SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 30. septembra 2020(*)
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Direktiva 2008/115/ES – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Eden od staršev polnoletnega otroka, ki trpi za hudo boleznijo – Odločba o vrnitvi – Pravno sredstvo – Suspenzivni učinek po samem zakonu – Varovalni ukrepi pred vrnitvijo – Osnovne potrebe – Členi 7, 19 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“
V zadevi C‑402/19,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo cour du travail de Liège (višje delovno sodišče v Liègeu, Belgija) z odločbo z dne 17. maja 2019, ki je na Sodišče prispela 24. maja 2019, v postopku
LM
proti
Centre public d’action sociale de Seraing,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J.‑C. Bonichot, predsednik senata, M. Safjan, L. Bay Larsen (poročevalec), sodnika, C. Toader, sodnica, in N. Jääskinen, sodnik,
generalni pravobranilec: P. Pikamäe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za belgijsko vlado P. Cottin, M. Jacobs in C. Pochet, agenti,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. M. Hoogveld, agenta,
– za Evropsko komisijo C. Cattabriga in A. Azema, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 4. marca 2020
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 5 in 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med LM, državljanom tretje države, in centre public d’action sociale de Seraing (javni center za socialno pomoč v Searingu, Belgija; v nadaljevanju: CPAS) glede odločb zadnjenavedenega, s katerimi je LM odvzel socialno pomoč.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 3 Direktive 2008/115 določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
3. ‚vrnitev‘ pomeni proces vračanja državljana tretje države – bodisi prostovoljno izpolnitev obveznosti vrnitve ali prisilno vrnitev – v:
– državo izvora, ali
– državo tranzita, v skladu s sporazumi Skupnosti ali dvostranskimi sporazumi o ponovnem sprejemu ali drugimi sporazumi, ali
– drugo tretjo državo, v katero se zadevni državljan tretje države vrne prostovoljno, pod pogojem, da ga ta država sprejme;
4. ‚odločba o vrnitvi‘ pomeni upravno ali sodno odločbo ali akt, ki navaja ali opredeljuje, da je prebivanje državljana tretje države nezakonito, ter nalaga ali navaja obveznost vrnitve;
5. ,odstranitev‘ pomeni izvršitev obveznosti vrnitve, in sicer fizični prevoz iz države članice.“
4 Člen 5 te direktive določa:
„Države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo:
[…]
(c) zdravstveno stanje zadevnega državljana tretje države,
in spoštujejo načelo nevračanja.“
5 Člen 8(3) navedene direktive določa:
„Države članice lahko sprejmejo ločeno upravno ali sodno odločbo ali akt, ki odreja odstranitev.“
6 Člen 9 te direktive, naslovljen „Odlog odstranitve“, v odstavku 1 določa:
„Države članice odložijo odstranitev:
(a) če bi odstranitev kršila načelo nevračanja ali
(b) toliko časa, za kolikor se v skladu s členom 13(2) zagotovi suspenzivni učinek.“
7 Člen 13(1) in (2) Direktive 2008/115 določa:
„1. Zadevnemu državljanu tretje države se zagotovi učinkovito pravno sredstvo, da se pritoži zoper odločbo v zvezi z vrnitvijo iz člena 12(1) ali zagotovi njen ponovni pregled pred pristojnim sodnim ali upravnim organom ali pred pristojnim telesom, katerega člani so nepristranski in neodvisni.
2. Organ ali telo iz odstavka 1 je pristojno za pregled odločb v zvezi z vrnitvijo iz člena 12(1), vključno z možnostjo začasne odložitve njihove izvršitve, razen če se začasna odložitev že uporablja po nacionalni zakonodaji.“
8 Člen 14(1) te direktive določa:
„Razen v primerih iz členov 16 in 17, države članice zagotovijo, da se za državljane tretjih držav v obdobju za prostovoljni odhod, odobrenem v skladu s členom 7, in v obdobjih, za katera je bila odstranitev odložena v skladu s členom 9, po možnosti upoštevajo naslednja načela:
(a) ohrani se enotnost družine z družinskimi člani, prisotnimi na njihovem ozemlju;
(b) zagotovi se nujna zdravstvena oskrba in osnovno zdravljenje;
(c) mladoletnikom se zagotovi dostop do osnovnega izobraževalnega sistema ob upoštevanju dolžine prebivanja;
(d) upoštevajo se posebne potrebe ranljivih oseb.“
Belgijsko pravo
9 Člen 57(2) sistemskega zakona z dne 8. julija 1976 o javnih centrih za socialno pomoč v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:
„Z odstopanjem od drugih določb tega zakona je naloga javnega centra za socialno pomoč omejena na:
1. odobritev nujne zdravniške pomoči tujcu, ki v Kraljevini Belgiji prebiva nezakonito;
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
10 LM je 20. avgusta 2012 v svojem imenu in v imenu R, svoje tedaj mladoletne hčerke, vložil prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje iz zdravstvenih razlogov, utemeljeni s tem, da R trpi za več hudimi boleznimi.
