SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 16. decembra 2011(*)
„Damping – Uvoz določenih vrst magnezitne opeke s poreklom s Kitajske – Uredba, ki je bila sprejeta ob koncu vmesnega pregleda – Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno – Upoštevanje davka na dodano vrednost države izvora – Uporaba drugačne metode kot pri prvotni preiskavi – Sprememba okoliščin – Člena 2(10)(b) in 11(9) Uredbe (ES) št. 384/96 (postala člena 2(10)(b) in 11(9) Uredbe (ES) št. 1225/2009)“
V zadevi T‑423/09,
Dashiqiao Sanqiang Refractory Materials Co. Ltd s sedežem v Dashiqiau (Kitajska), ki jo zastopata J.-F. Bellis in R. Luff, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga je sprva zastopal J.-P. Hix, nato J.-P. Hix in B. Driessen, zastopnika, sprva skupaj z G. Berrischem in G. Wolfom, nato z G. Berrischem, odvetnikoma,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopata É. Gippini Fournier in H. van Vliet, zastopnika,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 826/2009 z dne 7. septembra 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1659/2005 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz določenih vrst magnezitne opeke s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 240, str. 7), kolikor protidampinška dajatev, ki je v tej uredbi določena za tožečo stranko, presega tisto, ki bi se uporabila, če bi bila določena na podlagi metode izračuna, ki je bila uporabljena pri prvotni preiskavi, da bi se upoštevalo nevračilo kitajskega davka na dodano vrednost pri izvozu,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J. Azizi (poročevalec), predsednik, V. Vadapalas in S. Frimodt Nielsen, sodnika,
sodna tajnica: V. Nagy, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. junija 2011
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Osnovna protidampinška ureditev je vsebovana v Uredbi Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: osnovna uredba) (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek v UL 2010, L 7, str. 22)).
2 Člen 2(1), (8) in (10) osnovne uredbe (postal člen 2(1), (8) in (10) Uredbe št. 1225/2009) v različici, ki jo je treba uporabiti za obravnavano zadevo, določa:
„1. Normalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici.
[…]
8. Izvozna cena je cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi iz države izvoznice v Skupnost.
[…]
10. Izvede se poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. Kadar normalna vrednost in izvozna cena, ne temeljita na taki primerljivi osnovi, se v obliki prilagoditev, ustrezno upoštevajo, v vsakem primeru, odvisno od pomena, razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na primerljivost cen. Pri izvajanju prilagoditev se bo izogibalo vsem podvajanjem, predvsem glede na popuste, rabate, količine in ravni trgovanja. Če so predpisani pogoji izpolnjeni, so dejavniki, za katere se lahko delajo prilagoditve, naslednji:
[…]
b) Uvozne dajatve in posredni davki
Izvede se prilagoditev normalne vrednosti za znesek, ki ustreza kakršnim koli uvoznim dajatvam ali posrednim davkom, ki bremenijo podoben izdelek in materiale, ki so vanj fizično vgrajeni, če so namenjeni za potrošnjo v državi izvoznici in ki se ne pobirajo ali se vrnejo za izdelek, ki se izvozi v Skupnost.
[…]
k) Drugi dejavniki
Prilagoditev je možna tudi za razlike v drugih dejavnikih, ki niso določeni v pododstavkih od (a) do (j), če se pokaže, da ti dejavniki vplivajo na primerljivost cen, kakor se zahteva v skladu s tem odstavkom, in predvsem, da stranke dosledno plačujejo različne cene na notranjem trgu zaradi razlike v takšnih dejavnikih.“
3 Člen 11(3) in (9) osnovne uredbe (postal člen 11(3) in (9) Uredbe št. 1225/2009) v različici, ki jo je treba uporabiti za obravnavano zadevo, določa:
„3. Potrebo po nadaljevanju izvajanja ukrepov je mogoče pregledati, kjer je to upravičeno, na pobudo Komisije ali na zahtevo države članice ali pa, pod pogojem, da je minilo smiselno dolgo časovno obdobje vsaj enega leta od uvedbe dokončnega ukrepa, na zahtevo katerega koli izvoznika ali uvoznika ali proizvajalcev Skupnosti, če ta zahteva vsebuje dovolj dokazov, ki utemeljujejo potrebo po takšnem vmesnem pregledu.
[…]
9. Pri vseh preiskavah, povezanih z ustreznim pregledom ali vračilom denarja, ki se izvajajo v skladu s tem členom, Komisija, pod pogojem, da se okoliščine ne spremenijo, uporabi isto metodologijo [metodo] kakor pri preiskavi, na osnovi katere je bila dajatev določena, ob ustreznem upoštevanju člena 2, še posebej odstavka 11 in 12, ter člena 17.“
Dejansko stanje
Upoštevne protidampinške uredbe
4 Komisija Evropskih skupnosti je 11. aprila 2005 sprejela Uredbo (ES) št. 552/2005 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih magnezitnih opek s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 93, str. 6), s katero je bila med drugim uvedena začasna protidampinška dajatev v višini 66,1 % na uvoz nekaterih magnezitnih opek, ki jih proizvaja tožeča stranka, družba Dashiqiao Sanqiang Refractory Materials Co. Ltd, v Evropsko skupnost.
