SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 16. julija 2014(*)
„Arbitražna klavzula – Šesti okvirni program na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti, ki prispeva k oblikovanju Evropskega raziskovalnega prostora in k inovacijam (2002–2006) – Pogodbe Access-eGOV, EU4ALL, eABILITIES, Emerge, Enable, Ask-It – Program eTEN, ki se nanaša na področje vseevropskih telekomunikacijskih omrežij – Pogodbi Navigabile in Euridice – Okvirni program za inovativnost in konkurenčnost – Pogodba T-Seniority – Plačilo preostalega zneska – Nasprotna tožba – Povračilo izplačanih zneskov – Pavšalna odškodnina“
V zadevi T‑59/11,
Koinonia Tis Pliroforias Anoichti Stis Eidikes Anagkes – Isotis s sedežem v Atenah (Grčija), ki jo zastopa V. Christianos, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata M. Condou-Durande in V. Savov, zastopnika, skupaj s S. Pappasom, odvetnikom,
tožena stranka,
zaradi, po eni strani, predlogov, ki temeljijo na členu 272 PDEU, s katerimi se predlaga, prvič, naj se ugotovi neutemeljenost zahteve Komisije za vračilo subvencij, ki so bile tožeči stranki izplačane na podlagi pogodb št. 027020 „Access to e-Government Services Employing Semantic Technologies“, št. 035242 „A virtual platform to enhance and organize the coordination among centres for accessibility ressources and support“, št. 511298 „Ambient Intelligence System of Agents for Knowledge-based and Integrated Services for Mobility Impaired Users“, št. 034778 „European Unified Approach for Accessible Lifelong Learning“, št. 045056 „Emergency Monitoring and Prevention“, št. 045563 „A wearable system supporting services to enable elderly people to live well, independently and at ease“, št. 029255 „NavigAbile: e-inclusion for communication disabilities“, št. 517506 „European Recommanded Materials for Distance Learning Courses for Educators“ in št. 224988 „T-Seniority: Expanding the benefits of information society to older people through digital TV channels“, ki sta jih sklenili Evropska skupnost in tožeča stranka, in drugič, naj se Komisiji naloži plačilo preostalega zneska subvencij na podlagi pogodb št. 511298 „Ambient Intelligence System of Agents for Knowledge-based and Integrated Services for Mobility Impaired Users“ in št. 034778 „European Unified Approach for Accessible Lifelong Learning“, ter zaradi, po drugi strani, nasprotne tožbe, s katero se predlaga, naj se tožeči stranki naloži vračilo subvencij, ki so ji bile neupravičeno izplačane v okviru vseh teh pogodb, in pavšalne odškodnine,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi S. Frimodt Nielsen, v funkciji predsednika, M. Kančeva (poročevalka), sodnica, in E. Buttigieg, sodnik,
sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. julija 2013
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Koinonia Tis Pliroforias Anoichti Stis Eidikes Anagkes – Isotis, je neprofitna civilna družba grškega prava, ki je bila ustanovljena 7. januarja 2004 in ima sedež v Atenah (Grčija).
2 Za tožečo stranko je bil na podlagi sporazuma, sklenjenega 28. decembra 2010 in objavljenega 17. januarja 2011 v Biltenu družb Protodikeio Athinon (prvostopenjsko sodišče v Atenah), uveden postopek likvidacije. X, ki je bil do tega dne odgovoren za evropske programe znotraj tožeče stranke (v nadaljevanju: programski direktor), je bil ob tej priložnosti imenovan za upravitelja za dokončanje likvidacije tožeče stranke.
3 Dejavnosti tožeče stranke so v skladu z njenim statutom prenos tehnologij, spodbujanje enakega obravnavanja in vključevanja invalidov v prostor informacijske družbe ter izboljševanje zaposlovanja oseb s posebnimi potrebami v Evropi in na mednarodni ravni.
4 Tožeča stranka je z Evropsko skupnostjo, ki jo je zastopala Komisija Evropskih skupnosti, sklenila več pogodb za uresničitev nekaterih projektov. Med temi pogodbami jih je devet predmet tega spora (v nadaljevanju: zadevne pogodbe).
A – Predstavitev zadevnih pogodb
5 Zadevne pogodbe so bile sklenjene med Skupnostjo, ki jo zastopa Komisija, na eni strani, ter koordinatorjem in člani konzorcija, med katerimi je tožeča stranka, na drugi strani. Vsaka izmed teh pogodb ima poleg glavnega besedila šest prilog, od katerih prva vsebuje opis programa, na katerega se nanaša pogodba, druga pa splošne pogoje, ki se uporabljajo.
6 Med zadevnimi pogodbami jih je bilo šest (v nadaljevanju: pogodbe FP6) sklenjenih v okviru šestega okvirnega programa, določenega s Sklepom št. 1513/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne z dne 27. junija 2002 o šestem okvirnem programu Evropske skupnosti na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti, ki prispeva k oblikovanju Evropskega raziskovalnega prostora in k inovacijam (2002–2006) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 576).
7 Gre za te pogodbe:
– pogodbo št. 027020 „Access to e-Government Services Employing Semantic Technologies“ (v nadaljevanju: pogodba Access-eGOV), sklenjeno v okviru posebnega programa „Povezovanje in krepitev Evropskega raziskovalnega prostora (2002–2006)“, katere člen 4 je določal trajanje projekta na 36 mesecev od prvega dneva prvega meseca po podpisu pogodbe Komisije, člen 5 pa najvišji finančni prispevek Skupnosti na 1.983.000 EUR, od katerih je bilo 157.320 EUR namenjenih tožeči stranki, in ki je bila 3. junija 2008 spremenjena tako, da se je trajanje projekta podaljšalo na 48 mesecev;
– pogodbo št. 035242 „A virtual platform to enhance and organize the coordination among centres for accessibility ressources and support“ (v nadaljevanju: pogodba eABILITIES), sklenjeno v okviru posebnega programa „Povezovanje in krepitev Evropskega raziskovalnega prostora (2002–2006)“, katere člen 4 je določal trajanje projekta na 24 mesecev od 1. septembra 2006, člen 5 pa najvišji finančni prispevek Skupnosti na 750.000 EUR, od katerih je bilo 95.201,61 EUR namenjenih tožeči stranki;
– pogodbo št. 511298 „Ambient Intelligence System of Agents for Knowledge-based and Integrated Services for Mobility Impaired Users“ (v nadaljevanju: pogodba Ask-It), sklenjeno v okviru posebnega programa „Povezovanje in krepitev Evropskega raziskovalnega prostora (2002–2006)“, katere člen 4 je določal trajanje projekta na 48 mesecev od 1. oktobra 2004, člen 5 pa najvišji finančni prispevek Skupnosti na 8.499.657 EUR, od katerih je bilo 183.320,89 EUR namenjenih tožeči stranki, in ki je bila 25. julija 2008 spremenjena tako, da se je trajanje projekta podaljšalo na 51 mesecev;
– pogodbo št. 034778 „European Unified Approach for Accessible Lifelong Learning“ (v nadaljevanju: pogodba EU4ALL), sklenjeno v okviru posebnega programa „Povezovanje in krepitev Evropskega raziskovalnega prostora (2002–2006)“, katere člen 4 je določal trajanje projekta na 48 mesecev od 1. oktobra 2006, člen 5 pa najvišji finančni prispevek Skupnosti na 7.400.000 EUR, od katerih je bilo 268.008 EUR namenjenih tožeči stranki, in ki je bila 21. oktobra 2010 spremenjena tako, da se je trajanje projekta podaljšalo na 54 mesecev;
– pogodbo št. 045056 „Emergency Monitoring and Prevention“ (v nadaljevanju: pogodba Emerge), sklenjeno v okviru posebnega programa „Povezovanje in krepitev Evropskega raziskovalnega prostora (2002–2006)“, katere člen 4 je določal trajanje projekta na 33 mesecev od 1. februarja 2007, člen 5 pa najvišji finančni prispevek Skupnosti na 2.449.964 EUR, od katerih je bilo 203.712 EUR namenjenih tožeči stranki, in ki je bila 28. oktobra 2008 spremenjena tako, da se je trajanje projekta podaljšalo na 36 mesecev;
– pogodbo št. 045563 „A wearable system supporting services to enable elderly people to live well, independently and at ease“ (v nadaljevanju: pogodba Enable), sklenjeno v okviru posebnega programa „Povezovanje in krepitev Evropskega raziskovalnega prostora (2002–2006)“, katere člen 4 je določal trajanje projekta na 36 mesecev od datuma podpisa Komisije oziroma po mnenju tožeče stranke od 1. januarja 2007, člen 5 pa najvišji finančni prispevek Skupnosti na 2.800.000 EUR, od katerih je bilo 196.700 EUR namenjenih tožeči stranki, in ki je bila 13. septembra 2010 spremenjena tako, da se je trajanje projekta podaljšalo na 44 mesecev, najvišji prispevek Skupnosti pa se je zmanjšal na 2.477.040 EUR.
8 Splošni pogoji pogodb FP6 (v nadaljevanju: pogoji FP6) med drugim določajo:
„Člen II.1 Opredelitev pojmov
[…]
4. Konzorcij: vsi izvajalci, ki sodelujejo pri projektu, ki je predmet te pogodbe.
[…]
6. Koordinator: izvajalec, imenovan v tej pogodbi, ki ima poleg svojih obveznosti izvajalca nalogo, da za račun konzorcija opravlja posebne usklajevalne naloge, predvidene v tej pogodbi.
7. Izvajalec: sodelujoči v smislu člena 2(7) pravil za sodelovanje in podpisnik te pogodbe, ki ni [Skupno raziskovalno središče Evropske komisije], ki podpiše ločen sporazum s Komisijo v zvezi s svojim sodelovanjem pri pogodbi.
[…]
11. Nepravilnost: vsaka kršitev določbe prava Skupnosti ali vsako nespoštovanje pogodbene obveznosti kot posledice dejanja ali opustitve izvajalca, ki z ustvarjanjem neupravičenih izdatkov škoduje ali bi lahko škodovala splošnemu proračunu Evropskih skupnosti ali proračunom, s katerimi upravljata Evropski skupnosti.
[…]
Člen II.8 Ocena in sprejetje poročil in končnih izsledkov
[…]
4. Odobritev poročila ne pomeni, da se ne opravi revizija ali kontrola, ki se lahko opravi v skladu z določbami člena II.29.
[…]
Člen II.16 Odpoved pogodbe zaradi kršitve in nepravilnosti
1. Komisija v primeru neizpolnitve obveznosti iz te pogodbe konzorciju naloži, naj najde ustrezne rešitve za odpravo te kršitve najpozneje v 30 dneh.
Stroški, ki jih bo imel konzorcij po datumu prejema takega navodila, bodo lahko povrnjeni le, če bo Komisija sprejela ustrezno rešitev za odpravo kršitve.
Če je primerno, lahko konzorcij Komisijo zaprosi za odlog izvršitve projekta v celoti ali delno v skladu s členom II.5.
Če ni zadovoljive rešitve, Komisija prekine sodelovanje z izvajalcem, ki ne izpolnjuje obveznosti.
2. Komisija lahko takoj prekine sodelovanje z izvajalcem:
(a) če je izvajalec namerno ali iz malomarnosti storil nepravilnosti pri izvajanju pogodbe s Komisijo;
(b) če je izvajalec kršil temeljna etična načela, ki so določena v pravilih za sodelovanje.
3. Sklep o prekinitvi sodelovanja se vroči izvajalcu, kopija pa se pošlje konzorciju.
Odpoved pogodbe začne veljati na dan, ko izvajalec prejme to obvestilo, brez poseganja v obveznosti, ki so določene v tej pogodbi.
Komisija obvesti konzorcij o datumu začetka veljavnosti odpovedi pogodbe.
[…]
Člen II.19 Upravičeni stroški projekta
1. Upravičeni stroški, ki nastanejo pri izvajanju projekta, morajo izpolnjevati vse te pogoje:
(a) biti morajo dejanski, stroškovno učinkoviti in nujni za izvajanje projekta;
(b) določeni biti morajo v skladu z običajnimi računovodskimi načeli izvajalca;
(c) nastati morajo med trajanjem projekta, kakor je opredeljeno v členu 4(2), razen stroškov, dovoljenih za pripravo končnih poročil iz člena II.7(4), ki lahko nastanejo najpozneje 45 dni po zaključku projekta ali odpovedi pogodbe, če se ta zgodi prej;
(d) vpisani morajo biti v računovodske evidence izvajalca, kateremu so nastali, najpozneje do dneva sestave revizijskega potrdila iz člena II.26. Pri računovodskih postopkih, ki se uporabijo za vpis stroškov in prejemkov, je treba spoštovati računovodska pravila države sedeža izvajalca ter omogočiti uskladitev stroškov in prejemkov, nastalih v zvezi z izvajanjem projekta, s splošnim stanjem računovodskih izkazov za vso poslovno dejavnost izvajalca;
[…]
2. Projektu ni mogoče pripisati naslednjih neupravičenih stroškov:
[…]
(e) stroški, ki so bili prijavljeni, so nastali ali so bili povrnjeni za drug projekt Skupnosti;
[…]
(h) prekomerni ali nepremišljeni stroški;
(i) vsi drugi stroški, ki ne izpolnjujejo pogojev iz člena II.19(1).
[…]
Člen II.28 Načini plačila
1. Brez poseganja v člen II.29 Komisija sprejme znesek končnega plačila, ki se izplača izvajalcu, na podlagi dokumentov iz člena II.7, ki jih je odobrila.
[…]
7. V primeru zamude pri plačilu lahko izvajalci zahtevajo obresti v dveh mesecih od datuma prejema plačila. Obresti se obračunajo po obrestni meri, objavljeni v seriji C Uradnega lista Evropske unije, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in ki velja prvi dan meseca, v katerem zapade plačilo, povečani za eno odstotno točko in pol. Obresti se plačajo za obdobje med rokom za izvedbo plačila in datumom plačila. Datum plačila je dan, ko je znesek knjižen v breme računa Komisije. Ta plačila obresti se ne štejejo za del finančnega prispevka Skupnosti, določenega v členu 5 pogodbe.
8. Obdobja, navedena v členu 8 v zvezi z roki plačila, lahko Komisija kadar koli začasno prekine, tako da koordinatorja obvesti, da finančno poročilo ni sprejemljivo, ker ni skladno z zahtevami pogodbe ali ker ni skladno s poročili o dejavnosti, predloženimi Komisiji v sprejetje. Rok, predviden za sprejetje finančnega poročila, bo prekinjen do predložitve zahtevane popravljene ali revidirane različice, preostali del navedenega roka pa bo znova začel teči z dnem, ko bo Komisija prejela te informacije.
Komisija lahko kadar koli začasno ustavi svoja plačila, če izvajalci ne upoštevajo katere od pogodbenih določb, zlasti določb člena II.29 o reviziji in kontroli. Komisija v tem primeru o tem neposredno obvesti izvajalce s priporočenim pismom s povratnico.
Komisija lahko kadar koli začasno ustavi svoja plačila, če sumi, da je izvajalec storil nepravilnost pri izvajanju pogodbe. Ustavi se le tisti del plačila, ki je namenjen izvajalcem, za katere se sumi, da so storili nepravilnost. Komisija v tem primeru o razlogih za ustavitev plačil neposredno obvesti izvajalce s priporočenim pismom s povratnico.
Člen II.29 Kontrole in revizije
1. Komisija lahko kadar koli med trajanjem pogodbe in do pet let po koncu projekta opravi revizije, ki jih izvedejo zunanji znanstveni ali tehnološki revizorji ali same službe Komisije, vključno z [Evropskim uradom za boj proti goljufijam]. Te revizije se lahko nanašajo na znanstvene, finančne, tehnološke ali druge vidike (kot so računovodska načela in načela vodenja) v zvezi z dobrim izvajanjem projekta in pogodbe. Te revizije se opravijo v skladu z načelom zaupnosti. Zneski, ki bi bili Komisiji dolgovani zaradi rezultatov teh revizij, so lahko predmet izterjave, kot je navedeno v členu II.31.
Izvajalci imajo pravico zavrniti sodelovanje revizorja ali posebnega zunanjega znanstvenega ali tehnološkega revizorja zaradi poslovne skrivnosti.
2. Izvajalci morajo Komisiji dati na voljo vse podrobne podatke, ki bi jih ta lahko od njih zahtevala, da bi lahko preverila, ali se pogodba pravilno upravlja in izvaja.
3. Izvajalci hranijo izvirnik ali, v izrednih ustrezno utemeljenih primerih, overjene kopije vseh dokumentov v zvezi s pogodbo pet let od konca projekta. Ti dokumenti se dajo na voljo Komisiji, ko jih zahteva med izvajanjem revizije v okviru pogodbe.
4. Da bi omogočili izvedbo teh revizij, izvajalci zagotovijo, da lahko službe Komisije in vsi zunanji organi, ki jih imenuje Komisija, ob kateri koli razumni uri pridejo na kraj, zlasti v prostore izvajalcev, da bi zbrali vse potrebne informacije za izvedbo revizije.
