SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 29. februarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Azilna politika – Direktiva 2011/95/EU – Pogoji za mednarodno zaščito – Vsebina te zaščite – Člen 5 – Potreba po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem – Naknadna prošnja za priznanje statusa begunca – Člen 5(3) – Pojem ,okoliščine, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države‘ – Namen zlorabe in instrumentalizacije postopka, ki se uporablja – Dejavnosti v državi članici gostiteljici, ki ne pomenijo izraza in nadaljevanja prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi – Verska spreobrnitev“
V zadevi C‑222/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče, Avstrija) z odločbo z dne 16. marca 2022, ki je na Sodišče prispela 29. marca 2022, v postopku
Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl
proti
JF,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Jürimäe, predsednica senata, N. Piçarra (poročevalec), in N. Jääskinen, sodnika,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za JF C. Schmaus, Rechtsanwalt,
– za avstrijsko vlado A. Posch, J. Schmoll in V.‑S. Strasser, agenti,
– za nemško vlado J. Möller in A. Hoesch, agenta,
– za Evropsko komisijo A. Azéma in L. Hohenecker, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. junija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(3) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl (zvezni urad za priseljevanje in azil, Avstrija; v nadaljevanju: BFA) in JF, državljanom tretje države, glede zakonitosti odločbe o zavrnitvi priznanja statusa begunca na podlagi naknadne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je ta vložil.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
3 Člen 1(A) Konvencije o statusu beguncev, ki je bila podpisana 28. julija 1951 v Ženevi (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)) in je začela veljati 22. aprila 1954 ter je bila dopolnjena in spremenjena s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen 31. januarja 1967 v New Yorku in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), določa:
„Za namene te Konvencije se izraz ‚begunec‘ uporablja za vsako osebo:
[…]
2. ki se […] zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali osebo, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se […] ne more ali noče zaradi omenjenega strahu vrniti v to državo.
[…]“
4 Člen 2 te konvencije, naslovljen „Splošne obveznosti“, določa:
Vsak begunec ima dolžnosti do države, v kateri se nahaja, še posebej dolžnost, da se ravna po njenih zakonih in predpisih ter ukrepih za vzdrževanje javnega reda in miru.“
5 Člen 33 navedene konvencije, naslovljen „Prepoved izgona in zavračanja“, v odstavku 1 določa, da „[n]obena država pogodbenica na nikakršen način begunca ne bo izgnala ali prisilno vrnila na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja“.
6 V skladu s členom 42(1) iste konvencije lahko „[o]b podpisovanju, ratifikaciji ali pristopu […] vsaka država da pridržke na člene [te konvencije], razen na 1., 3., 4., 16(1), 33. in od 36. do vključno 46. člena“.
Pravo Unije
Direktiva 2011/95
7 V uvodnih izjavah 4, 12, 24 in 25 Direktive 2011/95 je navedeno:
„(4) Ženevska konvencija in Protokol predstavljata temelja mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev.
[…]
(12) Glavni cilj te direktive je po eni strani zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, po drugi strani pa zagotoviti, da je v vseh državah članicah navedenim osebam na voljo minimalna raven ugodnosti.
[…]
(24) Treba je uvesti skupna merila za priznavanje statusa begunca prosilcem za azil v smislu člena 1 Ženevske konvencije.
(25) Treba je uvesti zlasti [skupno opredelitev pojma] potreb po zaščiti, ki se pojavijo na kraju samem (,sur place‘) […].“
8 Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(d) ,begunec‘ pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, ali osebo brez državljanstva, ki se nahaja izven države prejšnjega običajnega prebivališča zaradi enakih razlogov, kot so navedeni zgoraj, in se ne more ali zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, in za katera se ne uporablja člen 12;
(e) ,status begunca‘ pomeni priznanje državljana tretje države ali osebe brez državljanstva kot begunca s strani države članice;
[…].“
9 Člen 4 navedene direktive, ki spada v njeno poglavje II in je naslovljen „Obravnavanje dejstev in okoliščin“, v odstavku 3 določa:
„Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:
[…]
(b) ustrezne izjave in dokumentacijo, ki jih predloži prosilec, vključno z informacijami o tem, ali je bil ali bi lahko bil prosilec podvržen preganjanju oziroma mu je bila ali bi mu lahko bila povzročena resna škoda;
(c) individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo;
(d) ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, z namenom ocene, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi[.]
