Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 18. aprila 2024(*)
„Predhodno odločanje – Azilna politika – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba (EU) št. 604/2013 – Predaja prosilca za azil v državo članico, odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Člen 17(1) – Diskrecijska klavzula – Člen 27(1) in (3) ter člen 29(3) – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravna sredstva – Odložilni učinek“
V zadevi C‑359/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo High Court (višje sodišče, Irska) z odločbo z dne 28. aprila 2022, ki je na Sodišče prispela 3. junija 2022, v postopku
AHY
proti
Minister for Justice,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Prechal, predsednica senata, F. Biltgen, N. Wahl (poročevalec), J. Passer, sodniki, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalni pravobranilec: P. Pikamäe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za AHY B. Burns, solicitor, E. Dornan, BL, in C. Power, SC,
– za Minister for Justice in Irsko M. Browne, Chief State Solicitor, A. Joyce, M. Tierney in G. Wells, agenti, skupaj s S.-J. Hillery, BL, in D. Colanom Smythom, SC,
– za grško vlado M. Michelogiannaki, agentka,
– za Evropsko komisijo L. Grønfeldt in J. Tomkin, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 14. septembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 17(1) in člena 27(1) in (3) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31, v nadaljevanju: Uredba Dublin III) ter člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med AHY, somalijskim državljanom, in Minister for Justice (minister za pravosodje, Irska, v nadaljevanju: minister) glede odločitve, s katero je slednji zavrnil izvrševanje svoje diskrecijske pravice na podlagi člena 17(1) Uredbe Dublin III za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito AHY in v kateri je navedel, da bo AHY predan na Švedsko.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 4, 5, 17 in 19 Uredbe Dublin III je navedeno:
„(4) Sklepi [Evropskega sveta na posebnem zasedanju v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999] navajajo tudi, da bi moral [skupni evropski azilni sistem] v kratkem času vključevati tudi jasen in izvedljiv način za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil.
(5) Tak način bi moral temeljiti na objektivnih, poštenih merilih za zadevne države članice in osebe. Zlasti bi moral omogočati hitro določitev odgovorne države članice, da bi se zagotovil učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito.
[…]
(17) Kateri koli državi članici bi moralo biti dovoljeno odstopanje od meril odgovornosti, zlasti iz humanitarnih razlogov in sočutja, da bi omogočili združitev z družinskimi člani, sorodniki ali katerimi koli drugimi svojci ter obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej ali v drugi državi članici, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na zavezujoča merila iz te uredbe.
[…]
(19) Da se zagotovi učinkovita zaščita pravic zadevnih oseb, bi bilo zlasti v skladu s členom 47 [Listine] treba vzpostaviti pravne zaščitne ukrepe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z odločitvijo o predaji v odgovorno državo članico. Da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, bi moralo učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam obsegati tako preučitev uporabe te uredbe kot tudi pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec.“
4 Člen 3(1) te uredbe določa:
„Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.“
5 Člen 17 navedene uredbe, naslovljen „Diskrecijske klavzule“, je del poglavja IV iste uredbe in v odstavku 1 določa:
„Z odstopanjem od člena 3(1) se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.
Država članica, ki se odloči, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v skladu s tem odstavkom, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. Kadar je ustrezno, odgovorna država članica prek elektronskega komunikacijskega omrežja ‚DubliNet‘, vzpostavljenega v skladu s členom 18 Uredbe [Komisije] (ES) št. 1560/2003 [z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 200)], obvesti predhodno odgovorno državo članico, državo članico, ki vodi postopek določanja odgovorne države članice, ali tisto, ki je bila zaprošena, da sprejme ali ponovno sprejme prosilca.
Država članica, ki postane odgovorna v skladu s tem odstavkom, to dejstvo takoj navede v sistemu Eurodac v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (UL 2013, L 180, str. 1)] s tem, da doda datum, ko je bila sprejeta odločitev o obravnavanju prošnje.“
6 Člen 27 Uredbe Dublin III, naslovljen „Pravna sredstva“, določa:
„1. Prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.
