodbijane odločbe razglasi za nične v delu, v katerem jih te določbe zadevajo;
– podredno, naj globo, ki jim je bila naložena, bistveno zmanjša;
– naj Komisiji naloži plačilo stroškov.
26 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
27 V utemeljitev tožbe tožeče stranke navajajo pet tožbenih razlogov, ki so:
– nezakonitost naložitve odgovornosti za kršitev podjetju Aalberts kot matični družbi;
– neobstoj kršitve člena 81 ES;
– neobstoj sodelovanja pri enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi iz člena 1 izpodbijane odločbe;
– kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 in Smernic iz leta 1998;
– kršitev člena 2 Uredbe št. 1/2003 in člena 11(2) Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 [ES] in 82 [ES] (UL L 123, str. 18).
28 V tem primeru Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti drugi in tretji tožbeni razlog.
Drugi tožbeni razlog: neobstoj kršitve člena 81 ES
Trditve strank
29 Tožeče stranke menijo, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da so stiki podjetij Aquatis in Simplex z njunimi konkurenti, na katere se je opirala v izpodbijani odločbi, pomenili kršitev člena 81 ES.
30 Glede tega tožeče stranke najprej trdijo, da je ugotovitev iz člena 1 izpodbijane odločbe, da je podjetje Aquatis domnevno sodelovalo pri kršitvi v obdobju od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004, temeljila izključno na sodelovanju tega podjetja na petih sestankih odbora za logistiko združenja Fédération Française des Négociants en Appareils Sanitaires, Chauffage-Climatisation et Canalisations (FNAS), ki so potekali med 25. junijem 2003 in 20. januarjem 2004, in pri telefonski konferenci 16. februarja 2004, ki je prav tako potekala v okviru združenja FNAS.
31 Prvič, trdijo, da so bili sestanki odbora za logistiko združenja FNAS organizirani na predlog francoskih trgovcev na debelo, ki so izrazili željo, da bi strankam v posamezni embalaži ponujali manj kosov pip in ventilov, kar naj bi povzročilo dodatne stroške in s tem višje cene proizvodov. Poleg tehničnih vprašanj glede uvedbe nove embalaže in s tem povezanih organizacijskih vprašanj so se na teh sestankih pojavila tudi vprašanja glede finančnih vidikov novega pakiranja pip in ventilov. V nasprotju s trditvami Komisije naj se s temi sestanki ne bi skušalo doseči protikonkurenčnega cilja. Po mnenju tožečih strank je treba enako razumeti trditev podjetja AFC, ki jo je podalo v okviru prošnje za ugodno obravnavo.
32 Drugič, tožeče stranke poudarjajo, da dokazi Komisije, ki jih navaja v podporo svoji ugotovitvi glede obstoja protikonkurenčnega sporazuma, obsegajo zapisnike sestankov, ki jih je sestavil predstavnik odbora za logistiko združenja FNAS in ki jih predstavniki na teh sestankih sodelujočih družb niso podpisali, prerekajo pa tudi njihovo razlago s strani Komisije.
33 Po njihovem mnenju je iz teh zapisnikov razvidno, da izmenjave mnenj znotraj delovne skupine odbora za logistiko združenja FNAS niso pripeljale do sklenitve nobenega sporazuma in niso povzročile nikakršne izmenjave zaupnih informacij.
34 Glede podjetja Simplex tožeče stranke trdijo, da njegovo domnevno sodelovanje pri kršitvi v obdobju od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004 temelji zgolj na dveh dogodkih, in sicer na telefonskem pogovoru s podjetjem FRA.BO 25. februarja 2004 in na izmenjavi mnenj na trgovskem sejmu v Essnu (Nemčija) 18. marca 2004.
35 Prvič, v zvezi s telefonskim pogovorom med go. P. (FRA.BO) in g. W. (Simplex) tožeče stranke trdijo, da so edini dokument za obdobje, ki ga Komisija navaja zoper podjetje Simplex, opombe v dnevniku ge. P. z dne 25. februarja 2004. Te opombe naj bi bile dvoumne in naj ne bi omogočale nikakršnih sklepov. Na podlagi dvoumnosti tako teh opomb kot tudi razlage podjetja FRA.BO naj bi Komisija v točki 511 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je dvig cen potrdil neodvisni uvoznik za podjetje Simplex (g. D.). To naj bi nakazovalo na to, da je g. W. 25. februarja 2004 ge. P. sporočil, da se je g. D. z marcem 2004 odločil dvigniti cene za 5 %. Če bi to držalo, bi bila informacija o trgovski politiki g. D., in ne o trgovski politiki tožečih strank, že sporočena trgu. Drugačna razlaga Komisije, navedena v odgovoru na tožbo, da je bila izjava „o potrditvi [g. D.]“ verjetno dana v povezavi z izjavo g. W., da se je dvig cen nanašal na prodajo podjetja Simplex, ki jo opravlja posrednik, g. D., naj bi še bolj kazala na to, da Komisija ni opravila analize dejanskih elementov in navedb.
36 Drugič, v zvezi s pogovorom na trgovskem sejmu v Essnu 18. marca 2004 med g. Ha. (IBP Ltd) ter gospodoma H. in Be., svetovalcem in zaposlenim v podjetju Simplex, tožeče stranke trdijo, da je edini dokaz o tem spomin g. Ha. Ta je trdil, da je imel kratke razgovore z gospodoma H. in Be., kot tudi z g. K. (Comap), ko naj bi ga ti spraševali o namerah podjetja IBP glede dviga cen, na kar naj bi jim odgovoril, da podjetje IBP namerava dvigniti cene konec meseca. Izjavil naj bi tudi, da je o tem že obvestil svoje stranke, tako da naj ta informacija ne bi bila več zaupna.
37 Glede tega tožeče stranke trdijo, prvič, da izjava g. Ha. ni podprta z nobenim drugim dokazom, in drugič, da sta gospoda H. in Be. prerekala osrednji namen te izjave. Njuni izjavi naj bi bili potrjeni z dejstvom, da se je podjetje Simplex odločilo dvigniti cene že pred 18. marcem 2004 in je to tudi sporočilo svojim strankam. Po mnenju tožečih strank tako ni obstajal nikakršen razlog za to, da bi se gospoda H. in Be. želela seznaniti z namerami g. Ha.