5 Svet Evropske unije je z Uredbo (ES) št. 1659/2005 z dne 6. oktobra 2005 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz določenih vrst magnezitne opeke s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 267, str. 1) med drugim uvedel dokončno protidampinško dajatev v višini 27,7 % na uvoz določenih vrst magnezitne opeke, ki jih proizvaja tožeča stranka, v Skupnost.
6 Na zahtevo tožeče stranke je bil glede Uredbe št. 1659/2005 opravljen delni vmesni pregled na podlagi člena 11(3) osnovne uredbe (postal člen 11(3) Uredbe št. 1225/2009). Po končanem pregledu je Svet sprejel Uredbo (ES) št. 826/2009 z dne 7. septembra 2009 o spremembi Uredbe [št. 1659/2005] (UL L 240, str. 7) (v nadaljevanju: izpodbijana uredba), s katero je bila protidampinška dajatev na uvoz določenih vrst magnezitne opeke, ki jih proizvaja tožeča stranka, zmanjšana na 14,4 %.
Kitajska ureditev DDV
7 Kitajski zakonodajalec je uvedel sistem davka na dodano vrednost (DDV), po katerem se je DDV v višini 17 % plačeval načeloma od vseh prodaj, opravljenih na domačem trgu in v izvozu. Vendar pa medtem ko je bil prodajalec zavezan k plačilu celotnega DDV za prodaje, opravljene na domačem trgu, se mu je lahko DDV od izvoza v celoti vrnil.
8 Med prvotno preiskavo, ki je pokrivala obdobje od 1. aprila 2003 do 31. marca 2004 in ob koncu katere je bila sprejeta Uredba št. 1659/2005, se je DDV od izvoza magnezitnih opek prodajalcu/izvozniku delno vrnil, in sicer 15 % v letu 2003 in 13 % v letu 2004. V obdobju preiskave v zvezi s pregledom, ob koncu katerega je bila sprejeta izpodbijana uredba, namreč od 1. januarja 2007 do 31. marca 2008, je bila nato stopnja vračila DDV za izvoz magnezitnih opek zmanjšana na nič.
Upravni postopki
9 Pri prvotni preiskavi je Komisija opravila primerjavo med normalno vrednostjo in izvozno ceno, ki je v uvodnih izjavah 61 in 62 Uredbe št. 552/2005, na kateri je napoteno v uvodni izjavi 9 Uredbe št. 826/2009, povzeta tako:
„(61) Normalna vrednost in izvozne cene so se primerjale na podlagi cene franko tovarna in na enaki ravni trgovine. Zaradi poštene primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno so se v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe upoštevale razlike v faktorjih, za katere se je trdilo in pokazalo [dokazalo], da so vplivale na cene in primerljivost cen.
(62) V skladu s tem so bila izplačana nadomestila [izvedene prilagoditve] za razlike v transportnih stroških, stroških zavarovanja, nakladanja in povezanih stroških, stroških kreditiranja, provizij, uvoznih dajatev ter poprodajnih stroških (jamstvo/garancija).“
10 Svet je v odgovoru na tožbo ta pristop institucij pri prvotni preiskavi obrazložil tako. Ker naj bi instituciji ugotovili, da je bilo vračilo DDV za izvoz magnezitnih opek skoraj popolno, naj bi se odločili, da bosta „za primerjavo z izvozno ceno uporabili normalno vrednost brez DDV, kot če bi bila izvozna cena dejansko oproščena vsakršnega DDV, in da bosta od te cene odšteli znesek nevrnjenega DDV“. Svet je pojasnil, da čeprav bi bilo „bolj v skladu s členom 2(10)[(b)] osnovne uredbe, da bi se v normalni vrednosti [ohranila] stopnja DDV, sorazmerna tej, ki je veljala za izvoz po vračilu, in da se ne bi preostali DDV odštel od prodajne cene“, naj bi se menilo, da je „glede na nizko stopnjo DDV, ki je veljala za izvoz (blizu nič) po tem, ko so kitajski davčni organi med prvotno preiskavo vrnili DDV, […] administrativno bolj praktično ta DDV odšteti od izvoznih cen“.
11 Tožeča stranka je med obravnavo predložila nedatiran dokument z naslovom „Posebno dokončno razkritje“ (Specific definitive disclosure), iz katerega je razvidno, da je bila izvozna cena dejansko prilagojena na način, kot ga je opisal Svet. Po opredelitvi strank je bil ta dokument vključen v spis, kar se je vpisalo v zapisnik o obravnavi. Svet je na obravnavi poleg tega navedel, da instituciji zdaj menita, da pristop pri prvotni preiskavi ni bil v skladu s členom 2(10)(b) osnovne uredbe (postal člen 2(10)(b) Uredbe št. 1225/2009), saj se ta določba nanaša le na prilagoditev normalne vrednosti, in ne na prilagoditev izvozne cene, in da bi prilagoditev te cene morala temeljiti na členu 2(10)(k) te uredbe (postal člen 2(10)(k) Uredbe št. 1225/2009).