2. Države članice zagotovijo razumno obdobje, v katerem lahko zadevna oseba v skladu z odstavkom 1 uveljavlja svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.
3. Za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice v svojem nacionalnem pravu določijo:
(a) da ima prosilec na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda pravico ostati v zadevni državi članici do zaključka postopka pritožbe ali ponovnega pregleda, ali
(b) da se predaja avtomatično odloži in da takšna odložitev preneha veljati po preteku razumnega obdobja, v katerem bi sodišče ali razsodišče po natančni preučitvi zahteve za odlog moralo odločiti, ali pritožbi ali ponovnemu pregledu zahteve odobri odložilni učinek, ali
(c) da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.
4. Države članice lahko določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled.
[…]“
7 Člen 29 te uredbe določa:
„1. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.
[…]
2. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.
[…]“
Irsko pravo
8 S členom 3 European Union (Dublin System) Regulations 2018 (uredba iz leta 2018 o Evropski uniji (dublinski sistem) (S. I. št. 62 iz leta 2018, v nadaljevanju: uredba iz leta 2018) je uradnikom za mednarodno zaščito, ki so del International Protection Office (urad za mednarodno zaščito, Irska, v nadaljevanju: IPO), podeljena pristojnost za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito v skladu z merili iz poglavja III Uredbe Dublin III, in za sprejetje odločitev o predaji.
9 Člen 6 uredbe iz leta 2018 določa, da je International Protection Appeals Tribunal (pritožbeno sodišče za mednarodno zaščito, Irska) pristojno za obravnavo pritožbe zoper odločitev o predaji.
10 S členom 8(1) uredbe iz leta 2018 se izvaja odložilni učinek iz člena 27(3)(a) Uredbe Dublin III, pri čemer ta člen 8(1) v bistvu določa, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ki vloži pritožbo v skladu členom 6 uredbe iz leta 2018, pravico ostati na Irskem do zaključka postopka s to pritožbo.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
11 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, AHY, je somalijski državljan. Na Irskem je 21. januarja 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel, da je bil v Somaliji žrtev bombnega napada, v katerem je bila uničena njegova trgovina, pri čemer je bil eden od njegovih zaposlenih ubit, njemu pa je napad pustil brazgotine na dlaneh in rokah.
12 Iz poizvedbe v sistemu Eurodac je razvidno, da je za mednarodno zaščito že dvakrat zaprosil na Švedskem, in sicer 5. novembra 2012 in 2. oktobra 2017, ti prošnji pa sta bili zavrnjeni.
13 Irski organi so zato na podlagi člena 18(1)(b) Uredbe Dublin III na Kraljevino Švedsko naslovili zahtevo za ponovni sprejem. Ta država članica jo je sprejela 19. februarja 2020.
14 Obvestilo o odločitvi o predaji na Švedsko je bilo 23. julija 2020 sporočeno AHY. Ta je zoper to odločitev IPO vložil pritožbo pri International Protection Appeals Tribunal (pritožbeno sodišče za mednarodno zaščito), pri čemer je zaprosil za uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Uredbe Dublin III in med drugim trdil, da trpi za depresijo.
15 International Protection Appeals Tribunal (pritožbeno sodišče za mednarodno zaščito) je to pritožbo zavrnilo 5. oktobra 2021 in potrdilo odločitev o predaji.
16 AHY se je po tem, ko je bil obveščen o tem, da se mora 16. decembra istega leta zglasiti v Garda National Immigration Bureau (nacionalni urad za priseljevanje, Irska), da se pripravi njegova predaja na Švedsko, ki bi morala biti opravljena najpozneje 6. aprila 2022, obrnil na ministra s prošnjo, naj ta izvrši diskrecijsko pravico iz člena 17(1) Uredbe Dublin III. Ta prošnja je bila zavrnjena 16. februarja 2022.