38 Poleg tega naj enostranska izjava g. Ha. glede namena dviga cen ne bi vsebovala nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na obstoj sporazuma ali usklajenih ravnanj v smislu člena 81 ES. Poleg tega naj informacija, ki jo je posredoval g. Ha., s poslovnega vidika ne bi bila občutljiva, ker je bil trg z njo že seznanjen.
39 Nazadnje, tožeče stranke poudarjajo, da ne obstajajo dokazi v zvezi z drugimi obdobji. V tem kontekstu se tožeče stranke sklicujejo na domnevne stike med go. P. in uslužbenci podjetij Comap, Simplex in Aquatis. Glede tega trdijo, da je šlo za „tri nepomembne razgovore“, ki niso pripeljali do nobene kršitve člena 81 ES.
40 Komisija odgovarja, da je v zvezi z dokazi o dogovarjanju v okviru sestankov združenja FNAS, na katerih je sodelovalo podjetje Aquatis, svoje ugotovitve utemeljila z zapisniki teh sestankov. Nobenega razloga naj ne bi bilo za dvom o verodostojnosti teh zapisnikov.
41 Glede podjetja Simplex Komisija meni, da so opombe v dnevniku ge. P. jasne in ne dopuščajo dvoma o tem, da je med njo in g. W. potekala razprava glede 5-odstotnega dviga cen v Grčiji.
42 V zvezi z izmenjavo mnenj na trgovskem sejmu v Essnu 18. marca 2004 Komisija prav tako poudarja, da stik med g. Ha. in predstavniki podjetja Simplex ni bil „enostranski“, ker je g. Ha. na vprašanje predstavnikov podjetja Simplex odgovoril, da namerava podjetje IBP dvigniti cene konec meseca. Poleg tega naj bi šlo za občutljivo in glede datuma izvedbe dovolj natančno poslovno informacijo. Čeprav se je podjetje Simplex, kot trdijo tožeče stranke, že odločilo dvigniti svoje cene, naj bi bil njegov poskus zmanjšanja nejasnosti glede uspeha njegovega ravnanja na trgu vseeno protikonkurenčen, ker je bil v nasprotju z obveznostjo avtonomnega ravnanja na trgu.
43 Nazadnje Komisija trdi, da dokazi v zvezi s sestanki združenja FNAS, s trgovskim sejmom v Essnu in z izmenjavo mnenj glede grškega trga omogočajo zgolj en sklep, in sicer, da so tožeče stranke spet začele sodelovati pri enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi, ki se je začela leta 1988.
Presoja Splošnega sodišča
44 Prvič, Splošno sodišče glede navedbe dokazov o kršitvi člena 81(1) ES opozarja, da mora Komisija navesti jasne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. marca 1984 v združenih zadevah CRAM in Rheinzink proti Komisiji, 29/83 in 30/83, Recueil, str. 1679, točka 20). Dvom sodišča Unije se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče Unije torej ne sme sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če še vedno dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe (sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 215).
45 Iz ustaljene sodne prakse je tudi razvidno, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da več indicev, na katere se sklicuje institucija, gledano v celoti izpolnjuje to zahtevo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 180 in navedena sodna praksa).
46 Običajno je, da so dejanja in sestanki v zvezi s protikonkurenčnimi sporazumi tajna in da o njih obstajajo le minimalni zapisi. Iz tega sledi, da tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre navadno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je v večini primerov treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz številnih naključij in indicev, ki obravnavana skupaj lahko, kadar ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil (sodbi Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točke od 55 do 57, in z dne 25. januarja 2007 v združenih zadevah Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C‑403/04 P in C‑405/04 P, ZOdl., str. I‑729, točka 51).
47 Glede tega je treba poudariti, da imajo izjave, dane v okviru politike ugodnega obravnavanja, pomembno vlogo. Dokazna vrednost teh izjav, danih v imenu podjetij, ni zanemarljiva, ker predstavljajo znatno pravno in gospodarsko tveganje (glej v tem smislu zgoraj v točki 45 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 205 in 211, in zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, točka 103). Vendar izjave podjetja, obtoženega sodelovanja pri kartelu, katere pravilnost izpodbija več drugih obtoženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz o obstoju kršitve, ki so jo storila ta podjetja, ne da bi to potrjevali drugi dokazi (glej zgoraj v točki 45 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 219 in navedena sodna praksa).
48 V tem primeru se ne prereka obstoj ravnanj, ki jih očita Komisija, in sicer sodelovanja na sestankih združenja FNAS, stikov med uslužbencem ene od tožečih strank in predstavnikom podjetja FRA.BO ter stikov na sejmu v Essnu. Nasprotno, tožeče stranke prerekajo protikonkurenčnost teh ravnanj, ki je nujni pogoj za ugotovitev kršitve člena 81(1) ES.
49 Zato je treba ugotoviti, ali ravnanja, ugotovljena po pregledih Komisije marca 2001, pomenijo protikonkurenčne stike.
50 V zvezi s podjetjem Simplex je treba opozoriti, da je Komisija pri ugotovitvi, da je to podjetje sodelovalo pri očitani kršitvi, navedeni v členu 1 izpodbijane odločbe, od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004 (v nadaljevanju: sporno obdobje), upoštevala dva dogodka, in sicer telefonski stik med go. P. (FRA.BO) in g. W. (Simplex) iz prve polovice leta 2004 in srečanje na sejmu v Essnu 18. marca 2004.
51 Iz točke 511 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je g. W. aprila 2004 obvestil podjetje FRA.BO o mogočem 5-odstotnem dvigu cen na grškem trgu. G. W. je podjetju FRA.BO predlagal, da zaradi uskladitve glede tega dviga z njim naveže stik. Pred tem stikom naj bi g. W. med telefonskim pogovorom 25. februarja 2004 obvestil go. P., da bo 5-odstotni dvig cen začel veljati 1. marca 2004. Ta dvig je potrdil g. D., grški uvoznik za podjetje Simplex.
52 Najprej je treba ugotoviti, da ugotovitev Komisije, da je podjetje Simplex sodelovalo pri kartelu v celotnem spornem obdobju, za leto 2003 ni potrjena z nobenim dokazom. Komisija se je namreč oprla zgolj na zgoraj navedena dogodka, ki sta se oba zgodila leta 2004.