12 Komisija je 15. julija 2009 tožeči stranki poslala dokument z naslovom „Dokument o splošnem razkritju R453“ (General Disclosure Document R453), v katerem je glede metode primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno, uporabljene med postopkom pregleda, pod točko B.4, naslovljeno „Primerjava“, navedla :
„Za vsako vrsto zadevnega izdelka sta se primerjali povprečna normalna vrednost in povprečna izvozna cena na podlagi cene franko tovarna in na enaki ravni trgovine. Zaradi poštene primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno so se v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe upoštevale razlike v dejavnikih, za katere se je trdilo in dokazalo, da so vplivale na cene in na primerljivost cen. Zato so bile po potrebi in kadar je bilo upravičeno, izvedene prilagoditve za stroške prevoza, zavarovanja, manipuliranja in nakladanja, stroške kredita ter dejansko plačane protidampinške dajatve.
S preiskavo je bilo ugotovljeno, da DDV, plačan pri izvozu, ni bil vrnjen. V prvotni preiskavi se je DDV odštel tako od normalne vrednosti kot od izvozne cene, da bi izvozna cena in normalna vrednost odražali isto raven posredne obdavčitve. Vendar v skladu s členom 2(10)(b) osnovne uredbe menimo, da je metoda, ki jo je treba uporabiti v primeru nevračila posrednih davkov na izvoz, ta, da se normalna vrednost prilagodi za znesek notranjih davkov, ki jih je treba uporabiti ob prodaji podobnega izdelka za potrošnjo v državi izvoznici. Zato se je normalna vrednost določila ob upoštevanju DDV, ki je bil plačan ali se plačuje.“
13 Komisija je v drugem dokumentu z naslovom „Priloga II Dokument o posebnem razkritju“ (Annex II Specific Disclosure Document), ki je bil tožeči stranki poslan istega dne, pod točko 3.2, naslovljeno „Prilagoditve – Normalna vrednost“, pojasnila:
„Izvedene so bile prilagoditve normalne vrednosti iz naslova stroškov prevoza, zavarovanja, manipuliranja in nakladanja ter stroškov kredita.
V skladu s členom 2(10)(b) osnovne uredbe je metoda, ki jo je treba uporabiti v primeru nevračila posrednih davkov na uvoz, ta, da se normalna vrednost prilagodi za znesek notranjih davkov, ki jih je treba uporabiti ob prodaji podobnega izdelka za potrošnjo v državi izvoznici. Zato se je normalna vrednost določila ob upoštevanju DDV, ki je bil plačan ali se plačuje. Stopnja DDV, uporabljena v ta namen, znaša 17 %.“
14 Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. julija 2009 predložila svoje pripombe na dokumenta iz točk 12 in 13 zgoraj, pri čemer je zlasti izpodbijala „novo“ metodo primerjave izvozne cene z normalno vrednostjo, opravljeno na podlagi „skupaj z DDV“.
15 Komisija je 31. julija 2009 tožeči stranki poslala dokument z naslovom „Usmeritve služb Komisije po vašem odzivu na končno razkritje“ (Orientations of the Commission’s services after your reactions to final disclosure), v katerem je bilo v točki 3 med drugim navedeno:
„V predloženih razkritjih […] je bilo navedeno, da je bilo s preiskavo ugotovljeno, da DDV, plačan pri izvozu, ni bil povrnjen (niti delno, kot v prvotni preiskavi). V razkritju, ki je bilo predloženo vložniku v skladu s členom 20 osnovne uredbe, je bilo zato navedeno, da bosta tako izvozna cena kot normalna vrednost določeni na podlagi [ob upoštevanju] DDV, ki je bil plačan ali se plačuje. V pripombah z dne 24. julija 2009 trdite, da ta pristop ni zakonit. Vendar pa je v zvezi z vašimi trditvami treba navesti naslednje:
Glede trditve, da je bila v prvotni preiskavi uporabljena druga metoda (da je bil DDV odštet tako od normalne vrednosti kot od izvozne cene), je treba poudariti, da so bile okoliščine v obdobju preiskave v zvezi s pregledom (OPP) drugačne kot v obdobju prvotne preiskave. Medtem ko je bil v obdobju prvotne preiskave, kot je navedeno zgoraj, DDV delno povrnjen, zaradi česar je bila potrebna prilagoditev skladu s členom 2(10), pa med obdobjem preiskave v zvezi s pregledom DDV od izvoza ni bil povrnjen. Zato ni bila potrebna prilagoditev v zvezi z DDV, niti izvozne cene niti normalne vrednosti. Tudi če bi se to lahko štelo za spremembo metode, je ta upravičena v skladu s členom 11(9) osnovne uredbe [postal člen 11(9) Uredbe št. 1225/2009], ker so se okoliščine spremenile.“
16 V uvodnih izjavah od 29 do 32 izpodbijane uredbe, ki so umeščene pod točko 4, naslovljeno „Primerjava“, je navedeno:
„(29) Za vsako vrsto zadevnega izdelka sta se primerjali povprečna normalna vrednost in povprečna izvozna cena na podlagi [cene] franko tovarna in pri enakem obsegu [na enaki ravni] trgovine ter isti ravni posredne obdavčitve. Zaradi poštene primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno so se v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe upoštevale razlike v dejavnikih, za katere se je izkazalo [trdilo in dokazalo], da so vplivale na cene in na primerljivost cen. Zato so bile po potrebi in kadar je bilo upravičeno, odobrene [izvedene] prilagoditve za stroške prevoza, zavarovanj[a], manipuliranj[a] in nakladanj[a], stroške kredita ter dejansko plačane protidampinške dajatve.
