SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 29. februarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Notranji trg – Elektronska identifikacija in storitve zaupanja za elektronske transakcije – Uredba (EU) št. 910/2014 – Člen 25 – Elektronski podpisi – Pravni učinek in dokazna moč v sodnem postopku – Pojem ,kvalificirani elektronski podpis‘“
V zadevi C‑466/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Administrativen sad Veliko Tarnovo (upravno sodišče v Velikem Tarnovu, Bolgarija) z odločbo z dne 22. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 12. julija 2022, v postopku
V.B. Trade OOD
proti
Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ – Veliko Tarnovo,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi Z. Csehi (poročevalec), predsednik senata, M. Ilešič in D. Gratsias, sodnika,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ – Veliko Tarnovo B. Nikolov,
– za Evropsko komisijo G. Braun, D. Drambozova in P.-J. Loewenthal, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 25(1) Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL 2014, L 257, str. 73).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo V.B. Trade OOD s sedežem v Bolgariji in Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ – Veliko Tarnovo (direktor direktorata za pritožbe in davčne prakse ter prakse na področju socialne varnosti v Velikem Tarnovu, Bolgarija) (v nadaljevanju: direktor) v zvezi z odločbo o odmeri davka iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 21, 22 in 49 Uredbe št. 910/2014 je navedeno:
„(21) […] Ta uredba […] ne bi smela urejati vidikov, povezanih s sklenitvijo in veljavnostjo pogodb ali drugih pravnih obveznosti, če nacionalno pravo ali pravo Unije določa zahteve glede obličnosti. Poleg tega tudi ne bi smela vplivati na nacionalne zahteve glede obličnosti, ki zadevajo javne registre, zlasti trgovinske registre in zemljiške knjige.
(22) Da bi spodbujali njihovo splošno čezmejno uporabo, bi moralo biti mogoče storitve zaupanja uporabljati kot dokaz v pravnih postopkih v vseh državah članicah. Pravne učinke storitev zaupanja se lahko določi v nacionalnem pravu, če v tej uredbi ni določeno drugače.
[…]
(49) Ta uredba bi morala vzpostaviti načelo, da se elektronskemu podpisu ne bi smelo odvzeti pravnega učinka, ker je v elektronski obliki ali ker ne izpolnjuje zahtev za kvalificirani elektronski podpis. Vendar pa se pravni učinek elektronskih podpisov opredeli z nacionalnim pravom, razen kar zadeva zahteve iz te uredbe, v skladu s katerimi bi moral imeti kvalificirani elektronski podpis enakovreden pravni učinek kot lastnoročni podpis.“
4 Člen 2 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 3 določa:
„Ta uredba ne vpliva na nacionalno pravo ali pravo Unije, povezano s sklenitvijo in veljavnostjo pogodb ali drugimi pravnimi ali postopkovnimi obveznostmi glede obličnosti.“
5 Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:
„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
10. ,elektronski podpis‘ pomeni niz podatkov v elektronski obliki, ki so dodani k drugim podatkom v elektronski obliki ali so z njimi logično povezani in jih podpisnik uporablja za podpisovanje;
11. ,napredni elektronski podpis‘ pomeni elektronski podpis, ki izpolnjuje zahteve iz člena 26;
12. ,kvalificirani elektronski podpis‘ pomeni napredni elektronski podpis, ki se ustvari z napravo za ustvarjanje kvalificiranega elektronskega podpisa in temelji na kvalificiranem potrdilu za elektronske podpise;
[…]
15. ,kvalificirano potrdilo za elektronski podpis‘ pomeni potrdilo za elektronske podpise, ki ga izda ponudnik kvalificiranih storitev zaupanja in izpolnjuje zahteve iz Priloge I;
[…]
23. ,naprava za ustvarjanje kvalificiranega elektronskega podpisa‘ pomeni napravo za ustvarjanje elektronskega podpisa, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge II;
[…]“
6 Člen 21 te uredbe, naslovljen „Začetek zagotavljanja kvalificirane storitve zaupanja“, v odstavku 1 določa:
„Kadar nameravajo ponudniki storitev zaupanja brez kvalificiranega statusa začeti zagotavljati kvalificirane storitve zaupanja, svojo namero priglasijo nadzornemu organu ter mu predložijo poročilo o ugotavljanju skladnosti, ki ga izda organ za ugotavljanje skladnosti.“
7 Člen 25 Uredbe št. 910/2014, naslovljen „Pravni učinki elektronskih podpisov“, določa:
„1. Elektronskemu podpisu se ne odvzameta pravni učinek in dopustnost kot dokaz v pravnih postopkih le zato, ker je v elektronski obliki ali ker ne izpolnjuje zahtev za kvalificirani elektronski podpis.