53 Brez dvoma je iz prošnje za ugodno obravnavo podjetja FRA.BO, kot je povzeta v točki 506 obrazložitve izpodbijane odločbe, razvidno, da je to izjavilo, da se je po pregledih Komisije nadaljevala izmenjava občutljivih informacij med konkurenti, predvsem v obliki dvostranskih stikov. Podjetje FRA.BO je zlasti poudarilo, da „je do teh stikov prišlo med več osebami, posebej med g. [W.] (IMI/Aalberts) in g. [L.] iz podjetja Comap“.
54 Vendar je treba poudariti, da podjetje FRA.BO ni predložilo dokaznih listin, ki bi dokazovale pogoste telefonske pogovore med podjetjem Simplex in njegovimi predstavniki. Na seznamu telefonskih klicev ge. P. in ge. B. (FRA.BO) za leta od 2002 do 2004, ki je priložen odgovoru podjetja FRA.BO na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ime g. W. ni navedeno.
55 V nadaljevanju je treba ugotoviti, da dnevnik ge. P. (FRA.BO) iz leta 2004 vsebuje nekaj ročno napisanih opomb, od katerih se le en sklop nanaša na podjetje Simplex, in sicer gre za opombe o telefonskem stiku z g. W. 25. februarja 2004. V tem okviru je treba poudariti, da je Komisija v izpodbijani odločbi navedla stik, ki naj bi se zgodil konec aprila, verjetno 29. aprila 2004, med g. W. in go. P. Razen tega, da se je ta domnevni stik zgodil po datumu, ki ga je Komisija v izpodbijani odločbi štela za konec kršitve, je treba poudariti, da iz teh ročno napisanih opomb ni razvidno, da je šlo za stik z g. W. Poleg tega, tudi če se je tak stik z g. W. zgodil, iz teh opomb ni razvidno, da je ta oznanil dvig cen na grškem trgu.
56 Jasno je namreč, da je podjetje FRA.BO v prošnji za ugodno obravnavo pomešalo različne ročno napisane opombe. Glede tega je iz prvotnih navedb podjetja FRA.BO z dne 14. julija 2004 razvidno, da je izjavilo, da ga je direktor podjetja IMI, g. W., konec aprila 2004 obvestil o morebitnem dvigu cen na grškem trgu in predlagal, da bi čez nekaj dni sklenili sporazum (mettersi d’accordo). Namigovanje na sklenitev sporazuma naj bi bilo razvidno iz tretjega sklopa ročno napisanih opomb v dnevniku ge. P., in sicer gre za opombo glede telefonskega pogovora 29. aprila 2004 zgolj z g. B. po eni strani in z g. Hu. po drugi strani, in iz dejstva, da bi bilo treba sklenitev sporazuma uvrstiti v okvir razmerja dobavitelj − stranka (Aquatis/Raccord Orléanais − FRA.BO).
57 Z memorandumom z dne 25. januarja 2005 je podjetje FRA.BO spremenilo stališče in izjavilo, da je telefonski pogovor med g. W. in go. P. potekal 25. februarja 2004, med njim pa se je razpravljalo o dvigu cen na grškem trgu. Poleg tega je g. W. navedel, da je 5-odstoten dvig cen s 1. marcem 2004 potrdil g. D.
58 Iz točke 508 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je razvidno, da Komisija ni upoštevala zmede, ki je nastala glede treh različnih sklopov ročno napisanih opomb, navedenih v točkah 55 in 56 zgoraj. Prav tako kljub navedbam tožečih strank v zvezi s to zmedo, ki jih vsebuje njihov odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, Komisija v točki 511 obrazložitve izpodbijane odločbe razen z nekaj majhnimi spremembami ni popravila te napake (glej točko 51 zgoraj).
59 Zato je treba ugotoviti, da je edini dokaz o stiku med podjetjema Simplex in FRA.BO v spornem obdobju sklop ročno napisanih opomb v dnevniku ge. P. (FRA.BO) z dne 25. februarja 2004, ki je naveden v točki 511 obrazložitve izpodbijane odločbe in ki vsebuje navedbo: „govorila z [W.] x dvig v Grčiji potrjen x [D.] + 5 od 1. marca 2004“.
60 Glede tega je treba ugotoviti, da je iz ročno napisanih opomb z dne 25. februarja 2004 razvidno, da se je tega dne zgodila izmenjava mnenj v zvezi s cenami. Vendar te ročno napisane opombe niso jasne glede identitete osebe, ki je odločila dvigniti cene. Ni izključeno, da gre za neodvisnega uvoznika za podjetje Simplex (g. D.), ki se je odločil s 1. marcem 2004 dvigniti svoje cene za 5 %.
61 Ker je stik z g. W. omenjen zgolj v enem sklopu ročno napisanih opomb v dnevniku ge. P., navedenem v točki 59 zgoraj, ta sklop ročno napisanih opomb sam po sebi ne zadošča za to, da bi se dokazalo sodelovanje podjetja Simplex pri kršitvi, ki se očita v tem primeru. Ne sme namreč biti izključeno, da je mogoče ta stik razumeti kot osamljen dogodek. Poleg tega, kot je že bilo ugotovljeno zgoraj, zgolj s tem sklopom ročno napisanih opomb prav tako ni mogoče dokazati, da je bilo podjetje Simplex leta 2003 vpleteno v kartel.
62 V zvezi z drugim dogodkom, ki se očita podjetju Simplex, in sicer gre za srečanje g. Ha. (IBP) s predstavnikoma podjetja Simplex na sejmu v Essnu 18. marca 2004, ki je naveden v točki 520 obrazložitve izpodbijane odločbe, je iz izjave g. Ha. z dne 28. novembra 2005 – ki je vsebovana v odgovoru podjetja AFC na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in ki je bila pozneje popravljena glede datuma tega dogodka, ker je ta sejem potekal marca leta 2004, in ne leta 2002, kot je bilo navedeno v prošnji za ugodno obravnavo – razvidno, da je odgovoril na vprašanje v povezavi s cenami podjetja IBP. G. Ha. je izjavil, da se spominja kratke razprave z g. H. in g. Be. (Simplex) ter druge razprave z g. K. Glede tega je podal to izjavo:
„Spraševali so me o nameri podjetja IBP Nemčija glede cen in dejal sem, da smo se jih konec meseca odločili dvigniti. Dvig je bil potreben zaradi povečanja stroškov surovin. Nič ni bilo rečeno o znesku dviga ali o datumu, ko naj bi ta dvig začel veljati, ampak samo to, da ga bomo izvedli. Mislim, da sem takrat stranke že obvestil o dvigu, tako da ta informacija ni bila več zaupna. Morda so krožile govorice in morda so me zato spraševali o dvigu cen. Tega ne bi mogli potrditi zgolj s tem, da bi od strank zahtevali kopijo uradnega cenika podjetja IBP Nemčija, ker je ta postal javen šele 30. marca 2004 […].“
63 Opozoriti je treba, da tožeče stranke prerekajo obstoj stika protikonkurenčne narave. Zato so med upravnim postopkom predložile dve izjavi, ki nasprotujeta izjavi g. Ha.
