Zadeva T-411/06

Sogelma – Societá generale lavori manutenzioni appalti Srl

proti

Evropski agenciji za obnovo (EAR)

„Javna naročila gradenj – Javni razpis Evropske agencije za obnovo – Odločba o preklicu javnega razpisa in objavi novega – Ničnostna tožba – Pristojnost Sodišča prve stopnje – Nujnost predhodne upravne pritožbe – Rok za vložitev tožbe – Zastopanje – Obveznost obrazložitve – Odškodninski zahtevek“

Povzetek sodbe

1.      Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva

2.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Akti z zavezujočimi pravnimi učinki – Akti, ki jih je sprejela Evropska agencija za obnovo na podlagi prenosa pristojnosti Komisije

(člen 230 ES; uredbi Sveta št. 2666/2000, člen 1, in št. 2667/2000, členi 1, 2 in 3)

3.      Postopek – Dopustnost tožbe

(Uredba Sveta št. 2667/2000, členi 1, 2, 13(2) in 13a(3))

4.      Ničnostna tožba – Roki – Začetek

(člen 230, peti odstavek, ES)

5.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Akti z zavezujočimi pravnimi učinki

6.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza

(člen 288, drugi odstavek, ES)

7.      Postopek – Pripravljalni ukrepi – Poziv za predložitev listin

1.      Evropska skupnost je pravna skupnost, s Pogodbo pa je določen celovit sistem pravnih sredstev in postopkov, ki omogočajo Sodišču nadzor zakonitosti aktov institucij. Sistem iz Pogodbe omogoča vložitev neposredne tožbe zoper predpise vseh institucij, ki naj bi imeli pravne učinke. Iz tega izhaja splošno načelo, da je treba vsak akt organov Skupnosti s pravnimi učinki za tretje osebe podrediti sodnemu nadzoru.

Tako ni sprejemljivo, da akti, ki naj bi imeli pravne učinke za tretje osebe in so jih sprejele agencije, ustanovljene na podlagi sekundarnega prava, kot je Evropska agencija za obnovo, niso podrejeni sodnemu nadzoru.

(Glej točki 36 in 37.)

2.      Preklic javnega razpisa je akt, zoper katerega je načeloma mogoče vložiti tožbo na podlagi člena 230 ES. Gre namreč za akt, ki ponudnikom povzroči škodo in občutno spremeni njihov pravni položaj, saj ne bodo imeli več možnosti za dodelitev javnega naročila, za katerega so predložili ponudbo.

V okviru Uredbe št. 2667/2000 o Evropski agenciji za razvoj (EAR), kakor je bila spremenjena, lahko Komisija v skladu s členoma 1 in 2 med drugim prenese na EAR izvajanje pomoči Skupnosti, določeno v členu 1 Uredbe št. 2666/2000 o pomoči Albaniji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Zvezni republiki Jugoslaviji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji. V skladu s členom 2(1)(c) Uredbe št. 2667/2000 lahko Komisija EAR zadolži za vse dejavnosti, potrebne za izvajanje programov obnove Srbije in Črne gore in zlasti za pripravo in presojo razpisov ter oddajo javnih naročil.

Odločbe, ki bi jih sprejela Komisija, ne morejo izgubiti narave izpodbojnega akta samo zato, ker je Komisija prenesla te pristojnosti na EAR, saj bi v nasprotnem primeru nastala pravna praznina. Zato so odločbe, ki jih je sprejel EAR v okviru postopkov oddaje javnih naročil in imajo pravne učinke za tretje osebe, akti, ki jih je mogoče izpodbijati pred Sodiščem skupnosti.

(Glej točke od 38 do 40 in 43.)

3.      Poleg tega je treba opozoriti, da morajo biti tožbe načeloma vložene zoper izdajatelja izpodbijanega akta, torej institucijo ali organ Skupnosti, ki je izdal odločitev.

EAR je organ Skupnosti, ki je pravna oseba in je ustanovljen z uredbo z namenom izvajanja pomoči Skupnosti zlasti za Srbijo in Črno goro. Zato je s členoma 1 in 2 Uredbe št. 2667/2000 o EAR, kakor je bila spremenjena, Komisija izrecno pooblaščena, da prenese na EAR izvajanje te pomoči ter zlasti pripravo in presojo razpisa in oddajo javnega naročila. EAR je torej na podlagi pooblastila Komisije pristojna, da sama izvaja programe pomoči Skupnosti.

Ker je na podlagi pristojnosti, ki jih je Komisija prenesla v skladu z Uredbo št. 2667/2000, sporno odločbo o preklicu javnega razpisa sprejela EAR in ker Komisija ni sodelovala v postopku sprejemanja odločbe, je izdajateljica spornega akta EAR. Zato jo tožeča stranka lahko toži pri Sodišču prve stopnje.

