SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,
predstavljeni 26. januarja 2017(1)
Zadeva C‑29/16
HanseYachts AG
proti
Port d’Hiver Yachting SARL,
Société Maritime Côte d’Azur,
Compagnie Generali IARD SA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Stralsund (deželno sodišče v Stralsundu, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Sodna pristojnost v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Člen 27 – Litispendenca – Opredelitev sodišča, ki je prvo začelo postopek – Člen 30, točka 1 – Pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje – Pojem – Predpravdni zahtevek za sodno odreditev priprave izvedenskega mnenja zaradi zavarovanja ali pridobitve dokazov o dejstvih, na katerih bi lahko temeljil poznejši postopek s tožbo – Tožba v glavni stvari, ki je zatem vložena pri sodišču iste države članice“
I – Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Stralsund (deželno sodišče v Stralsundu, Nemčija), se nanaša na Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(2) in, natančneje, v bistvu na razlago člena 30, točka 1, te uredbe v povezavi z njenim členom 27.(3)
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med nemško družbo in francoskimi družbami v zvezi z odgovornostjo prvonavedene, ki bi lahko izhajala iz škode, nastale na ladji, ki jo je proizvedla in prodala eni od zadnjenavedenih. Zaradi te škode je bilo začetih več postopkov pred nacionalnimi sodišči različnih držav članic.
3. Najprej je bil začet postopek pred francoskim sodiščem, pri katerem je prvotni kupec zadevne ladje vložil predpravdni zahtevek za pripravo izvedenskega mnenja zaradi pridobitve dokazov o dejstvih, na katerih bi lahko temeljil poznejši postopek s tožbo, v skladu s členom 145 francoskega zakonika o pravdnem postopku (Code de procédure civile, v nadaljevanju: CPC), s čimer je začel postopek, ki zajema preiskovalni ukrep, običajno poimenovan in futurum.(4)
4. Po vložitvi izvedenskega poročila tri leta pozneje je nemški prodajalec in proizvajalec ladje pri predložitvenem sodišču vložil negativno ugotovitveno tožbo, s katero je predlagal, naj se razglasi, da tožene stranke iz postopka v glavni stvari zoper njega ne morejo uveljavljati nobene pravice v zvezi z zadevno ladjo. Nekaj tednov po tej vlogi je prvotni kupec pri drugem francoskem sodišču vložil drugo tožbo v postopku v glavni stvari,(5) s katero je predlagal poplačilo škode, ki naj bi jo utrpel, in povračilo stroškov izvedenskega mnenja.
5. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali bi moralo kljub temu, da je bila zadnjenavedena tožba vložena po tožbi, ki je bila vložena pri njem, v skladu s členom 27 Uredbe št. 44/2001 kot eno od „vseh sodišč razen tistega, ki je prvo začelo postopek“, prekiniti odločanje, ker je bil postopek za pridobitev dokazov v Franciji začet več let pred začetkom postopka, ki teče pred njim. Meni namreč, da bi tak dokazni postopek lahko tvoril celoto s tožbo v glavni stvari, ki je bila zatem vložena v isti državi članici, saj bi ta z materialnopravnega vidika pomenila njegovo nadaljevanje.
6. Sodišču torej predlaga, naj odloči, ali je v primeru morebitne litispendence pisanje, vloženo pri sodišču ene od držav članic, ki je odredilo samostojen predpravdni preiskovalni ukrep, lahko „pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje“ v smislu člena 30, točka 1, te uredbe z vidika tožbe v glavni stvari, ki je bila nato vložena pri drugem sodišču iste države članice.
7. Iz razlogov, ki jih bom navedel v nadaljevanju, menim, da je treba člena 27 in 30 Uredbe št. 44/2001 razlagati povezano ter da bi bilo treba na vprašanje, ki je v bistvu postavljeno v tej zadevi, odgovoriti nikalno.
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
8. V obravnavani zadevi se ratione temporis uporablja Uredba št. 44/2001.(6)
9. V njeni uvodni izjavi 15 je navedeno, da je treba „[v] interesu ustreznega sodnega varstva […] čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v dveh državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe. Obstajati mora jasen in učinkovit mehanizem za reševanje primerov litispendence in sorodnih pravd ter za preprečevanje problemov, ki izhajajo iz razlik med državami članicami v zvezi z določitvijo trenutka, ko se zadeva šteje za visečo [se šteje, da postopek teče]. Za namene te uredbe je treba ta trenutek opredeliti kot avtonomen koncept.“
10. Poglavje II Uredbe št. 44/2001, ki se nanaša na „Pristojnost“, vključuje oddelek 9, naslovljen „Litispendenca in sorodne pravde“.
11. Člen 27 te uredbe, ki se umešča v navedeni oddelek, določa:
„1. Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom [predmetom in podlago] med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.
2. Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča.“
12. Člen 30, točka 1, iz istega oddelka 9 določa:
„Za namene tega oddelka se šteje, da je sodišče začelo postopek:
1. v trenutku, ko je pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje vloženo na sodišču, pod pogojem da tožeča stranka pozneje ni opustila dejanj, ki bi jih morala opraviti v zvezi z vročitvijo pisanja toženi stranki […]“
13. Člen 31 iz oddelka 10 navedenega poglavja, naslovljenega „Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja“, določa, da se „[p]ri sodiščih države članice […] lahko vloži zahteva za začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so po tej uredbi za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice“.