64 Tožeče stranke so predložile izjavo g. H.:
„Spomnim se, da sem srečal g. [Ha.] pri stojnici podjetja Woeste in da sva govorila, vendar od njega nikoli nisem zahteval informacije o morebitnem dvigu cen podjetja IBP Nemčija. Kolikor se spominjam, tudi g [Ha.] ni načel te teme.“
65 Tožeče stranke so predložile tudi izjavo g. Be., ki je pojasnil, da čeprav se ne spominja več jasno, ali je srečal g. Ha. na tem sejmu, te možnosti ni izključil, vendar se ne spominja, da bi izrecno govorila o cenah.
66 V tem okviru je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso izjava, dana v okviru prošnje za ugodno obravnavo sama po sebi ne zadošča kot dokaz, če je bila njena pravilnost prerekana (glej točko 47 zgoraj).
67 Glede tega Splošno sodišče meni, da v nasprotju s tem, kar je trdila Komisija na obravnavi, izjava g. Ha. ni bolj verodostojna od izjav gospodov H. in Be., predstavnikov ene od tožečih strank. To, da naj bi bilo v preteklosti tako za podjetje IBP kot za nekdanji hčerinski družbi skupine IMI značilno protikonkurenčno ravnanje, ki je vključevalo izmenjevanje mnenj o cenah, glede dogodkov na tem sejmu ne zadošča, da bi se izjavi g. Ha. priznalo večjo veljavo kot izjavi, na katero se sklicujejo tožeče stranke. Zato je treba ugotoviti, da ob pomanjkanju drugih indicev domnevna protikonkurenčna vsebina stika med predstavnikom podjetja IBP in predstavniki tožečih strank ni bila dokazana pravno zadostno.
68 Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da sodelovanje podjetja Simplex pri kršitvi člena 81 ES v spornem obdobju ni bilo dokazano pravno zadostno.
69 Zato je treba člen 1 izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da je podjetje Simplex v spornem obdobju sodelovalo pri enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi.
70 Kar zadeva domnevno sodelovanje podjetja Aquatis pri kršitvi, Splošno sodišče meni, da je treba to vprašanje preučiti v okviru analize tretjega tožbenega razloga.
Tretji tožbeni razlog: neobstoj sodelovanja pri enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi iz člena 1 izpodbijane odločbe
Trditve strank
71 Tožeče stranke trdijo, da Komisija ni dokazala obstoja enotne, kompleksne in trajajoče kršitve, ki se je nadaljevala po pregledih marca 2001, in da ji ni uspelo dokazati objektivne povezave med ravnanji podjetja Aquatis in „globalnim omejevalnim sistemom“ ter da ni dokazala, da je podjetje Aquatis vedelo ali bi moralo vedeti za obstoj takega sistema.
72 Tožeče stranke opozarjajo, da so marca 2001 pregledi Komisije pomenili konec sestankov „Super EFMA“, ki so bili organizirani pred sestanki European Fittings Manufacturers Association (EFMA, združenje evropskih proizvajalcev pribora (fitingov)) ali po njih, ter „dolgo trajajočega kartela“. Vseeno je Komisija vztrajala pri prepričanju, da je podjetje Raccord Orléanais (pozneje postalo podjetje Aquatis) od junija 2003 do 1. aprila 2004 kršilo člen 81 ES. Po mnenju Komisije naj bi stiki, o katerih jo je obvestilo podjetje FRA.BO, dokazali, da enotna, kompleksna in trajajoča kršitev ni prenehala.
73 V tem kontekstu tožeče stranke opozarjajo, da gre pri uvedbi koncepta enotne, kompleksne in trajajoče kršitve za odstop od pravila, da mora Komisija dokazati natančne načine sodelovanja podjetja pri kršitvi. Tako kot vse izjeme od temeljnega pravila to zahteva restriktivno razlago. V tem primeru naj bi pristop Komisije nasprotoval domnevi nedolžnosti, ker temelji na tem, da bi bilo treba celoten sklop na videz nepovezanih stikov med konkurenti pripisati enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi.
74 Sklicujejo se tudi na zadevi, v katerih sta bili izrečeni sodbi Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998, Buchmann proti Komisiji (T-295/94, Recueil, str. II-813, točka 121) in z dne 20. aprila 1999, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (od T-305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T-318/94, T‑325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931, točka 773). Zato bi bilo treba po mnenju tožečih strank najprej ugotoviti, kaj zajema pojem „skupni sistem“ in koliko se je ta učinkovito ohranil po pregledih leta 2001. Dalje, dokazati bi bilo treba, da je bilo ravnanje tožečih strank povezano s tem „skupnim sistemom“, in končno, Komisija bi morala dokazati, da je podjetje Aquatis vedelo ali bi verjetno lahko vedelo, da je s svojim ravnanjem sodelovalo pri enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi, ki se je začela pred pregledi Komisije.
75 Prvič, tožeče stranke poudarjajo, da sta struktura in izvedba enotne, kompleksne in trajajoče kršitve, pa tudi dogodkov po letu 2001, popolnoma drugačni.
76 Za kartel „Super EFMA“, kot naj bi deloval pred pregledi marca 2001, naj bi bila značilna tristopenjska organizacija, in sicer na vseevropski ravni, na nacionalni ali na regionalni ravni in na ravni dvostranskih stikov, in naj bi se nanašal na izmenjavanje mnenj ter sporazume o strukturi cen in cenikov za določene trge. Skupno naj bi bilo vpletenih 27 proizvajalcev bakrenih pip in ventilov iz trinajstih držav članic, od katerih naj bi bili trije (IBP, IMI in Comap) odgovorni za organizacijo in izvajanje sestankov „Super EFMA“. Poleg tega naj ti sestanki ne bi potekali zgolj pred sestanki združenja EFMA, ampak vsakič, ko je bilo to potrebno zaradi razvoja trga.