11 Ti prošnji sta bili 6. marca 2013 razglašeni za dopustni, zato je LM prejel socialno pomoč, ki jo je izplačeval CPAS.
12 Pristojni organ je zaporedoma izdal in nato odpravil tri odločbe o zavrnitvi prošenj za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki ju je vložil LM. Četrta odločba o zavrnitvi teh prošenj je bila sprejeta 8. februarja 2016. Tej odločbi je bila priložena tudi odredba o zapustitvi belgijskega ozemlja.
13 LM je 25. marca 2016 pri Conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija) vložil tožbo, s katero je predlagal odpravo ter odlog izvršitve navedene odločbe o zavrnitvi njegovih prošenj in odredbe o zapustitvi ozemlja.
14 CPAS je LM od 26. marca 2016, to je datum poteka roka za prostovoljno vrnitev, ki mu je bil določen z odredbo o zapustitvi belgijskega ozemlja, odvzel socialno pomoč. Vendar mu je od 22. marca 2016 priznal upravičenost do nujne zdravniške pomoči.
15 Po postopku za izdajo začasne odredbe, ki ga je LM sprožil pri tribunal du travail de Liège (delovno sodišče v Liègeu, Belgija), so bile pravice zadevne osebe do socialne pomoči ponovno priznane.
16 CPAS je z odločbama z dne 16. maja 2017 te pravice do socialne pomoči odvzel od 11. aprila 2017, ko je hči LM postala polnoletna.
17 LM je zoper ti odločbi vložil tožbo pri tribunal du travail de Liège (delovno sodišče v Liègeu). To sodišče je s sodbo z dne 16. aprila 2018 ugotovilo, da je odvzem pravic do socialne pomoči pravno utemeljen od dneva, ko je R postala polnoletna.
18 LM je 22. maja 2018 zoper to sodbo vložil pritožbo pri cour du travail de Liège (višje delovno sodišče v Liègeu, Belgija).
19 To sodišče ugotavlja, da se zdi, da predvidljivo poslabšanje zdravstvenega stanja R v primeru vrnitve v njeno državo izvora v vseh vidikih ustreza stopnji resnosti, ki se zahteva, da se šteje, da bi jo njena odstranitev izpostavila nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Poleg tega poudarja, da je glede na zdravstveno stanje R prisotnost njenega očeta ob njej prav tako nujna kot takrat, ko je bila mladoletna.
20 V teh okoliščinah je cour du travail de Liège (višje delovno sodišče v Liègeu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je člen 57(2), prvi pododstavek, točka 1, belgijskega sistemskega zakona z dne 8. julija 1976 o javnih centrih za socialno pomoč v nasprotju s členoma 5 in 13 Direktive 2008/115/ES v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členom 14(1)(b) te direktive ter členoma 7 in 12 Listine […] o temeljnih pravicah, kot sta pojasnjena v sodbi [z dne 18. decembra 2014, Abdida (C‑562/13, EU:C:2014:2453)]:
– prvič, ker vodi do tega, da se tujcu, ki je državljan tretje države in nezakonito prebiva na ozemlju države članice, odvzame pravica, da se med odločanjem o pritožbi, s katero se predlaga odprava odločbe in odložitev izvršitve, ki jo je v svojem imenu in kot zastopnik svojega tedaj še mladoletnega otroka vložil zoper odločbo, s katero jima je bilo odrejeno, da zapustita ozemlje države članice, zagotovijo, kolikor je mogoče, osnovni pogoji za bivanje,
– pri čemer, drugič, po eni strani navedeni zdaj polnoletni otrok trpi za hudo boleznijo, zaradi katere bi se lahko z izvršitvijo te odločbe njegovo zdravstveno stanje hudo in nepopravljivo poslabšalo, po drugi strani pa so zdravstveni delavci presodili, da je navzočnost tega starša ob njegovem polnoletnem otroku nujna zaradi otrokove ranljivosti, ki izhaja iz njegovega zdravstvenega stanja (ponavljajoči se zapleti, povezani z anemijo srpastih celic, in nujnost kirurškega posega, da bi se preprečila paraliza)?“
Vprašanje za predhodno odločanje
Dopustnost
21 Belgijska vlada trdi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten v delu, v katerem se nanaša na združljivost določbe belgijskega prava z različnimi določbami Direktive 2008/115 in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ker po njenem mnenju ne obstaja nikakršna povezava med položajem LM in pravom Unije.