17 AHY je zoper to odločitev ministra vložil tožbo pri predložitvenem sodišču, High Court (višje sodišče, Irska). V utemeljitev te tožbe trdi zlasti, da imajo v skladu s členom 27 Uredbe Dublin III pravna sredstva zoper odločitve o zavrnitvi uporabe diskrecijske pravice iz člena 17(1) te uredbe avtomatično odložilni učinek.
18 Na prvem mestu, predložitveno sodišče navaja, da na Irskem odločitev o tem, ali se predaja prosilca za mednarodno zaščito izvede ali ne, spada v pristojnost IPO, medtem ko odločitev o tem, ali se diskrecijska pravica na podlagi člena 17(1) Uredbe Dublin III uporabi ali ne, spada v pristojnost ministra. Poleg tega naj bi bilo treba pravna sredstva zoper odločitve o predaji, določena v členu 27 te uredbe, vložiti pri International Protection Appeals Tribunal (pritožbeno sodišče za mednarodno zaščito) na podlagi člena 6 uredbe iz leta 2018, medtem ko naj bi bilo odločitve ministra mogoče izpodbijati pred High Court (višje sodišče) izključno v okviru pravnega sredstva „judicial review“, ki je posebno pravno sredstvo za nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave.
19 S tem sistemom naj bi se pojavile številne težave zaradi usklajevanja postopkov in rokov, v katerih je treba sprejeti te odločitve in vložiti ta pravna sredstva. Tako bi lahko prosilec za mednarodno zaščito, zoper katerega je bila sprejeta odločitev o predaji, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, po tem, ko International Protection Appeals Tribunal (pritožbeno sodišče za mednarodno zaščito) zavrne njegovo pritožbo zoper odločitev o predaji, zaprosi za uporabo diskrecijske klavzule, določene v členu 17(1) Uredbe Dublin III.
20 Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje o odložilnem učinku, ki ga lahko ima pritožba zoper odločitev ministra o zavrnitvi uporabe diskrecijske pravice, ki mu jo podeljuje člen 17(1) Uredbe Dublin III, na odločitev o predaji, zlasti kadar je ta že bila predmet pritožbe v skladu s členom 27 te uredbe. Glede tega se sklicuje na sodbo z dne 23. januarja 2019, M. A. in drugi (C‑661/17, v nadaljevanju: sodba M. A. in drugi, EU:C:2019:53), in pojasnjuje, da Sodišče v tej sodbi očitno ni obravnavalo vprašanja, ali se določbe o odložilnem učinku iz člena 27 navedene uredbe uporabljajo, kadar je pritožba vložena zoper odločitev, sprejeto na podlagi člena 17 iste uredbe.
21 V teh okoliščinah je High Court (višje sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali pravica do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper ‚odločitev o predaji‘ oziroma ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve v skladu z določbami člena 27(1) Uredbe [Dublin III] zajema pravico do takega učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev države članice na podlagi člena 17(1) Uredbe Dublin III o izvrševanju njene diskrecijske pravice v skladu s členom 17(1) o tem, ali naj obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz Uredbe Dublin III?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
(a) Ali iz tega sledi, da je državi članici, ki daje zahtevo, onemogočena izvedba odločitve o predaji, dokler ni odločeno glede prošnje prosilca za izvrševanje diskrecijske pravice v skladu s členom 17(1) Uredbe Dublin III?
(b) Ali člen 27(3) Uredbe Dublin III, v skladu s katerim morajo države članice v svojem nacionalnem pravu določiti eno izmed treh oblik odložilnega učinka za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji, zajema tudi izpodbijanje odločitve na podlagi člena 17(1) [te uredbe] o zavrnitvi uporabe možnosti prevzema odgovornosti za prošnjo za mednarodno zaščito […]?