77 Po drugi strani naj bi bili po mnenju Komisije za domnevno nadaljevanje enotne, kompleksne in trajajoče kršitve v obdobju od marca 2001 do aprila 2004 značilni telefonski stiki med podjetjema AFC in FRA.BO in med podjetjema Comap in FRA.BO, trije telefonski klici med „družbami, povezanimi s podjetjema Aalberts in FRA.BO“, trije dvostranski stiki med podjetjema Comap in FRA.BO, dva dvostranska stika na trgovskem sejmu marca 2004 med podjetjema IBP in Simplex ter podjetjema IBP in Comap ter sestanki odbora za logistiko združenja FNAS, ki so se nanašali na embalažo proizvodov in na katere so bili povabljeni francoski proizvajalci pip in ventilov.
78 Tožeče stranke prerekajo, da zgoraj navedeni stiki in sklop sestankov francoskih trgovcev na debelo pravno zadostno dokazujejo obstoj enotne, kompleksne in trajajoče kršitve člena 81 ES in da je ta „domnevna kršitev“ del kršitve, ki se je zgodila pred pregledi Komisije. Glede tega poudarjajo, da je več podjetij, tudi IMI, kot naj bi ugotovila Komisija, po pregledih Komisije prenehalo sodelovati pri „domnevni kršitvi“. Poleg tega naj bi se industrija leta 2003 popolnoma preoblikovala. Večina glavnih udeležencev, ki so sodelovali pri organizaciji in delovanju sestankov „na visoki ravni“, kot so ti, ki so potekali pred pregledi Komisije, naj ne bi sodelovala pri organizaciji in delovanju domnevnih protikonkurenčnih stikov po opravljenih pregledih. Poleg tega naj bi bil kartel v sektorju bakrenih pip in ventilov smiseln le, če bi zadeval vse države članice, kar pa naj za obdobje po letu 2001 iz besedila in razlage dokazov, navedenih v točki 566 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne bi bilo razvidno.
79 Drugič, če bi Splošno sodišče menilo, da je Komisiji uspelo dokazati, da se je splošni sistem kartela ohranil po marcu 2001, tožeče stranke trdijo, da Komisija ni dokazala, da je bilo ravnanje podjetja Aquatis povezano s tem sistemom.
80 Tretjič, Komisija naj prav tako ne bi dokazala, da je podjetje Aquatis vedelo ali bi moralo vedeti, da je z navezavo stikov s konkurenti v kontekstu sestankov združenja FNAS pristopilo h „kartelu ‚Super EFMA‘“. V izpodbijani odločbi naj bi se Komisija omejila na izjavo, da so bile tožeče stranke obveščene o pregledih, česar te ne zanikajo. Tožeče stranke medtem poudarjajo, da so se avgusta 2002, ko je podjetje Aalberts pridobilo vse dejavnosti proizvodnje in distribucije pribora (fitingov) skupine IMI, prepričale, da so skupina IMI in njeni hčerinski družbi Raccord Orléanais, od takrat dalje del podjetja Aquatis, in R. Woeste & Co. Yorkshire, od takrat dalje del podjetja Simplex, dejansko prenehala sodelovati pri kršitvi.
81 Komisija odgovarja, da je v izpodbijani odločbi obširno pojasnila, zakaj je v tem primeru šlo za enotno kršitev, najprej do leta 2001 (točke od 559 do 563 obrazložitve izpodbijane odločbe) in nato po letu 2001 (točke od 564 do 591 obrazložitve izpodbijane odločbe). Natančneje, v točkah od 564 do 597 obrazložitve izpodbijane odločbe je podrobno preučena trajajoča narava kršitve. Komisija dodaja, da ni nobenega dvoma, da je ravnanje tožečih strank po letu 2001 sledilo enakemu protikonkurenčnemu cilju, kot so ga imela druga podjetja, ki so sodelovala pri globalnem kartelu.
82 Poleg tega naj bi bila izpolnjena pogoja, da so tožeče stranke „vedele ali bi nujno morale vedeti, da se je dogovor, pri katerem so sodelovale, nanašal na celovit načrt“, in da „so vedele za kršitvena ravnanja drugih udeležencev ali so jih lahko razumno predvidele in so bile pripravljene sprejeti z njimi povezano tveganje“. Glede tega Komisija opozarja, da je bila podjetju Aalberts naložena odgovornost za dejavnosti njegovih dveh hčerinskih družb, Aquatis in Simplex, ki sta pravni naslednici podjetij Raccord Orléanais in R. Woeste & Co. Yorkshire, in sicer dejavnosti, s katerimi so nekateri akterji že sodelovali pri enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi pred pregledi.
Presoja Splošnega sodišča
83 Najprej je treba preveriti, ali ravnanje, ki je zajeto v očitani kršitvi po pregledih Komisije marca 2001, predstavlja nadaljevanje enotne, kompleksne in trajajoče kršitve pred temi pregledi.
84 Če to drži, je treba ugotoviti, ali je sodelovanje podjetja Aquatis na sestankih združenja FNAS spadalo v okvir te enotne, kompleksne in trajajoče kršitve.
85 Ob upoštevanju ugotovitev iz točk 68 in 69 zgoraj glede podjetja Simplex se namreč presoja tretjega tožbenega razloga nanaša samo na podjetje Aquatis.
86 Pojem enotne kršitve se nanaša na položaj, v katerem je več podjetij udeleženih pri kršitvi, sestavljeni iz trajajočega ravnanja z enim samim gospodarskim ciljem, to je izkriviti konkurenco, ali posameznih kršitev, ki so med seboj povezane z enotnostjo cilja (isti cilj za vse elemente) in gospodarskih subjektov (kršitev zadeva ista podjetja, ki se zavedajo, da sodelujejo z namenom doseči isti cilj) (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 257). Te razlage ni mogoče prerekati z razlogom, da bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali neprekinjenega ravnanja sam po sebi pomenil kršitev člena 81 ES (zgoraj navedena sodba BPB proti Komisiji, točka 252).