22 Ta vlada tako meni, da LM ni upravičen do socialne pomoči. Ne bi naj namreč bil odstranjen, prav tako pa naj ne bi bil v enem od položajev iz člena 14 te direktive, ker, prvič, naj bi se obdobje za prostovoljni odhod, ki mu je bilo odobreno, izteklo, in drugič, naj ne bi bil znotraj obdobja, za katero bi bila odstranitev odložena.
23 Poleg tega LM ne trpi za hudo boleznijo, zato naj njegova morebitna odstranitev ne bi mogla pomeniti kršitve člena 5 navedene direktive v povezavi s členom 19(2) Listine. Tako naj njegov položaj ne bi bil primerljiv s položajem v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 18. decembra 2014, Abdida (C‑562/13, EU:C:2014:2453).
24 V zvezi s tem je treba opozoriti, da sistem sodelovanja, določen v členu 267 PDEU, temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem. V okviru postopka, ki je bil uveden na podlagi tega člena, so za razlago nacionalnih določb pristojna sodišča držav članic in ne Sodišče, ki prav tako ni pristojno za odločanje o združljivosti pravnih pravil nacionalnega prava z določbami prava Unije. Je pa Sodišče pristojno, da nacionalnemu sodišču da vse napotke za razlago prava Unije, ki mu bodo omogočili presojo združljivosti pravil nacionalnega prava s predpisi Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 17. decembra 1981, Frans‑Nederlandse Maatschappij voor Biologische Producten, 272/80, EU:C:1981:312, točka 9, in z dne 30. aprila 2020, CTT – Correios de Portugal, C‑661/18, EU:C:2020:335, točka 28).
25 Zato Sodišču nič ne preprečuje – čeprav se ga z ubeseditvijo vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, poziva, naj se izreče glede združljivosti določbe nacionalnega prava s pravom Unije – da predložitvenemu sodišču poda koristen odgovor, tako da mu posreduje vse elemente razlage prava Unije, ki mu bodo omogočili odločiti o združljivosti nacionalnega prava s pravom Unije. Zato je Sodišče v delu, v katerem se to vprašanje nanaša na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2020 v zadevi CTT – Correios de Portugal, C‑661/18, EU:C:2020:335, točka 29 in navedena sodna praksa).
26 Poleg tega je treba ugotoviti, da se želi s postavljenim vprašanjem med drugim ugotoviti, ali se člen 14 Direktive 2008/115 uporablja za državljana tretje države, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, tudi če sam nima hude bolezni. Zato je presoja trditev belgijske vlade, v skladu s katerimi položaj LM nima nobene povezave s pravom Unije, neločljivo povezana z odgovorom, ki ga je treba podati na postavljeno vprašanje, in torej ne more povzročiti nedopustnosti tega vprašanja (glej po analogiji sodbi z dne 17. januarja 2019, KPMG Baltics, C‑639/17, EU:C:2019:31, točka 11, in z dne 3. decembra 2019, Iccrea Banca, C‑414/18, EU:C:2019:1036, točka 30).