B – Francosko pravo
14. Člen 145 CPC, ki je vključen v knjigo I („Določbe, skupne vsem sodiščem“), naslov VII („Izvajanje dokazov na sodišču“), podnaslov II („Preiskovalni ukrepi“), tega zakonika določa, da je mogoče, „če obstaja legitimen razlog za to, da se pred pravdo zavarujejo ali pridobijo dokazi o dejstvih, od katerih bi bil lahko odvisen izid spora, […] na predlog katere koli zadevne strani odrediti zakonsko dopustne preiskovalne ukrepe, in sicer na podlagi enostranskega zahtevka ali v kontradiktornem postopku za izdajo začasne odredbe“.
III – Spor o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
15. Iz predložitvene odločbe in spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da se družba HanseYachts AG ukvarja s proizvodnjo in prodajo ladij ter ima sedež v Greifswaldu (Nemčija), to je v kraju, ki je v ozemeljski pristojnosti predložitvenega sodišča.
16. Družba HanseYachts je na podlagi pogodbe, sklenjene 14. aprila 2010, družbi Port d'Hiver Yachting SARL s sedežem v Franciji prodala motorno jahto, ki jo je sama proizvedla ter je bila predana 18. maja 2010 v Greifswaldu in nato prepeljana v Francijo.
17. Družba Port d'Hiver Yachting je nato to ladjo prodala družbi Société Maritime Côte d'Azur (v nadaljevanju: družba SMCA), ki ima sedež prav tako v Franciji.
18. Družbi HanseYachts in Port d'Hiver Yachting sta 1. avgusta 2011 sklenili pogodbo o distribuciji, ki je vsebovala klavzulo o dodelitvi pristojnosti sodiščem v Greifswaldu, s katero je bilo kot upoštevno materialno pravo določeno nemško pravo, hkrati pa je bilo določeno, da ta pogodba nadomesti kakršen koli predhodni pisni ali ustni dogovor med strankama.
19. Potem ko je avgusta 2011 na enem od ladijskih motorjev nastala škoda, je družba SMCA pri Tribunal de commerce de Marseille (sodišče za gospodarske spore v Marseillu, Francija) začela kontradiktorni postopek za izdajo začasne odredbe za namene predpravdnega zahtevka za sodno odreditev priprave izvedenskega mnenja na podlagi člena 145 CPC, poziv v zvezi s tem pa je bil družbi Port d'Hiver Yachting vročen 22. septembra 2011. Postopek je začela tudi zoper družbo Volvo Trucks France kot proizvajalko teh motorjev.
20. Leta 2012 je prostovoljno priglasila udeležbo v postopku še družba Compagnie Generali IARD SA (v nadaljevanju: Generali IARD) kot zavarovatelj družbe Port d'Hiver Yachting. Leta 2013 je bila v postopek vključena še družba HanseYachts kot proizvajalka zadevne ladje.
21. Izvedenec, ki ga je pooblastilo Tribunal de commerce de Marseille (sodišče za gospodarske spore v Marseillu), je dokončno poročilo predložil 18. septembra 2014.
22. Družba HanseYachts je 21. novembra 2014 pri Landgericht Stralsund (deželno sodišče v Stralsundu) vložila negativno ugotovitveno tožbo, v kateri je predlagala, naj se odloči, da družbe Port d'Hiver Yachting, SMCA in Generali IARD zoper njo v zvezi z zadevno ladjo ne morejo uveljavljati nobene terjatve.
23. Družba SMCA je 15. januarja 2015 pri Tribunal de commerce de Toulon (sodišče za gospodarske spore v Toulonu, Francija) vložila tožbo zoper družbe Port d'Hiver Yachting, Volvo Trucks France in HanseYachts, v kateri je predlagala, naj se ugotovi solidarno odgovornost teh družb za poplačilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi spornega škodnega dogodka, in naj se jim naloži vračilo stroškov, ki so ji nastali v postopku za sodno odreditev priprave izvedenskega mnenja.
24. Ker so tožene stranke iz postopka v glavni stvari uveljavljale ugovor litispendence na podlagi člena 27 Uredbe št. 44/2001, se predložitveno sodišče sprašuje, ali mora kot eno od „vseh sodišč razen tistega, ki je prvo začelo postopek“, prekiniti postopek do ugotovitve pristojnosti Tribunal de commerce de Toulon (sodišče za gospodarske spore v Toulonu)(7) v skladu z odstavkom 1 tega člena ali pa se lahko, nasprotno, šteje za „sodišče, ki je prvo začelo postopek“, v smislu te določbe ter torej tožbo v postopku v glavni stvari razglasi za dopustno(8) in nato preizkusi njeno utemeljenost.
25. Po njegovem mnenju bi bilo treba izbrati drugo možnost, če bi Sodišče odločilo, da se je postopek pred francoskimi sodišči začel šele z vložitvijo tožbe v glavni stvari pri Tribunal de commerce de Toulon (sodišče za gospodarske spore v Toulonu), ki je bila vložena leta 2015, torej po tem, ko se je začel postopek pred njim, to je leta 2014.
26. Nasprotno pa bi bilo treba izbrati prvo možnost, če bi bilo odločeno, da „pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje“, za katero se šteje, da se je z njim začel postopek pred francoskimi sodišči, v smislu člena 30, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ni navedena vložitev tožbe, temveč je to zahtevek za sodno odreditev priprave izvedenskega mnenja, ki je bil vložen že leta 2011 pri Tribunal de commerce de Marseille (sodišče za gospodarske spore v Marseillu).
27. Predložitveno sodišče meni, da so pogoji za ugotovitev litispendence, določeni v členu 27(1) te uredbe, izpolnjeni, saj sta bili tožba v glavni stvari, vložena pri Tribunal de commerce de Toulon (sodišče za gospodarske spore v Toulonu), in tožba, ki jo samo obravnava, vloženi med istimi strankami ter imata enak predmet in podlago.