(c) Če v nekem nacionalnem pravu ni predvidena nobena izmed treh oblik odložilnega učinka iz člena 27(3) Uredbe Dublin III, v primeru izpodbijanja odločitve o zavrnitvi[, sprejete na podlagi člena 17(1) te uredbe], ali so sodišča dolžna odobriti odložilni učinek za takšno izpodbijanje v eni od teh treh oblik v nacionalnem pravu in, če je tako, kateri?
(d) Ali je treba vsa suspenzivna pravna sredstva iz člena 27(3) [Uredbe Dublin III] razlagati tako, da delujejo kot odložitev roka za izvršitev odločitve o predaji iz člena 29(1) Uredbe Dublin III?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
(a) Ali pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 [Listine] preprečuje državi članici, ki daje zahtevo, izvedbo odločitve o predaji, dokler ni odločeno glede prošnje prosilca za izvrševanje diskrecijske pravice v skladu s členom 17(1) Uredbe Dublin III?
(b) Ali pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 [Listine] državi članici, ki daje zahtevo, preprečuje izvedbo odločitve o predaji, dokler ni odločeno o izpodbijanju odločitve o zavrnitvi[, sprejete na podlagi člena 17(1) Uredbe Dublin III,] v obliki sodnega nadzora (judicial review) nad zakonitostjo delovanja uprave v skladu z določbami nacionalnega prava?
(c) Podredno, ali izpodbijanje odločitve o zavrnitvi[, sprejete na podlagi člena 17(1) Uredbe Dublin III,] v obliki sodnega nadzora v skladu z določbami nacionalnega prava deluje kot odložitev roka za izvršitev odločitve o predaji iz člena 29(1) Uredbe Dublin III oziroma ima drugače odložilni učinek na odločitev o predaji?“
Postopek pred Sodiščem
22 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se zadeva obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 107 Poslovnika Sodišča.
23 Drugi senat Sodišča je 21. junija 2022 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da temu predlogu ne ugodi.
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
24 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 27(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da državam članicam nalaga določitev učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev, sprejeto na podlagi diskrecijske klavzule iz člena 17(1) te uredbe.
25 Glede tega člen 27(1) Uredbe Dublin III določa, da ima oseba, zoper katero je bila sprejeta odločitev o predaji, pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper to odločitev ali v obliki ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda navedene odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.
26 Obseg tega pravnega sredstva je pojasnjen v uvodni izjavi 19 te uredbe, v kateri je navedeno, da bi moralo učinkovito pravno sredstvo, ki je z navedeno uredbo uvedeno zoper odločitev o predaji, da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, na eni strani obsegati preučitev uporabe te uredbe ter na drugi strani preučitev pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je prosilec predan (sodba z dne 2. aprila 2019, H. in R., C‑582/17 in C‑583/17, EU:C:2019:280, točka 39 in navedena sodna praksa).
27 Sodišče je po tem, ko je v točki 75 sodbe M. A. in drugi navedlo, da člen 27(1) Uredbe Dublin III ne določa izrecno pravnega sredstva zoper odločitev države članice o neuporabi možnosti iz člena 17(1) te uredbe, v točki 4 izreka te sodbe razsodilo, da je treba to prvonavedeno določbo razlagati tako, da državam članicam ne nalaga določitve takega pravnega sredstva zoper odločitev o neuporabi možnosti iz člena 17(1) navedene uredbe, brez poseganja v možnost, da se ta odločitev izpodbija s pritožbo zoper odločitev o predaji.
28 V obravnavanem primeru pa AHY pred predložitvenim sodiščem in v pisnih stališčih pred Sodiščem trdi, da mora pravica do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev o predaji, določena v členu 27(1) Uredbe Dublin III, zajemati tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev, sprejeto na podlagi člena 17(1) te uredbe, ker je Sodišče v točki 64 sodbe M. A. in drugi potrdilo tudi, da je diskrecijska pravica, podeljena državam članicam s to zadnjenavedeno določbo, sestavni del mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za prošnjo za mednarodno zaščito, določenih z navedeno uredbo.