[…]
6. Komisija lahko poleg tega opravi preverjanja in inšpekcijske preglede na kraju samem v skladu z Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi in Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) [Uredbo Sveta (Euratom) št. 1074/1999 z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF)].
[…]
Člen II.30 Pavšalna odškodnina
Brez poseganja v druge ukrepe iz te pogodbe se izvajalci strinjajo, da ima Skupnost za zaščito svojih finančnih interesov pravico zahtevati pavšalno odškodnino od izvajalca, katerega izdatki se izkažejo za pretirane in ki je posledično prejel neupravičen finančni prispevek Skupnosti. Pavšalna odškodnina se plača poleg neupravičenega finančnega prispevka, ki ga mora vrniti izvajalec.
1. Višina pavšalne odškodnine mora biti sorazmerna s pretiranimi izdatki in neupravičenim delom prispevka Skupnosti. Višina pavšalne odškodnine se izračuna po tej formuli:
Pavšalna odškodnina = neupravičeni finančni prispevek x (pretirani izdatki/celoten zahtevani znesek)
Pri izračunu vsake pavšalne odškodnine se upošteva le obdobje, ki se nanaša na prispevek Skupnosti, ki ga je izvajalec zahteval za to obdobje. Odškodnina se ne izračuna glede na celoten prispevek Skupnosti.
2. Komisija pošlje zahtevo za plačilo s priporočenim pismom s povratnico izvajalcu, za katerega meni, da je dolžan plačati pavšalno odškodnino. Izvajalec ima na voljo 30 dni, da odgovori na zahtevo Skupnosti za plačilo odškodnine.
3. Postopek za povračilo neupravičenega finančnega prispevka in plačilo pavšalne odškodnine bo določen skladno z določbami člena II.31.
4. Komisija ima pravico zahtevati odškodnino za vse pretirane izdatke, ugotovljene po izteku pogodbe, skladno z določbami odstavkov od 1 do 6.
5. Določbe tega člena ne posegajo v upravne ali finančne kazni, ki jih lahko Komisija naloži kateremu koli izvajalcu, ki ne izpolnjuje obveznosti, skladno s finančno uredbo, ali v katero koli civilnopravno sredstvo, ki bi ga Skupnost ali drug izvajalec lahko uporabil. Poleg tega navedene določbe ne izključujejo kazenskega pregona s strani organov držav članic.
6. Po drugi strani bo lahko – kot je predvideno v finančni uredbi – vsakemu izvajalcu, za katerega se ugotovi, da je resno kršil svoje pogodbene obveznosti, naložena finančna kazen v višini od 2 do 10 % finančnega prispevka, ki ga bo prejel od Skupnosti. Stopnja kazni bo lahko znašala od 4 do 20 % v primeru ponovitve v petih letih po prvi kršitvi obveznosti.
Člen II.31 Povračilo Komisiji in nalogi za izterjavo
1. Če je bil izvajalcu znesek plačan neupravičeno ali če je izterjava upravičena pod pogodbenimi pogoji, se izvajalec zavezuje, da bo Komisiji vrnil zadevni znesek pod pogoji in na datum, ki jih ta določi.
2. Če izvajalec na datum, ki ga določi Komisija, dolgovanega zneska ne plača, se na ta znesek obračunajo obresti po obrestni meri, navedeni v členu II.28. Zamudne obresti se obračunajo od datuma, določenega za plačilo, do dneva, ko Komisija prejme celoten znesek, ki se ji dolguje.
[…]
3. Izterjava zneskov, dolgovanih Komisiji, se lahko izvede s pobotom z zneski, dolgovanimi izvajalcu, potem ko je ta o tem obveščen, ali z unovčenjem finančne garancije. Predhodno soglasje izvajalca se ne zahteva.
[…]
5. Izvajalec je obveščen, da lahko Komisija na podlagi člena 256 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in v skladu z določbami pravil za sodelovanje sprejme odločitev, ki je izvršilni naslov, s katerim se formalizira ugotovitev terjatve v breme oseb, ki niso države.“
9 Dve drugi pogodbi (v nadaljevanju: pogodbi eTEN) sta bili sklenjeni v okviru posebnega programa eTEN v zvezi z vseevropskimi telekomunikacijskimi omrežji, ki ga ureja Uredba Sveta (ES) št. 2236/95 z dne 18. septembra 1995 o določitvi splošnih pravil za dodelitev finančne pomoči Skupnosti na področju vseevropskih omrežij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 263), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1655/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 24, str. 100).
10 Gre za ti pogodbi:
– pogodbo št. 029255 „NavigAbile: e-inclusion for communication disabilities“ (v nadaljevanju: pogodba Navigabile), katere člen 2 je določal trajanje projekta na 15 mesecev od prvega dne prvega meseca po zadnjem podpisu strank oziroma po mnenju tožeče stranke od 1. januarja 2007, člen 3 pa najvišji finančni prispevek Skupnosti na 756.275 EUR, od katerih je bilo 62.148 EUR namenjenih tožeči stranki;
– pogodbo št. 517506 „European Recommanded Materials for Distance Learning Courses for Educators“ (v nadaljevanju: pogodba Euridice), katere člen 2 je določal trajanje projekta na 18 mesecev od prvega dne prvega meseca po zadnjem podpisu strank oziroma po mnenju tožeče stranke od 1. avgusta 2005, člen 3 pa najvišji finančni prispevek Skupnosti na 860.834 EUR, od katerih je bilo 55.750 EUR namenjenih tožeči stranki.
11 Splošni pogoji pogodb eTEN (v nadaljevanju: pogoji eTEN) med drugim določajo:
„Člen II.1 Opredelitev pojmov
[…]
2. ,upravičenec‘ pomeni pravnega subjekta, mednarodno organizacijo ali Skupno raziskovalno središče (JRC), ki je s Skupnostjo sklenilo to pogodbo o financiranju.
[…]
4. ,član‘ pomeni pravnega subjekta, mednarodno organizacijo ali Skupno raziskovalno središče (JRC) – ki ni upravičenec – ki je s soglasjem Skupnosti in skladno s to pogodbo o financiranju sklenil pogodbo o udeležbi z upravičencem ter ima na podlagi navedene pogodbe o udeležbi enake pravice in obveznosti kot upravičenec, razen če je v pogodbi o financiranju določeno drugače.
5. ,udeleženec‘ pomeni upravičenca ali člana.
[…]
28. ,upravičeni stroški‘ pomeni stroške iz členov 14 in 15 te priloge, skladno s pogoji iz členov od 13.1 do 13.7.
[…]
32. ,nepravilnost‘ pomeni vsako kršitev določbe prava Skupnosti ali vsako neizpolnjevanje pogodbene obveznosti kot posledice dejanja ali opustitve upravičenca ali člana, ki z ustvarjanjem neupravičenih izdatkov škoduje ali bi lahko škodoval splošnemu proračunu Evropskih skupnosti.
[…]
Člen II.3 Finančni prispevek Skupnosti
[…]
4. Ob upoštevanju člena 17 te priloge se bo za vsako plačilo štelo, da je zapadlo, šele ko bo odobren zadnji končni izsledek.
[…]
6. Po datumu izteka pogodbe o financiranju, odpovedi pogodbe o financiranju ali koncu sodelovanja upravičenca ali člana bo Komisija od zadevnega upravičenca ali upravičenca, ki je udeležen zaradi enega izmed svojih članov, lahko zahtevala ali morala zahtevati – glede na posamezen primer – povračilo celotnega finančnega prispevka Skupnosti, ki mu bo plačan, če se med revizijo, opravljeno v skladu s členom 17 te priloge, ugotovijo goljufija ali resne finančne nepravilnosti. Znesek za povračilo se bo povečal za obresti po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in bo veljala prvi dan meseca, v katerem je zadevni udeleženec prejel sredstva, povečani za tri odstotne točke in pol. Obresti bodo tekle od prejema sredstev do njihovega vračila.
[…]
Člen II.7 Odpoved pogodbe o financiranju ali prenehanje sodelovanja upravičenca ali člana
[…]
3. Komisija lahko s takojšnjim učinkom odpove to pogodbo o financiranju ali prekine sodelovanje upravičenca ali pa od upravičenca zahteva, da prekine sodelovanje enega izmed svojih članov, od datuma prejema priporočenega pisma s povratnico, ki ga pošlje Komisija ali v primeru člana zadevni upravičenec v skladu z odstavkom 6, tretji pododstavek, tega člena:
(a) če se projekt ni dejansko začel v treh mesecih od plačila predujma in Komisija novi predlagani datum šteje za nesprejemljivega;
(b) če udeleženec, ki ga odločitev neposredno zadeva, ni v celoti izpolnil pogodbene obveznosti kljub pisni zahtevi po odpravi kršitve take obveznosti v roku, ki ni daljši od enega meseca, ki jo pošlje Komisija ali koordinator, ki ravna v dogovoru z drugimi upravičenci, ali v primeru člana zadevni upravičenec;
(c) če lahko sprememba pri nadzoru upravičenca bistveno vpliva na projekt ali interese Skupnosti;
(d) v primeru stečaja, zaprtja, prenehanja dejavnosti, prisilne ali pogodbene likvidacije ali začasne prekinitve delovanja udeleženca ali katerega koli drugega podobnega postopka, predvidenega z nacionalnimi zakoni in predpisi, ki ima podoben rezultat;
(e) v primeru resne finančne nepravilnosti.
4. Komisija mora takoj odpovedati to pogodbo o financiranju ali prekiniti sodelovanje upravičenca ali pa od zadevnega upravičenca zahtevati, da prekine sodelovanje enega izmed svojih članov, s takojšnjim učinkom od prejema priporočenega pisma s povratnico, ki ga pošlje Komisija ali v primeru člana zadevni upravičenec v skladu z odstavkom 6, tretji pododstavek, tega člena, če je upravičenec oddal lažno prijavo stroškov, za katero se lahko šteje za odgovornega, ali če je namerno prikril informacije, da bi prejel finančni prispevek Skupnosti ali katero koli drugo ugodnost, predvideno v pogodbi o financiranju.
[…]
Člen II.13 Upravičeni stroški – Splošna načela
1. Upravičeni stroški so stroški iz členov 14 in 15 te priloge. Izpolnjevati morajo te pogoje:
– biti morajo potrebni za projekt;
– nastati morajo med trajanjem projekta;
– določeni morajo biti v skladu z računovodskim načelom dejanskih stroškov in običajnimi notranjimi pravili udeleženca, če jih Komisija šteje za sprejemljive;
– biti morajo vpisani v računovodske izkaze najpozneje ob pripravi končnih računovodskih bilanc stanja ali v davčne dokumente ali eventualno najpozneje na datum sestave revizijskega potrdila iz člena 4.2(c) te priloge, pri čemer ima prednost prvi od teh datumov;
in
– izključevati vsako stopnjo dobička.
[…]
4. Neupravičeni so predvsem ti stroški:
[…]
– nepotrebni ali nepremišljeni stroški;
[…]
– izdatki za razvedrilo ali stroški bivanja, z izjemo razumnih stroškov, ki jih je Komisija sprejela kot absolutno potrebne za izvajanje pogodbe o financiranju.
Člen II.14 Neposredni stroški
1. Osebje
Kar zadeva stroške osebja:
(a) Samo stroški ur, ki jih osebe, ki neposredno skrbijo za vodenje in tehnično delo v okviru projekta, dejansko opravijo, se lahko pripišejo pogodbi o financiranju.
Te osebe:
– neposredno zaposli udeleženec ob upoštevanju nacionalne zakonodaje;
– so le pod nadzorom udeleženca, in
– so plačane v skladu z običajnimi praksami udeleženca, če jih Komisija šteje za sprejemljive.
Ves delovni čas, povezan s pogodbo o financiranju, je treba evidentirati med celotnim trajanjem projekta in v primeru koordinatorja največ dva meseca po koncu projekta; ta čas mora najmanj enkrat na mesec potrditi oseba, odgovorna za delo, ki jo udeleženec imenuje v skladu s členom 2.2.(b) te priloge, ali ustrezno pooblaščeni finančni direktor udeleženca.
[…]
4. Potni in življenjski stroški
Dejanski potni stroški in povezani življenjski stroški osebja, dodeljenega projektu, se lahko pripišejo pogodbi o financiranju.
[…]
Člen II.16 Utemeljitev stroškov
Upravičeni stroški se povrnejo, če jih udeleženec obrazloži.
V ta namen mora udeleženec redno in skladno z običajnimi računovodskimi konvencijami države sedeža hraniti računovodske izkaze v zvezi s projektom in ustrezno dokumentacijo za podrobno potrditev in utemeljitev stroškov in časa, navedenih v računovodskih listinah.
Dokumentacija mora biti natančna, popolna in učinkovita.
Člen II.17 Finančna revizija
1. Komisija ali vsak zastopnik, ki ga odobri, lahko začne revizijo v zvezi z udeležencem kadar koli med trajanjem pogodbe o financiranju in v obdobju petih let od končnega plačila prispevka Skupnosti iz člena 3.
[…]
2. Komisija ali vsak odobreni zastopnik lahko ob razumnih urah dostopa med drugim do osebja upravičencev, ki je povezano s projektom, dokumentacije iz člena 16 te priloge ter računalniških podatkov in opreme, ki jih šteje za upoštevne. V tem okviru lahko zahteva, da se mu ti podatki izročijo v ustrezni obliki, da lahko na primer preveri upravičenost stroškov.
[…]
4. Komisija bo na podlagi ugotovitev revizije sprejela vse primerne ukrepe, ki jih bo štela za koristne, vključno z izterjavo vseh ali dela plačil, ki jih bo izvršila. Obvestilo o izterjavi se pošlje zadevnemu upravičencu oziroma udeleženemu upravičencu, če se finančna revizija nanaša na enega izmed njegovih članov.
[…]
Člen II.19 Povračilo Komisiji in izterjave
1. Če je znesek udeležencu plačan neupravičeno ali če je izterjava upravičena na podlagi pogodbenih klavzul, upravičenec začne postopek za vračilo zadevnega zneska Komisiji v skladu s podrobnimi pravili in na datum, ki jih določi Komisija.
2. Če upravičenec ne plača do datuma, ki ga določi Komisija, se dolgovani znesek poveča za obresti po obrestni meri iz člena 3.6 te priloge. Zamudne obresti bodo tekle od za plačilo določenega datuma, ki ni vključen, do vključno datuma, ko bo Komisija prejela celoten dolgovani znesek.
[…]“
12 Zadnja zadevna pogodba (v nadaljevanju: pogodba CIP ali pogodba T-Seniority) je bila sklenjena na podlagi Okvirnega programa za inovativnost in konkurenčnost, ustanovljenega s Sklepom št. 1639/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) (UL L 310, str. 15).
13 Gre za pogodbo št. 224988 „T-Seniority: Expanding the benefits of information society to older people through digital TV channels“, katere člen 3 je določal trajanje projekta na 24 mesecev od 1. julija 2008, člen 5 pa najvišji finančni prispevek Skupnosti na 2.669.999 EUR, od katerih je bilo 72.562,50 EUR namenjenih tožeči stranki.
14 Splošni pogoji pogodbe CIP (v nadaljevanju: pogoji CIP) med drugim določajo:
„Člen II.1 Opredelitev pojmov
[…]
,upravičenec‘ pomeni pravnega subjekta, ki sodeluje pri pogodbi o financiranju, sklenjeni s Skupnostjo.
[…]
,upravičeni stroški‘ pomeni stroške iz členov II.21 in II.22 ob upoštevanju pogojev iz členov II.20 in II.23.
[…]
,nepravilnost‘ pomeni vsako kršitev prava Skupnosti ali klavzule te pogodbe o financiranju kot posledice dejanja ali opustitve enega ali več upravičencev, ki škoduje ali bi lahko škodovala proračunu Skupnosti.
[…]
Člen II.5 Odobritev poročil in končnih izsledkov; roki za plačilo
1. Po koncu vsakega referenčnega obdobja bo Komisija ocenila poročila o projektih in končne izsledke iz Priloge I ter izvršila ustrezna plačila v 105 dneh od njihovega prejema, razen če bodo rok, plačilo ali projekt začasno ustavljeni. Komisiji lahko pri analizi in ocenjevanju poročil in končnih izsledkov pomagajo zunanji strokovnjaki.
2. Plačila bodo izvedena, ko bo Komisija odobrila poročila in/ali končne izsledke. Neobstoj odgovora Komisije v predpisanem roku ne bo pomenil odobritve. Komisija bo lahko zavrnila poročila in končne izsledke tudi po koncu roka za plačilo. Odobritev poročil ne bo pomenila priznavanja njihove pravilnosti ali pristnosti izjav in informacij, ki jih vsebujejo, in ne bo pomenila izvzetja iz revizije ali preverjanja.