28. V teh okoliščinah je Landgericht Stralsund (deželno sodišče v Stralsundu) z odločbo z dne 8. januarja 2016, ki je na Sodišče prispela 18. januarja 2016, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Če je v procesnem pravu države članice določen samostojni dokazni postopek, v katerem se na zahtevo sodišča izdela izvedensko mnenje (tukaj: izvedensko mnenje po odredbi sodišča na podlagi francoskega prava) ter če se v tej državi članici izvede takšen samostojni dokazni postopek in nato v tej isti državi članici na podlagi ugotovitev samostojnega dokaznega postopka uvede postopek s tožbo med istimi udeleženci:
Ali je v tem primeru že pisanje, s katerim je bil uveden samostojni dokazni postopek, ‚pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje‘ v smislu člena 30, točka 1, Uredbe št. 44/2001? Ali se šele pisanje, s katerim se je začel postopek s tožbo, šteje za ‚pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje‘?“
29. Pisna stališča so predložile družbe HanseYachts, Port d'Hiver Yachting, SMCA in Generali IARD ter Evropska komisija. Francoska vlada je pisno odgovorila na vprašanja, ki ji jih je postavilo Sodišče na podlagi člena 61(1) svojega poslovnika. Obravnave ni bilo.
IV – Analiza
A – Uvodne ugotovitve
30. Pred začetkom vsebinske analize vprašanja, postavljenega Sodišču, bi želel podati nekaj pripomb glede meja preizkusa, ki ga bo moralo to opraviti.
31. Na prvem mestu je treba pripomniti, da v obravnavani zadevi Sodišču v presojo ni predložena problematika mednarodne pristojnosti predložitvenega sodišča oziroma Tribunal de commerce de Toulon (sodišče za gospodarske spore v Toulonu), čeprav je navedeno sodišče podalo nekaj ugotovitev v zvezi s tem(9) in kljub pridržkom, ki so jih v zvezi s tem izrazile nekatere stranke, ki so Sodišču predložile stališča, in sicer zlasti zaradi obstoja klavzule o sodni pristojnosti v obravnavani zadevi.(10)
32. Vsako od teh nacionalnih sodišč se bo moralo izreči o lastni pristojnosti ob upoštevanju dejstev iz spora o glavni stvari in v skladu s pravili o pristojnosti, ki izhajajo iz prava Unije, v obravnavani zadevi pravili, ki izhajajo iz določb Uredbe št. 44/2001, kot se razlagajo v s tem povezani sodni praksi.(11)
33. Naj še posebej opozorim, da namen pravila o reševanju primerov litispendence, ki je vsebovano v členu 27 Uredbe št. 44/2001, ni vzpostaviti razlikovanje ali celo hierarhijo med različnimi pristojnostmi, določenimi z navedeno uredbo, in da to procesno pravilo, ki določa zgolj to, da se prednost podeli morebitni pristojnosti sodišča, pri katerem se je najprej začel postopek, temelji le na vrstnem redu, v katerem so pred zadevnimi sodišči začeli teči postopki.(12)
34. Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je izključno predložitveno sodišče glede na posebnosti zadeve, ki jo obravnava, pristojno za presojo o tem, ali za izdajo sodbe potrebuje predhodno odločbo, in o upoštevnosti vprašanj, ki jih predloži Sodišču.(13)
35. Naj v zvezi s tem navedem zgolj to, da glede na elemente spora o glavni stvari, ki jih je predložilo predložitveno sodišče – zlasti glede na kraj, kjer je proizvajalec in prodajalec (družba HanseYachts) predal blago prvemu kupcu (družbi Port d'Hiver Yachting) –(14)prima facie ni treba šteti, da odločitev tega sodišča, da dopusti svojo mednarodno pristojnost vsaj v zvezi s tema strankama, očitno ne bi bila utemeljena in da postavljenega vprašanja za predhodno odločanje ne bi bilo mogoče upoštevati, ker ne bi bilo koristno za rešitev tega spora.(15)
36. Naj na drugem mestu poudarim, kar zadeva različne poglede predložitvenega sodišča in strank, ki so predložile stališča, da Sodišče v zvezi s pravili nacionalnega prava, ki se uporabljajo v obravnavani zadevi, še zlasti v zvezi s pravno ureditvijo preiskovalnih ukrepov in futurum, določenih s členom 145 CPC, ne more odločiti o vprašanju natančne razlage določb nacionalnega prava ene od držav članic.(16)
37. Sodišče se lahko v okviru predhodnega odločanja namreč izreče zgolj o razlagi ali veljavnosti aktov Unije, navedenih v členu 267 PDEU.(17) Vendar lahko Sodišče, ki mora nacionalnim sodiščem dati koristen odgovor, da lahko odločijo v postopku v glavni stvari, tem sodiščem v duhu sodelovanja na podlagi vseh elementov, s katerimi razpolaga, da oporne točke, za katere meni, da so potrebne.(18) Če obstaja negotovost glede vsebine zadevnih določb nacionalnega prava, si prizadeva za to, da se izreče ob upoštevanju tega dejavnika.(19)
38. Nazadnje, Sodišče je že večkrat odločilo, da je treba pojme iz Uredbe št. 44/2001 načeloma razlagati avtonomno, to je ob upoštevanju lastnih ciljev določb tega akta, ne pa glede na pravne sisteme držav članic, da bi se tako zagotovila enotna uporaba teh določb.(20) Tako razlaga pravil glede pristojnosti, določenih s to uredbo, natančneje tistih iz njenih členov 27 in 30, ne sme biti odvisna niti od pojmovanj, ki jih uporabljajo zakonodajalci teh držav ali so uporabljena v njihovi sodni praksi,(21) niti od posebnosti spora o glavni stvari.(22)
B – Vsebina vprašanja, postavljenega Sodišču
39. Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba šteti – če pravo države članice določa dokazni postopek, po katerem je mogoče po odredbi sodišča pridobiti izvedensko mnenje pred pravdo, nato pa je v tej državi na podlagi rezultatov navedenega postopka med istimi strankami vložena tožba v glavni stvari – da je pisanje, s katerim je bil začet dokazni postopek, „pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje“ v smislu člena 30, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ali pa je treba kot tako pisanje opredeliti zgolj pisanje, s katerim je bila vložena tožba v glavni stvari.