29 Določbe Uredbe Dublin III se ne bi smele razlagati tako.
30 Res je, da je Sodišče že navedlo, da se pravno sredstvo, določeno v členu 27(1) Uredbe Dublin III, ne sme razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2016, Ghezelbash, C‑63/15, EU:C:2016:409, točka 53).
31 Tako je Sodišče že razsodilo, da je treba člen 27(1) Uredbe Dublin III – ob upoštevanju zlasti splošnega razvoja sistema določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, vložene v eni od držav članic, ki je posledica sprejetja navedene uredbe, in ciljev iz te uredbe – razlagati tako, da se mora pravno sredstvo, ki ga ta člen določa zoper odločitev o predaji, nanašati tako na spoštovanje pravil o dodelitvi odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito kot na postopkovna jamstva, določena z navedeno uredbo (sodba z dne 2. aprila 2019, H. in R., C‑582/17 in C‑583/17, EU:C:2019:280, točka 40 in navedena sodna praksa).
32 Tudi če je treba za člen 17(1) Uredbe Dublin III šteti, kot da je sestavni del mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jih določa ta uredba, pa te določbe zaradi njene narave ni mogoče enačiti z drugimi merili za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jih določa navedena uredba.
33 Spomniti je namreč treba, da v skladu s členom 3(1) Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva na ozemlju katere koli od držav članic, načeloma obravnava le tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe.
34 Namen sistema določitve odgovorne države članice, ki ga je izdelal zakonodajalec Unije, v okvir katerega spada navedena uredba, je – kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 4 in 5 – zlasti omogočati hitro določitev odgovorne države članice, da bi se zagotovil učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in da ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito.
35 V tem kontekstu mora država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, upoštevati postopke iz poglavja VI iste uredbe za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje te prošnje, od te države članice zahtevati, da zadevno osebo sprejme, in ko je ta zahteva sprejeta, predati to osebo v navedeno državo članico.
36 Vendar člen 17(1) Uredbe Dublin III z odstopanjem od člena 3(1) te uredbe določa, da se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če glede na ta merila tako obravnavanje ni njena odgovornost.
37 Cilj te določbe je ohranitev pristojnosti držav članic pri izvrševanju pravice do priznanja mednarodne zaščite (sodba z dne 5. julija 2018, X, C‑213/17, EU:C:2018:538, točka 61 in navedena sodna praksa).
38 Poleg tega iz besedila člena 17(1) Uredbe Dublin III jasno izhaja, da je ta določba dispozitivna, saj odločitev o obravnavi prošnje za mednarodno zaščito prepušča diskreciji posamezne države članice, ki ji je ta prošnja predložena, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila za določitev odgovorne države članice, ki so opredeljena v tej uredbi. Poleg tega za uporabo te možnosti ni določen noben poseben pogoj. Namen te možnosti je vsaki državi članici omogočiti, da se na podlagi političnih, humanitarnih ali praktičnih preudarkov suvereno odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če na podlagi meril iz navedene uredbe zanjo ni odgovorna (sodba z dne 30. novembra 2023, Ministero dell’Interno in drugi (Skupna brošura – Posredno vračanje), C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, EU:C:2023:934, točka 146 in navedena sodna praksa).
39 Glede na obseg diskrecijske pravice, ki je tako dana državam članicam, mora zadevna država članica določiti okoliščine, v katerih želi uporabiti možnost, ki jo določa diskrecijska klavzula iz člena 17(1) Uredbe Dublin III, in se strinjati, da bo sama obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, za katero na podlagi meril, opredeljenih s to uredbo, ni odgovorna (sodba z dne 30. novembra 2023, Ministero dell’Interno in drugi (Skupna brošura – Posredno vračanje), C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, EU:C:2023:934, točka 147 in navedena sodna praksa).