Poleg tega iz člena 13(2) in člena 13a(3) navedene uredbe izhaja, da se lahko EAR brani na sodiščih v sporih v zvezi s svojo nepogodbeno odgovornostjo in v sporih v zvezi z odločitvami, ki jih je sprejel na podlagi člena 8 Uredbe št. 1049/2001. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da EAR na sodiščih ne more braniti tudi drugih odločb, ki jih je sprejela.

(Glej točke od 49 do 53.)

4.      Če datuma vročitve odločbe ni mogoče določiti z gotovostjo, se dvom šteje v korist tožeče stranke in njena tožba se šteje za pravočasno vloženo, če se glede na dejstva ne zdi popolnoma nemogoče, da je dopis, s katerim je bila obveščena o odločbi, prispel tako pozno, da bi bil še spoštovan rok za tožbo.V dvomu se šteje v korist tožeče stranke tudi, če ni določen datum obvestila, ampak datum, ko je izvedela za akt. Stranka, ki se sklicuje na zamudo pri vložitvi tožbe, mora dokazati datum nastopa dogodka, od katerega začne teči rok.

Poslana e-pošta ne zagotavlja dejanskega prejema naslovnika. E-pošta lahko namreč ne prispe zaradi tehničnih razlogov. Čeprav pošiljatelj ni prejel sporočila „o neprejemu“, to ne pomeni nujno, da je e-pošta dejansko prispela k naslovniku. Poleg tega je mogoče, da tudi ko e‑pošta dejansko prispe k naslovniku, se to ne zgodi na isti dan, kot je bila poslana. Če pošiljatelj e-pošte, ki ne dobi nobenega potrdila prejema, v zvezi s tem ne ukrepa, običajno ne more dokazati, da in, po potrebi, kdaj je ta e‑pošta prispela.

(Glej točke od 75 do 78.)

5.      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da akti ali odločbe, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo v smislu člena 230 ES, pomenijo le ukrepe z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko vplivajo na interese tožečih strank in s tem občutno spremenijo njihov pravni položaj. Odločba o organizaciji javnega razpisa ne posega v položaj, saj zainteresiranim osebam le ponuja možnost, da sodelujejo v postopku in oddajo ponudbo.

(Glej točki 85 in 86.)

6.      Prevzem nepogodbene odgovornosti Skupnosti iz člena 288, drugi odstavek, ES je podrejen izpolnitvi vseh pogojev, torej nezakonitosti ravnanja, očitanega institucijam, dejanskosti škode in obstoju vzročne zveze med očitanim ravnanjem in navedeno škodo.

Če morajo biti ti trije pogoji za prevzem odgovornosti izpolnjeni kumulativno, pa je za zavrnitev odškodninskega zahtevka dovolj že, da ni podan eden izmed njih.

V zvezi z odločbo Evropske agencije za obnovo (EAR) o preklicu javnega razpisa za gradnje, le na podlagi dejstva, da je minilo več kot šest mesecev od takrat, ko je bila poslana zadnja zahteva za pojasnila ponudnikom, do posredovanja odločbe o preklicu javnega razpisa, te odločbe ne moremo opredeliti kot nezakonito ravnanje EAR. Poleg tega je treba ugotoviti, da med časom, ki ga je EAR potreboval za sprejetje in posredovanje odločbe o preklicu javnega razpisa, in stroški, ki so nastali za tožečo stranko pri pripravi ponudbe, ni nobene vzročne zveze.

(Glej točke 146, 147, 149 in 150.)

7.      Da bi Sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je za nemoten potek postopka treba odrediti predložitev nekaterih dokumentov, mora stranka, ki je v ta namen vložila predlog, zaprošene dokumente opredeliti in Sodišču prve stopnje predložiti najmanj toliko podatkov, da je verjetno izkazana koristnost teh dokumentov za odločanje v postopku.

Predlog za predložitev vseh dokumentov v zvezi s postopkom razpisa, kot ga je želela tožeča stranka, ustreza predlogu za predložitev internega spisa. Preučitev spisa organa Skupnosti, ki jo opravi sodišče Skupnosti, da bi preverilo, ali so na odločbo organa vplivale tudi druge ugotovitve poleg tistih, ki so navedene v obrazložitvi, je izjemni preiskovalni ukrep. Tak ukrep predpostavlja, da so okoliščine zadevne odločbe podlaga za resne dvome glede resničnih motivov in zlasti za sumničenja, da ti motivi niso skladni s cilji prava Skupnosti in zato pomenijo zlorabo pooblastil.

(Glej točki 152 in 157.)