40. Zdi se, da se predložitveno sodišče nagiba k prvemu pristopu, ki se ujema s tezo, ki jo zagovarjajo vse tri tožene stranke iz postopka v glavni stvari, medtem kot sta se družba HanseYachts in Komisija opredelili za drugi pristop,(23) ki po mojem mnenju zagotavlja pravilno razlago.
41. Podobno kot Komisija menim, da mora Sodišče vprašanje, ki mu je bilo postavljeno, iz spodaj navedenih razlogov preoblikovati.
42. Naj najprej opozorim, da je v postopku sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenem s členom 267 PDEU, naloga Sodišča, da nacionalnemu sodišču da koristen odgovor, ki mu bo omogočil rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja.(24) Prav tako mora izmed vseh elementov, ki jih je predložilo navedeno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izbrati določbe prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora, ki ga obravnava, in sicer ne glede na to, da v besedilu vprašanj za predhodno odločanje morda ni bilo napoteno na te določbe.(25)
43. Čeprav se v obravnavani zadevi na formalni ravni vprašanje za predhodno odločanje neposredno nanaša le na člen 30, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ta okoliščina ni ovira za to, da Sodišče predložitvenemu sodišču predloži vse preostale elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko omogočili, da odloči v zadevi, ki jo obravnava.
44. Iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe namreč izhaja, da mora predložitveno sodišče, da bi lahko opredelilo, ali mora prekiniti postopek na podlagi člena 27 Uredbe št. 44/2001, vedeti, ali se mora v primeru, kot je tisti iz spora o glavni stvari, šteti za eno od „vseh sodišč razen tistega, ki je prvo začelo postopek“, v smislu te določbe, in sicer ob upoštevanju datuma – ki ga mora opredeliti Sodišče ob upoštevanju navedenega člena 30 – na katerega je, kot je navedlo predložitveno sodišče, pred francoskim sodiščem začel teči postopek z istima predmetom in podlago med istimi strankami. Torej menim, da je potrebna povezana razlaga členov 27 in 30 te uredbe.
45. Nasprotno pa menim, da v obravnavani zadevi ne bi bila koristna opredelitev pojma „začasni ukrepi ali ukrepi zavarovanja“ kot takega v smislu člena 31 Uredbe št. 44/2001, saj predložitveno sodišče na koncu odločbe zgolj nakazuje možnost upoštevanja sodne prakse Sodišča v zvezi s tem pojmom, na podlagi katere bi se po analogiji razlagal člen 30 te uredbe.(26)
46. Glede na navedeno menim, da je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe razumeti, kot da se v bistvu nanaša na to, da se v primeru morebitne litispendence opredeli, ali se lahko datum, na katerega je bil začet postopek za izvedbo predpravdnega preiskovalnega ukrepa, obravnava kot datum, na katerega „se šteje, da je sodišče[, pristojno za odločanje o zahtevku v glavni stvari, vloženem v isti državi članici na podlagi rezultata tega ukrepa,] začelo postopek“, v smislu člena 30, točka 1, Uredbe št. 44/2001, saj bi lahko dokazni postopek in posledični zahtevek v glavni stvari tvorila samo eno procesno enoto.
47. Če bo, kot predlagam, takšna razlaga zavrnjena, bo to konkretno pomenilo, da je treba sodišče druge države članice, pri katerem je bila – kot v sporu o glavni stvari – vložena tožba v glavni stvari po koncu dokaznega postopka, vendar pred vložitvijo navedenega zahtevka v glavni stvari med istimi strankami, ki ima ista predmet in podlago, obravnavati kot „sodišče, ki je prvo začelo postopek“, v smislu člena 27 te uredbe.
48. Pred dejanskim začetkom razlage, za katero je bilo zaprošeno, je treba potrditi točnost predhodnih trditev predložitvenega sodišča, po katerih bi bila lahko v okoliščinah, kot so tiste iz spora, ki mu je bil predložen v odločanje, podana litispendenca v skladu z zadnjenavedenim členom.
C – Možnost, da je bila podana litispendenca, z vidika člena 27 Uredbe št. 44/2001
49. Landgericht Stralsund (deželno sodišče v Stralsundu) svoje vprašanje za predhodno odločanje utemeljuje na premisi, da bi lahko postopek, ki teče pred njim, prišel v navzkrižje s tožbo v glavni stvari, vloženo pri Tribunal de commerce de Toulon (sodišče za gospodarske spore v Toulonu), in da bi lahko pravila v zvezi z litispendenco, določena v členu 27 Uredbe št. 44/2001, privedla do tega, da bi moralo to nemško sodišče prekiniti postopek kot eno od „vseh sodišč razen tistega, ki je prvo začelo postopek“, če se lahko šteje, da je bila navedena tožba vložena že v fazi dokaznega postopka, ki je bil uveden pri Tribunal de commerce de Marseille (sodišče za gospodarske spore v Marseillu), s katerim bi tvorila celoto.