40 V tem kontekstu je Sodišče večkrat razsodilo, da nobena okoliščina – tudi če spada med temeljne pravice – ne more države članice zavezati k temu, da uporabi to klavzulo in sama obravnava prošnjo, za katero ni odgovorna (glej po analogiji sodbo z dne 14. novembra 2013, Puid, C‑4/11, EU:C:2013:740, točka 37, ter sodbi z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi, C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127, točka 97, in M. A. in drugi, točki 61 in 72).
41 Res je – kot je bilo navedeno v točki 31 te sodbe – da je Sodišče večkrat razsodilo, da je treba člen 27(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da se mora pravno sredstvo, ki ga določa zoper odločitev o predaji, nanašati tako na spoštovanje pravil o dodelitvi odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito kot na postopkovna jamstva, določena z navedeno uredbo. Vendar – kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 62 in 63 sklepnih predlogov – ta sodna praksa, ki izhaja med drugim iz sodb z dne 7. junija 2016, Ghezelbash (C‑63/15, EU:C:2016:409), z dne 7. junija 2016, Karim (C‑155/15, EU:C:2016:410), in z dne 26. julija 2017, Mengesteab (C‑670/16, EU:C:2017:587), temelji na premisi, da je vsaka od določb te uredbe, obravnavanih v teh sodbah, spadala v okvir, v katerem mora potekati postopek določitve odgovorne države članice. Te določbe, kot sta člen 19(2), drugi pododstavek, te uredbe ali člen 21(1) navedene uredbe, namreč določajo pravila, ki jih mora zadevna država članica uporabiti na podlagi iste uredbe in ki zato prosilcu za mednarodno zaščito dajejo pravico do tega, da ta država v tem smislu spoštuje svoje obveznosti.
42 Kot izhaja iz uvodne izjave 17 Uredbe Dublin III, pa ta uredba z določbami svojega poglavja III določa „zavezujoča merila“ za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer državam članicam v členu 17 navedene uredbe, ki spada v njeno poglavje IV, podeljuje možnost, da odstopijo od teh meril o odgovornosti in da obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je vložena na njihovem ozemlju ali na ozemlju druge države članice, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na ta zavezujoča merila. Zato je odločitev zadevne države članice, da bo izvrševala pooblastilo iz člena 17(1) Uredbe Dublin III ali ne in da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, diskrecijska odločitev, ki ne temelji na zavezujočih merilih, s katerimi se mora ta država članica uskladiti na podlagi navedene uredbe.
43 Iz tega sledi, da odločitve, sprejete na podlagi člena 17(1) Uredbe Dublin III, ni mogoče enačiti z odločitvijo o predaji v smislu člena 27(1) te uredbe, tako da zadnjenavedena določba državam članicam ne nalaga določitve učinkovitega pravnega sredstva zoper tako diskrecijsko odločitev.
44 Take razlage ni mogoče omajati z okoliščino, da je Sodišče v sodbi M. A. in drugi razsodilo, da to, da člen 27(1) navedene uredbe državam članicam ne nalaga določitve takega pravnega sredstva, zadevni osebi ne preprečuje, da tako diskrecijsko odločitev izpodbija s pritožbo zoper odločitev o predaji, sprejeto zoper to osebo.
45 Iz tega preudarka namreč nikakor ne izhaja, da možnost izpodbijanja take zavrnitve uporabe diskrecijske klavzule s pritožbo zoper odločitev o predaji temelji na pravu Unije.
46 Nasprotno, ker je Sodišče razsodilo, da člen 27(1) Uredbe Dublin III ne zahteva, da države članice določijo posebno pravno sredstvo zoper odločitev o zavrnitvi izvrševanja diskrecijske pravice iz člena 17(1) te uredbe, lahko možnost izpodbijanja te odločitve s pritožbo zoper odločitev o predaji temelji samo na nacionalnem pravu.
47 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 27(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da državam članicam ne nalaga določitve učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev, sprejeto na podlagi diskrecijske klavzule iz člena 17(1) te uredbe.