…“
10 Člen 5 iste direktive, ki je prav tako vključen v njeno poglavje II in je naslovljen „Potreba po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem (,sur place‘)“, določa:
„1. Utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, lahko temeljita na dogodkih, do katerih je prišlo, odkar je prosilec zapustil izvorno državo.
2. Utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, lahko temeljita na dejavnostih, pri katerih je sodeloval prosilec, odkar je zapustil izvorno državo, zlasti kadar se ugotovi, da te dejavnosti predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.
3. Brez poseganja v Ženevsko konvencijo lahko države članice določijo, da se prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države.“
11 Člen 10 Direktive 2011/95, ki je v poglavju III te direktive in je naslovljen „Razlogi za preganjanje“, v odstavku 1 določa:
„Države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente:
[…]
(b) pojem veroizpovedi zajema zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega;
[…].“
12 V skladu s členom 13 iste direktive „[d]ržave članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III“.
Direktiva 2013/32/EU
13 V členu 2(q) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60) je „naknadna prošnja“ opredeljena kot „nadaljnj[a] prošnj[a] za mednarodno zaščito, podan[a] po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo […]“.
Avstrijsko pravo
14 Člen 3 Bundesgesetz über die Gewährung von Asyl (Asylgesetz 2005) (zvezni zakon o pravici do azila (zakon o azilu iz leta 2005)) z dne 16. avgusta 2005 (BGBl. I, 100/2005) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: Asylgesetz 2005), naslovljen „Status upravičenca do azila“, določa:
„1. Tujcu, ki je v Avstriji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, se prizna status upravičenca do azila, pod pogojem, da te prošnje ni treba zavrniti na podlagi členov 4, 4a ali 5, če je verjetno, da mu v izvorni državi grozi preganjanje v smislu člena 1(A), točka 2, [Ženevske konvencije].
2. Preganjanje lahko temelji tudi na dogodkih, ki so se zgodili po tem, ko je tujec zapustil izvorno državo […], ali na dejavnostih, ki jih je tujec izvajal po odhodu iz izvorne države, med katere med drugim spadata izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je zagovarjal že v izvorni državi […]. Tujcu, ki vloži naknadno prošnjo […], se načeloma ne prizna pravica do azila, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je tujec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, razen če gre za dejavnosti, dovoljene v Avstriji, za katere se ugotovi, da predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je tujec zagovarjal že v izvorni državi.
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
15 JF, iranski državljan, je 3. oktobra 2015 pri BFA vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je trdil, prvič, da ga je iranska tajna služba zaslišala pri opravljanju njegove poklicne dejavnosti inštruktorja vožnje, in drugič, da je bil kot študent preganjan zaradi kritike pridigarja muslimanske veroizpovedi.
16 Ker je BFA menil, da te trditve niso verodostojne, je z odločbo z dne 7. junija 2017 to prošnjo zavrnil in sprejel odločbo o njegovi vrnitvi. Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija) je s sodbo z dne 3. januarja 2018, ki je postala pravnomočna, tožbo JF zoper to odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.
17 JF je 26. junija 2019 vložil naknadno prošnjo v smislu člena 2(q) Direktive 2013/32, pri čemer je navedel, da se je medtem spreobrnil v krščanstvo in se zato boji, da bo v svoji izvorni državi preganjan. BFA mu je z odločbo z dne 24. junija 2020 zavrnil priznanje statusa begunca na podlagi člena 3(2), drugi stavek, Asylgesetz 2005, ker se je zatrjevana nevarnost preganjanja pojavila na kraju samem in je nastala na podlagi prosilčeve lastne odločitve. Nasprotno pa je BFA ugotovil, da je JF verodostojno dokazal, da je bila njegova spreobrnitev v krščanstvo v Avstriji izvedena „iz notranjega prepričanja“, da aktivno prakticira to veroizpoved in da zato obstaja tveganje, da bi bil v primeru vrnitve v Iran izpostavljen individualnemu preganjanju. V teh okoliščinah je BFA JF priznal status subsidiarne zaščite in pravico do začasnega prebivanja.