(30) S preiskavo je bilo ugotovljeno, da DDV, plačan pri izvozu, ni bil povrnjen (niti delno, kot v prvotni preiskavi). V razkritju, ki je bilo predloženo vložniku v skladu s členom 20 osnovne uredbe [postal člen 20 Uredbe št. 1225/2009], je bilo zato navedeno, da bosta tako izvozna cena kot normalna vrednost določeni na podlagi [ob upoštevanju] DDV, ki je bil plačan ali se plačuje. Vložnik je trdil, da tak pristop ni zakonit. V zvezi s tem je mogoče ugotoviti naslednje.
(31) Glede trditve, da je bila v prvotni preiskavi uporabljena druga metodologija [metoda] (da je bil DDV odštet tako od normalne vrednosti kot od izvozne cene), je treba poudariti, da so bile okoliščine v obdobju preiskave v zvezi s pregledom (OPP) drugačne kot v obdobju prvotne preiskave. Medtem ko je bil v obdobju prvotne preiskave, kot je navedeno zgoraj, DDV delno povrnjen, zaradi česar je bila potrebna prilagoditev v skladu s členom 2(10) [osnovne uredbe], pa med obdobjem preiskave v zvezi s pregledom DDV od izvoza ni bil povrnjen. Zato ni bila potrebna prilagoditev v zvezi z DDV, niti izvozne cene niti normalne vrednosti. Tudi če bi se to lahko štelo za spremembo metode, je ta upravičena v skladu s členom 11(9) osnovne uredbe, ker so se okoliščine spremenile.
(32) Drugi argument vložnika pa je, da v tem pregledu uporabljena metoda umetno zvišuje damping [stopnjo dampinga]. Te trditve ni mogoče sprejeti. Uporabljena metoda je nevtralna. Isti učinek bi bil dosežen tudi, če bi bili na primer nekateri izdelki ali transakcije družbe prodani v Skupnost po izvozni ceni, ki ne bi privedla do dampinga. Z drugimi besedami, tudi če bi predpostavili, da bi vključitev DDV na obeh straneh enačbe povečala razliko med tema dvema elementoma, bi to veljalo tudi za tiste primere, pri katerih dampinga ni bilo.“
Postopek in predlogi strank
17 Tožeča stranka je 22. oktobra 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
18 Tožeča stranka je z ločeno vlogo, vloženo istega dne v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, v skladu s členom 76a Poslovnika Splošnega sodišča temu predlagala, naj odloči po hitrem postopku. Svet je z dopisom z dne 9. novembra 2009 predložil stališča v zvezi s tem predlogom. Splošno sodišče je z dopisom z dne 23. novembra 2009 tožečo stranko obvestilo, da je predlog za hitro obravnavanje zavrnilo.
19 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– protidampinško dajatev, ki ji je bila naložena z izpodbijano uredbo, razveljavi, kolikor ta dajatev presega tisto, ki bi se uporabila, če bi bila v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe določena na podlagi metode izračuna, ki je bila uporabljena pri prvotni preiskavi, da bi se upoštevalo nevračilo kitajskega DDV pri izvozu;
– plačilo stroškov naloži Svetu.
20 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– plačilo stroškov naloži tožeči stranki.
21 Komisija je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. januarja 2010, zaprosila, naj se ji v tem postopku dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta. Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 5. marca 2010 to intervencijo dovolil. Komisija intervencijske vloge ni vložila v določenem roku.
22 Ker je bil eden od sodnikov v tej zadevi zadržan, je predsednik Splošnega sodišča v skladu s členom 32(3) Poslovnika določil drugega sodnika za dopolnitev senata.
23 Splošno sodišče (prvi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da se bo opravil ustni postopek.
24 Stranke so na obravnavi 14. junija 2011 ustno podale stališča in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča.
Pravo
Povzetek razlogov za razveljavitev
25 Tožeča stranka navaja dva razloga v utemeljitev tožbe.
26 Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 2(10) osnovne uredbe, ker naj bi bilo s spremembo metode kršeno načelo poštene primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno.
27 Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 11(9) osnovne uredbe, ker naj Komisija v postopku pregleda, ob koncu katerega je bila sprejeta izpodbijana uredba, ne bi uporabila iste metode kot pri prvotni preiskavi.
Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 2(10) osnovne uredbe
28 Tožeča stranka v utemeljitev prvega tožbenega razloga v bistvu navaja, da je Komisija med prvotno preiskavo (delno) nevračilo DDV od izvoza obravnavala kot strošek izvoza, saj je bil njegov učinek ta, da je bil prihodek izvoznika od izvoza manjši. Torej naj bi v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe od izvozne cene odštela nevrnjeni znesek DDV. Vendar pa naj bi Komisija v postopku pregleda metodo radikalno spremenila.