87 Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v „celovit načrt“, lahko Komisija naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (zgoraj v točki 46 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258).
88 Pojasniti je treba tudi, da pojem enotnega cilja ne more biti določen s splošnim sklicevanjem na izkrivljanje konkurence na trgu, ki ga zadeva kršitev, ker vplivanje na konkurenco kot cilj ali učinek pomeni sestavni del vsakega ravnanja, za katero se uporablja člen 81(1) ES. Taka opredelitev pojma enotnega cilja bi lahko pojmu enotne in trajajoče kršitve odvzela del njegovega smisla, ker bi moralo biti tako več ravnanj, ki se nanašajo na gospodarski sektor in so prepovedana s členom 81(1) ES, sistematično opredeljenih kot sestavni deli enotne kršitve. Za opredelitev različnih ravnanj kot enotne in trajajoče kršitve je treba preveriti, ali se medsebojno dopolnjujejo, tako da je vsako od njih namenjeno spopadanju z eno ali več posledicami običajne konkurence, in z medsebojnim vplivanjem prispevajo k izvedbi celote protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru enotnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja. V zvezi s tem je treba upoštevati vsako okoliščino, na podlagi katere je mogoče ugotoviti ali omajati navedeno zvezo, kot je obdobje uporabe, vsebina, vključno z uporabljenimi metodami, in ustrezno tudi cilj različnih zadevnih ravnanj (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točke od 179 do 181).
89 Poleg tega mora Komisija za ugotovitev sodelovanja podjetja pri protikonkurenčnem sporazumu dokazati, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno z dejanskim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 87).
90 Nazadnje, dejstvo, da podjetje ni sodelovalo pri vseh elementih omejevalnega sporazuma, se pri dokazovanju obstoja kršitve, ki jo je storilo to podjetje, ne upošteva. Ta dejavnik je treba upoštevati samo pri presojanju teže kršitve in po potrebi pri določanju globe (zgoraj v točki 46 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 86).
91 V tem primeru je treba glede obdobja pred marcem 2001 poudariti, da je v skladu z izpodbijano odločbo kartel predstavljala redna večletna organizacija večstranskih in dvostranskih stikov med konkurenčnimi proizvajalci, katerih namen je bil vzpostavitev nezakonitih praks za umetno organizacijo delovanja trga pribora (fitingov), zlasti na ravni cen.
92 Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da so v okviru tega globalnega kartela potekali sestanki in drugi stiki protikonkurenčne narave tako na vseevropski kot na nacionalni ravni, kjer so bili za vsako državo značilni lastni postopki usklajevanja cen in lokalni sporazumi, ki so dopolnjevali sporazume, sprejete na evropski ravni (točke 129, 140 in 559 obrazložitve izpodbijane odločbe).
93 Delovanje kartela je namreč temeljilo, prvič, na sestankih „na visoki ravni“, ki so se nanašali na strategijo in cene glede več držav, drugič, na sestankih, ki so se nanašali zgolj na eno ali več nacionalnih območij, pogosto zaradi izvajanja odločitev, sprejetih na višji ravni, in tretjič, na dvostranskih razpravah (točka 147 obrazložitve izpodbijane odločbe).
94 Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da so se protikonkurenčni dogovori zgodili pred ali med sestanki British Plumbing Fittings Manufacturers Association (BPFMA, združenje proizvajalcev fitingov Združenega kraljestva) ali po njih, pred ali med sestanki združenja EFMA ali po njih, na priložnostnih sestankih in sestankih drugih združenj ali na sestankih med trgovskimi sejmi (točki 140 in 141 obrazložitve izpodbijane odločbe).
95 Sestanki „na visoki ravni“ so bili načeloma organizirani ob sestankih združenja EFMA spomladi in jeseni vsako leto. Načeloma naj bi se na jesenskih sestankih določale cene, medtem ko naj bi bil namen spomladanskih sestankov seznanitev z razvojem uporabljenih cen, ki so bile določene predhodno leto (točka 148 obrazložitve izpodbijane odločbe).
96 Razprave o dvigih cen so po navadi, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, pripeljale do sporazuma o stopnji dviga in načinu njegove uporabe, v njihovem okviru pa so se določili tudi datumi izvedbe in podjetje, ki naj bi prevzelo iniciativo glede dviga, to pa je bilo pogosto vodilno na zadevnem gospodarskem trgu (točki 149 in 159 obrazložitve izpodbijane odločbe).
97 Sestanki so se nanašali tudi na podrobna pravila glede dobropisa in popustov, na kategorije strank in razlike v cenah, na razdelitev strank med dobavitelji, na delitev informacij glede povečanja in zmanjšanja količine in cen znotraj kartela, na razprave o navzkrižnih dobavah, na pritožbe enega člana kartela proti drugim in na usklajevanje proti proizvajalcem in distributerjem, ki niso bili člani kartela, ter na dogovorjene prijave na javne razpise (točka 161 obrazložitve izpodbijane odločbe).
98 Udeleženci sestankov „na visoki ravni“ so bili, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, generalni direktorji, vodje trženja ali prodaje in nekatere druge osebe, odgovorne za trženje, pri čemer so bila podjetja IMI, IBP in Comap na tovrstnih sestankih vedno navzoča (točka 156 obrazložitve izpodbijane odločbe).
99 Sestankom „na visoki ravni“ so sledili podrobnejši sestanki na nacionalni ravni. Nanašali naj bi se na pripravo in izvedbo odločitev in sestankov „na visoki ravni“. V izpodbijani odločbi je navedeno, da so bili udeleženci sestankov na nacionalni ravni načeloma vodje trženja ali prodaje ali druge odgovorne osebe na področju trženja na lokalni ravni, ki so udeležence sestankov „na visoki ravni“ obveščali o uspehih ali neuspehih sprememb cen in o stanjih trga (točka 157 obrazložitve izpodbijane odločbe).
100 Nazadnje, prav tako so bili organizirani dvostranski sestanki in večji neuradni sestanki.
101 Kar zadeva očitana ravnanja po marcu 2001, so bili tudi z njimi zajeti, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, stiki v okviru poklicnih združenj (sestanki združenja FNAS), dvostranski stiki o parametrih konkurence in stiki na trgovskih sejmih (sejem v Essnu) (točke od 599 do 602 obrazložitve izpodbijane odločbe).