18 Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) je s sodbo z dne 29. septembra 2020 ugodilo tožbi, ki jo je JF vložil zoper to odločbo. To sodišče je razsodilo, da čeprav pri obravnavanju naknadne prošnje tveganje preganjanja, ki temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi, „načeloma“ izključuje priznanje statusa begunca, pa tak prislov vseeno kaže, da je v nekaterih primerih ta status mogoče priznati, brez poseganja v obveznost, ki jo pristojnemu organu nalaga člen 3(2), drugi stavek, Asylgesetz 2005, da preveri obstoj zlorabe s strani tega prosilca. Po mnenju navedenega sodišča iz sklepa BFA z dne 24. junija 2020 ni bil razviden noben indic, da ravnanje JF pomeni zlorabo. Poleg tega neobstoj elementov, ki bi dokazovali, da je bila spreobrnitev JF izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je zagovarjal že v njegovi izvorni državi, po mnenju tega sodišča ne zadostuje za utemeljitev zavrnitve priznanja statusa begunca.
19 BFA je zoper to sodbo vložil revizijo pri predložitvenem sodišču, Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija), pri čemer je trdil, da člen 3(2), drugi stavek, Asylgesetz 2005 izključuje razlago v tem smislu, da je treba v primeru naknadne prošnje, ki temelji na tveganju preganjanja, ki izhaja iz okoliščin, ki so nastale na kraju samem po lastni odločitvi prosilca, ugotoviti le, ali so bile te okoliščine navedene zaradi zlorabe. Po mnenju BFA ta določba kot splošno pravilo uvaja zavrnitev statusa begunca prosilcem, ki so po lastni odločitvi v državi članici gostiteljici ustvarili okoliščine, zaradi katerih se uveljavlja tveganje preganjanja. Edina izjema od tega splošnega pravila naj bi se nanašala na primer, v katerem so zadevne dejavnosti dovoljene v Avstriji in za katere se ugotovi, da pomenijo izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.
20 Predložitveno sodišče ugotavlja, da je s členom 3(2), drugi stavek, Asylgesetz 2005 v avstrijsko pravo prenesen člen 5(3) Direktive 2011/95, zato je rešitev spora o glavni stvari odvisna od razlage zadnjenavedene določbe.
21 V zvezi s tem na eni strani poudarja, da je glede izraza „brez poseganja v Ženevsko konvencijo“ iz navedene določbe pomen izraza v nemškem jeziku „unbeschadet“ („brez poseganja v“) dvoumen. V skladu s prvim pomenom tega izraza naj bi bilo treba Ženevsko konvencijo spoštovati brez kakršnih koli omejitev tudi v položajih, ki spadajo na področje uporabe člena 5(3) Direktive 2011/95, medtem ko naj bi v skladu z drugim pomenom države članice lahko uvedle domnevo zlorabe v zvezi z naknadnimi prošnjami za mednarodno zaščito, ki temeljijo na „okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države“. Po drugi strani naj bi izraz „načeloma“ pomenil nedoločen pojem, katerega konkretnega pomena naj ne bi bilo mogoče izpeljati niti iz besedila te direktive niti iz njenih uvodnih izjav.
22 V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 5(3) Direktive [2011/95] razlagati tako, da nasprotuje določbi države članice, v skladu s katero se tujcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna pravica do azila, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je tujec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, razen če ne gre za dejavnosti, dovoljene v Avstriji, za katere se ugotovi, da predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je tujec zagovarjal že v izvorni državi?“
Vprašanje za predhodno odločanje
23 Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3) Direktive 2011/95 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za priznanje statusa begunca po naknadni prošnji v smislu člena 2(q) Direktive 2013/32, ki temelji na tveganju preganjanja, ki izhaja iz okoliščin, ki jih je tujec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, postavlja dvojni pogoj, da te okoliščine spadajo med dejavnosti, dovoljene v zadevni državi članici, in da pomenijo izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.