29 Po mnenju tožeče stranke naj v obravnavani zadevi ne bi bilo mogoče uporabiti člena 2(10)(b) osnovne uredbe. Ta določba naj bi se nanašala le na davčne olajšave, ki jih odobrijo nekatere države in učinek katerih je, da se predhodno plačane dajatve in davki na surovine, porabljene v različnih fazah proizvodnje izdelka, ob njegovem izvozu vrnejo. V takem primeru naj bi se normalna vrednost prilagodila tako, da se znesek, ki ustreza vračilu zadevnih dajatev in davkov, odšteje. Nasprotno pa se naj ta določba ne bi nanašala na primer, kakršen je ta v obravnavani zadevi, ki zadeva davek, plačan ob izvozu zadevnega izdelka. Komisija naj bi torej zmotno štela, da mora v skladu s členom 2(10)(b) osnovne uredbe normalno vrednost in izvozno ceno primerjati na podlagi „skupaj z DDV“, torej na podlagi metode, ki je naj instituciji ne bi uporabili nikoli prej. Tožeča stranka pojasnjuje, da zgolj razlika v stopnji vračila DDV od izvoza ne more upravičevati te radikalne spremembe metode, saj naj bi bilo (delno) nevračilo tega davka strošek izvoza, ki bi se moral odšteti od izvozne cene.
30 Tožeča stranka izpodbija obrazložitev iz uvodnih izjav 31 in 32 izpodbijane uredbe, v skladu s katero je primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno poštena ali celo nevtralna, saj se ta dejavnika primerjata na isti podlagi, to je na podlagi „skupaj z DDV“, kar naj bi imelo enake učinke. Tudi če bi bili stopnja DDV od prodaj na domačem trgu in stopnja DDV od izvoza enaki, naj bi bil znesek, na podlagi katerega naj bi se ta DDV izračunal, različen. V primerih, na katere se nanašajo protidampinški postopki in kakršen je ta v obravnavani zadevi, naj bi bila namreč izvozna cena redno nižja od normalne vrednosti, tako da naj bi bil znesek DDV, dodan normalni vrednosti, višji od tega, ki ga izvoznik plača od izvoza. Metoda primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno „skupaj z DDV“ naj bi torej umetno zviševala stopnjo dampinga. Svet naj bi torej kršil načelo poštene primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno v smislu člena 2(10)(b) osnovne uredbe.
31 Tožeča stranka trdi, da primerjalna metoda, uporabljena v obravnavani zadevi, ni združljiva s prakso institucij glede dampinga. Tako naj bi Svet v uvodni izjavi 31 Uredbe Sveta (ES) št. 1193/2008 z dne 1. decembra 2008 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasnih dajatev, ki veljajo za uvoz citronske kisline s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 323, str. 1) celo izrecno priznal, da člen 2(10)(b) osnovne uredbe ni upošteven in da se mora prilagoditev iz naslova nevračila DDV od izvoza izvesti na podlagi člena 2(10)(k) navedene uredbe.
32 Tožeča stranka je na podlagi tega prišla do ugotovitve, da izpodbijana uredba krši člen 2(10) osnovne uredbe. Meni, da bi bila protidampinška dajatev, določena za njen uvoz, občutno nižja, namreč za približno od 4 do 5 %, če bi Komisija uporabila isto primerjalno metodo kot pri prvotni preiskavi, ki je bila v skladu s to določbo.
33 Svet predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.
34 Najprej je treba preučiti trditev Sveta, s katero ta oporeka temu, da bi med pregledom za „prilagoditev“ normalne vrednosti in/ali izvozne cene uporabil člen 2(10)(b) osnovne uredbe.
35 Res je, da se je Komisija v „Dokumentu o splošnem razkritju R453“ v utemeljitev svoje ugotovitve, da je „metoda, ki jo je treba uporabiti v primeru nevračila posrednih davkov na izvoz, ta, da se normalna vrednost prilagodi za znesek notranjih davkov, ki jih je treba uporabiti ob prodaji podobnega izdelka za potrošnjo v državi izvoznici“, in da se je „[z]ato […] normalna vrednost določila ob upoštevanju DDV, ki je bil plačan ali se plačuje“ (glej točko 12 zgoraj), sklicevala na člen 2(10)(b) osnovne uredbe. Poleg tega je Komisija navedeno ponovila v dokumentu z naslovom „Priloga II Dokument o posebnem razkritju“ (glej točko 13 zgoraj).
36 Vendar pa je, kot je razvidno iz dokumenta z naslovom „Usmeritve služb Komisije po vašem odzivu na končno razkritje“, treba ugotoviti, da je Komisija svoj pristop naknadno spremenila. V bistvu je menila, da med pregledom ni bila potrebna nobena prilagoditev, niti izvozne cene niti normalne vrednosti, v smislu člena 2(10)(b) osnovne uredbe (glej točko 15 zgoraj). Nazadnje je to v uvodni izjavi 31 izpodbijane uredbe navedel tudi Svet (glej točko 16 zgoraj).
37 Iz tega izhaja, da je Svet v izpodbijani uredbi menil, da, v nasprotju s položajem med prvotno preiskavo, med postopkom pregleda pogoji za prilagoditev normalne vrednosti in/ali izvozne cene v skladu s členom 2(10)(b) osnovne uredbe niso bili izpolnjeni, tako da te določbe ni bilo mogoče uporabiti. Zato ne glede na to, kaj še izhaja iz predhodnih dokumentov Komisije z naslovom „Dokument o splošnem razkritju R453“ (glej točko 12 zgoraj) in „Priloga II Dokument o posebnem razkritju“ (glej točko 13 zgoraj), ni mogoče šteti, da je Svet v izpodbijani uredbi z upoštevanjem DDV v višini 17 % uporabil člen 2(10)(b) osnovne uredbe in tako izvedel prilagoditve normalne vrednosti in izvozne cene v smislu te določbe, da bi med njima ponovno vzpostavil simetrijo.