50. Po drugi strani menim, da predložitveno sodišče ne predvideva možnosti, da bi moralo prav tako prekiniti postopek zaradi litispendence, če bi se oba francoska postopka, nasprotno, obravnavala ločeno drug od drugega. Po mojem mnenju je treba obveznost prekinitve postopka v tem primeru jasno izključiti ob upoštevanju elementov prava Unije, ki jih bom razvil v nadaljevanju, saj, prvič, je bila francoska tožba v glavni stvari – če se obravnava ločeno – vložena na datum, poznejši od datuma vložitve nemške tožbe v glavni stvari, in drugič, francoski dokazni postopek ni imel enake podlage in enakega predmeta kot zadnjenavedena in poleg tega ob njeni vložitvi niti ni več tekel.
51. Naj namreč opozorim, da člen 27 Uredbe št. 44/2001 ureja izključno primere litispendence, ko so pri sodiščih različnih držav članic začeti sočasni postopki, v katerih bi bile lahko izdane nezdružljive odločbe,(27) to je „[č]e […] tečejo postopki z istim zahtevkom [predmetom in podlago] med istima strankama“. Sodišče se je že večkrat izreklo o razlagi, ki jo je treba uporabiti za ta trojni pogoj glede istovetnosti strank, predmeta in podlage,(28) pri čemer je poudarilo, da je treba opredelitev teh pojmov podati samostojno ob upoštevanju ureditve in ciljev te uredbe.(29)
52. Kar zadeva prvo od teh treh kumulativnih meril, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je izpolnjeno, če v obeh sočasnih postopkih nastopajo iste stranke, in sicer ne glede na to, da imajo v postopkih morda različne položaje.(30)
53. V obravnavani zadevi ni pomembno, da je tožeča stranka pred francoskimi sodišči, to je družba SMCA, v postopku pred predložitvenim sodiščem tožena stranka, obratno pa velja za družbo HanseYachts.(31) Prav tako ni pomembno, da istovetnost strank – kot v obravnavani zadevi – ni popolna, ampak je zgolj delna, k čemur je treba kljub vsemu dodati, da se morajo v takem primeru vsa sodišča razen tisto, ki je prvo začelo postopek, izreči za nepristojna le v zvezi s strankami v sporu pred njimi, ki so hkrati stranke v predhodno začetem postopku, postopek med preostalimi strankami pa se lahko nadaljuje pred temi sodišči.(32)
54. Kar zadeva merilo glede istovetnosti podlage, je Sodišče pojasnilo, da je treba ta pojem razumeti, kot da zajema „dejstva in pravno pravilo, na katerih zahtevek temelji“.(33) Pogoj v zvezi z istovetnostjo predmeta, ki je opredeljen kot sopomenka „cilju zahtevka“ –(34) zasnovanemu široko –(35) se v sodni praksi Sodišča včasih obravnava skupaj s predhodnim merilom.(36)
55. V obravnavani zadevi – kot navaja predložitveno sodišče – iz navedene sodne prakse izhaja, da sta zadnjenavedeni merili izpolnjeni, kar zadeva morebitno litispendenco med zahtevkom, s katerim se predlaga, naj se odloči, da je tožena stranka odgovorna za škodo, in naj se ji zato naloži plačilo odškodnine, kot je bil podan pred Tribunal de commerce de Toulon (sodišče za gospodarske spore v Toulonu), zlasti zoper družbo HanseYachts, ter zahtevkom iste tožene stranke, s katerim ta predlaga, naj se ugotovi, da za navedeno škodo ni odgovorna, kot je bil podan pred Landgericht Stralsund (deželno sodišče v Stralsundu) na pobudo družbe HanseYachts, saj sta ta postopka drug drugemu antipodna.(37)
56. Vendar ta ugotovitev ne prejudicira odgovora, ki ga je treba podati na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče in se natančneje nanaša na to, ali se mora to sodišče – zaradi učinka morebitne združitve dokaznega postopka, začetega v drugi državi članici, in tožbe v glavni stvari, ki je bila zatem vložena v isti državi članici, v celoto – obravnavati kot eno od „vseh sodišč razen tistega, ki je prvo začelo postopek“, v smislu člena 27 v povezavi s členom 30 Uredbe št. 44/2001, kar po mojem mnenju ne drži.(38)
57. Naj zaradi celovitosti še dodam, da po mojem mnenju ni mogoče ugotoviti istovetnosti podlage in predmeta med tožbo v glavni stvari, kot je tožba iz spora o glavni stvari, katere namen je ugotoviti neobstoj odškodninske odgovornosti, in postopkom, katerega namen je izvedba predpravdnega preiskovalnega ukrepa, kot je bil postopek, ki je bil pred Tribunal de commerce de Marseille (sodišče za gospodarske spore v Marseillu) uveden za namene priprave sodno odrejenega izvedenskega mnenja, čeprav navedena postopka izvirata iz istega dejanskega stanja. Tako dvojno istovetnost je treba po mojem mnenju zavrniti, če se pravna pravila, na katera se sklicujejo vlagatelji zahtevkov, in cilji, ki jih želijo doseči v vsaki od obeh kategorij postopkov, temeljno razlikujejo, in sicer ne glede na posebnosti obravnavane zadeve.