[…]
Člen II.10 Odpoved pogodbe o financiranju ali prenehanje sodelovanja upravičenca
[…]
2. Komisija ne bo nasprotovala:
(a) odpovedi pogodbe o financiranju na pisno zahtevo koordinatorja, ki bo ravnal v dogovoru z vsemi drugimi upravičenci, iz razlogov, navedenih v odstavku 1 tega člena;
(b) temu, da se upravičenec umakne iz projekta, razen če ta umik bistveno vpliva na izvajanje projekta.
Odpoved pogodbe o financiranju ali umik upravičenca bosta začela veljati:
– na datum dopisa Komisije o sprejetju te odločitve, ki se pošlje s priporočeno pošto s povratnico;
– če Komisija ne navede pisnih stališč, najpozneje en mesec po prejemu obvestila o odpovedi, ki ga pošljejo zadevne stranke.
3. Komisija lahko s takojšnjim učinkom odpove to pogodbo o financiranju ali prekine sodelovanje upravičenca od datuma prejema priporočenega pisma s povratnico, ki ga pošlje Komisija:
[…]
(f) v primeru resne finančne nepravilnosti ali goljufije, ki jo stori upravičenec.
[…]
Člen II.11 Finančne in druge posledice odpovedi pogodbe
[…]
3. V primeru odpovedi pogodbe bodo plačila Komisije omejena na upravičene stroške, ki bodo nastali in bodo sprejeti do dejanskega datuma odpovedi, in na vse zakonite finančne obveznosti, sklenjene pred tem datumom, ki jih ni mogoče razveljaviti.
4. Z odstopanjem od prejšnjega odstavka:
– v primeru odpovedi pogodbe skladno s členom II.10(2), prvi pododstavek, točka b, ali (3), točka b, c, e, f ali g, lahko Komisija ob upoštevanju narave in rezultatov opravljenega dela ter njegove koristi za Skupnosti v okviru tega programa zahteva povračilo celotnega ali delnega finančnega prispevka Skupnosti;
[…]
7. Komisija bo lahko uveljavljala vse pravice, ki so ji podeljene s to pogodbo o financiranju za sprejetje ali zavrnitev poročil ali končnih izsledkov, da bo sprejela, zmanjšala ali zavrnila vložene zahtevke za plačilo stroškov ali začela revizijo ali tehnično ocenjevanje.
8. Kljub odpovedi pogodbe o financiranju ali prenehanju sodelovanja upravičenca se določbe delov B in D Priloge II še naprej uporabljajo po odpovedi pogodbe o financiranju ali prenehanju sodelovanja upravičenca. Vse druge določbe te pogodbe o financiranju, ki izrecno določajo, da se še naprej uporabljajo po odpovedi te pogodbe, se bodo prav tako še najprej uporabljale v obdobju, določenem v teh določbah.
[…]
Člen II.20 Upravičeni stroški – Splošna načela
1. Upravičeni stroški so stroški iz členov II.21 in II.22. Izpolnjevati morajo te pogoje:
[…]
– biti morajo potrebni za izvajanje projekta;
– dejansko morajo nastati upravičencu;
– biti morajo opredeljivi in preverljivi, vknjiženi v računovodske izkaze upravičenca ter določeni skladno z računovodskimi načeli, ki se uporabljajo v državi sedeža upravičenca, in običajnimi metodami za izračun stroškov, ki jih uporablja upravičenec; notranji računovodski in revizijski postopki upravičenca morajo omogočati neposredno ujemanje med stroški in računi, prijavljenimi iz naslova projekta, ter ustreznimi finančnimi dokumenti in prilogami;
– biti morajo skladni z zahtevami davčne in socialne zakonodaje, ki se uporablja;
– biti morajo razumni in upravičeni ter izpolnjevati zahteve dobrega finančnega poslovodenja, zlasti glede varčevanja in učinkovitosti;
in
– nastati morajo med trajanjem projekta.
[…]
2. Neupravičeni so predvsem ti stroški:
[…]
– nepotrebni ali nepremišljeni stroški;
[…]
– vsi stroški, ki nastanejo ali se povrnejo med drugim v zvezi z drugim projektom Skupnosti ali mednarodnim ali nacionalnim projektom.
[…]
Člen II.23 Utemeljitev stroškov
Upravičeni stroški se povrnejo, če jih upravičenec obrazloži.
V ta namen mora udeleženec redno in skladno z običajnimi računovodskimi konvencijami države sedeža hraniti računovodske izkaze v zvezi s projektom in ustrezno dokumentacijo za podrobno potrditev in utemeljitev stroškov in časa, navedenih v računovodskih listinah. Ti računovodski izkazi se morajo hraniti najmanj pet let od datuma končnega plačila. Ves delovni čas, povezan s pogodbo o financiranju, je treba evidentirati med celotnim trajanjem projekta in največ dva meseca po koncu projekta; ta čas mora potrditi oseba, odgovorna za delo, ki jo udeleženec imenuje v skladu s členom II.3(b), ali ustrezno pooblaščeni finančni direktor udeleženca.
Dokumentacija mora biti natančna, popolna in učinkovita.
[…]
Člen II.26 Načini plačila
[…]
6. Vsako plačilo bo lahko predmet revizije ali ponovnega pregleda ter spremenjeno ali izterjano glede na rezultate revizije ali ponovnega pregleda.
[…]
Člen II.28 Finančna revizija
1. Komisija bo lahko začela revizijo v zvezi z upravičencem kadar koli med izvajanjem projekta in v obdobju petih let od končnega plačila. Šteje se, da se revizijski postopek v zvezi z upravičencem začne na dan, ko ta prejme priporočeno pismo s povratnico, ki mu ga v zvezi s tem pošlje Komisija.
Revizijski postopek lahko vodijo zunanji revizorji ali službe Komisije, vključno z OLAF. Revizijski postopek bo potekal zaupno.
2. Upravičenci bodo dali Komisiji na voljo vse podrobne informacije in podatke, ki jih bo zahtevala Komisija ali njen pooblaščeni zastopnik zaradi preverjanja, da se pogodba o financiranju pravilno vodi, da se izvaja skladno z njenimi določbami in da so bili stroški skladno pripisani.
3. Upravičenci bodo zagotovili, da ima Komisija ali vsak zunanji subjekt, ki ga ta pooblasti, ob razumnih urah takojšen dostop med drugim do prostorov upravičencev, osebja upravičencev, ki je povezano s projektom, in dokumentacije iz člena II.23 te priloge, potrebne za izvedbo revizije, vključno z informacijami o posameznih osebnih prejemkih oseb, vključenih v projekt, računovodskimi podatki, računalniškimi podatki in opremo. Komisija ali vsak zunanji subjekt, ki ga pooblasti, bo lahko v tem okviru zahteval, da se mu ti podatki izročijo v ustrezni obliki, da lahko na primer preveri upravičenost stroškov.
[…]
5. Komisija bo na podlagi ugotovitev revizije sprejela vse primerne ukrepe, ki jih bo štela za koristne, vključno z izterjavo vseh ali dela plačil, ki jih bo izvršila, in določitvijo katere koli sankcije, ki se uporablja.
[…]
Člen II.30 Povračilo Komisiji in izterjave
1. Če je treba znesek, ki ga Komisija plača koordinatorju kot prejemniku vseh plačil, izterjati na podlagi določb te pogodb o financiranju, zadevni upravičenec začne postopek za vračilo zadevnega zneska Komisiji v skladu s podrobnimi pravili in na datum, ki jih določi Komisija.
2. Če plačilo dolgovanega zneska ni izvedeno do datuma, ki ga določi Komisija, se bo dolgovani znesek povečal za obresti po obrestni meri iz člena II.5(5). Zamudne obresti bodo tekle od za plačilo določenega datuma, ki ni vključen, do vključno datuma, ko bo Komisija prejela celoten dolgovani znesek.
[…]
4. Upravičenci razumejo, da lahko Komisija na podlagi člena 256 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti sprejme odločitev, ki je izvršilni naslov, s katero se bo osebam, ki niso države, naložila denarna obveznost.“
15 V zvezi s pravom, ki se uporablja za zadevne pogodbe, člen 12 pogodbe FP6 določa, da „[z]a to pogodbo velja belgijsko pravo“.
16 Dalje, člen 5(1) pogodb eTEN določa, da „[z]a to pogodbo o subvencioniranju velja belgijsko pravo“.
17 Člen 10, prvi odstavek, pogodbe CIP določa, da bodo „[z]a to pogodbo o financiranju […] veljali določbe te pogodbe, upoštevni akti Skupnosti v zvezi s [CIP], finančna uredba, ki se na splošno uporablja za Evropski skupnosti, in podrobna pravila za njeno izvajanje, druge določbe prava Skupnosti ter, podredno, belgijsko pravo“.
18 V zvezi s sodno pristojnostjo, člen 13 pogodb FP6 vsebuje arbitražno klavzulo, v skladu s katero je za reševanje sporov med Skupnostjo in izvajalci v zvezi z veljavnostjo, uporabo ali razlago teh pogodb pristojno Splošno sodišče ali Sodišče, odvisno od posameznega primera.
19 Enako velja za člen 5(2) pogodb eTEN in člen 10, tretji odstavek, pogodbe CIP.
B – Izvajanje zadevnih pogodb in revizija
20 Komisija je od 8. do 12. februarja 2010 opravila finančno revizijo zadevnih pogodb v prostorih tožeče stranke.
21 Komisija je že pred izvedbo te revizije tožeči stranki plačala zadnji obrok finančnega prispevka Skupnosti za nekatere izmed zadevnih pogodb.
22 Prvič, gre za tri izmed pogodb, za katere so veljali pogoji FP6, in sicer pogodbe Access-eGOV, eABILITIES in Emerge, za katere so bili zadnji obroki finančnega prispevka Skupnosti plačani 15. decembra, 30. septembra oziroma 30. oktobra 2009. Komisija je izvedbo teh treh pogodb od tožeče stranke dokončno odobrila 13. julija 2009, 17. marca 2009 in 15. maja 2010.
23 Drugič, gre za pogodbi, za kateri so veljali pogoji eTEN, in sicer pogodbi Navigabile in Euridice, za kateri sta bila navedena obroka plačana 28. januarja 2009 oziroma 28. decembra 2007. Komisija je izvedbo teh dveh pogodb od tožeče stranke dokončno odobrila 8. decembra 2008 oziroma 27. marca 2007.
24 V času revizije so bile druge zadevne pogodbe v različnih fazah izvajanja.
25 V zvezi s pogodbo, za katero so veljali pogoji CIP, in sicer pogodbo T-Seniority, je Komisija tožeči stranki prek koordinatorja projekta prvi obrok finančnega prispevka Skupnosti v višini 43.934,90 EUR plačala 23. februarja 2009. Tožeča stranka je z dopisom z dne 1. marca 2010 koordinatorja projekta T-Seniority obvestila, da se s tem dnem umika iz konzorcija.
26 Pri drugih treh pogodbah, za katere so veljali pogoji FP6, in sicer pogodbah Ask-It, EU4ALL in Enable, je bil položaj tak.
27 Komisija je v okviru pogodbe Ask-It plačala prve štiri obroke finančnega prispevka Skupnosti, namenjenega tožeči stranki, pri čemer je bil zadnji od teh plačan 27. maja 2008. Zadnji obrok navedenega prispevka še ni bil plačan. Konzorcij je Komisiji zadnje končne izsledke poslal 21. julija 2009.
28 Komisija je v okviru pogodbe EU4ALL prva dva obroka finančnega prispevka Skupnosti tožeči stranki plačala 4. aprila 2007 in 19. januarja 2009. Po pregledu poročil, ki jih je konzorcij oddal v okviru tretjega referenčnega obdobja projekta, je Komisija koordinatorju tega projekta 13. januarja 2010 poslala dopis, v katerem je navedla, da so ta poročila odobrena, če konzorcij predloži načrt izvajanja programa za naslednje obdobje, ki bo vseboval nekatere spremembe glede storitev in nalog, ki jih je treba opraviti. Komisija je konzorciju določila tudi enomesečni rok, da upošteva njena priporočila in predloži nov načrt izvajanja.
29 Komisija je nato z dopisom z dne 29. marca 2010 v okviru pogodbe EU4ALL konzorciju odobrila nov enomesečni rok za upoštevanje dodatnih priporočil po predložitvi novih dokumentov in predložitev novega načrta izvajanja, v katerem bodo upoštevana navedena priporočila.
30 Potem ko je konzorcij predložil nove dokumente v okviru pogodbe EU4ALL, je Komisija v dopisu z dne 9. junija 2010 konzorciju sporočila svoje mnenje, da konzorcij projekt izvaja zadovoljivo, če bo predložil dodatne dokumente do konca junija 2010.
31 Tožeča stranka je v dopisu z dne 4. avgusta 2010 Komisijo opozorila, da ni izvršila nobenega plačila, čeprav je koordinator projekta predložil dodatne dokumente, ki jih je Komisija zahtevala v dopisu z dne 9. junija 2010. Ker je bilo zato izvajanje projekta, določenega s pogodbo EU4ALL, nemogoče, saj ni bilo finančnih sredstev, je Komisiji sporočila, da od datuma tega dopisa začasno prekinja vsakršno izvajanje projekta, dokler Komisija ne bo izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, in to ne da bi to vplivalo na pravice, ki so ji zagotovljene s pogodbo, in vsakršno dodatno povračilo škode.
32 Komisija je z dopisom z dne 25. avgusta 2010 tožečo stranko obvestila, da je začasno ustavila plačilo finančnega prispevka Skupnosti za zadnje referenčno obdobje v okviru pogodbe EU4ALL na podlagi člena II.28(8), tretji pododstavek, pogojev FP6.
33 Komisija je v okviru pogodbe Enable tožeči stranki plačala prvih šest obrokov finančnega prispevka Skupnosti, ki ji je bil namenjen, pri čemer je bil zadnji od teh plačan 7. junija 2009.
34 Nato je tožeča stranka Komisijo v dopisu z dne 16. julija 2010 obvestila, da brez njenega plačila ne more nadaljevati projekta, določenega s pogodbo Enable, ker nima finančnih sredstev. Komisiji je sporočila tudi, da od datuma tega dopisa začasno prekinja vsakršno izvajanje projekta, dokler Komisija ne bo izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, ne da bi to vplivalo na pravice, ki so ji zagotovljene s pogodbo, in vsakršno dodatno povračilo škode. Komisiji je vseeno 15. oktobra 2010 predložila zadnje finančno poročilo za ta projekt.
35 Komisija je 28. junija 2010 tožeči stranki poslala začasno revizijsko poročilo v zvezi z izvajanjem zadevnih pogodb. Tožeča stranka je Komisiji 30. septembra 2010 poslala pripombe k navedenemu poročilu.
36 Komisija je z dopisom z dne 22. decembra 2010 tožečo stranko obvestila, da je sprejela dokončno revizijsko poročilo, priloženo navedenemu dopisu, katerega ugotovitve je odobrila.
37 V dokončnem revizijskem poročilu, priloženem dopisu Komisije z dne 22. decembra 2010, je bilo ugotovljeno to:
– tožeča stranka več zaporednih let zlasti ni knjižila točnih prejemkov v računovodske izkaze in evidence, kar je v nasprotju z upoštevnimi določbami grške zakonodaje; posledično njene računovodske listine niso bile zanesljive in opraviti ni bilo mogoče nobene neposredne primerjave med izdatki in prejemki, povezanimi z izvajanjem programov, in splošnim stanjem v njenih izkazih;
– velik delež listov prisotnosti zaposlenih je sistematično vseboval ročno vpisane popravke, ki jih je programski direktor naknadno vnesel brez soglasja zaposlenih; to je pomembno vplivalo na prijavljen delovni čas in vzbudilo dvom o evidentiranju delovnih ur;
– na listih prisotnosti programskega direktorja je bilo navedeno pretirano število delovnih ur, ki so se prekrivale z urami, namenjenimi drugim poklicnim dejavnostim;
– tožeča stranka je dala lažno izjavo, da programski direktor ni sodeloval pri izvajanju pogodbe ETSI STF 333, ki jo je financirala Komisija;
– dokazila o potnih stroških niso prikazovala zanesljive in objektivne slike pogojev in dejavnosti, opravljenih v okviru teh poti, ker večina teh poti ni bila neposredno povezana z zadevnimi programi.
38 V revizijskem poročilu je bilo ugotovljeno, da je zato treba sklepati, da so vsi izdatki, ki jih je tožeča stranka prijavila med izvajanjem pogodb Access-eGOV, eABILITIES, Ask-It, EU4ALL, Emerge in Enable ter Navigabile, Euridice in T-Seniority, neupravičeni in da je treba izterjati vse ustrezne zneske, ki so bili plačani tožeči stranki.
39 V revizijskem poročilu je bilo glede na težo ugotovljenih kršitev priporočeno še, da se prekinejo vse veljavne pogodbe, ki jih je tožeča stranka sklenila s Komisijo, v skladu s členom II.16.2 pogojev FP6, členoma II.7.3 (resna finančna nepravilnost) in II.7.4 (lažne prijave) pogojev eTEN ter členom II.10.3 (kršitev pogodbe in nepredložitev informacij) pogojev CIP.