38 Zato je treba zavrniti trditev tožeče stranke, v skladu s katero je bila metoda, ki se je uporabila v izpodbijani uredbi, ta, da sta se normalna vrednost in izvozna cena prilagodili v skladu s členom 2(10)(b) osnovne uredbe. Šlo je namreč za primerjavo normalne vrednosti in izvozne cene „skupaj z DDV“ zgolj na podlagi splošne določbe člena 2(10), prvi in drugi stavek (postal člen 2(10), prvi in drugi stavek, Uredbe št. 1225/2009), navedene uredbe.
39 Na drugem mestu je treba preučiti, ali je bila ta primerjalna metoda poštena v smislu člena 2(10), prvi stavek, osnovne uredbe, kar tožeča stranka izpodbija zlasti zato, ker naj bi ta metoda umetno zviševala stopnjo dampinga.
40 V zvezi s tem je treba opozoriti, da imajo institucije pri ukrepih trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti (sodba Sodišča z dne 27. septembra 2007 v zadevi Ikea Wholesale, C‑351/04, ZOdl., str. I‑7723, točka 40; sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Huvis proti Svetu, T‑221/05, neobjavljena v ZOdl., točka 38, in z dne 23. septembra 2009 v zadevi Dongguan Nanzha Leco Stationery proti Svetu, T‑296/06, neobjavljena v ZOdl., točka 40).
41 Ta široka diskrecijska pravica se načeloma nanaša tudi na presojo dejstev, iz katerih izhaja, da je uporabljena primerjalna metoda poštena, saj je pojem poštenosti nedoločen in ga morajo z vsebino v vsakem posameznem primeru, ob upoštevanju ustreznega gospodarskega konteksta, napolniti institucije. Z ustaljeno sodno prakso je bilo namreč priznano, da zahtevata izbira med različnimi metodami izračuna stopnje dampinga in ocenitev normalne vrednosti izdelka presojo zapletenih gospodarskih razmer in da mora biti sodni nadzor take presoje tako omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, neobstoja očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja in neobstoja zlorabe pooblastil (zgoraj v točki 40 navedeni sodbi Ikea Wholesale, točka 41, in Huvis proti Svetu, točka 39; glej tudi v tem smislu zgoraj v točki 40 navedeno sodbo Dongguan Nanzha Leco Stationery proti Svetu, točka 41).
42 Poleg tega je v skladu s sodno prakso tako iz besedila kot iz sistematike člena 2(10) osnovne uredbe razvidno, da se lahko prilagoditev izvozne cene ali normalne vrednosti izvede le zato, da se upoštevajo razlike med dejavniki, ki vplivajo na cene in torej na njihovo primerljivost. To z drugimi besedami pomeni, da je namen prilagoditve ponovna vzpostavitev simetrije med normalno vrednostjo in izvozno ceno izdelka, tako da če je bila prilagoditev veljavno opravljena, to pomeni, da je bila z njo ponovno vzpostavljena simetrija med normalno vrednostjo in izvozno ceno. Nasprotno pa, če prilagoditev ni bila veljavno opravljena, to pomeni, da se je z njo ohranila ali celo nastala asimetrija med normalno vrednostjo in izvozno ceno (glej zgoraj v točki 40 navedeno sodbo Dongguan Nanzha Leco Stationery proti Svetu, točka 42 in navedena sodna praksa).
43 Pojem simetrije med normalno vrednostjo in izvozno ceno je v okviru presoje poštenosti uporabljene primerjale metode tako ključni element, ki ustreza potrebi po vzpostavitvi primerljivosti cen v smislu člena 1(2) osnovne uredbe (postal člen 1(2) Uredbe št. 1225/2009). V skladu s členom 2(10), prvi, drugi in tretji stavek, navedene uredbe (postal člen 2(10), prvi, drugi in tretji stavek, Uredbe št. 1225/2009) se mora poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo izvesti na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v čim bolj istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen, institucije pa lahko prilagoditve izvedejo le, kadar normalna vrednost in izvozna cena nimata primerljive osnove.
44 Kot je na obravnavi trdil Svet, poleg tega iz opredelitev iz člena 2(1), prvi pododstavek, in (8) osnovne uredbe (postal člen 2(1), prvi pododstavek, in (8) Uredbe št. 1225/2009) izhaja, da je normalna vrednost vrednost, ki „običajno temelji na cenah, ki so [se] […] plačale ali [se] […] plačujejo v običajnem poteku trgovanja,“ in da je izvozna cena „cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje“, kar načeloma zahteva, da se v normalno vrednost in izvozno ceno vključi DDV.
45 V teh okoliščinah je Svet lahko menil, ne da bi zato storil očitno napako pri presoji, da je v obravnavani zadevi primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno na podlagi „skupaj z DDV“ poštena primerjalna metoda, saj je bila ta primerjava opravljena ob spoštovanju zahteve po simetriji med normalno vrednostjo in izvozno ceno, na isti trgovinski ravni in glede na sočasno prodajo na domačem trgu in v izvozu, ki je v obeh primerih podvržena DDV v višini 17 %.