58. Kot namreč navaja Komisija, je namen dokaznega postopka iz obravnavane zadeve zgolj odrediti preiskovalni ukrep in futurum, katerega cilj je pred pravdo zavarovati ali pridobiti dokaze o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče pozneje morda vložiti tožbo v glavni stvari. Tak postopek je sicer res lahko kontradiktoren,(39) vendar njegov končni izid – v obravnavani zadevi sodno odrejena priprava izvedenskega mnenja – kljub vsemu ne povzroči vsebinske presoje obravnavanih pravic, ki se v tem primeru nanašajo na odškodninsko odgovornost. Nasprotno pa je predmet tožbe v glavni stvari, kakršna je bila vložena pri predložitvenem sodišču, ugotoviti, da tožeča stranka ni nikakor odgovorna za škodo, nastalo zaradi škodnega dogodka na ladji, ki jo je prodala. Namen tožeče stranke je torej pridobiti meritorno odločbo, s katero se bo spor končal. Torej menim, da v postopkih s tako različnima predmetoma ne obstaja tveganje, da bi bili izdani nezdružljivi odločbi, na katerem temelji mehanizem litispendence iz člena 27 Uredbe št. 44/2001.
59. Menim, da tako ugotovljene temeljne razlike med predpravdnim dokaznim postopkom in tožbo v glavni stvari, ki temelji na rezultatih tega postopka, nasprotujejo možnosti, da bi se dopustilo – o čemer razmišlja predložitveno sodišče – da je pisanje, s katerim se je začel prvonavedeni postopek, hkrati pisanje o začetku zadnjenavedenega.
D – Morebitna opredelitev pisanja, s katerim se je začel predpravdni dokazni postopek, kot enakovredno pisanju, s katerim se je zatem začel postopek v glavni stvari, z vidika člena 30 Uredbe št. 44/2001
60. Sodišče je že razlagalo člen 30 Uredbe št. 44/2001 v povezavi s členom 27 te uredbe. Ob tej priložnosti je navedlo, da ta uredba ne pojasnjuje, v katerih okoliščinah je treba šteti, da je pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, „ugotovljena“ v smislu člena 27 te uredbe, s katerim je določeno zgolj postopkovno pravilo, ki temelji na vrstnem redu, v katerem se je začel postopek pred zadevnimi sodišči, vendar pa člen 30 te uredbe enotno in samostojno opredeljuje datum, na katerega „se šteje, da je sodišče začelo postopek“, za uporabo določb te uredbe v zvezi z litispendenco.(40)
61. Naj poudarim, da se – na kar kažejo prve besede, uporabljene v členu 30 Uredbe št. 44/2001 – materialnopravno pravilo, določeno v tem členu, uporablja za vse določbe iz oddelka 9 te uredbe, torej ne le za tiste iz njenega člena 27, ki se uporabljajo v primeru litispendence, ampak tudi za tiste iz njenega člena 28, ki se uporabljajo v primeru sorodnih pravd, in tiste iz njenega člena 29 v zvezi s posebno predpostavko, po kateri je za odločanje o sočasnih zahtevkih izključno pristojnih več sodišč. Torej mora biti razlaga, ki bo podana v zvezi z navedenim členom 30, prilagojena vsem tem različnim primerom.
62. V obravnavani zadevi se predložitveno sodišče za utemeljitev široke razlage, ki jo predlaga in po kateri bi se dokazni postopek vključil v postopek v glavni stvari, ki mu sledi v isti državi članici, na prvem mestu sklicuje na člen 30 Uredbe št. 44/2001, iz katerega izhaja, da lahko začetek postopka pred sodiščem temelji ne le na „pisanju o začetku postopka“, ampak tudi na „enakovrednem pisanju“, ki bi se lahko po njegovem mnenju ujemalo s pisanjem, predloženim sodišču, ki je odredilo zadevni preiskovalni ukrep in futurum.
63. Pripravljalni dokumenti v zvezi z Uredbo št. 44/2001 ne vsebujejo nobenega koristnega pojasnila glede te alternativne navedbe. Naj pripomnim, da je bila ta vključena že v člen 19(1) in (4) Uredbe (ES) št. 1348/2000,(41) katerega besedilo se je zgledovalo po enem od mednarodnih aktov.(42) Ob upoštevanju navedb v zvezi s pojmom „enakovredno pisanje“ v smislu tega mednarodnega akta(43) in presoje iz sodbe Sodišča v zvezi z Bruseljsko konvencijo(44) močno dvomim, da bi bilo mogoče sprejeti tezo, ki jo zagovarja predložitveno sodišče.
64. Naj zlasti poudarim, da besedilo navedenega člena 30, ker je napisano v ednini, po mojem mnenju prepoveduje sprejetje te teze. Ta člen namreč opredeljuje trenutek, ko „se šteje, da je sodišče začelo postopek“, ter v ta namen v točki 1 in 2 napotuje na „trenut[ek], ko je pisanje […] vloženo na [zadevnem] sodišču“,(45) medtem ko druge določbe iste uredbe napotujejo na „sodišča“ države članice v celoti.(46)
65. Ta terminološki podatek ni nevtralen, zlasti ob upoštevanju okoliščin, kot so tiste iz obravnavane zadeve, ko francosko sodišče, pred katerim je bil začet dokazni postopek, ni hkrati sodišče, pri katerem je bila vložena tožba v glavni stvari, ki naj bi pomenila nadaljevanje navedenega postopka. To, da imata navedeni sodišči sedež v isti državi članici, z vidika pravila za določitev datuma, na katerega je bil začet postopek pri točno določenem sodišču, kot je izoblikovano v navedenem členu 30, sploh ni pomembno.