40 Komisija je v dopisu z dne 22. decembra 2010 v obliki te preglednice navedla tudi zneske, ki jih je treba vrniti za vsako izmed zadevnih pogodb v skupni vrednosti 951.029,21 EUR:
Pogodba | Prijavljeni stroški (A) | Stroški, ki jih je PO odobril (B) | Upravičeni stroški (C) | Bruto popravek glede na sprejete stroške (C–B) |
027020 Access-eGOV | 157.438,84 | 157.438,84 | 0,00 | –157.438,84 |
034778 EU4ALL | 115.044,16 | 115.044,16 | 0,00 | –115.044,16 |
035242 eABILITIES | 95.287,40 | 95.287,40 | 0,00 | –95.287,40 |
045056 Emerge | 112.308,44 | 112.308,44 | 0,00 | –112.308,44 |
045563 Enable | 118.588,01 | 104.503,61 | 0,00 | –104.503,61 |
511298 Ask-It | 187.120,70 | 184.803,16 | 0,00 | –184.803,16 |
029255 Navigabile | 61.004,83 | 62.129,50 | 0,00 | –62.129,50 |
517506 Euridice | 56.798,04 | 56.472,10 | 0,00 | –56.472,10 |
224988 T-Seniority | 63.042 | 63.042 | 0,00 | –63.042 |
41 Komisija je v zvezi s tem pojasnila, da bodo lahko popravki, potrebni zaradi plačila neupravičenih zneskov tožeči stranki, vplivali na prihodnja plačila iz naslova zadevnih pogodb ali imeli obliko naloga za izterjavo.
42 Komisija je v istem dopisu tožečo stranko obvestila tudi, da lahko njene službe poleg uporabe teh popravkov izračunajo znesek pavšalne odškodnine, dolgovane Evropski uniji v skladu s členom II.30 pogojev FP6, in po potrebi izdajo nalog za izterjavo te odškodnine.
43 Uslužbenci Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) so 4. februarja 2011 programskega direktorja zaslišali v zvezi z izvajanjem projektov, ki so bili predmet zadevnih pogodb, in njegovim sodelovanjem pri teh projektih.
44 Komisija je v dopisu z dne 21. marca 2011, poslanem tožeči stranki, navedla, da so zneski, ki so ji bili neupravičeno plačani, ti:
| | Projekti | Upravičeni stroški/financiranje glede na revizijsko poročilo | Neupravičeno plačani znesek | |
FP6 | 027020 | Access-eGOV | 0,00 EUR | –157.438,73 EUR |
FP6 | 035242 | eABILITIES | 0,00 EUR | –95.201,60 EUR |
FP6 | 045563 | Enable | 0,00 EUR | –81.456,96 EUR |
FP6 | 511298 | Ask-It | 0,00 EUR | –164.988,82 EUR |
FP6 | 034778 | EU4ALL | 0,00 EUR | –125.580,45 EUR |
FP6 | 045056 | Emerge | 0,00 EUR | –187.248,39 EUR |
eTEN | 029255 | Navigabile | 0,00 EUR | –62.129,50 EUR |
eTEN | 517506 | Euridice | 0,00 EUR | –55.750 EUR |
CIP | 224988 | T-Seniority | 0,00 EUR | –43.966 EUR |
| | –643.782,81 EUR | |
45 Komisija je tožečo stranko obvestila tudi, da bodo njene službe nadaljevale postopek izterjave zneska 643.782,81 EUR in da bo prejela opomin za posamezen projekt z navodili za vračilo zneska Komisiji v določenem roku, če v 15 dneh od prejema tega dopisa ne bo predložila pripomb v zvezi s tem. Tožeči stranki je še pojasnila, da če zneska ne bo vrnila v roku, določenem v opominu, se bo znesek, ki ga bo morala vrniti, povečal za obresti po obrestni meri, določeni v navedenem opominu. Dodala je, da če skupni znesek, vključno z eventualnimi obrestmi, ne bo povrnjen, bo izvedla bodisi prisilno izvršbo bodisi pobot z eventualno dolgovanimi zneski. Nazadnje je navedla, da bo pristojna služba poleg naloga za izterjavo izračunala tudi znesek odškodnine, ki ga bo morala tožeča stranka plačati na podlagi člena II.30 pogojev FP6.
46 Komisija je z dopisom z dne 1. aprila 2011 tožeči stranki poslala „popravljeno preglednico“ zneskov, ki so ji bili neupravičeno plačani. Iz navedene preglednice je bilo razvidno, da je skupni znesek za vračilo 999.366,40 EUR in ne 643.782,81 EUR.
47 Komisija je v dopisu z dne 4. aprila 2011 tožečo stranko obvestila, da glede na rezultate revizije meni, da je ta oddala lažne prijave in storila nepravilnosti v smislu člena II.1.11 pogojev FP6, člena II.1.32 pogojev eTEN in člena II.1 pogojev CIP. Tožeči stranki je še pojasnila, da je ta po njenem mnenju kršila določbe zadevnih pogodb o upravičenosti stroškov ter da je bil namen teh kršitev in lažnih prijav pridobiti neupravičen prispevek Unije. Posledično je tožečo stranko obvestila o svoji odločitvi, da prekine sodelovanje te stranke pri pogodbah Ask-It, EU4ALL, Emerge in Enable na podlagi člena II.16.2 pogojev FP6 od datuma prejema tega dopisa. Tožečo stranko je tudi prosila, naj ji v 30 dneh od prejema navedenega dopisa pošlje vsa poročila in dokumente, ki ji jih mora predložiti v okviru pogodbe Enable v zvezi z delom, opravljenim do tega datuma, v skladu s členom II.7 pogojev FP6. Tožečo stranko je tudi opozorila, da glede na končne rezultate revizije ni verjetno, da se bodo izdatki, ki jih je ta predložila za obdobja, za katera revizija ni bila opravljena, šteli za upravičene.
48 Komisija je 29. aprila 2011 izdala devet opominov z navedbo zneska, ki ga je bilo treba vrniti na podlagi vsake izmed zadevnih pogodb v skupni vrednosti 999.213,45 EUR. V teh opominih je bilo določeno, da ima tožeča stranka na voljo 45‑dnevni rok za povračilo dolgovanih zneskov, ki se bo iztekel 14. junija 2011 in po izteku katerega se bodo ti zneski povečali za zamudne obresti, določene v zadevnih pogodbah, po obrestni meri Evropske centralne banke (ECB), povečani za tri odstotne točke in pol.
49 Komisija je tožečo stranko isti dan po pošti obvestila, da skupni znesek odškodnine, dolgovane iz naslova pogodb, sklenjenih v okviru FP6, znaša 70.471,47 EUR. Navedla je tudi, da se je znesek, izračunan po formuli iz člena II.30 splošnih pogojev teh pogodb, zaradi upoštevanja zahtev sorazmernosti zmanjšal na 10 % zneska subvencije, plačane pred revizijo.
50 V zvezi s tem je Komisija priložila to preglednico:
Projekt | Plačano revidirano obdobje | Financiranje, zahtevano pred revizijo | Preveč prijavljeni stroški v % | Omejitev zneska odškodnine1 | |
027020 | Access-eGOV | od 1 do 3 | 157.438,84 EUR | 100 % | 15.743,87 EUR |
035242 | eABILITIES | od 1 do 2 | 95.287,40 EUR | 100 % | 9520,16 EUR* |
045563 | Enable | od 1 do 2 | 59.732,95 EUR | 100 % | 5973,30 EUR |
511298 | Ask-It | od 1 do 3 | 171.434,65 EUR | 100 % | 16.498,88 EUR* |
034778 | EU4ALL | od 1 do 2 | 115.044,16 EUR | 100 % | 11.504,42 EUR |
045056 | Emerge | od 1 do 2 | 112.308,44 EUR | 100 % | 11.230,84 EUR |
| | | | | | 70.471,47 EUR |
1 Znesek, omejen na 10 % finančnega prispevka, ki ga je plačal finančni koordinator projektov (95.201,60 EUR za eABILITIES in 164.988,02 EUR za Ask-It).
51 Komisija je v isti pošti tudi navedla, da bo izdan opomin v znesku 70.471,47 EUR v skladu s členom II.31 pogojev FP6, ker tožeča stranka ni predložila pripomb v 30 dneh od prejema navedenega dopisa. Poleg tega je pojasnila, da če dolgovani znesek ne bo vrnjen v roku, določenem v opominu, se bo povečal za zamudne obresti po obrestni meri, navedeni v zadevnem opominu.
52 Komisija je 20. junija 2011 izdala šest opominov iz naslova pogodb, ki sta jih Skupnost in tožeča stranka sklenili za projekte Access-eGOV, eABILITIES, Ask-It, EU4ALL, Emerge in Enable, v njih pa so bili zneski, ki jih je tožeča stranka dolgovala iz naslova pavšalne odškodnine na podlagi člena II.30 pogojev FP6, določeni na skupni znesek 70.471,47 EUR. Rok, ki ga je Komisija določila tožeči stranki za plačilo zadevnih zneskov, je bil 4. avgust 2011.
Postopek in predlogi strank
53 Tožeča stranka je 31. januarja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
54 Komisija je 13. maja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo, ki je vseboval nasprotno tožbo.
55 V sodnem tajništvu Splošnega sodišča je tožeča stranka 17. avgusta 2011 vložila repliko, Komisija pa 14. novembra 2011 dupliko.
56 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– „ugotovi, da ni kršila člena II.16.2 pogojev FP6, členov II.7.3 (resna finančna nepravilnost) in II.7.4 (lažne prijave) pogojev eTEN ter člena II.10.3 (kršitev pogodbe in nepredložitev informacij) pogojev CIP“;
– „ugotovi, da je Komisija, s tem ko je izpodbijala upravičenost njenih izdatkov, kršila zadevne pogodbe“;
– ugotovi, da so izdatki v znesku 932.362,44 EUR, ki jih je predložila Komisiji v okviru pogodb Access-eGOV, eABILITIES, Ask-It, EU4ALL, Emerge in Enable ter Navigabile, Euridice in T-Seniority, upravičeni in da ji ni treba vrniti zneskov, ki ji jih je dodelila Komisija;
– „ugotovi, da zamuda Komisije pri zadnjih plačilih subvencije v zvezi s pogodbami EU4ALL, Ask-It in Enable pomeni, da ta ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti“;
– ugotovi, da ji mora Komisija plačati znesek 52.584,05 EUR, povečan za obresti od datuma vročitve te tožbe, za izdatke, ki jih je imela v okviru pogodbe EU4ALL;
– ugotovi, da ji mora Komisija plačati znesek 20.678,61 EUR, povečan za obresti od datuma vročitve te tožbe, za izdatke, ki jih je imela v okviru pogodbe Ask-It;
– ugotovi, da ji mora Komisija plačati znesek 11.693,05 EUR, povečan za obresti od datuma vročitve te tožbe, za izdatke, ki jih je imela v okviru pogodbe Enable;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
57 Tožeča stranka se je v repliki odpovedala četrtemu predlogu v delu, ki zadeva pogodbo Enable, in sedmemu predlogu. Poleg tega je Splošnemu sodišču predlagala, naj:
– primarno, zavrže nasprotno tožbo Komisije kot nedopustno;
– podredno, zavrne nasprotno tožbo Komisije kot neutemeljeno.
58 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– v okviru nasprotne tožbe tožeči stranki naloži, naj ji plača zneske, navedene v opominih v skupnem znesku 999.213,45 EUR, povečane za obresti od 15. junija 2011 po obrestni meri ECB, povečani za tri odstotne točke in pol, za povračilo finančnih prispevkov, ki jih je prejela, ter znesek 70.471,47 EUR, povečan za obresti od datuma neuspešnega izteka roka za plačilo, določenega v upoštevnem opominu, po zgoraj navedeni obrestni meri, za odškodnino, ki jo dolguje iz naslova pogodb FP6;
– zavrne tožbo tožeče stranke;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
59 Komisija je v dupliki pojasnila, da je treba znesek 70.471,47 EUR, ki ustreza odškodnini, dolgovani iz naslova pogodb FP6, povečati za obresti po obrestni meri ECB, povečani za tri odstotne točke in pol, od 5. avgusta 2011.
60 Splošno sodišče (prvi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, ter je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 svojega poslovnika tožečo stranko pozvalo, prvič, naj predloži različne dokumente in drugič, pisno odgovori na vprašanja. Tožeča stranka se je na ta poziv odzvala v predpisanem roku.
61 Stranki sta na obravnavi 4. julija 2013 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
Pravo
62 Uvodoma je treba opozoriti, da je v skladu s členom 272 PDEU Sodišče pristojno za izrekanje sodb na podlagi arbitražne klavzule v pogodbah, ki jih sklene Unija ali ki so sklenjene v njenem imenu, ne glede na to, ali jih ureja javno ali zasebno pravo. V skladu s členom 256(1) PDEU je Splošno sodišče pristojno za obravnavanje in odločanje na prvi stopnji o tožbah ali postopkih iz člena 272 PDEU.
63 V obravnavani zadevi je v skladu s členom 13 pogodb FP6, členom 5(2) pogodb eTEN in členom 10, tretji odstavek, pogodbe CIP Splošno sodišče pristojno za reševanje sporov med Skupnostjo in izvajalci v zvezi z veljavnostjo, razlago in uporabo navedenih pogodb.
A – Obseg spora
64 Pojasniti je treba, da se spor med strankama nanaša na dva ločena vidika njunih pogodbenih razmerij.
65 Prvič, stranki se ne strinjata o upravičenosti izdatkov, ki jih je tožeča stranka predložila Komisiji v okviru zadevnih pogodb, ter posledičnih obveznostih vračila celotnih zneskov, ki so bili tožeči stranki plačani iz naslova navedenih izdatkov, in plačila pavšalne odškodnine.
66 Namreč, tožeča stranka s tretjim predlogom Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj ugotovi, da so izdatki, ki jih je predložila Komisiji v okviru zadevnih pogodb, upravičeni in da ji posledično Komisiji ni treba vrniti zneskov, ki ji jih je ta plačala v okviru navedenih pogodb.
67 Spomniti je treba tudi, da je tožeča stranka v repliki predlagala zavrnitev zahtevkov iz nasprotne tožbe Komisije, s katerimi ta predlaga, naj se tožeči stranki naloži plačilo zneskov, navedenih v opominih z dne 29. aprila in 20. junija 2011, povečanih za obresti, določene v teh opominih.
68 Drugič, stranki se ne strinjata niti o obveznosti Komisije, da izvede zadnja plačila, določena v okviru pogodb EU4ALL in Ask-It.
69 Tožeča stranka namreč s petim in šestim predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da ji mora Komisija plačati znesek 52.584,05 EUR, povečan za obresti, za izdatke, ki jih je predložila v okviru pogodbe EU4ALL, in znesek 20.678,61 EUR, prav tako povečan za obresti, za izdatke, ki jih je predložila v okviru pogodbe Ask-It, čemur Komisija nasprotuje, ko Splošnemu sodišču predlaga, naj zavrne tožbo tožeče stranke.
70 Poleg tega tožeča stranka s prvim in drugim predlogom Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj ugotovi – nasprotno kot ji očita Komisija – da ni kršila pogodbenih obveznosti, ki izhajajo iz člena II.16.2 pogojev FP6, členov II.7.3 in II.7.4 pogojev eTEN ter člena II.10.3 pogojev CIP, ter da je Komisija, s tem ko je izpodbijala upravičenost njenih izdatkov, kršila svoje pogodbene obveznosti.
71 Tožeča stranka s četrtim predlogom Splošnemu sodišču predlaga tudi, naj ugotovi, da zamuda Komisije pri zadnjih plačilih subvencije v zvezi s pogodbami za programa EU4ALL in Ask-It pomeni, da ta ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti.
72 Ugotoviti pa je treba, da take zahteve niso predlogi, ampak se v resnici nanašajo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev tožbe in bodo preučene v nadaljevanju v zvezi s tretjim, petim in šestim predlogom tožeče stranke.
B – Pravo, ki se uporablja za spor
73 Splošno sodišče, ki o sporu odloča na podlagi arbitražne klavzule v skladu s členom 272 PDEU, mora o sporu odločati na podlagi nacionalnega materialnega prava, ki se uporablja za pogodbo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. decembra 1986, Komisija proti Zoubku, 426/85, Recueil, str. 4057, točka 4), kar je v obravnavanem primeru belgijsko pravo, ki ureja zadevne pogodbe na podlagi člena 12 pogodb FP6, člena 5(1) pogodb eTEN in člena 10, tretji odstavek, pogodbe CIP.
74 V zvezi s tem je treba pojasniti pravila, ki v belgijskem pravu urejajo izvajanje pogodb.
75 Člen 1134 belgijskega civilnega zakonika določa, da „[so] [z]akonito sklenjene pogodbe za tiste, ki so jih sklenili, zavezujoče kot zakon“ (prvi odstavek) in da jih „je mogoče preklicati le z njihovim vzajemnim soglasjem ali iz razlogov, ki so dovoljeni z zakonom“ (drugi odstavek).