Drugo vprašanje
48 Drugo vprašanje je postavljeno v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje. Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
Tretje vprašanje
49 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba v primeru nikalnega odgovora na prvo vprašanje člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica izvrši odločitev o predaji, preden je odločeno o prošnji, naj ta država uporabi svojo diskrecijsko pravico v skladu s členom 17(1) Uredbe Dublin III, ali o posebnem pravnem sredstvu, vloženem v skladu z določbami nacionalnega prava, zoper odgovor na tako prošnjo. Podredno, sprašuje, ali je treba člen 29(1) te uredbe razlagati tako, da šestmesečni rok za izvedbo predaje prosilca za mednarodno zaščito iz te določbe začne teči takrat, ko druga država članica sprejme zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe, ali ob končni odločitvi o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji ali o ponovnem pregledu te odločitve, če v skladu s členom 27(3) navedene uredbe obstaja odložilni učinek, ne pa na dan končne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper odločitev države članice, ki daje zahtevo, o neuporabi diskrecijske klavzule iz člena 17(1) iste uredbe za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, sprejeto po sprejetju odločitve o predaji.
50 Na prvem mestu, namen vprašanj predložitvenega sodišča glede člena 47 Listine je ugotoviti, ali ta določba nalaga odložilni učinek glede izvršitve odločitve o predaji, kadar je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil za uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Uredbe Dublin III ali kadar je prosilec vložil pravno sredstvo zoper odgovor na tako zaprosilo.
51 Glede tega je treba ugotoviti, da ker je treba – kot je bilo navedeno v točki 32 te sodbe – za člen 17(1) Uredbe Dublin III šteti, kot da je sestavni del mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jih določa ta uredba, položaj iz postopka v glavni stvari v delu, ki se nanaša na izvrševanje diskrecijske pravice, ki jo navedena določba daje državam članicam, zajema „izvajanje prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine, tako da se ta na splošno uporablja za navedeni položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 19. novembra 2019, TSN in AKT, C‑609/17 in C‑610/17, EU:C:2019:981, točka 50 in navedena sodna praksa).
52 Vendar je treba spomniti, da se člen 47 Listine lahko uporabi samo, če se oseba sklicuje na pravice ali svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ali če je zoper to osebo uveden kazenski postopek, ki pomeni izvajanje prava Unije (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 34 in navedena sodna praksa).
53 Iz odgovora na prvo vprašanje pa izhaja, da država članica ne sme biti zavezana uporabiti diskrecijsko klavzulo iz člena 17(1) Uredbe Dublin III.
54 Ob neobstoju take obveznosti prosilec za mednarodno zaščito nima nobene pravice, zagotovljene s pravom Unije, do tega, da država članica uporabi to klavzulo in diskrecijsko pravico, podeljeno s to klavzulo.
55 Ker se položaj iz postopka v glavni stvari ne nanaša niti na položaj, v katerem se oseba, ki se sklicuje na člen 47 Listine, sklicuje na pravice ali svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, niti očitno na položaj, v katerem je bil zoper tako osebo uveden kazenski postopek, ki pomeni izvajanje prava Unije, iz sodne prakse, navedene v točki 52 te sodbe, izhaja, da se ta člen 47 ne uporablja za položaj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari. Zato člen 47 Listine ne nasprotuje temu, da država članica izvrši odločitev o predaji, preden odloči o prošnji, vloženi na podlagi člena 17(1) Uredbe Dublin III, ali o pravnem sredstvu zoper odgovor na tako prošnjo.
56 Na drugem mestu, namen vprašanj predložitvenega sodišča, formuliranih podredno, je ugotoviti, ali je treba člen 29(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da šestmesečni rok, ki ga določa ta določba, začne teči na dan končne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper odločitev države članice, ki daje zahtevo, o neuporabi diskrecijske klavzule iz člena 17(1) te uredbe za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, sprejeto po sprejetju odločitve o predaji.