24 Člen 5(3) Direktive 2011/95 določa, da lahko „[…] države članice [brez poseganja v Ženevsko konvencijo] določijo, da se prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države“.
25 Iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in zahtev načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz določbe prava Unije, ki za določitev svojega pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno v vsej Evropski uniji razlagati avtonomno in enotno, pri čemer je treba upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi njen kontekst in cilj, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo, in po potrebi zgodovino njenega nastanka (glej v tem smislu sodbe z dne 18. januarja 1984, Ekro, 327/82, EU:C:1984:11, točka 11; z dne 19. decembra 2019, Nederlands Uitgeversverbond in Groep Algemene Uitgevers, C‑263/18, EU:C:2019:1111, točka 38, in z dne 25. junija 2020, Ministerio Fiscal (Organ, za katerega je verjetno, da bo prejel prošnjo za mednarodno zaščito), C‑36/20 PPU, EU:C:2020:495, točka 53).
26 Najprej, iz besedila člena 5(3) Direktive 2011/95 je po eni strani razvidno, da državam članicam te določbe ni treba prenesti v nacionalno pravo, temveč to „lahko“ storijo zgolj kot možnost. Drugič, le kadar tveganje preganjanja, na katero se prosilec sklicuje v utemeljitev naknadne prošnje, temelji na „okoliščinah, ki jih je sam ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države“, se temu prosilcu „načeloma“ ne prizna status begunca. Ta prislov torej ne izključuje, da se prosilcu tudi v takih okoliščinah ta status pod določenimi pogoji lahko prizna.
27 Dalje, v zvezi s kontekstom člena 5(3) Direktive 2011/95 je treba poudariti, kot je navedeno zlasti v uvodni izjavi 4 te direktive, da je Ženevska konvencija temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev. Iz tega sledi, da je treba določbe navedene direktive razlagati ne le ob upoštevanju njene splošne sistematike, ampak tudi ob spoštovanju te konvencije (glej v tem smislu sodbi z dne 13. januarja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Status begunca osebe brez državljanstva palestinskega rodu), C‑507/19, EU:C:2021:3, točki 38 in 39, in z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točki 36 in 37).
28 Opozoriti je treba tudi, da se člen 5 Direktive 2011/95 v skladu s svojim naslovom nanaša na „potrebo po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem“. Kot je navedeno v uvodni izjavi 25 te direktive, mora biti ta pojem predmet skupne opredelitve. V zvezi s tem odstavka 1 in 2 tega člena 5, ki se v nasprotju z njegovim odstavkom 3 uporabljata za vse prošnje za mednarodno zaščito, določata, da utemeljen strah pred preganjanjem lahko temelji ne le na dogodkih, do katerih je prišlo, odkar je prosilec zapustil izvorno državo, ampak tudi na dejavnostih, pri katerih je sodeloval ta prosilec, odkar je zapustil to državo. Uporaba izraza „zlasti“ v tem členu 5(2) za primer, v katerem je ugotovljeno, da te dejavnosti pomenijo izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, zagovarjanih v izvorni državi, pomeni, da se je načeloma mogoče sklicevati tudi na dejavnosti, ki ne pomenijo takega izraza in takega nadaljevanja, bodisi v okviru prve prošnje za mednarodno zaščito bodisi v okviru naknadne prošnje.
29 Iz navedenega izhaja, da člen 5(3) Direktive 2011/95 pomeni odstopanje od načela, določenega v odstavkih 1 in 2 tega člena, ker dovoljuje, da tveganje preganjanja, na katero se sklicuje v utemeljitev naknadne prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, „načeloma“ povzroči izključitev priznanja statusa begunca. Glede na to odstopanje, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 54 sklepnih predlogov, je treba možnost, ki jo državam članicam daje ta člen 5(3), razlagati ozko.