2. Kvalificirani elektronski podpis ima enakovreden pravni učinek kot lastnoročni podpis.
[…]“
8 Člen 26 te uredbe, naslovljen „Zahteve za napredne elektronske podpise“, določa:
„Napredni elektronski podpis izpolnjuje naslednje zahteve:
(a) enolično je povezan s podpisnikom;
(b) z njim je mogoče identificirati podpisnika;
(c) ustvari se na podlagi podatkov za ustvarjanje elektronskega podpisa, ki jih podpisnik z visoko stopnjo zaupanja lahko uporablja izključno pod svojim nadzorom, in
(d) s podatki, ki so na ta način podpisani, je povezan tako, da je opazna vsaka naknadna sprememba podatkov.“
9 V Prilogi I k navedeni uredbi, naslovljeni „Zahteve v zvezi s kvalificiranimi potrdili za elektronske podpise“, so našteti različni podatki, ki jih morajo vsebovati kvalificirana potrdila za elektronske podpise. Tako morajo v skladu s točkami od (b) do (d) te priloge ta potrdila vsebovati nabor podatkov, ki nedvoumno predstavlja ponudnika kvalificiranih storitev zaupanja, ki izdaja kvalificirana potrdila, vsaj ime podpisnika ali psevdonim, pri čemer mora biti uporaba psevdonima jasno navedena, in podatke za potrjevanje veljavnosti elektronskega podpisa, ki morajo ustrezati podatkom za ustvarjanje elektronskega podpisa.
10 V točki 1 Priloge II k tej uredbi, naslovljene „Zahteve v zvezi z napravami za ustvarjanje kvalificiranega elektronskega podpisa“, je določeno, da morajo te naprave z ustrezno tehnologijo in postopki med drugim zagotavljati vsaj, da je razumno zagotovljena zaupnost podatkov za ustvarjanje elektronskega podpisa, da se lahko ti podatki dejansko pojavijo samo enkrat, da je elektronski podpis zanesljivo zaščiten pred ponarejanjem in da lahko zakoniti podpisnik navedene podatke zanesljivo zaščiti pred tem, da bi jih lahko uporabljali drugi. Poleg tega je v točki 3 te priloge določeno, da lahko podatke za ustvarjanje elektronskega podpisa v imenu podpisnika pridobiva ali upravlja le ponudnik kvalificiranih storitev zaupanja.
Bolgarsko pravo
11 V skladu s členom 4 zakon za elektronnia dokument i elektronnite udostoveritelni uslugi (zakon o elektronskem dokumentu in elektronskih storitvah zaupanja, DV št. 34 z dne 6. aprila 2001) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o elektronskem dokumentu), je avtor elektronske izjave fizična oseba, ki je v izjavi navedena kot njen izdajatelj. Ta določba prav tako določa, da je imetnik elektronske izjave oseba, v imenu katere se izda elektronska izjava.
12 Člen 13 zakona o elektronskem dokumentu določa:
„1. Elektronski podpis je elektronski podpis v smislu člena 3, točka 10, Uredbe [št. 910/2014].
[…]
3. Kvalificirani elektronski podpis je elektronski podpis v smislu člena 3, točka 12, Uredbe [št. 910/2014].
[…]“
13 Člen 184(2) Grazhdanski protsesualen kodeks (zakonik o civilnem postopku), ki se uporablja tudi za postopek na področju davkov in socialne varnosti, določa možnost izpodbijanja pristnosti elektronskega dokumenta.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
14 Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, V. B. Trade, je bila izdana odločba o odmeri davka iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb z dne 13. januarja 2021 v višini 682.863,40 bolgarskih levov (BGN) (približno 349.000 EUR) in pripadajočih obresti v višini 192.770,62 BGN (približno 98.500 EUR).
15 To odločbo o odmeri davka je pristojna davčna uprava sprejela po koncu postopka davčnega nadzora, ki ga je ta uprava odredila na podlagi odločbe z dne 24. junija 2020, ki je bila spremenjena z odločbama z dne 30. septembra in 29. oktobra 2020 ter na podlagi katere je bilo 15. decembra 2020 sestavljeno poročilo o nadzoru.
16 Vsi dokumenti davčne uprave, izdani v okviru tega postopka davčnega nadzora, so v obliki elektronskih dokumentov, podpisanih s kvalificiranimi elektronskimi podpisi.