27 Iz tega sledi, da je postavljeno vprašanje dopustno.
Vsebinska presoja
28 Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člene 5, 13 in 14 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 7, členom 19(2) ter členoma 21 in 47 Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki ne določa kritja, kolikor je mogoče, osnovnih potreb državljana tretje države, kadar:
– je ta vložil pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega;
– ima polnoletni otrok tega državljana tretje države hudo bolezen;
– je prisotnost navedenega državljana tretje države ob tem polnoletnem otroku za tega nujna, in
– je bilo v imenu navedenega polnoletnega otroka vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega in katere izvršitev bi lahko zadnjenavedenega izpostavila resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.
29 Člen 14 Direktive 2008/115 določa nekatere varovalne ukrepe pred vrnitvijo, predvsem v obdobjih, za katera je bila odstranitev odložena v skladu s členom 9 te direktive (sodba z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točka 55).
30 Iz predložitvene odločbe sicer izhaja, da se belgijski organi niso formalno odločili odložiti odstranitev tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se obveznost odložitve odstranitve iz člena 9(1)(b) navedene direktive uporablja v vseh položajih, v katerih mora država članica po vložitvi pravnega sredstva zoper to odločbo o vrnitvi odložiti izvršitev te odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točka 57).
31 Iz tega sledi, da je treba v položajih, v katerih mora zadevna država članica državljanu tretje države zagotoviti pravno sredstvo s suspenzivnim učinkom po samem zakonu zoper odločbo o vrnitvi, sprejeto v zvezi z njim, zagotoviti varovalne ukrepe pred vrnitvijo, določene v členu 14 Direktive 2008/115 (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točki 53 in 58).
32 Zato je treba za odgovor na postavljeno vprašanje ugotoviti, ali mora imeti v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, oče hudo bolnega polnoletnega otroka, čigar prisotnost ob tem polnoletnem otroku je za tega otroka nujno potrebna, pravico do takega suspenzivnega pravnega sredstva.
33 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora imeti v skladu s členom 13(1) in (2) Direktive 2008/115 državljan tretje države na voljo učinkovito pravno sredstvo, da se pritoži zoper odločbo v zvezi z vrnitvijo, sprejeto zoper njega, vendar da to pravno sredstvo nima nujno suspenzivnega učinka (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točki 43 in 44).
34 Vendar je treba značilnosti tega pravnega sredstva določiti v skladu s členom 47 Listine – v skladu s katerim ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega varstva pred sodiščem, ob spoštovanju pogojev, določenih v tem členu – ter z načelom nevračanja, ki je zagotovljeno med drugim s členom 19(2) Listine in členom 5 Direktive 2008/115 (glej v tem smislu sodbi z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točki 45 in 46, in z dne 19. junija 2018, Gnandi, C‑181/16, EU:C:2018:465, točki 52 in 53).
35 Sodišče je iz zgornjih preudarkov izpeljalo sklep, da mora biti – da bi se zadevnemu državljanu tretje države zagotovilo spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz načela nevračanja in člena 47 Listine – pravno sredstvo, ki se vloži zoper odločbo o vrnitvi, že po zakonu suspenzivno, ker je lahko zaradi izvršitve te odločbe zlasti ta državljan izpostavljen dejanskemu tveganju, da bo podvržen ravnanju, ki je v nasprotju s členom 19(2) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2018, Gnandi, C‑181/16, EU:C:2018:465, točka 56).
36 Tako je zlasti, kadar je lahko državljan tretje države, ki ima hudo bolezen, zaradi izvršitve odločbe o vrnitvi izpostavljen resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točka 53).
37 Ugotoviti pa je treba, da starš takega državljana tretje države zgolj zaradi tega statusa ni neposredno izpostavljen tveganju, da bo v primeru izvršitve odločbe o vrnitvi podvržen ravnanju, ki je v nasprotju s členom 19(2) Listine.
38 Vendar je treba poudariti, da je namen obveznosti, da se državljanu tretje države, ki ima hudo bolezen, v nekaterih primerih zagotovi pravno sredstvo s suspenzivnim učinkom po samem zakonu zoper odločbo o vrnitvi, sprejeto v zvezi z njim, ne nazadnje zagotoviti, da ta odločba ne bo izvršena, dokler pristojni organ ne preuči trditev v utemeljitev tega pravnega sredstva, če bi ta izvršitev pomenila vrnitev v tretjo državo, v kateri bi bil navedeni državljan izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točki 49 in 50).