76 Člen 1134, tretji odstavek, belgijskega civilnega zakonika določa, da je treba pogodbe izvajati v dobri veri. Člen 1135 tega zakonika določa, da „pogodbe ustvarjajo obveznosti ne le glede tega, kar je v njih določeno, temveč glede vseh posledic, ki so glede na njihovo naravo v skladu s pravičnostjo, običaji in zakonom“, in torej izraža tudi načelo izvrševanja pogodb v dobri veri.
77 Če v zvezi z izvajanjem pogodbe nastane spor, je dokazno breme urejeno z določbami člena 1315 belgijskega civilnega zakonika, ki določa:
„Tisti, ki zahteva izpolnitev obveznosti, jo mora dokazati.
Obratno, kdor trdi, da je prost te obveznosti, mora dokazati plačilo ali dejstvo, na podlagi katerega je njegova obveznost ugasnila.“
78 Poleg tega se v skladu s splošno priznanim načelom, da vsako sodišče uporablja svoja procesna pravila, sodna pristojnost ter dopustnost predlogov – ne glede na to, ali jih vloži tožeča ali tožena stranka – presoja zgolj na podlagi prava Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 73 navedeno sodbo Komisija proti Zoubku, točka 10, in sodbo z dne 8. junija 1992, Komisija proti Feilhauerju, C‑209/90, Recueil, str. I‑2613, točka 13).
79 Z vidika tega bo treba preučiti različne predloge tožeče stranke in zahtevke iz nasprotne tožbe Komisije.
C – Tretji predlog tožeče stranke
80 Tožeča stranka v utemeljitev tretjega predloga navaja, da je Komisija nepravilno zavrnila, da bi vse stroške, katerih povračilo je zahtevala od nje, obravnavala kot upravičene.
81 Tožeča stranka v dokaz utemeljenosti te trditve navaja dva sklopa argumentov. Prvi se nanaša na ugotovitve Komisije v dokončnem revizijskem poročilu, na podlagi katerih je ugotovila, da so izdatki, predloženi v okviru zadevnih pogodb, neupravičeni. Drugi sklop pa se nanaša na kakovost in pogoje izvajanja revizije.
1. Ugotovitve revizijskega poročila, ki utemeljujejo neupravičenost izdatkov
82 Tožeča stranka navaja več argumentov v zvezi z ugotovitvami v revizijskem poročilu, na podlagi katerih je Komisija ugotovila kršitev zadevnih pogodb ter posledično neupravičenost vseh izdatkov, predloženih v okviru navedenih pogodb, in obveznost, da ji tožeča stranka povrne zneske, ki so ji bili neupravičeno plačani.
83 V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z načeli, navedenimi v točkah od 73 do 77 zgoraj, po eni strani iz člena II.19 pogojev FP6, člena II.16 pogojev eTEN in člena II.20 pogojev CIP ter po drugi strani iz člena 1315 belgijskega civilnega zakonika, ki se uporablja v obravnavani zadevi, izhaja, da se tožeči stranki stroški, ki jih uveljavlja, lahko povrnejo, le če dokaže njihovo resničnost in povezavo z zadevnimi pogodbami ter upoštevanje drugih meril za upravičenost, določenih v teh pogodbah (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. maja 2001, Toditec proti Komisiji, T‑68/99, Recueil, str. II‑1443, točki 94 in 95). Če se taki dokazi predložijo, mora Komisija dokazati, da jih je treba izločiti.
a) Vodenje računovodskih izkazov tožeče stranke
84 Tožeča stranka v bistvu trdi, da so bili njeni računovodski izkazi zanesljivi, da jih je vodila v skladu z grško zakonodajo, ki se uporablja v tej zadevi, in da so omogočali računovodsko usklajevanje, določeno v členu II.19(1)(d) pogojev FP6, členih II.20(1) in II.23 pogojev CIP ter členu II.16 pogojev eTEN, stroškov in prejemkov, prijavljenih oziroma prejetih v okviru zadevnih pogodb, na eni strani, z njeno splošno dejavnostjo, na drugi strani.
85 V zvezi s tem je treba uvodoma opozoriti, da glede nepravilnosti, ugotovljenih v računovodskih izkazih tožeče stranke, iz revizijskega poročila izhaja, da je tožeča stranka na zahtevo revizorjev odkrila več napak v svojih računovodskih izkazih, med drugim neobstoj vknjižbe dveh plačil v višini 63.000 EUR in 11.000 EUR, ki ju je prejela v okviru projekta Access-eGOV in drugega projekta, ki ni bil predmet revizije.
86 Iz revizijskega poročila je razvidno tudi, da je tožeča stranka po drugi zahtevi revizorjev, naj jim pošlje letno računovodsko bilanco za vsa leta, ki so bila predmet kontrole, opozorila, da ni zakonsko dolžna pripraviti takih dokumentov, da pa bodo vsekakor na voljo po kratkem preverjanju. To preverjanje naj bi razkrilo napake v računovodskih izkazih v zvezi s knjiženjem nekaterih izdatkov. Posledično naj bi se od tožeče stranke zahtevalo, naj predloži novo različico računovodskih izkazov. Revizorji naj bi kljub popravkom, vnesenim v računovodske izkaze, ugotovili, da računovodske bilance, ki so jim bile predložene, ne omogočajo usklajevanja stroškov in plačil, prijavljenih oziroma izvršenih v okviru zadevnih pogodb, s prejemki in izdatki, knjiženimi v računovodskih izkazih tožeče stranke. Tudi pri usklajevanju bančnih izpiskov tožeče stranke ob koncu leta z letnimi bilancami, predloženimi revizorjem, naj bi bile ugotovljene velike razlike med temi dokumenti. Tožeča stranka naj bi več tednov po kontroli, opravljeni na kraju samem, predložila tudi različne nove računovodske uskladitve, da bi dokazala, da računovodski izkazi niso vsebinsko napačni in da jih revizorji še vedno lahko uporabijo kot zanesljivo podlago za pripravo mnenja o upravičenosti stroškov. Iz revizijskega poročila je razvidno še, da so po mnenju revizorjev vse te napake večinoma nastale zaradi uporabe različnih računovodskih načel v zadevnih letih. Tako naj bi bili nekateri prejemki in izdatki knjiženi na dan izdaje računa, medtem ko naj bi bili drugi knjiženi na dan plačila.
87 Revizijsko poročilo poleg tega vsebuje preglednico, iz katere je razvidna razlika med prejemki, prvotno vpisanimi v računovodske izkaze tožeče stranke, in popravljenimi prejemki v višini –20.936,04 EUR za leto 2005, +74.060,08 EUR za leto 2006, –300 EUR za leto 2007 in –8034,90 EUR za leto 2008. Pri izdatkih naj bi razlike znašale –750,63 EUR za leto 2004, –175,70 EUR za leto 2006 in –490,74 EUR za leto 2007.
88 Razlika pri prejemkih, ugotovljena za leto 2006, naj bi glede na revizijsko poročilo ustrezala temu, da tožeča stranka v računovodske izkaze ni vknjižila dveh plačil Komisije: prvega v znesku 63.000 EUR za projekt Access-eGOV in drugega v znesku 11.000 EUR za drug projekt.
89 V zvezi s tem je treba spomniti, da tožeča stranka ne zanika razlik, ki so jih ugotovili revizorji, med zneski izdatkov in prejemkov za leta od 2004 do 2008, navedenimi v računovodskih izkazih, ki jih je prvotno dala na voljo revizorjem, ter zneski izdatkov in prejemkov, popravljenimi zaradi neskladnosti, ki so jih revizorji Komisije ugotovili ob koncu kontrole.
90 Za presojo, ali lahko te razlike vzbudijo dvome o upravičenosti izdatkov, ki jih je tožeča stranka predložila v okviru zadevnih pogodb, je treba spomniti, da morajo biti v skladu s členom II.19(1)(d) pogojev FP6 upravičeni stroški, nastali pri izvajanju projekta, „vpisani […] v računovodske evidence izvajalca, kateremu so nastali, [ter da je treba] [p]ri računovodskih postopkih, ki se uporabijo za vpis stroškov in prejemkov, […] spoštovati računovodska pravila države sedeža izvajalca ter omogočiti neposredno uskladitev stroškov in prejemkov, nastalih v zvezi z izvajanjem projekta, s splošnim stanjem računovodskih izkazov za vso poslovno dejavnost izvajalca“.
91 Člen II.16 pogojev eTEN določa:
„Upravičeni stroški se povrnejo, če jih udeleženec obrazloži. V ta namen mora udeleženec redno in skladno z običajnimi računovodskimi konvencijami države sedeža hraniti računovodske izkaze v zvezi s projektom in ustrezno dokumentacijo za podrobno potrditev in utemeljitev stroškov in časa, navedenih v računovodskih listinah. Dokumentacija mora biti natančna, popolna in učinkovita.“
92 Člen II.20 pogojev CIP določa, da morajo biti upravičeni stroški „opredeljivi in preverljivi, vknjiženi v računovodske izkaze upravičenca ter določeni skladno z računovodskimi načeli, ki se uporabljajo v državi sedeža upravičenca, in običajnimi metodami za izračun stroškov, ki jih uporablja upravičenec; notranji računovodski in revizijski postopki upravičenca morajo omogočati neposredno ujemanje med stroški in računi, prijavljenimi iz naslova projekta, ter ustreznimi finančnimi dokumenti in prilogami“.
93 Člen II.23 pogojev CIP poleg tega določa:
„Upravičeni stroški se povrnejo, če jih upravičenec obrazloži. V ta namen mora udeleženec redno in skladno z običajnimi računovodskimi konvencijami države sedeža hraniti računovodske izkaze v zvezi s projektom in ustrezno dokumentacijo za podrobno potrditev in utemeljitev stroškov in časa, navedenih v računovodskih listinah. Ti računovodski izkazi se morajo hraniti najmanj pet let od datuma končnega plačila. Ves delovni čas, povezan s pogodbo o financiranju, je treba evidentirati med celotnim trajanjem projekta in največ dva meseca po koncu projekta; ta čas mora potrditi oseba, odgovorna za delo, ki jo udeleženec imenuje v skladu s členom II.3(b), ali ustrezno pooblaščeni finančni direktor udeleženca. Dokumentacija mora biti natančna, popolna in učinkovita.“
94 Iz teh določb izhaja, da morajo biti stroški, ki tožeči stranki nastanejo v okviru zadevnih pogodb, da se štejejo za upravičene, med drugim knjiženi v računovodskih izkazih tožeče stranke, vodenih v skladu z zakonodajo države, v kateri ima sedež, to je v Helenski republiki. Poleg tega morajo računovodski izkazi tožeče stranke v primeru pogodb FP6 omogočati računovodsko usklajevanje, da se lahko neposredno primerjajo stroški in prejemki, nastali oziroma prejeti za izvajanje projekta, s splošnim stanjem računovodskih izkazov za vso dejavnost tožeče stranke in da se v primeru pogodb eTEN in CIP ti stroški neposredno primerjajo s finančnimi izjavami, predloženimi Komisiji.
95 Prvič, v zvezi z vprašanjem, ali je tožeča stranka v obravnavani zadevi kršila določbe grškega prava, ki se uporablja za vodenje njenih računovodskih izkazov, je treba spomniti, da revizorji na strani 19 dokončnega revizijskega poročila z dne 22. decembra 2010 navajajo le kršitev člena 17(1) Proedriko diatagma yp’arithmon 186 – kodikas vivlion kai stihion (zakonik o poslovnih knjigah in evidencah Helenske republike) (v nadaljevanju: ZPKE). Vendar iz pisanj Komisije izhaja, da ta poleg tega trdi, da je treba računovodske izkaze tožeče stranke v skladu s členom 30(4) ZPKE šteti za netočne in da morajo povzročiti neračunovodsko določitev poslovnega izida tožeče stranke, določeno v členu 32(1) in (2) Nomos yp’arithmon 2238 – Kyrosi tou kodika forologias isodimatos (zakonik o davku na dohodek Helenske republike, v nadaljevanju: ZDD), in plačilo dodatnega davka v skladu s členom 86 ZDD.
96 V zvezi s tem je treba spomniti, da med strankama ni sporno, da tožeča stranka spada v drugo kategorijo poslovnih knjig v smislu člena 6 ZPKE, ki določa:
„1. Da lahko gospodarski subjekt, ki spada v drugo kategorijo, opravlja svoj poklic, vodi knjigo prihodkov in odhodkov, v kateri v ločenih stolpcih knjiži:
(a) vrsto dokazila, njegovo zaporedno številko in datum izdaje ali prejema […];
(b) bruto prihodke od prodaje blaga […], opravljanja storitev ali drugih poslov;
(c) odhodke za vsako nabavo blaga […], odhodke za prejete storitve, splošne stroške in druge transakcije […].
2. Znesek vsake transakcije iz prejšnjega odstavka se vpiše v posebne stolpce vodene poslovne knjige ali na sezname v skladu z zahtevami glede obdavčitve dohodkov in DDV. Ta specifikacija se lahko opravi najpozneje do izteka roka za oddajo davčnih obračunov […]“
97 Tožeča stranka ne zanika, da člen 17(1) ZPKE, naslovljen „Rok za posodobitev poslovnih knjig“, določa, da se „[p]osodobitev poslovnih knjig […] iz druge kategorije opravi do petnajstega dne v mesecu, ki sledi izdaji oziroma prejemu dokazila“.
98 Poleg tega med strankama ni sporno, da člen 30 ZPKE, naslovljen „Veljavnost in dokazna moč poslovnih knjig in evidenc“, določa:
„1. Brez poseganja v določbe naslednjih odstavkov tega člena na veljavnost in zanesljivost poslovnih knjig in evidenc, zajetih s tem zakonikom, ne vpliva ugotovitev nepravilnosti ali opustitev v teh knjigah in evidencah, pristojni vodja davčne službe pa mora priznati podatke, ki izhajajo iz njih, ko določa davčne obveznosti gospodarskih subjektov. Zgoraj navedene nepravilnosti ali opustitve, razen če je v predpisih določeno drugače, povzročijo le finančne in upravne sankcije, sorazmerne z vrsto in obsegom teh nepravilnosti ali opustitev glede na zneske, ki izhajajo iz vodenih poslovnih knjig.
2. Poslovne knjige in evidence se štejejo za pomanjkljive ali netočne ter povzročijo neračunovodsko določitev predmeta obdavčenja eventualno le v primerih, določenih v odstavkih 3, 4, 6 in 7 spodaj.
3. Poslovne knjige in evidence iz druge in tretje kategorije se štejejo za nezadostne, če je izpolnjen eden izmed teh pogojev ali če so izpolnjeni vsi: davčni zavezanec […] (b) vodi ali izdaja ali hrani poslovne knjige in evidence, zajete s tem zakonikom, v nasprotju z določbami tega zakonika.
[…]
Dejanja ali nepravilnosti ali opustitve iz tega odstavka se lahko opredelijo kot nezadostni le, če niso posledica opravičljive zmote ali malomarnosti ali če je zaradi njih objektivno nemogoče in ne le težko opraviti računovodsko kontrolo davčnih obveznosti.
Primeri, ki se nanašajo na pomanjkljivosti, ugotovljene v vodenih poslovnih knjigah in evidencah, ter nezmožnost reproducirati vsebino optičnega diska inventarne knjige ne pomenijo objektivne nezmožnosti kontrole, če je upoštevne informacije mogoče nadomestiti s seznami ali elektromagnetnimi nosilci ali drugimi podrobnimi podatki, ki se davčnemu revizorju predložijo v roku, ki ga ta določi, če so podatki jasno razvidni, da se omogočijo računovodska preverjanja ter preverjanje teh podatkov ob pomoči poslovnih knjig in evidenc.
Nezadostnost se mora nanašati na nezmožnost opravljanja posebnih računovodskih preverjanj zneskov, ki so visoki v primerjavi z zneski v poslovnih knjigah in evidencah, in mora biti utemeljena.
4. Poslovne knjige in evidence iz druge in tretje kategorije se štejejo za netočne, če je izpolnjen eden izmed teh pogojev ali če so izpolnjeni vsi:
(a) davčni zavezanec ne knjiži prihodkov ali odhodkov v poslovne knjige ali jih knjiži netočno ali knjiži odhodke, ki jih ni bilo in za katere ni bila izdana nobena davčna listina […]
Da se poslovni izid določi neračunovodsko, morajo biti dejanja ali opustitve iz tega odstavka obsežni in morajo bistveno vplivati na poslovni izid ali objektivno onemogočiti računovodsko kontrolo davčnih obveznosti, pri čemer se določbe zadnjih dveh pododstavkov odstavka 3 tega člena po analogiji uporabljajo za dejanja ali opustitve iz točk f in i tega odstavka.