57 Ugotoviti je treba, da je besedilo tega člena 29(1) v zvezi s tem jasno in natančno.
58 Ta določba namreč določa, da šestmesečni rok začne teči ob odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo, ali ob končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek.
59 Ker navedena določba ne določa, da ta rok začne teči ob končni odločitvi o pravnem sredstvu, vloženem zoper odločitev države članice, ki daje zahtevo, o neuporabi diskrecijske klavzule iz člena 17(1) te uredbe za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, sprejeto po sprejetju odločitve o predaji, ni mogoče šteti, da je učinek takega pravnega sredstva odložiti rok za izvršitev odločitve o predaji, določen v členu 29(1) navedene uredbe, ali da ima tako pravno sredstvo kako drugače odložilni učinek glede odločitve o predaji.
60 Zato šestmesečni rok za izvedbo predaje prosilca za mednarodno zaščito v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, začne teči na dan zavrnitve pravnega sredstva zoper odločitev o predaji zadevne osebe, ne pa na dan končne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper odločitev države članice, ki daje zahtevo, o neuporabi diskrecijske klavzule iz člena 17(1) te uredbe za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, sprejeto po sprejetju odločitve o predaji.
61 Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti:
– Člen 47 Listine je treba razlagati tako, da se ne uporablja za položaj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem je prosilec za mednarodno zaščito, zoper katerega je bila sprejeta odločitev o predaji, državo članico, ki je to odločitev sprejela, zaprosil, naj izvrši svojo diskrecijsko pravico na podlagi člena 17(1) Uredbe Dublin III, ali je zoper odgovor na tako prošnjo vložil pravno sredstvo, tako da ta določba Listine ne nasprotuje a fortiori temu, da država članica v teh okoliščinah odločitev o predaji izvrši, preden je odločeno o tej prošnji ali o pravnem sredstvu zoper odgovor na tako prošnjo.
– Člen 29(1), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III je treba razlagati tako, da šestmesečni rok za izvedbo predaje prosilca za mednarodno zaščito iz te določbe začne teči takrat, ko druga država članica sprejme zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe, ali ob končni odločitvi o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji ali o ponovnem pregledu te odločitve, če v skladu s členom 27(3) te uredbe obstaja odložilni učinek, ne pa na dan končne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper odločitev države članice, ki daje zahtevo, o neuporabi diskrecijske klavzule iz člena 17(1) navedene uredbe za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, sprejeto po sprejetju odločitve o predaji.
Stroški
62 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Člen 27(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva
je treba razlagati tako, da
državam članicam ne nalaga določitve učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev, sprejeto na podlagi diskrecijske klavzule iz člena 17(1) te uredbe.
2. – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
se ne uporablja za položaj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem je prosilec za mednarodno zaščito, zoper katerega je bila sprejeta odločitev o predaji, državo članico, ki je to odločitev sprejela, zaprosil, naj izvrši svojo diskrecijsko pravico na podlagi člena 17(1) Uredbe št. 604/2013, ali je zoper odgovor na tako prošnjo vložil pravno sredstvo, tako da ta določba Listine o temeljnih pravicah ne nasprotuje a fortiori temu, da država članica v teh okoliščinah odločitev o predaji izvrši, preden je odločeno o tej prošnji ali o pravnem sredstvu zoper odgovor na tako prošnjo.
– Člen 29(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 604/2013
je treba razlagati tako, da
šestmesečni rok za izvedbo predaje prosilca za mednarodno zaščito iz te določbe začne teči takrat, ko druga država članica sprejme zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe, ali ob končni odločitvi o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji ali o ponovnem pregledu te odločitve, če v skladu s členom 27(3) te uredbe obstaja odložilni učinek, ne pa na dan končne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper odločitev države članice, ki daje zahtevo, o neuporabi diskrecijske klavzule iz člena 17(1) navedene uredbe za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, sprejeto po sprejetju odločitve o predaji.
Podpisi