46 Tožeča stranka ni navedla nobenega argumenta ali dejstva, iz katerega bi izhajalo, da je ta primerjalna metoda očitno neprimerna, saj je trdila le, da je bila metoda izračuna glede na tisto, uporabljeno pri prvotni preiskavi, spremenjena, zaradi česar naj bi se umetno zvišala stopnja dampinga. Ob upoštevanju široke diskrecijske pravice institucij pa iz te argumentacije ne izhaja, da je bila ta metoda, ki temelji na enakih primerjalnih parametrih, nepoštena, niti da je pri njeni uporabi bila storjena očitna napaka pri presoji.
47 Opozoriti je treba, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da sta instituciji v izpodbijani uredbi skrupulozno sledili tej primerjalni metodi, niti tega, da se je ta primerjava nanašala na prodajo na domačem trgu in v izvozu, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, niti tega, da je do obdavčitve te prodaje z DDV prišlo na isti trgovinski ravni v smislu člena 2(10), drugi stavek, osnovne uredbe.
48 Prav tako tožeča stranka ni dokazala, da bi obstajala ustaljena praksa institucij glede odštetja DDV tako od normalne vrednosti kot od izvozne cene zaradi njune poštene primerjave v smislu člena 2(10) osnovne uredbe. Primeri iz tožbe namreč ne zadevajo tovrstnega položaja, ampak se nanašajo na prilagoditev, s strani kitajskih organov, le izvozne cene zaradi delnega vračila DDV, kot pri prilagoditvi, opravljeni med prvotno preiskavo v obravnavani zadevi, katere zakonitost ni predmet tega spora.
49 Tako Svet pri primerjavi normalne vrednosti in izvozne cene na podlagi „skupaj z DDV“ ni storil očitne napake pri presoji niti ni kršil zahteve po pošteni primerjavi v smislu člena 2(10), prvi stavek, osnovne uredbe.
50 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 11(9) osnovne uredbe
51 V utemeljitev drugega tožbenega razloga tožeča stranka zatrjuje, da je z izpodbijano uredbo kršen tudi člen 11(9) osnovne uredbe, saj izpodbijana uredba temelji na uporabi metode primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno, ki se radikalno razlikuje od metode, uporabljene pri prvotni preiskavi. Ta pristop naj ne bi bil v skladu z upoštevno sodno prakso v zvezi s tem (zgoraj v točki 40 navedena sodba Huvis proti Svetu, točka 41).
52 Tožeča stranka meni, da instituciji te spremembe primerjalne metode nista veljavno utemeljili. Pri tem, da je bila stopnja DDV, ki ni bil vrnjen, med obdobjem, na katero se je nanašala prvotna preiskava, in obdobjem, na katero se je nanašal pregled, zvišana s 4 na 17 %, naj ne bi šlo za spremembo okoliščin v smislu člena 11(9) osnovne uredbe, ki bi lahko utemeljevala opustitev metode, ki je bila uporabljena pri prvotni preiskavi. Nazadnje, instituciji naj ne bi dokazali, da metoda, uporabljena pri prvotni preiskavi, ni v skladu s členom 2(10) te uredbe. Tožeča stranka naj bi vsekakor dokazala, da je nova metoda v nasprotju z načelom poštene primerjave iz tega člena in da je obrazložitev te nove metode nekoherentna.
53 Svet predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.
54 Iz člena 11(9) osnovne uredbe izhaja, da morajo institucije pri pregledu praviloma uporabiti isto metodo – vključno z metodo za primerjavo izvozne cene in normalne vrednosti v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe – kot pri prvotni preiskavi, na podlagi katere je bila protidampinška dajatev določena. Ta določba pa določa izjemo, v skladu s katero lahko institucije drugačno metodo kot pri prvotni preiskavi uporabijo le, če so se okoliščine spremenile. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba vsako odstopanje ali vsako izjemo od splošnega pravila razlagati ozko. Zato morajo institucije, če nameravajo uporabiti drugačno metodo kot pri prvotni preiskavi, dokazati, da so se okoliščine spremenile (glej zgoraj v točki 40 navedeno sodbo Huvis proti Svetu, točka 41 in navedena sodna praksa).
55 Kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točkah 10 in 11, Svet priznava, da je med prvotno preiskavo izvedel prilagoditev izvozne cene v smislu člena 2(10)(b) osnovne uredbe in da take prilagoditve v postopku pregleda ni izvedel, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz te določbe.
56 Ugotoviti je treba, da pri tej razliki v pristopu Sveta ne gre za „spremembo metode“ v smislu člena 11(9) osnovne uredbe.
57 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se pojma „metoda“ in „prilagoditev“ ne ujemata. Toda tudi če bi se domnevalo, da je pojem „prilagoditev“ v smislu člena 2(10) osnovne uredbe mogoče enačiti s pojmom „metoda“ v smislu člena 11(9) te uredbe, je iz uvodne izjave 31 izpodbijane uredbe in iz premislekov iz točk od 34 do 38 te sodbe razvidno, da instituciji v obravnavani zadevi v postopku pregleda nista „spremenili“ „metode prilagoditve“ med prvotno preiskavo in postopkom pregleda v smislu sodne prakse (glej zgoraj v točki 40 navedeno sodbo Huvis proti Svetu, točke 27, 28 in 43, ki zadeva spremembo med metodo „prednosti“ ali „input“ in metodo „preostalega dampinga“), ampak preprosto nista izvedli prilagoditve, ker naj v nasprotju s situacijo med prvotno preiskavo pogoji iz člena 2(10)(b) osnovne uredbe, ki omogočajo tako prilagoditev, med pregledom ne bi bili izpolnjeni. Zgolj neizvedbe prilagoditve, ki glede na okoliščine v obravnavani zadevi ni bila utemeljena, pa ni mogoče šteti za spremembo metode v smislu člena 11(9) osnovne uredbe.