66. Na drugem mestu predložitveno sodišče navaja, da je namen člena 30 Uredbe št. 44/2001 preprečiti, da bi stranke zlorabile procesne razlike, ki obstajajo znotraj Unije. Tveganje „izpodkopavanja“, ki ga omenja to sodišče, sicer res ni izključeno,(47) zlasti v primeru negativne ugotovitvene tožbe, kot je tista iz postopka v glavni stvari.(48) Vendar menim, da „forum shopping“ z Uredbo št. 44/2001 ni prepovedan in da v obravnavani zadevi procesno ravnanje družbe HanseYachts še ni zloraba.
67. Iz uvodne izjave 15 Uredbe št. 44/2001(49) in zakonodajnih dokumentov iz obdobja pred njo(50) izhaja, da je bil glavni namen sprejetja člena 30 te uredbe zmanjšati težave in pravne negotovosti, nastale zaradi velike raznovrstnosti mehanizmov, ki so obstajali v državah članicah za določanje datuma, na katerega je bil začet postopek pred sodiščem, in sicer z materialnopravnim pravilom, ki omogoča preprosto in poenoteno opredelitev tega datuma.(51)
68. Z obema sklopoma meril iz točk 1 in 2 navedenega člena 30 je vzpostavljen enoten mehanizem, ki – kot navaja družba HanseYachts – preprečuje razlago pojmov iz tega člena s sklicevanjem na vsebino različnih nacionalnih predpisov.(52) Torej priporočam, da se pri razlagi pomena določb navedenega člena 30 ne uporabi širok pristop, da se tako zagotovi združljivost s ciljema enotnosti in pravne varnosti, zastavljenima z njim.(53)
69. Na tretjem mestu predložitveno sodišče svojo tezo utemeljuje s praktičnimi trditvami, ki me ne prepričajo. V zvezi s tem navaja, da je ukrep izvedenskega mnenja, ki ga je v obravnavani zadevi odredilo francosko sodišče, bolje prilagojen materialnopravnim vprašanjem, ki bi se lahko postavila v okviru postopka v glavni stvari, ki bi potekal v Franciji, in da bi se bilo treba izogniti stroškom, ki bi lahko nastali zaradi morebitnega zaslišanja izvedenca v Nemčiji. Menim, da navedene omejitve še zdaleč niso nepremostljive ter da taki pomisleki ne morejo prevladati nad vidiki, ki izhajajo iz besedila in namena člena 30 Uredbe št. 44/2001, ki sem jih pravkar navedel.
70. Če se poleg tega v skladu z mojim priporočilom(54) upošteva, da predpravdni dokazni postopek nima enake podlage in enakega predmeta kot postopek v glavni stvari v smislu člena 27 navedene uredbe, menim, da se je težko strinjati s trditvijo, da je mogoče pisanje, s katerim se je začel ta postopek, obravnavati kot „pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje“ v smislu člena 30 te uredbe, s katerim se začne postopek v glavni stvari, ki je bil uveden na podlagi rezultatov prvonavedenega postopka.
71. Neenotnost postopka je mogoče konkretneje preveriti ob upoštevanju podatkov iz spora o glavni stvari. Kot namreč navajata francoska vlada in Komisija, je že besedilo člena 145 CPC v nasprotju s tezo o obstoju materialnopravne kontinuitete med dokaznim postopkom, določenim s tem členom, in postopkom v glavni stvari, uvedenim zatem, saj je v tej določbi izrecno navedeno prav to, da je treba zahtevek za navedeni preiskovalni ukrep podati „pred pravdo“, ne pa v povezavi s tožbo.(55)
72. Moja analiza je podkrepljena z dejstvom, da o nadaljnjih posledicah preiskovalnega ukrepa in futurum, v obravnavani zadevi o upoštevanju izvedenskega poročila, ne odloča sodišče, ki je ta ukrep odredilo. Kot namreč navaja francoska vlada, to sodišče načeloma konča postopek, začet pred njim, z izdajo odločbe o odobritvi ali zavrnitvi zahtevka za tak ukrep. Poleg tega se v postopku, ki se nanaša na glavno stvar, navedena odločba nikakor ne obravnava kot pravnomočna.(56)
73. Poleg tega ni nujno, da je po dokaznem postopku vložena tožba v glavni stvari, saj se lahko zadevna oseba, ki ni zavezana k temu, da mora po izvedbi preiskovalnega ukrepa vložiti tožbo, raje odloči za reševanje spora po mirni poti ali pa opusti kakršen koli ukrep zoper nasprotno stranko. Pa tudi če je vložena tožba v glavni stvari, je to mogoče storiti pri drugem sodišču, kar se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi, saj je – naj spomnim – izvedensko mnenje odredilo Tribunal de commerce de Marseille (sodišče za gospodarske posle v Marseillu), tožba v postopku v glavni stvari pa je bila vložena pri Tribunal de commerce de Toulon (sodišče za gospodarske spore v Toulonu).(57)
74. Podobno kot družba HanseYachts in Komisija menim, da s pravilom v zvezi z mirovanjem zastaralnega roka iz člena 2239 francoskega civilnega zakonika,(58) s katerim predložitveno sodišče in družba Port d'Hiver Yachting utemeljujeta trditev, da obstaja neposredna povezava med preiskovalnim ukrepom in futurum in tožbo v glavni stvari, vloženo zatem, ni mogoče utemeljeno nasprotovati predhodnim ugotovitvam, saj ta določba še ne dokazuje obstoja zatrjevane enotnosti postopka.(59)
75. Torej po mojem mnenju v takem primeru manjka kontinuiteta, na katero se sklicuje predložitveno sodišče. Zdi se mi, da poleg tega to sodišče dopušča, da je zadevni dokazni postopek pravno ločen od tožbe v glavni stvari, predvsem z vidika člena 145 CPC,(60) saj zlasti v besedilu vprašanja za predhodno odločanje prvi postopek tudi samo opredeljuje kot „samostojen“ v odnosu do drugega.