[…] Kot nezadostnost ali netočnost se ne obravnavajo: (a) knjiženje prihodka ali odhodka v poslovnem letu, v katerem ni nastal […]“
99 Iz teh določb izhaja, da se poslovne knjige in evidence iz druge kategorije računovodskih izkazov v smislu člena 6 ZPKE lahko pod nekaterimi pogoji štejejo za nezadostne ali netočne, zaradi česar sta njihova veljavnost in dokazna moč vprašljivi.
100 Poslovne knjige in evidence iz druge kategorije računovodskih izkazov v smislu člena 6 ZPKE se štejejo za nezadostne, med drugim, če davčni zavezanec te knjige in evidence vodi v nasprotju z določbami ZPKE, če nepravilnosti in opustitve niso posledica opravičljive zmote ali malomarnosti ter objektivno onemogočajo in ne le otežujejo računovodsko kontrolo. Računovodska kontrola ni objektivno nemogoča zaradi pomanjkljivosti, ki vplivajo na poslovne knjige in evidence, če je upoštevne informacije mogoče nadomestiti s seznami ali elektromagnetnimi nosilci ali drugimi podrobnimi podatki, ki se davčnemu revizorju predložijo v roku, ki ga ta določi, če so podatki jasno razvidni.
101 Poslovne knjige in evidence iz druge kategorije računovodskih izkazov v smislu člena 6 ZPKE se štejejo za netočne, med drugim, če davčni zavezanec ne knjiži prihodkov ali odhodkov v poslovne knjige ali jih knjiži netočno ali knjiži odhodke, ki jih ni bilo in za katere ni bila izdana nobena davčna listina. Da pa se poslovni izid davčnega zavezanca določi neračunovodsko, morajo biti ta dejanja ali opustitve obsežni in morajo bistveno vplivati na poslovni izid ali objektivno onemogočiti računovodsko kontrolo davčnih obveznosti.
102 Poleg tega se knjiženje prihodka ali odhodka v poslovnem letu, v katerem ni nastal, ne šteje za nezadostnost ali netočnost.
103 Komisija v pisanjih trdi, da napake, ki so jih revizorji ugotovili v računovodskih izkazih tožeče stranke, pomenijo netočnosti v smislu člena 30(4) ZPKE.
104 Poleg tega Splošno sodišče ugotavlja, da sta stranki v pisanjih obsežno razpravljali o vprašanju uporabe določb ZDD v obravnavani zadevi, pri čemer je šlo v tej razpravi za to, ali se lahko za tožečo stranko uporabi neračunovodska določitev predmeta obdavčenja, določena v členu 32 ZDD. Iz besedila člena 30(2) ZPKE pa izhaja, da je nezadostnost ali netočnost poslovnih knjig in evidenc mogoče ugotoviti neodvisno od sankcije, ki je neračunovodska določitev predmeta obdavčenja, ki lahko „eventualno“ izhaja iz tega. V teh okoliščinah je očitno, da vprašanje, ali za tožečo stranko veljajo določbe ZDD, v obravnavani zadevi ne vpliva na opredelitev računovodskih izkazov tožeče stranke kot netočnih.
105 Torej je treba preučiti le, ali so bile v obravnavani zadevi zaradi napak, ki so jih revizorji ugotovili v računovodskih izkazih tožeče stranke, navedene poslovne knjige netočne v smislu člena 30(4) ZPKE.
106 V zvezi s tem iz revizijskega poročila izhaja, da je velik delež napak, ugotovljenih ob kontroli, posledica tega, da so bili nekateri izdatki in prejemki knjiženi na dan izdaje ali prejema dokazila, medtem ko so bili drugi knjiženi na dan plačila, ki ga je izvršila ali prejela tožeča stranka.
107 Po mnenju tožeče stranke je alternativna uporaba teh metod knjiženja skladna z grškim pravom, njena posledica pa je, da se nekateri prejemki in izdatki knjižijo v poslovnih letih, v katerih niso nastali. V skladu s členom 30(4) ZPKE pa naj take napake ne bi pomenile netočnosti.
108 Vseeno je treba opozoriti, da tožeča stranka ne zanika, da so napake, ugotovljene v zvezi z zneskom prejemkov v letu 2006, posledica tega, da jih sploh ni knjižila, ne pa tega, da jih je knjižila na napačen datum. Spomniti pa je treba, da neknjiženje prejemka v skladu z besedilom člena 30(4) ZPKE pomeni netočnost.
109 Iz tega je razvidno, da je Komisija na podlagi razlage člena 30(1) in (4) ZPKE lahko podvomila o veljavnosti in dokazni moči računovodskih izkazov tožeče stranke za leto 2006.
110 Poleg tega je treba ugotoviti tudi, da tožeča stranka ne zanika izrecno ugotovitve revizorjev v revizijskem poročilu, v skladu s katero to, da je poslovne knjige posodobila šele potem, ko so ugotovili, da nekateri stroški in prejemki niso bili knjiženi, to je v tednu, v katerem je bila opravljena kontrola na kraju samem, pomeni kršitev člena 17(1) ZPKE, v skladu s katerim je morala poslovne knjige posodobiti najpozneje petnajsti dan prvega meseca po prejemu ali izdaji upoštevnega dokazila.
111 V zvezi s tem tožeča stranka trdi le, da je v okrožnici, v kateri je ta določba razložena, določeno, da „kadar gospodarski subjekt v poslovnem letu listine v zvezi z nabavo blaga (računi) prejme pred prejemom navedenega blaga, se dogodek ne vpiše v poslovne knjige, ki jih vodi gospodarski subjekt, ti elementi se knjižijo ob prejemu blaga“, ne da bi pojasnila, koliko to upravičuje dejstvo, da v računovodskih izkazih ni knjižila plačil, ki jih je Komisija izvršila v predpisanem roku.
112 Iz tega sledi, da računovodski izkazi tožeče stranke vsaj za leto 2006 niso skladni z grško zakonodajo, ki se uporablja zanje.
113 Te ugotovitve ni mogoče ovreči s členom 5(5) Nomos yp’arithmon 2523 – Diikitikes kai pinikes kyrosis sti forologiki nomothesia kai alles diataxeis (zakon št. 2523/97 o upravnih in kazenskih sankcijah v davčnih zakonih), na katerega se sklicuje tožeča stranka in ki določa, da se denarna kazen izjemoma ne naloži, če se ugotovijo nepravilnosti ali opustitve, ki pomenijo kršitve postopka, ki niso vključene med kršitve, ki vplivajo na veljavnost poslovnih knjig in evidenc, zaradi česar so netočne in ne otežujejo zelo računovodskih preverjanj, če so posledica opravičljive zmote ali opustitve, razen če se lahko dokaže, da je davčni revizor ali davčni organ predhodno priporočil pravilno uporabo določb ZPKE. Napake, ugotovljene v računovodskih izkazih tožeče stranke, so namreč, vsaj za leto 2006, zajete med napakami, ki vplivajo na veljavnost teh izkazov, ki so zaradi njih netočni.
114 Drugič, glede vprašanja, ali je bilo računovodsko usklajevanje, kot je določeno v členu II.19(1)(d) pogojev FP6, členih II.20(1) in II.23 pogojev CIP ter členu II.16 pogojev eTEN, stroškov in prejemkov, prijavljenih oziroma prejetih v okviru zadevnih pogodb, na eni strani, s splošno dejavnostjo tožeče stranke, na drugi strani, v obravnavani zadevi mogoče, je treba opozoriti, da stranki nista predložili nobene različice računovodskih izkazov tožeče stranke, ki je bila prvotno dana na voljo revizorjem, niti računovodskih listin, ki jih je nato tožeča stranka predložila revizorjem ob kontroli in celo po koncu te kontrole.
115 Vendar je treba ugotoviti, da je taka operacija zahtevala vsaj, da so bili prejemki in stroški v zvezi z zadevnimi pogodbami pravilno vknjiženi v računovodske izkaze tožeče stranke. Ker so računovodski izkazi, ki so bili prvotno predani revizorjem, vsebovali napake, niso omogočali izvedbe računovodske uskladitve.
116 Poleg tega argumenti, ki jih navaja tožeča stranka, da kljub napakam, ugotovljenim v njenih računovodskih izkazih, ni bilo objektivno nemogoče opraviti računovodske uskladitve, Splošnega sodišča ne prepričajo.
117 Najprej v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da po eni strani Komisija ne pojasnjuje, kateri so neuradni računovodski podatki, s katerimi je poskušala preveriti zanesljivost računovodskih izkazov, in da je po drugi strani uporaba takih podatkov v nasprotju z osnovnimi načeli računovodskega kontroliranja, je treba ugotoviti, da se s to trditvijo obrača dokazno breme. Tožeča stranka mora namreč dokazati, da je kontrola kljub napakam, ugotovljenim v njenih računovodskih izkazih, mogoča in se lahko opravi na podlagi drugih elementov. Tožeča stranka naj torej Komisiji ne bi mogla očitati, da je zaradi napak, ugotovljenih v računovodskih izkazih, poskusila opraviti kontrolo na podlagi neuradnih podatkov.
118 Dalje, v zvezi z argumentom tožeče stranke, da je to, da se Komisija sklicuje na spremembe, ki so bile na njeno zahtevo vnesene v računovodske izkaze tožeče stranke, da bi utemeljila nezmožnost računovodske uskladitve, v nasprotju z načelom non concedit venire contra factum proprium, je treba ugotoviti, da ni utemeljen. Tako iz revizijskega poročila kot iz pisanj Komisije je namreč razvidno, da ta ne trdi, da je bila zaradi zadevnih sprememb računovodska uskladitev nemogoča, ampak trdi, da kljub tem spremembam, vnesenim zaradi odprave napak, ugotovljenih v računovodskih izkazih tožeče stranke, te uskladitve ni bilo mogoče opraviti.
119 Tudi v zvezi z argumentom tožeče stranke, da je bila računovodska uskladitev mogoča, ker je v svoje računovodske izkaze vknjižila vse izdatke in prejemke, ki jih je prijavila oziroma prejela iz naslova zadevnih pogodb, ter shranila upoštevna dokazila, je treba ugotoviti, da je ta trditev neposredno ovržena z ugotovitvijo, ki je tožeča stranka ne izpodbija, da prejemek v znesku 63.000 EUR v okviru pogodbe Access-eGOV ni bil vknjižen. Še več, tudi ob domnevi, da je treba to trditev razlagati tako, da se uporablja le za druge prejemke in izdatke, povezane z zadevnimi pogodbami, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza v zvezi s tem.
120 Dalje, v zvezi z argumentom tožeče stranke, da je Komisija priznala, da je neposredna primerjava med izdatki in prejemki v zvezi s projekti, ki jih je financirala Unija, ter splošnim računovodskim stanjem tožeče stranke mogoča, ko je v odgovoru na tožbo ugotovila, da je 84,14 % vseh prihodkov tožeče stranke v letih od 2007 do 2009 izviralo iz njenega plačanega sodelovanja pri projektih, ki jih je financirala Unija, in da je 53,19 % teh projektov upravljal generalni direktorat (GD) za informacijsko družbo in medije Komisije, je treba ugotoviti, da se je revidirano obdobje začelo leta 2004 in da zato dejstvo, da je Komisija lahko izračunala delež, ki so ga projekti, ki jih je financirala Unija, predstavljali v skupnem znesku prejemkov tožeče stranke v letih od 2007 do 2009, ne dokazuje, da je Komisija s tem lahko opravila računovodsko uskladitev v skladu z določbami zadevnih pogodb.
121 Nazadnje, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je – kot naj bi priznavala Komisija – nazadnje Komisiji izročila točne računovodske knjižbe z upoštevnimi dokazili, je treba ugotoviti, prvič, da Komisija izpodbija to trditev in navaja, da so zadevne knjižbe še vedno vsebovale napake, in drugič, da tožeča stranka ni predložila navedenih knjižb, tako da ni mogoče preveriti, ali je bilo mogoče opraviti računovodsko uskladitev na tej podlagi.
122 Iz tega je razvidno, da tožeča stranka ni dokazala, da so lahko revizorji kljub napakam, ugotovljenim v njenih računovodskih izkazih, opravili neposredno primerjavo med izdatki in prejemki v zvezi z zadevnimi pogodbami na eni strani ter njenim splošnim računovodskim stanjem na drugi strani.
123 Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka, s tem ko je računovodske izkaze vodila na način, ki ni bil skladen z grško zakonodajo, ki se uporablja, in ki Komisiji ni omogočal, da opravi računovodsko uskladitev, ni upoštevala pogojev iz člena II.19(1)(d) pogojev FP6, člena II.16 pogojev eTEN ter členov II.20 in II.23 pogojev CIP v zvezi z vodenjem poslovnih knjig.
b) Spreminjanje listov prisotnosti zaposlenih
124 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je bil njen sistem vodenja listov prisotnosti zaposlenih zanesljiv. V zvezi s tem trdi, da ročno vpisani popravki, ki jih je Komisija odkrila na listih prisotnosti zaposlenih, ne ustrezajo spremembam, ki so bile naknadno vnesene brez vedenja zaposlenih, ampak so posledica uporabe sistema dvojne kontrole programskega direktorja, da se nanašajo le na datume in ne na število opravljenih delovnih ur ter da zadevajo le 72 listov prisotnosti, kar izključuje, da bi te spremembe lahko vplivale na dejansko trajanje opravljenega dela.
125 V zvezi s tem Splošno sodišče opozarja, da morajo v skladu s členom 19(1)(a) pogojev FP6, členom II.13(1) pogojev eTEN in členom II.20(1) pogojev CIP upravičeni stroški nastati pri izvajanju projekta. V skladu s členom II.14(1) pogojev eTEN in členom II.21(2) pogojev CIP se lahko temu projektu pripišejo le delovne ure, ki jih je oseba, neposredno dodeljena projektu, dejansko opravila.
126 Tožeča stranka ne zanika obstoja ročno vpisanih sprememb na listih prisotnosti zaposlenih. Vendar navaja, prvič, da so bili popravki vneseni le na 72 listov od 1600, in drugič, da je te popravke vnesel programski direktor v okviru sistema dvojne kontrole delovnega časa, da bi prikazal točno trajanje opravljenega dela. Poleg tega naj bi se ti popravki nanašali le na datume, ne pa na trajanje opravljenega dela.
127 Prvič, v zvezi z deležem listov s popravki, je treba šteti, da se število 72 listov ne sme primerjati s skupnim številom listov prisotnosti, ki jih je tožeča stranka pripravila v okviru zadevnih pogodb, ampak ga je treba primerjati s skupnim številom listov, ki jih je Komisija preverila, to je 770. Število popravljenih listov, ki jih je treba upoštevati, torej predstavlja skoraj 10 % listov, ki jih je preverila Komisija. V zvezi s tem je treba spomniti, da mora tožeča stranka dokazati, da noben drug list prisotnosti ne vsebuje ročno vpisane spremembe, česar v obravnavani zadevi ni storila, ampak je le navedla, da daje zadevne liste na voljo Splošnemu sodišču. Tudi če bi tožeča stranka dokazala, da na nobenem drugem listu prisotnosti ni ročno vpisane spremembe, delež spremenjenih listov prisotnosti, tudi če se primerja s skupnim številom listov prisotnosti, zadostuje za razumen dvom o učinkovitosti njenega sistema evidentiranja delovnega časa.
128 Drugič, trditev, da se popravki nanašajo le na datume, ko je bilo delo opravljeno, in da nimajo posledic za število opravljenih delovnih ur, je treba zavrniti. Že ob branju mesečnega lista prisotnosti programskega direktorja za oktober 2004 v okviru projekta Ask-It, vloženega v Prilogo B101, je mogoče ugotoviti, da se popravki nanašajo ne le na datume, ko so bile delovne ure opravljene, ampak tudi na število teh delovnih ur. Tako je mogoče ugotoviti, da je bilo skupno število delovnih ur, ki jih je bilo prvotno 136, popravljeno na 120. Mesečni list prisotnosti programskega direktorja za oktober 2006 poleg tega kaže, da so bile delovne ure, prvotno prijavljene v okviru projekta EU4ALL za 18. in 19. oktober 2006, po popravku prijavljene v okviru projekta eABILITIES.
129 Tretjič, v zvezi s trditvijo, da ugotovljeni popravki ustrezajo sistemu dvojne kontrole delovnega časa, da bi bilo prikazano točno trajanje opravljenega dela, je iz revizijskega poročila razvidno, da je zadevni sistem temeljil na prvi kontroli, opravljeni konec vsakega meseca ob pripravi mesečnega lista prisotnosti, ki ji je sledila druga kontrola, ki jo je programski direktor opravil pred pošiljanjem uradnega poročila koordinatorju projekta ali Komisiji. Tožeča stranka pa ni prepričljivo pojasnila, zakaj je druga kontrola, ki jo je opravil programski direktor, privedla do ročno vpisanih sprememb na tako velikem številu listov prisotnosti. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni niti trdila niti dokazala, da so ročno vpisane spremembe, vnesene na mesečne liste prisotnosti po njihovi pripravi, utemeljene. V teh okoliščinah je očitno, da je bil namen delovanja sistema evidentiranja delovnega časa tožeče stranke manj zagotoviti evidentiranje točnega števila ur, prijavljenih za vsakega zaposlenega, dodeljenega posebnemu programu, kot pa omogočiti prilagoditev tega števila ur iz razlogov, ki jih tožeča stranka ni pojasnila, preden je bilo končno poročilo poslano Komisiji.