30 Ta razlaga je potrjena z opredelitvijo pojma „begunec“ iz člena 1(A), točka 2, Ženevske konvencije, povzetega v členu 2(d) Direktive 2011/95, ki ne določa nobene omejitve glede tega, da bi lahko utemeljen strah pred preganjanjem zaradi vsaj enega od tam navedenih razlogov za preganjanje temeljil na dejavnostih, ki jih je prosilec opravljal po odhodu iz izvorne države in ki niso izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, že zagovarjanih v tej državi.
31 Navedeno razlago potrjuje tudi zgodovina nastanka člena 5(3) Direktive 2011/95. Iz predloga Direktive Sveta o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (COM(2001) 510 final), ki ga je Evropska komisija predložila 30. oktobra 2001 in na podlagi katerega je bila sprejeta Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96), ki je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2011/95, je namreč razvidno, da je želela Komisija z uporabo glagola „ustvariti“ v členu Direktive 2004/83, ki ustreza členu 5(3) Direktive 2011/95, urediti položaj, v katerem je strah prosilca pred preganjanjem „izmišljen“.
32 Iz navedenega izhaja, kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točkah 56 in 64 sklepnih predlogov, da je namen zavrnitve priznanja statusa begunca po naknadni prošnji za mednarodno zaščito na podlagi člena 5(3) Direktive 2011/95 glede na element namena, ki izhaja iz izraza „okoliščine, ustvarjene po lastni odločitvi“, sankcionirati namen zlorabe prosilca, ki si je „izmislil“ okoliščine, na katerih temelji tveganje preganjanja, ki bi mu bil izpostavljen v primeru vrnitve v izvorno državo, in je tako instrumentaliziral postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki se uporabi.
33 Taka razlaga je nazadnje podprta z glavnim ciljem te direktive, ki je, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 12, na eni strani zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, in na drugi strani tem osebam zagotoviti minimalno raven ugodnosti v vseh državah članicah (glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Izredno hudo kaznivo dejanje), C‑402/22, EU:C:2023:543, točka 36).
34 Vprašanje, ali okoliščine, na katere se sklicuje v naknadni prošnji, da bi se utemeljil obstoj tveganja za preganjanje na podlagi razloga iz člena 10(1) Direktive 2011/95, ki lahko pripelje do priznanja statusa begunca, izhajajo iz namena zlorabe in instrumentalizacije postopka, ki se uporabi, zahteva posamično obravnavanje te prošnje glede na vse okoliščine in ob upoštevanju vseh upoštevnih dejstev, ki ga pristojni organi držav članic opravijo v skladu s členom 4(3) te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 21. septembra 2023, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Politično prepričanje v državi članici gostiteljici), C‑151/22, EU:C:2023:688, točka 42, in z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 60).
35 V zvezi s tem je treba poudariti, da je to, ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito iz člena 4(3)(d) te direktive, le eden od elementov, ki jih morajo pristojni nacionalni organi upoštevati pri tem posamičnem obravnavanju. Ti morajo namreč celovito preučiti vse okoliščine individualnega primera prosilca, pri čemer morajo upoštevati vse elemente, naštete v točkah od (a) do (e) odstavka 3 tega člena 4.
36 Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar v pisnih stališčih trdita avstrijska in nemška vlada, člena 5(3) Direktive 2011/95 ni mogoče razlagati tako, da države članice zaradi fakultativnega prenosa te določbe niso dolžne določiti obveznosti, da pristojni nacionalni organi posamično obravnavajo vsako naknadno prošnjo za mednarodno zaščito. Te določbe tudi ni mogoče razlagati tako, da tak prenos državam članicam omogoča, da uvedejo domnevo, v skladu s katero vsaka naknadna prošnja, ki temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, a priori izhaja iz namena zlorabe in instrumentalizacije postopka za priznanje mednarodne zaščite, kar je domneva, ki bi jo moral ta prosilec ovreči.