76. Glede na vse navedeno menim, da je treba člena 27 in 30 Uredbe št. 44/2001 razlagati povezano, in sicer tako, da če je bil v eni od držav članic na podlagi rezultata preiskovalnega ukrepa in futurum začet postopek v glavni stvari, ni mogoče šteti, da je bil ta postopek začet že ob začetku postopka, katerega namen je bil izvedba navedenega ukrepa v isti državi. Torej sodišču druge države članice, pri katerem je bila po tem dokaznem postopku, vendar pred začetkom navedenega postopka v glavni stvari, vložena tožba med istimi strankami ter z enakima predmetom in podlago kot v zadnjenavedenem postopku, ni treba prekiniti postopka zaradi litispendence na podlagi navedene uredbe, saj ni eno od vseh sodišč razen tisto, ki je prvo začelo postopek.
77. Kot sem že navedel,(61) po mojem mnenju v tej zadevi ni treba razložiti člena 31 Uredbe št. 44/2001. Naj kljub temu zaradi izčrpnosti še dodam, da predložitveno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navaja možnost upoštevanja sodbe St. Paul Dairy,(62) ki se je nanašala na člen 24 Bruseljske konvencije, ki se v bistvu ujema z navedenim členom 31. V tej sodbi je Sodišče odločilo, da v opredelitev „začasni ukrepi ali ukrepi zavarovanja“ v smislu navedenega člena 24 ne spadajo preiskovalni ukrepi, katerih edini namen je predlagatelju omogočiti, da pred pravdo oceni možnosti za uspeh v morebitnem postopku s tožbo,(63) in sicer zlasti zaradi potrebe po tem, da se prepreči več sodnih pristojnosti v zvezi z istim pravnim razmerjem.
78. Predložitveno sodišče napeljuje na možnost, da bi se lahko preiskovalni ukrepi iz člena 145 CPC ujemali z ukrepi, na katere se nanaša navedena sodba, obrazložitev te sodbe pa bi lahko za razlago, ki jo je treba podati v zvezi s členom 30 Uredbe št. 44/2001, na katerega se nanaša njegovo vprašanje za predhodno odločanje, pomenila, da po tem, ko je bil v eni od držav članic odrejen tovrsten dokazni ukrep, v drugi državi članici ni dovoljena vložitev tožbe v glavni stvari.
79. Menim, da je treba vprašanje, ali je mogoče predpravdni preiskovalni ukrep obravnavati kot začasni ukrep ali ukrep zavarovanja v smislu člena 31 Uredbe št. 44/2001, v takem kontekstu analizirati le na kratko, saj je treba ugotoviti, da je predložitveno sodišče na to problematiko napotilo le podredno in da se mnenja v zvezi z njo razhajajo, še zlasti v zvezi s členom 145 CPC, in sicer ne le v pisnih stališčih in odgovorih, predloženih Sodišču v obravnavani zadevi,(64) ampak tudi v doktrini.(65)
80. Naj v zvezi s tem zgolj pripomnim, da je na strukturni ravni člen 31 vključen v oddelek 10 Uredbe št. 44/2001, ki se nanaša na začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja, člena 27 in 30 te uredbe – ki sta edina člena, katerih razlaga je potrebna v obravnavani zadevi – pa sta vključena v oddelek 9, ki se nanaša na litispendenco in povezane pravde. Na vsebinski ravni se člen 31 drugače kakor zadnjenavedene določbe, s katerimi je urejena povezava med postopki, ki vzporedno tečejo v različnih državah članicah, ravna po povsem drugačni logiki, saj določa pravilo odstopanja glede pristojnosti – ki ga Sodišče torej pojmuje ozko –(66) po katerem lahko sodišče države članice odredi začasni ukrep ali ukrep zavarovanja, tudi če bi bilo za vsebinsko odločanje na podlagi navedene uredbe pristojno sodišče druge države članice.
81. Menim torej, da ob upoštevanju namena vprašanja za predhodno odločanje, kot je bilo preoblikovano, razlogovanje po analogiji s sodbo St. Paul Dairy(67) ni potrebno ter da se z vsebino te sodbe vsekakor ne bi moglo ovreči razlage členov 27 in 30 Uredbe št. 44/2001, kakršno predlagam v obravnavani zadevi.(68)
V – Predlog
82. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Landgericht Stralsund (deželno sodišče v Stralsundu, Nemčija), odgovori:
Člen 27 in člen 30, točka 1, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da se – če je bil v eni od držav članic izpeljan samostojen dokazni postopek za odreditev predpravdnega preiskovalnega ukrepa in je bila na podlagi rezultatov navedenega preiskovalnega ukrepa pred sodiščem iste države članice vložena tožba v glavni stvari – datum, na katerega „se šteje, da je [to] sodišče začelo postopek“, v smislu navedenega člena 30 ne ujema z začetkom dokaznega postopka, kar pomeni, da je treba sodišče druge države članice, pri katerem je bila v vmesnem času vložena tožba v glavni stvari med istimi strankami ter z enakima predmetom in podlago, kot jih ima zgoraj navedena tožba, obravnavati kot „sodišče, ki je prvo začelo postopek“, v smislu navedenega člena 27.