58 V skladu s členom 11(9) osnovne uredbe mora namreč zadevna metoda biti v skladu z določbami členov 2 in 17 (postal člen 17 Uredbe št. 1225/2009) te uredbe, katerih zahteve morajo biti spoštovane v vseh primerih. Tako je Splošno sodišče že presodilo, da če bi se med pregledom izkazalo, da uporaba metode iz prvotne preiskave ni v skladu s členom 2(10)(b) osnovne uredbe, institucije te metode ne smejo več uporabiti (glej v tem smislu zgoraj v točki 40 navedeno sodbo Huvis proti Svetu, točki 42 in 50), pa čeprav zaradi tega pride do „spremembe metode“ v ožjem smislu.
59 Tako, kadar institucije v postopku pregleda ne morejo izvesti prilagoditve na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe, ne morejo biti na podlagi člena 11(9) te uredbe primorane, da to vendarle storijo, zgolj zato ker je bila taka prilagoditev izvedena med prvotno preiskavo. Z drugimi besedami, ker zadnjenavedena določba izrecno zahteva, da se z metodo, uporabljeno pri pregledu, spoštujejo zahteve iz člena 2 osnovne uredbe, pri takem pregledu ni mogoče izvesti prilagoditve, ki ni dovoljena na podlagi člena 2(10)(b) te uredbe.
60 Kot pa priznava sama tožeča stranka (glej točki 29 in 31 zgoraj), člen 2(10)(b) osnovne uredbe, ki sta ga instituciji uporabili pri prvotni preiskavi, ni upoštevna zakonska podlaga za to, da bi se med pregledom izvedla morebitna prilagoditev zlasti izvozne cene, na katero se ta določba ne nanaša. V teh okoliščinah ni treba obravnavati vprašanja, ali je bila v obravnavani zadevi metoda, uporabljena pri prvotni preiskavi, v skladu s členom 2(10)(b) te uredbe, o čemer je na obravnavi podvomil sam Svet (glej točko 11 zgoraj).
61 Iz tega izhaja, da Svet s tem, da je normalno vrednost in izvozne cene zadevnih izdelkov primerjal na podlagi „skupaj z DDV“, ni kršil člena 11(9) osnovne uredbe.
62 Četudi bi domnevali, da je Svet med postopkom pregleda uporabil drugo metodo primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno zadevnih izdelkov kot pri prvotni preiskavi, je vsekakor dokazal, prvič, da so se med prvotno preiskavo in postopkom pregleda okoliščine spremenile in, drugič, da je ta sprememba taka, da upravičuje neizvedbo take prilagoditve.
63 Ni namreč sporno, da se je med prvotno preiskavo kitajski DDV od izvoza zadevnih izdelkov delno vrnil, medtem ko se je ta DDV od prodaj na domačem trgu pobral v celoti. V obdobju, na katerega se je nanašal postopek pregleda, pa so bile, nasprotno, tako prodaje na domačem trgu kot prodaje v izvozu v celoti podvržene temu DDV. V skladu s tem, kar je navedeno v uvodni izjavi 31 izpodbijane uredbe, gre pri tej razliki v obeh situacijah za spremembo okoliščin v smislu člena 11(9) osnovne uredbe.
64 Poleg tega je bil Svet ob upoštevanju te spremembe okoliščin v postopku pregleda upravičen do neizvedbe prilagoditve normalne vrednosti in izvozne cene, saj je bilo možno opraviti pošteno primerjavo med normalno vrednostjo in izvozno ceno na podlagi „skupaj z DDV“, medtem ko je med prvotno preiskavo presodil, da je treba izvesti prilagoditev zaradi ponovne vzpostavitve simetrije upoštevnih primerjalnih parametrov, saj se je za izvožene izdelke DDV delno vrnil.
65 Zato Svet s primerjalno metodo, uporabljeno v postopku pregleda, ni kršil člena 11(9) osnovne uredbe.
66 Drugi tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
67 Glede na vse navedeno je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
68 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo lastnih stroškov in stroškov Sveta.
69 Na podlagi prvega pododstavka člena 87(4) Poslovnika institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. Zato Komisija nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba Dashiqiao Sanqiang Refractory Materials Co. Ltd nosi svoje stroške in stroške Sveta Evropske unije.
3. Komisija Evropskih skupnosti nosi svoje stroške.
Azizi | Vadapalas | Frimodt Nielsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. decembra 2011.
Podpisi
Kazalo
Pravni okvirII – 2
Dejansko stanjeII – 4
Upoštevne protidampinške uredbeII – 4
Kitajska ureditev DDVII – 4
Upravni postopkiII – 4
Postopek in predlogi strankII – 8
PravoII – 9
Povzetek razlogov za razveljavitevII – 9
Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 2(10) osnovne uredbeII – 9
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 11(9) osnovne uredbeII – 13
StroškiII – 15