37 Take razlage bi namreč določbam člena 4 Direktive 2011/95, ki se uporabljajo za vse prošnje za mednarodno zaščito, ne glede na razloge za preganjanje, navedene v utemeljitev teh prošenj, odvzele polni učinek (glej v tem smislu sodbi z dne 25. januarja 2018, F, C‑473/16, EU:C:2018:36, točka 36, in z dne 21. septembra 2023, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Politično prepričanje v državi članici gostiteljici), C‑151/22, EU:C:2023:688, točka 41). Natančneje, odstavek 3 tega člena 4 pristojnemu nacionalnemu organu nalaga, da celovito preuči vse okoliščine posameznega primera prosilca, kar izključuje vsakršno samodejnost (glej po analogiji sodbi z dne 13. septembra 2018, Ahmed, C‑369/17, EU:C:2018:713, točki 48 in 49, in z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točki 72 in 73).
38 V obravnavanem primeru je BFA po posamičnem obravnavanju naknadne prošnje, ki jo je vložil JF, v skladu s členom 4(3) Direktive 2011/95 ugotovil, da je zadevna oseba verodostojno dokazala, da se je v Avstriji spreobrnila v krščanstvo „iz notranjega prepričanja“ in da aktivno izvaja to veroizpoved, zaradi česar obstaja tveganje, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena individualnemu preganjanju. Vendar taka ugotovitev, če se izkaže za pravilno, kar mora preveriti predložitveno sodišče, izključuje obstoj namena tega prosilca za zlorabo in instrumentalizacijo postopka, ki se uporabi, na podlagi katerega bi mu lahko pristojni nacionalni organ zavrnil priznanje statusa begunca na podlagi člena 5(3) te direktive.
39 Če tak prosilec poleg tega izpolnjuje pogoje iz določb poglavja III Direktive 2011/95 za opredelitev kot „begunec“ v smislu člena 2(d) te direktive, člen 13 te direktive zadevni državi članici nalaga, da mu prizna status begunca v smislu člena 2(e) navedene direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 24. junija 2015, T., C‑373/13, EU:C:2015:413, točka 63, in z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 72).
40 Nasprotno pa v vseh primerih, v katerih tveganje preganjanja, navedeno v utemeljitev naknadne prošnje, temelji na okoliščinah, opisanih v členu 5(3) Direktive 2011/95, vendar v zvezi s katerimi se po posamičnem obravnavanju te prošnje, opravljenem v skladu s členom 4(3) te direktive, ugotovi, da te okoliščine izhajajo iz prosilčevega namena zlorabe in instrumentalizacije postopka, ki se uporabi, ta člen 5(3) zadevni državi članici dovoljuje, da določi, da se temu prosilcu načeloma ne prizna status begunca v smislu člena 2(e) Direktive 2011/95, čeprav ima navedeni prosilec zaradi takih okoliščin utemeljen strah pred preganjanjem v svoji izvorni državi in bi ga bilo zato treba šteti za „begunca“ v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije in člena 2(d) Direktive 2011/95. Status „begunca“ v smislu te določbe namreč ni odvisen od formalnega priznanja takega statusa v smislu člena 2(e) te direktive (sodba z dne 14. maja 2019, M in drugi (Preklic statusa begunca), C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17, EU:C:2019:403, točka 90).
41 V tem okviru je treba preučiti pomen in obseg izraza „brez poseganja v Ženevsko konvencijo“ iz člena 5(3) te direktive. V zvezi s tem predložitveno sodišče ugotavlja, da čeprav v nemški jezikovni različici te določbe izraz „unbeschadet“ lahko pomeni „v soglasju z“, pa lahko, nasprotno, pomeni tudi „brez upoštevanja“. Po njegovem mnenju bi bilo ta zadnjenavedeni pomen izraza „unbeschadet“, če bi prevladal, mogoče razumeti tako, da člen 5(3) Direktive 2011/95 državam članicam v primeru, ki ga določa, dopušča, da ne upoštevajo določb te konvencije.