102 Brez dvoma ni sporno, da je bilo v obdobju po marcu 2001 za kartel značilna fleksibilna „organizacija“ v njegovi strukturi in da je zajemal predvsem priložnostne dvostranske stike. Prav tako ni bilo usklajevanja strategije „na visoki ravni“ in posledične izvedbe odločitev, sprejetih na vseevropski ravni, na nacionalni ravni.
103 Prav tako ni sporno, da se je, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, število članov kartela z devet pred pregledi marca 2001 po teh pregledih zmanjšalo na štiri.
104 Nazadnje je treba poudariti, da medtem ko je imel kartel pred letom 2001 vseevropski obseg in zajemal trinajst držav, so se kršitvena ravnanja udeležencev po letu 2001 omejila na nemški, grški, španski, francoski in italijanski trg, ne da bi med njimi obstajala očitna povezava.
105 Vendar ker je namen protikonkurenčnih ravnanj ostal enak, in sicer dogovarjanje o cenah pribora (fitingov), dejstvo, da so se nekatere značilnosti ali intenzivnost teh ravnanj spremenile, ni odločilno. Glede tega je verjetno, da je po pregledih kartel obstajal v manj strukturirani obliki in je bila zanj značilna spremenljiva dejavnost. Vseeno na podlagi tega, da so za kartel lahko značilna obdobja spremenljive dejavnosti, ni mogoče ugotoviti, da je prenehal.
106 Zato je Komisija pravilno menila, da se je kartel po njenih pregledih marca 2001 nadaljeval, in na tej podlagi ugotovila obstoj enotne, kompleksne in trajajoče kršitve.
107 Nato je treba preveriti, ali je podjetje Aquatis s sodelovanjem na sestankih v okviru delovne skupine odbora za logistiko združenja FNAS zaradi uvedbe novega načina pakiranja pip in ventilov, natančneje, pri razpravah o s tem povezanih stroških, sodelovalo pri enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi.
108 Treba je opozoriti, da je Komisija v izpodbijani odločbi podjetju Aquatis očitala, da je v spornem obdobju sodelovalo pri enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi na celotnem vseevropskem trgu, ki je opisana v členu 1 te odločbe.
109 Kot je razvidno iz točke 101 zgoraj, so bili konstitutivni elementi enotne, kompleksne in trajajoče kršitve po marcu 2001 dvostranski stiki, stiki na trgovskem sejmu in stiki v okviru združenja FNAS, katerih namen je bil usklajevanje cen.
110 Glede tega je jasno, da je podjetje Aquatis v spornem obdobju sodelovalo zgolj na sestankih združenja FNAS, in ne pri drugih dveh delih kršitve. V tem okviru je treba opozoriti, da sodelovanje podjetja Aquatis na sestankih združenja FNAS, katerih namen je sovpadal z namenom drugih dveh delov enotne, kompleksne in trajajoče kršitve, in sicer usklajevanje cen, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev sodelovanja pri tej kršitvi, razen če se dokaže, da je to podjetje vedelo ali bi nujno moralo vedeti, prvič, da je njegovo ravnanje del globalnega načrta, in drugič, da ima ta globalni načrt vse konstitutivne elemente omejevalnega sporazuma (glej v tem smislu zgoraj v točki 89 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 83, in sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točki 4027 in 4112).
111 V tem primeru je zato treba preveriti, ali je podjetje Aquatis, ko je sodelovalo na sestankih združenja FNAS, vedelo ali bi nujno moralo vedeti, da je spadalo v krog udeležencev vseevropskega kartela. Namreč, samo dokaz, da je podjetje Aquatis vedelo za dva druga konstitutivna elementa kršitve, omogoča, da se njegovo sodelovanje pri sporazumu glede francoskega trga šteje za izraz pristopa k ugotovljeni kršitvi.
112 Treba je poudariti, da Komisija ni dokazala, da je podjetje Aquatis, ko je sodelovalo na sestankih združenja FNAS, vedelo za protikonkurenčne dejavnosti drugih podjetij ali da jih je lahko razumno predvidelo ter da je bilo njegovo ravnanje del celovitega načrta, ki vsebuje vse konstitutivne elemente ugotovljenega kartela.
113 Da bi dokazala, da je podjetje Aquatis vedelo za konstitutivne elemente ugotovljene kršitve, se je Komisija sklicevala zgolj na to, da je podjetje Aquatis sodelovalo pri kartelu od leta 1991 do leta 2001. Vendar ta okoliščina ne zadošča kot dokaz za to, da je podjetje Aquatis znova pristopilo h kartelu.
114 Glede tega je, prvič, treba poudariti, da je zato, ker je bil kapital podjetja Aquatis pod nadzorom skupine IMI, njegove nekdanje matične družbe, to podjetje prenehalo sodelovati pri kršitvi takoj po pregledih Komisije marca 2001. Nobenega dokaza ni, da je podjetje Aquatis vedelo, da so podjetja IBP, Comap in FRA.BO nadaljevala to kršitev.
115 Poleg tega ob upoštevanju namena, ki mu je sledila delovna skupina odbora za logistiko združenja FNAS, in sicer možnost uvedbe nove embalaže, je težko vzpostaviti takojšnjo povezavo med sestanki, ki so se zgodili v tem okviru, in kartelom, ki se je začel pred marcem 2001. Dejstvo, da so nekateri proizvajalci razpravljali o pokritju s tem povezanih stroškov, ne omaja te ugotovitve.
116 Drugič, treba je ugotoviti, da so se v nasprotju z ugotovitvami Komisije v točkah 575 in 584 obrazložitve izpodbijane odločbe razprave v okviru združenja FNAS nanašale zgolj na francoski trg. Kot je Komisija sama priznala na obravnavi, iz zapisnikov teh srečanj ni razvidno, da so ti sestanki zadevali tudi „Španijo, Italijo, Združeno kraljestvo, Nemčijo in evropski trg na splošno“, kar bi po mnenju Komisije pomenilo, da so imeli vseevropsko razsežnost. Zato je treba ugotoviti, da dogovarjanje v okviru sestankov združenja FNAS ni imelo vseevropske razsežnosti.
