Zadeva T-410/06

Foshan City Nanhai Golden Step Industrial Co., Ltd

proti

Svetu Evropske unije

„Damping – Uvoz obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske in Vietnama – Računsko določena normalna vrednost – Izvozna cena – Pravica do obrambe – Škoda – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uporaba računsko določene normalne vrednosti – Diskrecijska pravica institucij glede načina izračuna

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(6)(c))

2.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Določitev protidampinških dajatev – Način izračuna

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 9(4))

3.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Protidampinški postopek – Pravica do obrambe – Posredovanje dokumenta o dokončnem razkritju podjetjem s strani Komisije

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 20(2) in (4))

4.      Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do obrambe – Spoštovanje v okviru upravnih postopkov – Protidamping – Obveznost institucij, da obveščajo zadevna podjetja – Dodaten dokument o dokončnem razkritju

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 20(5))

5.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Upoštevno obdobje

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 3(2))

1.      Institucije Skupnosti imajo na podlagi člena 2(6)(c) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 široko diskrecijsko pravico glede izbire metode, s katero bodo izračunale prodajne, upravne in druge splošne stroške ter stopnjo dobička v okviru izračuna računsko določene normalne vrednosti.  

V teh okoliščinah sodišče Skupnosti nadzira, ali so bila upoštevana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji opravljena izbira, ter ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali zlorabo pooblastil.  

Poleg tega isti člen 2(6)(c) določa, da mora biti ta metoda razumna. Tako lahko sodišče Skupnosti odloči, da je bila glede izbrane metode storjena očitna napaka pri presoji le, če je ta metoda nerazumna. Tako dejstvo, da obstajajo tudi druge razumne metode, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v zvezi s tem, ne vpliva na zakonitost dejansko izbrane metode, ker sodišče Skupnosti glede tega ne more nadomestiti presoje institucij z lastno presojo.  

Tako instituciji v tem okviru lahko presodita, da je razumneje uporabiti podatke o dobičkih, ki so jih na notranjem trgu države proizvodnje dosegla podjetja, katerih velikost je primerljiva z velikostjo proizvajalca, na katerega se je nanašala preiskava, in ki niso imela posebno visokih prodajnih in splošnih stroškov ter ki jim je bila v okviru nedavnih preiskav glede drugih proizvodov tudi odobrena tržno-gospodarska obravnava in glede katerih sta instituciji imeli na voljo zanesljive podatke, kot pa uporabiti podatke o dobičkih, doseženih pri prodaji zadevnega proizvoda na popolnoma drugačnih trgih.  

Iz člena 2(6)(c) osnovne protidampinške uredbe je namreč razvidno, da kadar institucije uporabijo to določbo, da bi izračunale razumno stopnjo dobička, niso dolžne uporabiti podatkov, ki se nanašajo na proizvode iz iste splošne kategorije, temveč morajo paziti, da na podlagi razumne metode ugotovljena stopnja dobička ne presega tiste, ki je bila dosežena s prodajo proizvodov iz iste splošne kategorije. Poleg tega se te določbe ne sme razumeti tako, da institucije ne morejo ugotoviti stopnje dobička, če nimajo na voljo zanesljive osnove za izračun stopnje dobička, doseženega s prodajo proizvodov enake splošne kategorije.  

(Glej točke od 64 do 67, 71 in 74.)

2.      Na podlagi člena 9(4), zadnji stavek, osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 „[z]nesek proti dumpinške dajatve ne [sme] presega[ti] stopnje dumpinga, ki je bila ugotovljena, vendar bi moral biti manjši od te stopnje, če bi taka manjša dajatev bila zadostna za odstranitev škode za industrijo Skupnosti“. Posledica tega pravila je, da proizvajalec, ki mu je bila naložena protidampinška dajatev, te ne more izpodbijati z utemeljitvijo, da je bila v preiskavi ugotovljena stopnja škode precenjena, če je bila stopnja dajatve določena na ravni stopnje dampinga, kadar je slednja nižja od napačno ugotovljene stopnje škode in tudi od stopnje dejanske škode.  

(Glej točko 94.)

3.      Podjetjem, ki jih zadeva preiskava, na podlagi katere bo sprejeta protidampinška uredba, mora biti med upravnim postopkom omogočeno, da primerno predstavijo svoja stališča o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokaznih elementih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala.  

V tem kontekstu nepopolnost dokončnega razkritja, ki so ga stranke zahtevale na podlagi člena 20(2) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96, povzroči nezakonitost uredbe o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev samo, če zainteresirane stranke zaradi te opustitve niso mogle primerno braniti svojih interesov. To bi bilo med drugim v primeru, če bi se opustitev nanašala na dejstva ali preudarke, različne od tistih, ki so bili uporabljeni pri začasnih ukrepih, čemur je treba v skladu z navedeno določbo v dokumentu o dokončnem razkritju posvetiti posebno pozornost. To bilo tudi v primeru, če bi se opustitev nanašala na dejstva ali preudarke, različne od tistih, s katerimi je utemeljena odločitev, ki jo sprejme Komisija oziroma Svet po predložitvi dokumenta o dokončnem razkritju, kot je to razvidno iz člena 20(4), zadnji stavek, navedene osnovne uredbe.  

Dejstvo, da je Komisija svojo analizo spremenila po tem, ko so zainteresirane stranke podale pripombe glede dokumenta o dokončnem razkritju, samo po sebi ne pomeni kršitve pravice do obrambe. Kot je razvidno iz člena 20(4), zadnji stavek, osnovne uredbe, dokument o dokončnem razkritju namreč ne onemogoča, da bi Komisija ali Svet sprejela poznejšo odločitev. Ta določba nalaga Komisiji le dolžnost, da v najkrajšem času razkrije dejstva in ugotovitve, ki se razlikujejo od tistih, na katerih je temeljil njen prvotni pristop, ki je vsebovan v dokumentu o dokončnem razkritju. Zato je, da bi se presodilo, ali je Komisija spoštovala pravice zadevnih strank, ki izhajajo iz člena 20(4), zadnji stavek, osnovne uredbe, treba preveriti še, ali jih je Komisija obvestila o dejstvih in ugotovitvah, uporabljenih pri novi analizi škode in oblike ukrepov, potrebnih za njeno odpravo, če se razlikujejo od uporabljenih v dokumentu o dokončnem razkritju.  

(Glej točke 111, 112, 117 in 118.)

4.      Komisija je s tem, da je proizvajalcu, na katerega se je nanašala preiskava, določila rok za predložitev pripomb glede dodatnega dokumenta o dokončnem razkritju, ki je krajši od deset dni, kršila člen 20(5) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96. Vendar to samo po sebi ne more povzročiti ničnosti izpodbijane uredbe. Dokazati je treba namreč tudi, da je dejstvo, da je imela na voljo krajši rok od zakonskega, lahko konkretno vplivalo na njeno pravico do obrambe v zadevnem postopku.  

(Glej točko 124.)

5.      Uvedba protidampinških dajatev ne pomeni sankcije za predhodno ravnanje, temveč zaščitni ukrep zoper nelojalno konkurenco, ki izhaja iz dampinga. Zato je treba za določitev protidampinških dajatev, ki ščitijo industrijo Skupnosti pred dampingom, preiskavo opraviti na podlagi kar najbolj aktualnih informacij.  

Kadar instituciji Skupnosti ugotovita, da se uvoz proizvodov, za katere je do nedavnega veljala količinska omejitev, poveča po prenehanju veljavnosti teh omejitev, lahko to povečanje upoštevata pri presoji škode, ki nastane industriji Skupnosti.

(Glej točki 133 in 134.)