39 Namen te obveznosti je torej zadevni osebi omogočiti, da začasno ostane na ozemlju države članice, ki je sprejela odločbo o njeni vrnitvi.
40 Kadar pa je ta oseba zaradi svojega zdravstvenega stanja v celoti odvisna od enega od staršev, čigar navzočnost ob njej je nujno potrebna, bi izvršitev odločbe o vrnitvi, sprejete v zvezi s tem od staršev, saj bi pomenila njegov takojšnji odhod v tretjo državo, navedeni osebi dejansko lahko preprečila, da bi začasno ostala na ozemlju te države članice.
41 Zato bi dovolitev izvršitve take odločbe o vrnitvi, preden bi pristojni organ preučil trditve, ki se nanašajo na položaj tega otroka, navedenega otroka v praksi lahko prikrajšala za varstvo, ki ga mora uživati na podlagi členov 5 in 13 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 19(2) in členom 47 Listine. Da bi se zagotovila učinkovitost tega varstva, mora torej starš tega otroka na podlagi teh določb imeti pravico do pravnega sredstva s suspenzivnim učinkom po samem zakonu zoper odločbo o vrnitvi, sprejeto v zvezi z njim.
42 Okoliščina, da je bil zadevni otrok na dan sprejetja odločbe o vrnitvi, ki se je nanašala na enega od njegovih staršev, polnoleten ali da je to postal med postopkom, v zvezi s tem ni pomembna, če se ugotovi, da je kljub polnoletnosti tega otroka še naprej podana njegova odvisnost od enega od njegovih staršev.
43 Poleg tega, ker belgijska vlada trdi, da bi moralo biti pravno sredstvo s suspenzivnim učinkom po samem zakonu vsekakor zagotovljeno le zoper odločbo o odstranitvi, in ne zoper odločbo o vrnitvi, je treba pojasniti, da sodno varstvo, zagotovljeno državljanu tretje države, zoper katerega je bila izdana odločba o vrnitvi, katere izvršitev bi ga lahko izpostavila dejanskemu tveganju, da bo deležen ravnanja, ki je v nasprotju s členom 19(2) Listine, ne bi bilo zadostno, če ta državljan tretje države ne bi imel na razpolago takega pravnega sredstva s suspenzivnim učinkom zoper to odločbo od trenutka, ko mu je bila ta vročena.
44 Po eni strani namreč iz člena 3, točke od 3 do 5, Direktive 2008/115 izhaja, da je v odločbi o vrnitvi po definiciji državljanu tretje države, na katerega se nanaša, naložena ali sporočena obveznost, da se vrne v tretjo državo, medtem ko pojem „odstranitev“ pomeni fizično premestitev tega državljana tretje države iz zadevne države članice.
45 Zato tudi v državi članici, v kateri je na podlagi člena 8(3) te direktive po sprejetju odločbe o vrnitvi sprejet ločen akt, ki odreja odstranitev, ta odločba sama po sebi nasprotuje temu, da se zadevnemu državljanu tretje države dovoli, da začasno ostane na ozemlju te države članice do preučitve trditev, navedenih v utemeljitev pravnega sredstva, vloženega zoper navedeno odločbo. Zaradi uresničitve cilja, navedenega v točki 39 te sodbe, je zato treba zagotoviti odlog izvršitve odločbe o vrnitvi, ki ga ni mogoče veljavno nadomestiti z odlogom izvršitve odločbe o odstranitvi, ki bi jo bilo mogoče sprejeti pozneje.
46 Po drugi strani povezava, ki jo je zakonodajalec Unije izrecno vzpostavil med členom 9(1)(b), členom 13(2) in členom 14(1) Direktive 2008/115, kaže, da je namen zadnjenavedene določbe zlasti zagotoviti minimalne varovalne ukrepe državljanom tretjih držav v katerem koli obdobju, v katerem je treba obvezno odložiti izvršitev obveznosti vrnitve, ki je bila izrečena zanje.
47 Rešitev, ki jo predlaga belgijska vlada, pa bi, nasprotno, državam članicam omogočala, da take varovalne ukrepe ponudijo, le če bi bila poleg odločbe o vrnitvi sprejeta tudi odločba o odstranitvi. Tako bi lahko pristojni organi diskrecijsko odložili ta jamstva tako, da ne bi sprejeli odločbe o odstranitvi.