42 Vendar formulacija, uporabljena v eni od jezikovnih različic določbe prava Unije, ne more biti edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Nujnost enotne uporabe in enotne razlage vsake določbe prava Unije – na katero je opozorjeno v točki 25 te sodbe – izključuje, da bi se ta obravnavala ločeno v eni od svojih jezikovnih različic, in zahteva, da se jo razlaga glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej v tem smislu sodbi z dne 12. novembra 1969, Stauder, 29/69, EU:C:1969:57, točki 2 in 3, in z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality (Državljan tretje države, ki je bratranec državljana Unije), C‑22/21, EU:C:2022:683, točka 20).
43 Izraz, enakovreden izrazu „unbeschadet“ v nemškem jeziku, pa je treba v španski, češki, angleški, madžarski, portugalski, finski in švedski jezikovni različici člena 5(3) Direktive 2011/95 razumeti tako, da morajo države članice pri prenosu možnosti, ki jim jo daje ta člen 5(3), da prosilcu v okoliščinah iz točke 32 te sodbe „načeloma“ ne priznajo statusa begunca, upoštevati določbe Ženevske konvencije. Iz tega sledi, da je treba izraz „unbeschadet“ iz nemške jezikovne različice te določbe v skladu s splošno sistematiko in namenom Direktive 2011/95, kot sta navedena v točki 27 oziroma 33 te sodbe, razumeti v tem istem smislu.
44 Zato v vseh primerih, v katerih pristojni nacionalni organ, ki odloča o naknadni prošnji, ugotovi, da okoliščine, ki jih navaja prosilec, izhajajo iz namena zlorabe in instrumentalizacije postopka, ki se uporabi, tako da se mu status begunca lahko na podlagi člena 5(3) Direktive 2011/95 zavrne, izraz „brez poseganja v Ženevsko konvencijo“ narekuje – če ta organ glede na te okoliščine ugotovi obstoj verjetnega tveganja preganjanja v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo – da lahko ta prosilec v zadevni državi članici kljub temu uživa pravice, zagotovljene z Ženevsko konvencijo, ki v skladu s členom 42(1) te konvencije ne morejo biti predmet nobenih pridržkov. Med temi pravicami je tudi pravica, zagotovljena s členom 33(1) te konvencije, v skladu s katero nobena država pogodbenica na nikakršen način begunca ne bo izgnala ali prisilno vrnila na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi, med drugim, njegove vere.
45 Nazadnje, glede vprašanj predložitvenega sodišča v zvezi s tem, ali je z Direktivo 2011/95 združljiv pogoj, določen z nacionalno ureditvijo, s katero je bil prenesen člen 5(3) te direktive, v skladu s katerim morajo biti dejavnosti, ki ustvarjajo tveganje preganjanja, na katero se sklicuje prosilec, dovoljene v državi članici gostiteljici, zadostuje opozoriti, da ima v skladu s členom 2 Ženevske konvencije „vsak begunec […] dolžnosti do države, v kateri se nahaja, še posebej dolžnost, da se ravna po njenih zakonih in predpisih ter ukrepih za vzdrževanje javnega reda in miru“. Iz tega sledi, da izraza „brez poseganja v Ženevsko konvencijo“ iz tega člena 5(3) ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje takemu pogoju, ki ga določa nacionalno pravo.
46 Glede na zgoraj navedene razloge je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3) Direktive 2011/95 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za priznanje statusa begunca po naknadni prošnji v smislu člena 2(q) Direktive 2013/32, ki temelji na tveganju preganjanja, ki izhaja iz okoliščin, ki jih je tujec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, postavlja pogoj, da te okoliščine pomenijo izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je prosilec zagovarjal že v tej državi.
Stroški
47 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 5(3) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za priznanje statusa begunca po naknadni prošnji v smislu člena 2(q) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki temelji na tveganju preganjanja, ki izhaja iz okoliščin, ki jih je tujec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, postavlja pogoj, da te okoliščine pomenijo izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je prosilec zagovarjal že v tej državi.
Podpisi