17 Direktor je z odločbo z dne 17. maja 2021 potrdil odločbo o odmeri davka z dne 13. januarja 2021.
18 Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je pri Administrativen sad Veliko Tarnovo (upravno sodišče v Velikem Tarnovu, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo zoper to odločbo.
19 V okviru te tožbe izpodbija veljavnost izdanih elektronskih dokumentov s trditvijo, da ti niso bili ustrezno podpisani s kvalificiranim elektronskim podpisom. V utemeljitev te trditve je predložitvenemu sodišču predlagala, naj imenuje in zasliši sodnega izvedenca na področju informatike o nekaterih vprašanjih v zvezi z veljavnostjo teh podpisov.
20 Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari namreč meni, da je pristnost navedenih dokumentov odvisna od različnih tehničnih vidikov, ki določajo, da je elektronski podpis „kvalificirani elektronski podpis“. V zvezi s tem zlasti trdi, da člen 25(1) in (2) Uredbe št. 910/2014 ne pomeni ovire za uporabo nacionalne zakonodaje, ki omogoča izpodbijanje dokazov, ker ti niso verodostojni ali pristni ali iz katerega koli drugega razloga.
21 Direktor je navedenemu ugovoru nasprotoval s trditvijo, da je, nasprotno, iz Uredbe št. 910/2014 razvidno, da je vsako izpodbijanje kvalificiranih elektronskih podpisov nedopustno.
22 Predložitveno sodišče meni, da je treba pojasniti izraz „pravni učinek elektronskega podpisa kot dokaz v pravnih postopkih“ iz člena 25(1) Uredbe št. 910/2014. Natančneje, iz tega izraza naj bi izhajala prepoved izpodbijanja tega pravnega učinka in dopustnosti elektronskega podpisa kot dokaza. To sodišče se torej sprašuje, ali ta prepoved prevlada nad načelom procesne avtonomije, ki državam članicam omogoča, da podpisu ne priznajo dokazne moči, in sicer s posebnim postopkom, ki ga ureja njihova nacionalna zakonodaja.
23 V zvezi s tem predložitveno sodišče na eni strani navaja, da je iz člena 21(1) Uredbe št. 910/2014 v povezavi z njeno uvodno izjavo 22 razvidno, da je dokument, podpisan s kvalificiranim ali nekvalificiranim elektronskim podpisom, dopusten akt za vse vrste sodnih postopkov, ki jih morajo sodišča držav članic spoštovati, saj člen 25(1) te uredbe prevlada nad splošnim načelom procesne avtonomije in nad postopkovnimi pravili, ki jih države članice določijo glede dopustnosti dokazov.
24 Na drugi strani, po mnenju predložitvenega sodišča je iz drugega stavka uvodne izjave 49 Uredbe št. 910/2014 razvidno, da je izraz „pravni učinek elektronskega podpisa“ iz člena 25(1) te uredbe mogoče razumeti tako, da se nanaša na dokazno moč podpisa, kot jo priznava nacionalni pravni sistem vsake države članice. Navedeno sodišče poleg tega navaja, da se v členu 25(2) navedene uredbe pravni učinek elektronskega podpisa primerja s pravno močjo lastnoročnega podpisa samo, kadar gre za kvalificirani elektronski podpis.
25 V teh okoliščinah je Administrativen sad Veliko Tarnovo (upravno sodišče v Velikem Tarnovu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba navedbo ,pravni učinek elektronskega podpisa kot dokaz‘ v določbi člena 25(1) Uredbe [št. 910/2014] razlagati tako, da ta določba sodišča držav članic zavezuje, da štejejo, da sta, ko so izpolnjeni pogoji iz člena 3, [točke] 10, 11 in 12, Uredbe [št. 910/2014] ali ko ti niso sporni, obstoj in zatrjevano avtorstvo takega podpisa od vsega začetka nedvoumno in nesporno dokazana, in ali jo je treba razlagati tako, da so sodišča držav članic, če so izpolnjeni pogoji iz teh določb, zavezana priznati, da ima kvalificirani elektronski podpis dokazno težo/dokazno moč, ki je enakovredna dokazni teži/dokazni moči lastnoročnega podpisa, le v tistem okviru, ki ga za ta lastnoročni podpis določa upoštevna nacionalna pravna ureditev?