48 Sodišče je poleg tega v točki 56 sodbe z dne 19. junija 2018, Gnandi (C‑181/16, EU:C:2018:465), pojasnilo, da obveznost, da se v nekaterih primerih določi pravno sredstvo s suspenzivnim učinkom po samem zakonu zoper odločbo o vrnitvi, a fortiori velja v zvezi z morebitno odločbo o odstranitvi, s čimer je razsodilo, da ta obveznost ni omejena na zadnjenavedeno vrsto odločbe.
49 Poleg tega je treba v zvezi s trditvami belgijske vlade, s katerimi želi dokazati, da je belgijska zakonodaja, ki ureja pravna sredstva zoper odločbe o vrnitvi, v skladu s pravom Unije, opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 24 te sodbe, izhaja, da v okviru postopka, začetega na podlagi člena 267 PDEU, ni naloga Sodišča, da se izreče o združljivosti norm nacionalnega prava z določbami prava Unije.
50 Iz zgoraj navedenega izhaja, da morajo biti državljanu tretje države, ki je eden od staršev hudo bolnega polnoletnega otroka, ki je od njega odvisen, ter mu je bila izdana odločba o vrnitvi, zaradi izvršitve katere je lahko ta polnoletni otrok izpostavljen resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, zagotovljeni varovalni ukrepi pred vrnitvijo, določeni v členu 14 Direktive 2008/115.
51 Na podlagi teh varovalnih ukrepov morajo države članice na podlagi člena 14(1)(a), (b) in (d) te direktive zagotoviti, da se, kolikor je mogoče, ohrani enotnost družine z družinskimi člani, prisotnimi na njihovem ozemlju, zagotovi nujna zdravstvena oskrba in osnovno zdravljenje ter se upoštevajo posebne potrebe ranljivih oseb.
52 Spoštovanje teh načel zahteva, da se krijejo osnovne potrebe državljana tretje države, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, saj v nasprotnem primeru, kot poudarja predložitveno sodišče in kot je generalni pravobranilec navedel v točki 93 sklepnih predlogov, ta tožeča stranka ne bi mogla ostati pri svojem polnoletnemu otroku in mu zagotavljati podpore, ki jo potrebuje v obdobju, v katerem mu je dovoljeno začasno ostati na ozemlju zadevne države članice (glej po analogiji sodbo z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točka 60).
53 Vendar ta obveznost velja le, če ta državljan tretje države nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točka 59).
54 Poleg tega je naloga držav članic, da določijo obliko tega kritja osnovnih potreb zadevnega državljana tretje države (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točka 61). Zato ni mogoče izključiti, da bi to kritje lahko bilo v obliki socialne pomoči, dodeljene neposredno polnoletnemu otroku, če je ta primerna in zadostna za navedeno kritje in za to, da se staršu tega otroka omogoči, da mu zagotavlja podporo, ki jo potrebuje, kar mora po potrebi preveriti predložitveno sodišče.
55 Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člene 5, 13 in 14 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 7, členom 19(2) ter členoma 21 in 47 Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki ne določa kritja, kolikor je mogoče, osnovnih potreb državljana tretje države, kadar:
– je ta vložil pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega;
– ima polnoletni otrok tega državljana tretje države hudo bolezen;
– je prisotnost navedenega državljana tretje države ob tem polnoletnem otroku nujna;
– je bilo v imenu navedenega polnoletnega otroka vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega in katere izvršitev bi lahko zadnjenavedenega izpostavila resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in kadar
– ta državljan tretje države nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člene 5, 13 in 14 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 7, členom 19(2) ter členoma 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki ne določa kritja, kolikor je mogoče, osnovnih potreb državljana tretje države, kadar:
– je ta vložil pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega;
– ima polnoletni otrok tega državljana tretje države hudo bolezen;
– je prisotnost navedenega državljana tretje države ob tem polnoletnem otroku nujna;
– je bilo v imenu navedenega polnoletnega otroka vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega in katere izvršitev bi lahko zadnjenavedenega izpostavila resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in kadar
– ta državljan tretje države nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe.
Podpisi