117 Tretjič, ker so se ti sestanki nanašali zgolj na francoski trg in ker ni na podlagi nobenega indica mogoče ugotoviti, da so drugi udeleženci te sestanke izrabili kot okvir za razpravljanje ali usklajevanje o cenah pribora (fitingov) na drugih nacionalnih trgih, ni dokazano, da je podjetje Aquatis lahko razumno predvidelo, da ti sestanki spadajo v okvir obsežnejše kršitve kot del celovitega načrta.
118 Brez dvoma je treba poudariti, da se je 29. aprila 2004 zgodil dvostranski stik med predstavnikoma podjetij Aquatis in FRA.BO v okviru razmerja dobavitelj − stranka (glej točko 56 zgoraj). Toda poleg tega, da se ta stik ni zgodil med kršitvenim obdobjem, tak stik ni upošteven z vidika konkurenčnega prava, razen če se dokaže, da so bile med tem tržnim stikom omenjene teme protikonkurenčne narave. Vendar ročno napisane opombe v dnevniku ge. P. glede tega ne vsebujejo nobenega indica.
119 Zato je treba ugotoviti, da ni dokazano, da je podjetje Aquatis vedelo, da je s svojim ravnanjem pristopilo h kartelu, sestavljenemu iz več delov s skupnim ciljem, niti h kartelu, pri katerem je že sodelovalo pred marcem 2001 in ki se je nadaljeval.
120 Zato je treba člen 1 izpodbijane odločbe za vse tožeče stranke razglasiti za ničen v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da so v spornem obdobju s tem, da so bile udeležene pri vseh sporazumih in usklajenih ravnanjih na trgu pribora (fitingov) iz bakra in bakrenih zlitin, sodelovale pri enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi, kot je bila opisana v tej določbi.
121 V teh okoliščinah ni treba odločati o drugih tožbenih razlogih, in sicer o prvem tožbenem razlogu, ki se nanaša na nezakonitost naložitve odgovornosti za kršitev podjetju Aalberts kot matični družbi, o četrtem tožbenem razlogu, ki se nanaša na več napak pri določanju glob, naloženih tožečim strankam, in o petem tožbenem razlogu, ki se nanaša na kršitev njihove pravice do obrambe.
122 Glede na vse navedeno je treba globo 100,8 milijona EUR, ki je bila naložena podjetju Aalberts solidarno s podjetjema Aquatis in Simplex v višini 55,15 milijona EUR, razglasiti za nično, in prav tako znesek 2,04 milijona EUR, za plačilo katerega sta solidarno odgovorni podjetji Aquatis in Simplex, ker izračun tega zneska temelji na napačni ugotovitvi.
123 Treba je namreč opozoriti, da je Komisija pri izračunu osnovnega zneska globe, ki je bila naložena zaradi sodelovanja podjetij Aquatis in Simplex pri kartelu, upoštevala obdobje, ko je bil njun kapital pod nadzorom skupine IMI, in sicer izhodiščni znesek globe 46 milijonov EUR, ki je bil zaradi trajanja povečan za 100 %, in da je zaradi domnevnega sodelovanja pri kršitvi upoštevala obdobje, ko je bil njun kapital pod nadzorom podjetja Aalberts, in sicer izhodiščni znesek globe 60 milijonov EUR, ki je bil zaradi trajanja povečan za 5 %. Na podlagi obteževalnih okoliščin je bil ta drugi znesek povečan za 60 %. Tako je celotna globa znašala 192,8 milijona EUR (92 milijonov EUR + 100,8 milijona EUR). Ta celotni znesek je bil nato ob upoštevanju zgornje meje 10-odstotkov prometa podjetja Aalberts zmanjšan na 105,5 milijona EUR in razdeljen sorazmerno glede na sodelovanje podjetij Aquatis in Simplex pri kršitvi, ki je bila ugotovljena, medtem ko sta bili pod nadzorom skupine IMI (50,34 milijona EUR) ali podjetja Aalberts (55,15 milijona EUR).
124 Ker je bila skupina IMI na podlagi obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov upravičena do 50-odstotnega zmanjšanja globe, je bil osnovni znesek naložene globe, ki je znašal 96,6 milijona EUR, in sicer izhodiščni znesek 46 milijonov EUR, ki je bil zaradi trajanja povečan za 110 %, zmanjšan na 48,30 milijona EUR. Ker je skupina IMI vložila prošnjo za ugodno obravnavo šele septembra 2003, njuni nekdanji hčerinski družbi nista mogli biti upravičeni do 50-odstotnega zmanjšanja globe, ki je bilo odobreno skupini IMI. Zato je Komisija podjetjema Aquatis in Simplex naložila solidarno odgovornost za plačilo vsote 2,04 milijona EUR (50,34 – 48,30), ki ga nista dolgovali niti skupina IMI niti podjetje Aalberts.
125 Sicer je treba opozoriti, da kadar ob sprejetju izpodbijane odločbe „podjetje“ tvori več naslovnikov, se zgornja meja 10 odstotkov, določena v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, lahko izračuna na podlagi celotnega prometa tega podjetja. Če pa se je ta gospodarski subjekt ob sprejetju izpodbijane odločbe razdelil na različna subjekta, lahko vsak naslovnik odločbe zahteva, da se ta zgornja meja uporabi individualno (sodba Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točka 390). Ker so tožeče stranke predlagale zgolj razglasitev ničnosti člena 2(a) in (b), točka 2, izpodbijane odločbe, ni treba odgovoriti na vprašanje, ali dejstvo, da je skupina IMI pred sprejetjem izpodbijane odločbe razpadla na več različnih subjektov, vpliva na zgornjo mejo globe, ki je bila naložena podjetjema Simplex in Aquatis v členu 2(b), točka 1, izpodbijane odločbe.
Stroški
126 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožečih strank naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Člen 1 Odločbe Komisije C(2006) 4180 z dne 20. septembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. COMP/F-1/38.121 – Pribor (fitingi)) se razglasi za ničen v delu, v katerem je ugotovljeno, da so podjetja Aalberts Industries NV, Comap SA, nekdanje Aquatis France SAS, in Simplex Armaturen + Fittings GmbH & Co. KG sodelovala pri kršitvi od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004.
2. Člen 2(a) in (b), točka 2, Odločbe C(2006) 4180 se razglasi za ničen.
3. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
Martins Ribeiro | Wahl | Dittrich |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. marca 2011.
Podpisi