130 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ta sistem evidentiranja delovnega časa ni omogočal ugotovitve, ali so stroški zaposlenih dejansko nastali, kot se zahteva v členu II.19(1) pogojev FP6, členu II.13(1) pogojev eTEN in členu II.20(1) pogojev CIP, in ali so bili le izdatki za dejanske delovne ure zaposlenih pripisani projektu, kot se zahteva v členu II.14(1) pogojev eTEN in členu II.21(1) pogojev CIP, ali pa je družba prijavila obdobja, v katerih so bili njeni zaposleni dodeljeni drugim projektom, kot delovne ure, opravljene v okviru zadevnih pogodb.
c) Delovne ure, ki jih je prijavil programski direktor
131 Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija ni predložila dokaza, da je število delovnih ur, prijavljenih za programskega direktorja v okviru zadevnih pogodb, pretirano glede na dejavnosti tega direktorja, ki niso bile povezane z izvajanjem navedenih pogodb.
132 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora v skladu s pravom, ki se uporablja za ta spor – kot je bilo navedeno v točki 83 zgoraj – tožeča stranka dokazati resničnost izdatkov, ki jih je predložila Komisiji, da se ji ti lahko povrnejo. Ker je tožeča stranka predložila dokazila za izdatke, predložene Komisiji v okviru zadevnih pogodb, mora Komisija dokazati, zakaj jih je treba izločiti.
133 V obravnavani zadevi je tožeča stranka upravičila izdatke za zaposlene, ki ustrezajo delovnim uram, predložene Komisiji v okviru zadevnih pogodb, z listi prisotnosti zaposlenih, za katere je bilo v točki 130 zgoraj ugotovljeno, da na njihovi podlagi ni mogoče preveriti, ali so zadevni izdatki dejansko nastali.
134 Komisija poleg tega v ugotovitvah revizijskega poročila in pisanjih pred Splošnim sodiščem izpodbija verodostojnost števila ur, ki jih je tožeča stranka prijavila za programskega direktorja v okviru zadevnih pogodb. Komisija mora torej pred Splošnim sodiščem dokazati, da prijave tožeče stranke glede števila delovnih ur, ki jih je opravil programski direktor, niso verjetne.
135 V zvezi s tem je treba spomniti, da Komisija tožeči stranki ne očita, niti da je za programskega direktorja prijavila večje število delovnih ur, kot je bilo prvotno določeno v programskem proračunu za zadevne pogodbe, niti da je – drugače kot trdi tožeča stranka – v okviru zadevnih pogodb prijavila delovne ure, povezane z drugimi evropskimi projekti.
136 Komisija namreč navaja le, da je število delovnih ur, ki jih je tožeča stranka prijavila za programskega direktorja v okviru zadevnih pogodb, očitno pretirano glede na, prvič, število razumno sprejemljivih produktivnih delovnih ur, in drugič, okoliščino, da je ta oseba v revidiranem obdobju opravljala še druge poklicne dejavnosti.
137 Prvič, glede vprašanja, ali je treba delovne ure, ki jih je tožeča stranka prijavila za programskega direktorja v okviru zadevnih pogodb, šteti za pretirane glede na število razumno sprejemljivih produktivnih delovnih ur, je treba ugotoviti, da je iz strani 3 in 4 pisnega poročila o razgovoru uslužbencev OLAF in programskega direktorja z dne 4. februarja 2011 razvidno, da programski direktor ne zanika trditve, ki temelji na preglednici, ki jo je OLAF pripravil in priložil navedenemu poročilu, ter jo je Komisija povzela v svojih pisanjih pred Splošnim sodiščem, v skladu s katero je delal 327 dni v letih 2007 in 2008 ter 288 dni v letu 2009.
138 Čeprav je število delovnih dni programskega direktorja v okviru zadevnih pogodb, temelječe na preglednici, ki jo je OLAF pripravil in priložil poročilu o razgovoru z dne 4. februarja 2011, očitno visoko za leta od 2007 do 2009, pa ni zadosten dokaz, da je število delovnih ur, ki jih je tožeča stranka prijavila za to osebo v okviru zadevnih pogodb, pretirano.
139 Vendar je iz poročila o razgovoru z dne 4. februarja 2011 razvidno tudi, da programski direktor ne zanika niti ugotovitve OLAF, da seštevek njegovih delovnih ur, prijavljenih v okviru različnih zadevnih pogodb, kaže, da je leta 2007 več kot 22 dni delal po 16 ur na dan, več kot 14 dni pa po 20 ur na dan, ter da je leta 2008 64 dni delal po 16 ur na dan, 19 dni po 20 ur na dan in 2 dni po 24 ur na dan.
140 Taka ugotovitev lahko vsaj resno ovrže verjetnost števila delovnih ur programskega direktorja v okviru zadevnih pogodb, ki ga je tožeča stranka prijavila Komisiji.
141 Poleg tega pojasnilo programskega direktorja v zvezi s tem, ki ga je tožeča stranka povzela v pisanjih, ni prepričljivo.
142 Iz poročila o razgovoru z dne 4. februarja 2011 je namreč razvidno, da je programski direktor trdil, da je na zadevne datume, ko je poleg dela v okviru evropskih projektov, pri katerih je sodelovala tožeča stranka, delal kot ocenjevalec Komisije in kot izvedenec za European Telecommunications Standards Institute (Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde, v nadaljevanju: ETSI), število njegovih delovnih ur očitno bilo 20 ali 16 ur na dan, saj je bilo, ker je delal več ur vsak dan, skupno število delovnih ur na posamezen projekt v daljšem časovnem obdobju združeno iz računovodskih razlogov v obdobja po 8 ali 12 delovnih ur in prijavljeno kot seštevek.
143 To pojasnilo pa je težko združljivo z zatrjevanjem tožeče stranke o obstoju zanesljivega sistema evidentiranja delovnih ur. Tak sistem namreč predpostavlja, da se evidentira ne le število delovnih ur, ki jih vsak član osebja nameni izvajanju zadevnih pogodb, ampak tudi datum, ko je to delo opravljeno, čemur je bil v obravnavani zadevi namenjen sistem listov prisotnosti, za katere je bil odgovoren programski direktor.
144 Poleg tega tožeča stranka ne navaja nobenega pojasnila o računovodskih razlogih, ki so po njenem mnenju upravičevali seštevek delovnih ur, opravljenih na različne datume.
145 Drugič, z vidika teh ugotovitev je treba preučiti trditev Komisije, da je število delovnih ur, ki jih je tožeča stranka prijavila za programskega direktorja v okviru zadevnih pogodb, malo verjetno glede na druge poklicne dejavnosti, ki jih je ta opravljal v revidiranem obdobju.
146 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne izpodbija trditve Komisije, da je inštitutu ETSI zaračunala 118,5 delovne ure iz naslova sodelovanja programskega direktorja v delovni skupini „Special Task Force 333“ (v nadaljevanju: STF 333) od septembra 2007 do marca 2009, ki jo je OLAF izrazil že na razgovoru 4. februarja 2011. Ugotoviti je treba še, da je iz strani 20 dokončnega poročila ETSI za Komisijo o delu, ki ga je opravila STF 333, priloženega odgovoru na tožbo, razvidno, da je inštitut ETSI prijavil 118,5 delovnega dne za programskega direktorja, ki naj bi jih ta opravil od 21. septembra 2007 do 31. oktobra 2009. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je izmed šestih izvedencev, ki so sodelovali v STF 333, programski direktor eden izmed dveh, ki sta prijavila največ delovnih ur, z izjemo glavnega izvedenca. Tožeča stranka pa trdi le, da ni bila odgovorna za nadzor delovnih ur, ki jih je programski direktor dejansko opravil v okviru sodelovanja pri STF 333. Zdi se, da tožeča stranka tako namiguje, da ni pretirano število delovnih ur, ki jih je prijavila za programskega direktorja v okviru zadevnih pogodb za revidirano obdobje, ampak je pretiran delovni čas, ki ga je ETSI prijavil za delo, ki ga je programski direktor opravil v okviru STF 333. Dejstvo je, da če tožeča stranka ni mogla nadzirati števila delovnih dni, ki jih je programski direktor dejansko opravil med sodelovanjem v STF 333, pa je nujno vedela za število delovnih dni, ki jih je programski direktor domnevno namenil zadevnim pogodbam v istem obdobju.
147 Poleg tega tožeča stranka ne odgovarja na trditve Komisije, ki jih je izrazil že OLAF na razgovoru 4. februarja 2011, da je programski direktor v letih 2007, 2008 in 2009 sodeloval na sestankih STF 333, čeprav je tožeča stranka v istem času prijavila, da je hkrati delal 16 ur na dan v okviru zadevnih pogodb.
148 Poleg tega je na straneh 10 in 11 dokončnega poročila ETSI za Komisijo o delu STF 333 navedeno, da je programski direktor „član številnih delovnih skupin, ki se ukvarjajo z digitalnim vključevanjem, kot so delovna skupna W3C o ,Web Content Accessibility Guidelines v.2‘ (smernice o dostopnosti do spletnih vsebin v.2) ali delovni skupini ,Design4All‘ in ,ICT‘ ANEC, [da] poleg tega zastopa ANEC v posvetovalnem odboru W3C in tehnični komisiji ,človeški dejavniki‘ inštituta ETSI, [in da] poleg tega pomaga ANEC (,glas evropskega potrošnika na področju standardizacije‘) kot strokovnjak za vprašanja digitalnega vključevanja in e‑dostopnosti (,eAccessibility‘)“.
149 Glede na navedeno Splošno sodišče meni, da so dokazi, ki jih je predložila Komisija, zadosten dokaz, da število delovnih ur, ki jih je tožeča stranka prijavila za programskega direktorja v okviru zadevnih pogodb v letih od 2007 do 2009, ni verjetno.
d) Potni stroški
150 Tožeča stranka v bistvu trdi, da na podlagi edinega potovanja, ki ga Komisija navaja kot primer, ni mogoče dvomiti o upravičenosti vseh potnih stroškov, prijavljenih v okviru zadevnih pogodb.
151 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora v skladu s pravom, ki se uporablja za ta spor – kot je bilo navedeno v točki 83 zgoraj – tožeča stranka dokazati resničnost izdatkov, ki jih je predložila Komisiji, da se ji ti lahko povrnejo. Ker je tožeča stranka predložila dokazila za izdatke, predložene Komisiji v okviru zadevnih pogodb, mora Komisija dokazati, zakaj jih je treba izločiti.
152 V obravnavani zadevi je iz spisa razvidno, da je tožeča stranka upravičila izdatke, predložene Komisiji v okviru zadevnih pogodb, med drugim s potnimi stroški, nastalimi v okviru navedenih pogodb, v utemeljitev katerih je predložila dokazila.
153 Komisija pa v ugotovitvah revizijskega poročila in pisanjih pred Splošnim sodiščem navaja, da so vsi potni stroški, ki jih je tožeča stranka prijavila v okviru zadevnih pogodb, neupravičeni. V teh okoliščinah mora torej Komisija dokazati, da je treba dokazila, ki jih je tožeča stranka predložila v utemeljitev potnih stroškov, nastalih v okviru zadevnih pogodb, izločiti.
154 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v revizijskem poročilu, na katero se Komisija sklicuje v svojih pisanjih, navedeno, da je analiza poročil o sestankih, ki jih je tožeča stranka predložila revizorjem za utemeljitev potnih stroškov, pokazala, da več potovanj, katerih stroški so bili pripisani zadevnim pogodbam, ni bilo neposredno in izključno povezanih s temi pogodbami, ampak da so bila v resnici povezana z drugimi dejavnostmi tožeče stranke. Revizorji v zvezi s tem navajajo primer potovanja programskega direktorja zaradi udeležbe na srečanju v Nici (Francija) januarja 2008, katerega 100 % stroškov je bilo pripisanih projektu eABILITIES, čeprav naj bi bili v resnici povezani s pogodbo ETSI STF 333. To naj bi bilo potrjeno s tem, da so bila imena oseb, ki so se udeležile tega srečanja in so bila omenjena v poročilu o tem srečanju, ista kot imena drugih izvedencev STF 333.
155 Komisija v pisanjih priznava, da povezava med potovanji in zadevnimi pogodbami ne more biti izključna. Vendar trdi, da mora biti neposredna. V obravnavani zadevi pa naj razmerje med potovanji in zadevnimi pogodbami, tudi če je obstajalo, ne bi bilo neposredno.
156 V zvezi s tem je treba spomniti, da Komisija navaja le en primer, in sicer potovanje programskega direktorja v Nico, med katerim naj bi se ta udeležil srečanja v prostorih ETSI od 20. do 25. januarja 2008.
157 Tožeča stranka ne zanika resničnosti zadevnega srečanja, vendar trdi, da je bil njegov namen v bistvu zagotoviti promocijo projekta eABILITIES med udeleženci.
158 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v točki 8 poročila o zadevnem srečanju, priloženega odgovoru na tožbo Komisije, „Seznam stikov“, na katerem so imena štirih od preostalih petih izvedencev članov STF 333.
159 Opozoriti je treba še, da je v točki 1 poročila o zadevnem srečanju pod rubriko „Teme, obravnavane na sestanku“ navedeno: „Obveščanje o projektu e-Accessibility ter proizvodih in standardih AT; Obveščanje o projektu eABILITIES; Pregled možnih sinergij; Prihodnji ukrepi“.
160 Poleg tega je v točki 2 poročila o zadevnem srečanju pod rubriko „Vprašanja posebnega pomena za e-Isotis in projekt eABILITIES “ navedeno, da je vsak dan potekala poglobljena razprava o vsakem proizvodu eABILITIES in tem, kako lahko te proizvode uporabljajo akterji v sektorju AT in e-Accessibility.
161 V teh okoliščinah Komisiji ni uspelo dokazati neobstoja neposredne povezave med tem potovanjem in navedeno pogodbo ter posledično neupravičenosti stroškov, prijavljenih iz naslova tega potovanja.
162 Splošno sodišče zato ne more sklepati, da neupravičenost izdatkov, ki jih je tožeča stranka prijavila v okviru zadevnih pogodb, izhaja iz neobstoja povezave med potnimi stroški, ki so nastali tožeči stranki, in navedenimi pogodbami.
163 Vendar na podlagi te ugotovitve tudi ni mogoče sklepati – kot poleg tega trdi tožeča stranka – da so bili vsi potni stroški, ki jih je imela v okviru zadevnih pogodb, upravičeni. Ugotoviti je namreč treba, da je pred Splošnim sodiščem predložila dokazila o potnih stroških le v zvezi s pogodbo EU4ALL, in to čeprav ne zanika, da je potne stroške prijavila v okviru drugih zadevnih pogodb.
164 Zato in ob upoštevanju drugih ugotovitev, do katerih je Splošno sodišče prišlo v zvezi z nezanesljivostjo računovodskih izkazov tožeče stranke in njenega sistema evidentiranja delovnega časa ter očitno pretiranim številom delovnih dni, prijavljenih za programskega direktorja, je treba ugotoviti, da je tožeča stranka kršila člen 19(1)(a) in (d) pogojev FP6, člene II.13, I.14 in II.16(2) pogojev eTEN ter člene II.20, II.21 in II.23 pogojev CIP in je zato treba izdatke, predložene Komisiji v okviru zadevnih pogodb, razglasiti za neupravičene.
2. Kakovost in okoliščine opravljanja revizije
a) Lažne izjave v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri pogodbi ETSI 333
165 Tožeča stranka v bistvu izpodbija ugotovitev v revizijskem poročilu, da je podala lažne izjave med revizijskim postopkom, z obrazložitvijo, da so njeni zaposleni prikrili povezavo med pogodbo ETSI STF 333 in Komisijo.
166 V zvezi s tem je treba spomniti, da morajo v skladu s členom II.29(2) pogojev FP6 med revizijo „[p]ogodbene stranke […] Komisiji dati na voljo vse podrobne podatke, ki bi jih ta lahko od njih zahtevala, da bi lahko preverila, ali se pogodba pravilno upravlja in izvaja“.
167 Člen II.17(2) pogojev eTEN prav tako določa, da „Komisija ali vsak odobreni zastopnik lahko ob razumnih urah dostopa med drugim do osebja upravičencev, ki je povezano s projektom, dokumentacije iz člena 16 te priloge ter računalniških podatkov in opreme, ki jih šteje za upoštevne, [ter da] [v] tem okviru lahko zahteva, da se mu ti podatki izročijo v ustrezni obliki, da lahko na primer preveri upravičenost stroškov“.