2. Ali je treba navedbo ,se ne odvzameta v pravnih postopkih […]‘ v določbi člena 25(1) Uredbe [št. 910/2014] razlagati tako, da nacionalnim sodiščem držav članic nalaga absolutno prepoved uporabe procesnih možnosti, ki so določene v njihovih pravnih sistemih, da bi se pravnemu učinku elektronskega podpisa, kot ga določa Uredba, odvzel dokazni pomen, ali pa jo je treba razlagati tako, da ta določba ne nasprotuje temu, da se pogoji iz člena 3, [točke] 10, 11 in 12, iste uredbe, ovržejo s tem, da nacionalna sodišča držav članic uporabijo orodja svojega procesnega prava, ki se uporabi, in se na tak način strankam spora, ki poteka pred sodiščem, omogoči, da ovržejo predvideno dokazno moč in predvideno dokazno težo elektronskega podpisa?“
Postopek pred Sodiščem
26 S sklepom predsednika Sodišča z dne 14. septembra 2022 je bil postopek v tej zadevi prekinjen do končne odločbe v zadevi C‑362/21.
27 Predložitveno sodišče je po razglasitvi sodbe z dne 20. oktobra 2022, Ekofrukt (C‑362/21, EU:C:2022:815), Sodišče z dopisom z dne 18. novembra 2022 obvestilo, da želi umakniti drugo od vprašanj za predhodno odločanje, da pa vztraja pri prvem od njiju.
Vprašanje za predhodno odločanje
Dopustnost
28 Direktor v bistvu meni, da je vprašanje za predhodno odločanje nedopustno, ker se z njim ne zahteva razlaga prava Unije, saj je v členu 2(3) Uredbe št. 910/2014 izrecno navedeno, da navedena uredba ne vpliva na nacionalno pravo ali pravo Unije v zvezi s sklenitvijo in veljavnostjo pogodb ali drugih formalnih pravnih ali postopkovnih obveznosti. Prav na podlagi nacionalnega prava naj bi bilo namreč treba določiti, ali in pod katerimi pogoji je mogoče izpodbijati dokumente, na katerih je lastnoročni podpis, in posledično dokumente, na katerih je kvalificirani elektronski podpis, vključno kar zadeva status njihovega avtorja, in določiti, kakšne so postopkovne posledice obstoja ali neobstoja takega izpodbijanja s strani stranke v sporu.
29 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se – kot je razvidno iz točk od 22 do 24 te sodbe – v okviru obravnavane zadeve predložitveno sodišče sprašuje, ali in v kolikšnem obsegu člen 25 Uredbe št. 910/2014 prevlada nad načelom procesne avtonomije držav članic, in sicer s tem, da nacionalnim sodiščem nalaga absolutno prepoved uporabe postopkovnih sredstev, določenih v njihovih pravnih sistemih, za izpodbijanje dokazne moči elektronskega podpisa, ki izhaja iz navedene uredbe. To vprašanje pa spada v okvir vsebinske preučitve postavljenega vprašanja za predhodno odločanje, in ne v okvir preučitve njegove dopustnosti.
30 Poleg tega je iz navedenega vprašanja razvidno, da predložitveno sodišče z njim prosi za razlago prava Unije, zlasti člena 25 Uredbe št. 910/2014, in ne za razlago bolgarskega prava.
31 Predlog za sprejetje predhodne odločbe je torej dopusten.
Vsebinska presoja
32 Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 25 Uredbe št. 910/2014 razlagati tako, da sodiščem držav članic nalaga, da priznajo, da je treba obstoj in navedeno avtorstvo kvalificiranega elektronskega podpisa šteti za nesporno dokazana, kadar so izpolnjeni pogoji iz člena 3, točka 12, te uredbe, ali pa morajo navedena sodišča priznati obstoj dokazne moči tega podpisa le v okviru tega, kar za lastnoročni podpis določa upoštevna nacionalna pravna ureditev.
33 Najprej je treba spomniti, da člen 3, točka 12, Uredbe št. 910/2014 določa tri kumulativne zahteve, da se elektronski podpis lahko šteje za „kvalificirani elektronski podpis“. Prvič, podpis mora biti „napredni elektronski podpis“, ki mora v skladu s členom 3, točka 11, te uredbe izpolnjevati zahteve iz člena 26 te uredbe. Drugič, podpis mora biti ustvarjen z „napravo za ustvarjanje kvalificiranega elektronskega podpisa“, ki mora v skladu s členom 3, točka 23, navedene uredbe izpolnjevati zahteve iz Priloge II k isti uredbi. Tretjič, podpis mora temeljiti na „kvalificiranem potrdilu za elektronske podpise“ v smislu člena 3, točka 15, Uredbe št. 910/2014, in sicer na potrdilu, ki ga izda „ponudnik kvalificiranih storitev zaupanja“ in ki izpolnjuje zahteve iz Priloge I k tej uredbi (sodba z dne 20. oktobra 2022, Ekofrukt, C‑362/21, EU:C:2022:815, točka 43).
34 Dalje, kot je Sodišče razsodilo v točki 35 sodbe z dne 20. oktobra 2022, Ekofrukt (C‑362/21, EU:C:2022:815), člen 25(1) Uredbe št. 910/2014 nacionalnim sodiščem ne prepoveduje razglasitve neveljavnosti elektronskih podpisov, ampak uvaja splošno načelo, ki navedenim sodiščem prepoveduje zavrnitev pravnega učinka in dokazne moči elektronskih podpisov v sodnih postopkih zgolj zato, ker so ti podpisi v elektronski obliki.
35 Nazadnje, kot je razvidno iz točk 36 in 37 sodbe z dne 20. oktobra 2022, Ekofrukt (C‑362/21, EU:C:2022:815), je razlaga, navedena v prejšnji točki te sodbe, podprta s členom 2(3) Uredbe št. 910/2014 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 21 in 49, iz katerih izhaja, da je treba pravni učinek elektronskih podpisov opredeliti v nacionalnem pravu. Edina izjema v zvezi s tem je zahteva, določena v členu 25(2) te uredbe, v skladu s katero mora biti pravni učinek kvalificiranega elektronskega podpisa enakovreden pravnemu učinku lastnoročnega podpisa, tako da ta določba le za kvalificirani elektronski podpis določa domnevo „izenačitve“ z lastnoročnim podpisom.
36 Iz sodne prakse, navedene v točkah od 32 do 35 te sodbe, izhaja, da mora nacionalno pravo opredeliti pravni učinek elektronskih podpisov, vključno s kvalificiranimi elektronskimi podpisi, pod pogojem, da se upošteva izenačitev kvalificiranega elektronskega podpisa z lastnoročnim podpisom, ki je določena v členu 25(2) Uredbe št. 910/2014.
37 Čeprav namreč iz člena 25 Uredbe št. 910/2014 izhaja, da sta obstoj in navedeno avtorstvo kvalificiranega elektronskega podpisa podana, kadar je dokazano, da zadevni podpis izpolnjuje pogoje iz člena 3, točka 12, te uredbe, pa ni nobenega razloga, da bi se kvalificirani elektronski podpis obravnaval ugodneje, kot se obravnava lastnoročni podpis, in sicer v smislu, da člen 25 navedene uredbe sodiščem držav članic nalaga absolutno prepoved uporabe postopkovnih sredstev, določenih v njihovih pravnih sistemih, za zavrnitev dokazne moči kvalificiranega elektronskega podpisa v smislu navedene uredbe.
38 Zato mora biti taka možnost, če in kolikor nacionalno pravo določa možnost izpodbijanja dokazne moči lastnoročnega podpisa, na voljo tudi v zvezi s kvalificiranim elektronskim podpisom.
39 Natančneje, kot je direktor navedel v pisnem stališču, se lahko dokazna moč kvalificiranega elektronskega podpisa zavrne v okviru postopka za ugotovitev nepristnosti dokumenta, določenega z nacionalno zakonodajo, vendar pod pogojem, da ta zakonodaja določa enak postopek za izpodbijanje lastnoročnega podpisa in kvalificiranega elektronskega podpisa.
40 Glede na zgornje preudarke je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 25 Uredbe št. 910/2014 razlagati tako, da morajo sodišča držav članic, kadar so izpolnjeni pogoji iz člena 3, točka 12, te uredbe, kvalificiranemu elektronskemu podpisu priznati dokazno moč, enakovredno tisti, ki jo ima lastnoročni podpis v okviru tega, kar za ta lastnoročni podpis določa upoštevna nacionalna pravna ureditev.
Stroški
41 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:
Člen 25 Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES
je treba razlagati tako, da
morajo sodišča držav članic, kadar so izpolnjeni pogoji iz člena 3, točka 12, te uredbe, kvalificiranemu elektronskemu podpisu priznati dokazno moč, enakovredno tisti, ki jo ima lastnoročni podpis v okviru tega, kar za ta lastnoročni podpis določa upoštevna nacionalna pravna ureditev.
Podpisi