168 Člen II.28(2) pogojev CIP prav tako določa, da bodo „[u]pravičenci […] dali Komisiji na voljo vse podrobne informacije in podatke, ki jih bo zahtevala Komisija ali njen pooblaščeni zastopnik zaradi preverjanja, da se pogodba o financiranju pravilno vodi, da se izvaja skladno z njenimi določbami in da so bili stroški skladno pripisani“.
169 Prvič, v zvezi z vprašanjem, ali dejstvo, da tožeča stranka v odgovoru na dopisa Komisije z dne 22. in 26. januarja 2010 pogodbe ETSI STF 333 ne navaja na seznamu pogodb, pomeni lažno izjavo, je treba poudariti, da iz dopisa, ki ga je Komisija poslala tožeči stranki 22. januarja 2010, izhaja, da jo je zaprosila, naj ji takoj pošlje izčrpen seznam vseh projektov z raziskovalnega ali neraziskovalnega področja, ki jih financira Unija, ter projektov ali dejavnosti v okviru javnih naročil storitev ali pogodb o financiranju, v katere je vključena, tako da navede vsaj ime programa, njegovo referenčno številko, kratico, datum začetka in konca ter financirani znesek. Opozoriti je treba še, da dokument, naslovljen „Seznam informacij, ki se zahtevajo od revidirane organizacije - Priloga k dopisu o napovedi“, priložen navedenemu dopisu, vsebuje preglednico, v kateri je v točki 8 omenjen „Seznam vseh drugih prejetih financiranj Skupnosti in vseh (končanih in veljavnih) pogodb, podpisanih s Komisijo (od konca leta 2000 do zdaj)“.
170 V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, tak dokument ni pozen dokazni predlog, ker ga tožeča stranka navaja v utemeljitev argumenta, s katerim odgovarja na trditev Komisije v odgovoru na tožbo, v skladu s katero je tožeča stranka dala lažno izjavo, ko v odgovoru na njena dopisa z dne 22. in 26. januarja 2010 ni omenila pogodbe ETSI STF 333. Enako velja za elektronske dopise med D., revizorjem Komisije, in programskim direktorjem z dne 26. januarja 2010, ki so sicer priloženi v Prilogi A67 k odgovoru na tožbo.
171 Iz elektronskega dopisa, ki ga je programski direktor 26. januarja 2010 poslal D., je razvidno, da je programski direktor prosil za nasvet:
„Sporočite nam, prosim, ali je treba pogodbe, ki so bile sklenjene le med našo organizacijo kot upravičenko in drugo organizacijo, ki je izbrani ponudnik, ki je v resnici sklenil pogodbo z zadevno izvajalsko agencijo Evropske komisije ali ustrezno nacionalno agencijo, vključiti na seznam projektov, ki jih financira Evropska unija, v povezavi z dokumentom E8.“
172 Iz elektronskega dopisa od D pa je razvidno, da je pod zadevo „Pogodbe“, odgovoril tako:
„Dejansko je mišljeno, da imamo popoln pregled nad vsemi pogodbami (in podizvajalskimi pogodbami), sklenjenimi z institucijami, agencijami itd. Evropske unije. Pomembno je tudi pravilno navesti vse pogodbe, tudi če niste glavni izvajalec, ampak le podizvajalec. Jasno opišite položaj organizacije v tem okviru.“
173 Če je lahko obstajal dvom o naravi pogodb, ki jih je bilo treba omeniti za namene revizije, glede na izraze, uporabljene v dopisu z dne 22. januarja 2010 in priloženem dokumentu, pa je bil ta dvom nato odpravljen v elektronskih dopisih med programskim direktorjem in D., saj tožeča stranka ob branju teh dopisov ni mogla dvomiti o tem, da mora navesti vse pogodbe, sklenjene s Komisijo, vključno s pogodbami, v okviru katerih je bila le podizvajalec, kar je očitno veljalo za pogodbo ETSI STF 333.
174 Iz pisma o zavezi, ki sta ga podpisala ETSI in tožeča stranka, ki jo je zastopala ga. A., je namreč razvidno, da je bil predmet te pogodbe, da bo programski direktor v enem mandatu na voljo skupini STF 333 pri ETSI. Poleg tega je iz člena 4 pisma o zavezi razvidno, da „izvedenec“, dan na voljo ETSI, to je programski direktor, med opravljanjem dela za STF 333 ostaja zaposlen pri tožeči stranki ter da se v skladu s členom 5 pisma o zavezi ETSI zavezuje, da bo tožeči stranki plačal 30.600 EUR za 51 delovnih dni, na kolikor tožeča stranka ocenjuje čas, ki ga bo moral programski direktor nameniti tej nalogi.
175 Poleg tega je v točki A3 Priloge 1 k pismu o zavezi navedeno, da je bila Komisija zaprošena za 70‑odstotno financiranje skupnih stroškov projekta, v okviru katerega je bil programski direktor na voljo ETSI.
176 Posledično je treba skleniti, da je tožeča stranka, s tem ko v odgovoru na dopisa Komisije z dne 22. in 26. januarja 2010 ni omenila pogodbe ETSI STF 333, revizorjem Komisije dala lažno izjavo, s čimer je kršila člen II.29(2) pogojev FP6, člen II.17(2) pogojev eTEN in člen II.28(2) pogojev CIP.
b) Pravila, ki se uporabljajo za revidiranje
177 Tožeča stranka v bistvu trdi, da posplošitve in napake v revizijskem poročilu ter pogoji, pod katerimi je bila vpisana v centralno podatkovno zbirko o izključitvah, vzpostavljeno z Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 1302/2008 z dne 17. decembra 2008 o centralni podatkovni zbirki o izključitvah (UL L 344, str. 12), med drugim dokazujejo, da revizorji Komisije niso upoštevali mednarodnih revizijskih pravil, ki se uporabljajo v tej zadevi na podlagi načela izvrševanja pogodb v dobri veri.
178 Splošno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je možnost, da Komisija opravi revizijo zadevnih pogodb, določena v členu II.29 pogojev FP6, členu II.17 pogojev eTEN in členu II.28 pogojev CIP.
179 Ugotoviti pa je treba, da te določbe ne določajo natančno tehničnih in konkretnih pogojev, pod katerimi morajo revizorji opraviti svoje delo. Ker pogodbe ne vsebujejo določb o tem, dobra vera strankam nalaga objektivno ravnanje, ki je del implicitne vsebine pogodbe.
180 V obravnavani zadevi tožeča stranka v bistvu meni, da je morala Komisija na podlagi načela izvrševanja pogodb v dobri veri v skladu z Direktivo 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi Direktive Sveta 84/253/EGS (UL L 157, str. 87) upoštevati mednarodne revizijske standarde.
181 Tožeča stranka napotuje predvsem na točki 17 (Zahtevani skrbni pregled poslovanja) in A19 (Načini uporabe in druga pojasnila) International Standards on Auditing 200 iz aprila 2009, ki jih je pripravila International Federation of Accountants (Mednarodna zveza računovodskih strokovnjakov), ki določata:
„Zadostni in ustrezni dokazi ter revizijsko tveganje
17. Da bi revizor pridobil razumno zagotovilo, mora zbrati zadostne in ustrezne dokaze, da revizijsko tveganje zmanjša na dovolj nizko raven, da bo sprejemljivo, in da tako lahko izpelje razumne sklepe, na katere opre svoje mnenje.
[…]
Kritično mišljenje
[…]
A19. Revizor mora med celotno nalogo ohranjati kritično mišljenje, če želi na primer zmanjšati tveganje, da:
– ne bi ugotovil neobičajnih okoliščin;
– bi preveč posploševal, ko bi sklepe izpeljeval iz opažanj, do katerih je prišel med revizijo;
– bi uporabljal neustrezne hipoteze za opredelitev narave, časovnega razporeda in obsega revizijskih postopkov ter za oceno njihovih rezultatov.“
182 V zvezi s tem je treba vseeno opozoriti, da se sodna praksa, ki jo tožeča stranka navaja v utemeljitev te trditve, ne more uporabljati v tej zadevi.
183 Iz sodbe Sodišča z dne 9. septembra 2003 v zadevi Rinke (C‑25/02, Recueil, str. I‑8349, točke od 24 do 27) namreč izhaja, da je spoštovanje temeljnih pravic, ki so priznane kot splošna načela prava Unije in odslej potrjene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, pogoj za zakonitost vsakega akta, ki ga sprejmejo institucije Unije.
184 Opozoriti pa je treba, da se po eni strani ta spor ne nanaša na zakonitost akta Komisije v smislu člena 288 PDEU, ampak se nanaša na spoštovanje pogodbenih obveznosti, ki urejajo odnose med Komisijo in tožečo stranko, ter da po drugi strani mednarodna revizijska pravila ne izhajajo iz temeljnih pravic ali splošnih načel prava Unije.
185 Prav tako je treba razlikovati med obravnavano zadevo in primeri, v katerih se je mogoče zoper institucijo Unije sklicevati na direktivo, ki so navedeni v sodbi Sodišča za uslužbence z dne 30. aprila 2009 v zadevi Aayan in drugi proti Parlamentu (F‑65/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑1054 in II‑A‑1‑567), na katero se prav tako sklicuje tožeča stranka, in so omejeni na odnose med institucijami Unije in njihovimi uradniki ali uslužbenci (zgoraj navedena sodba Aayan in drugi proti Parlamentu, točka 112).
186 Poleg tega je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da je Komisija morala upoštevati mednarodne revizijske standarde, prvič, ker sta člen II.19(1)(d) pogojev FP6 in člen II.23 pogojev CIP napotovala na nacionalno pravo, ki se uporablja na področju računovodstva, in drugič, ker je moralo biti grško pravo skladno z določbami Direktive 2006/43, ki državam članicam nalaga, da morajo upoštevati mednarodna revizijska pravila.
187 Iz člena 26(1) Direktive 2006/43 namreč izhaja, da če morajo države članice od zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij zahtevati, da izvajajo obvezne revizije v skladu z mednarodnimi revizijskimi standardi, ki jih je Komisija sprejela, lahko uporabljajo nacionalni revizijski standard, dokler Komisija ne sprejme mednarodnega revizijskega standarda, ki pokriva isto področje. Poudariti pa je treba, da Komisija do zdaj še ni sprejela mednarodnih revizijskih pravil.
188 Zato je treba ugotoviti, da nacionalno pravo, ki se v okviru tega spora uporablja na področju računovodstva na podlagi člena II.19(1)(d) pogojev FP6 in člena II.23 pogojev CIP, Komisiji ne nalaga, da mora upoštevati standarde, ki jih je pripravila International Federation of Accountants.
189 Poleg tega, ker tožeča stranka trdi tudi, da posplošitve in napake v revizijskem poročilu ter pogoji, pod katerimi je bila vpisana v centralno podatkovno zbirko o izključitvah, vzpostavljeno z Uredbo št. 1302/2008, dokazujejo, da Unija svojih pogodbenih obveznosti v zvezi z izvajanjem revizije ni izpolnila v dobri veri, je treba to utemeljitev zavrniti.
190 Prvič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da ugotovitev v dokončnem revizijskem poročilu, v skladu s katero je dala lažne izjave in prikrila financiranje, ki ga je prejela od Komisije v okviru pogodbe ETSI, temelji na subjektivni oceni revizorjev, je dovolj poudariti, da ni utemeljena. Kot je bilo odločeno zgoraj v točki 176, je namreč tožeča stranka, s tem ko v odgovoru na dopisa Komisije z dne 22. in 26. januarja 2010 ni omenila pogodbe ETSI STF 333, revizorjem Komisije dala lažno izjavo, s čimer je kršila člen II.29(2) pogojev FP6, člen II.17(2) pogojev eTEN in člen II.28(2) pogojev CIP.
191 Drugič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da so revizorji navedli, da je dala različne izjave, kar pa se ni zgodilo, saj revizorji nikoli niso zaslišali zakonitega zastopnika tožeče stranke, je treba opozoriti, da okoliščina, da revizorji niso zaslišali zakonitega zastopnika tožeče stranke, ni taka, da bi vzbujala dvom o resničnosti morebitnih izjav članov osebja tožeče stranke. Poleg tega je treba spomniti, da v skladu z običaji na področju revidiranja Komisiji ni bilo treba zaslišati zakonitega zastopnika tožeče stranke, ker je bilo osebje tožeče stranke dovolj usposobljeno, da odgovori na vprašanja revizorjev v zvezi s tehničnim in finančnim izvajanjem zadevnih pogodb, česar tožeča stranka ne zanika.
192 Tretjič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je ugotovitev v revizijskem poročilu, v skladu s katero ni bilo mogoče izključiti, da so poleg programskega direktorja tudi drugi člani osebja prijavili pretirano število delovnih ur, subjektivna, je treba ugotoviti, da ta trditev ni utemeljena. Ta ugotovitev namreč temelji na ugotovitvi, da ni dokazov o delovnih urah drugih zaposlenih poleg programskega direktorja, in obsegu nepravilnosti, ugotovljenih v vzorcu preverjenih listov prisotnosti.
193 Četrtič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Komisija svoje ugotovitve o potnih stroških oprla na delne podatke, je treba poudariti, da revizorji v revizijskem poročilu navajajo le eno potovanje za ponazoritev domnevnih lažnih prijav potnih stroškov, kot je bilo ugotovljeno v točki 156 zgoraj. Vendar je treba ugotoviti, da je to potovanje v revizijskem poročilu očitno navedeno le kot primer za ponazoritev splošne ugotovitve revizorjev v zvezi z vsemi dokazili glede potnih stroškov, ki jih je tožeča stranka prijavila v okviru zadevnih pogodb.
194 Petič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da so revizorji neutemeljeno za neupravičene razglasili izdatke, nastale v okviru referenčnega obdobja št. 3 projekta Enable in referenčnega obdobja št. 4 projekta Ask-It, ki nista bila predmet revizije, je treba opozoriti, da iz točke 3 revizijskega poročila izhaja, da ti referenčni obdobji nista bili vključeni v revizijo.
195 V zvezi s tem Komisija navaja, da ti referenčni obdobji v točki 3 revizijskega poročila nista navedeni, ker so ju revizorji pozabili navesti, in da sta bili predmet kontrole, kar naj bi dokazovala Priloga 1 k revizijskemu poročilu. Če iz Priloge 1 k revizijskemu poročilu izhaja, da je bilo referenčno obdobje št. 4 pogodbe Ask-It res revidirano, pa je iz iste priloge razvidno, da je referenčno obdobje št. 3 projekta Enable trajalo od 1. januarja 2009 do 31. avgusta 2010, to je po opravljeni kontroli na kraju samem in pripravi začasnega revizijskega poročila z dne 28. junija 2010. V teh okoliščinah Komisija ne more trditi, da je bilo v kontroli zajeto celotno referenčno obdobje št. 3 projekta Enable.
196 Vendar je treba poudariti, da so revizorji ugotovili, da so vsi izdatki, nastali v prvih dveh referenčnih obdobjih programa, ki sta bili predmet revizije, neupravičeni, in da taka ugotovitev vzbuja resen dvom o pristnosti prijav, ki jih je tožeča stranka oddala za poznejša obdobja v okviru teh dveh programov. V teh okoliščinah je treba skleniti, da je lahko Komisija v skladu z navadami na področju revidiranja za obdobje št. 3 projekta Enable izpeljala sklepe iz ugotovitev revizorjev v zvezi s prejšnjimi obdobji.
197 Šestič, v zvezi z domnevnimi računskimi napakami v revizijskem poročilu, ki naj bi tožeči stranki preprečile uveljavljanje pravice do obrambe, je treba ugotoviti, da jih tožeča stranka ni dokazala.
198 Tožeča stranka trdi, prvič, da so revizorji v revizijskem poročilu nepravilno navedli, da so izdatki, ki jih je prijavila za revidirana obdobja, znašali 912.217,15 EUR, čeprav so v resnici znašali 890.595,25 EUR. To razliko naj bi pojasnjevale napake, ki jih je Komisija storila pri znesku izdatkov, prijavljenih v okviru pogodb Ask-It in T-Seniority.
199 Tako naj bi izdatki, ki jih je tožeča stranka prijavila za referenčno obdobje št. 3 v okviru programa Ask-It, znašali 46.571,62 EUR in ne 48.889,16 EUR, kot navaja Komisija.
200 Dalje, izdatki, ki jih je prijavila v okviru programa T-Seniority, naj bi znašali 47.491,50 EUR in ne 66.795,86 EUR, kot navaja Komisija.
201 V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz Priloge 1 k revizijskemu poročilu izhaja, da znesek 46.571,62 EUR, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ustreza znesku izdatkov, ki jih je Komisija prvotno sprejela za referenčno obdobje št. 3 programa Ask-It, in da znesek 48.889,16 EUR ustreza skupnemu znesku izdatkov, ki jih je tožeča stranka prijavila za to obdobje.
202 Poudariti je treba tudi, da je iz strani 7 revizijskega poročila razvidno, da so revizorji v zvezi z izdatki, ki jih je tožeča stranka prijavila v okviru programa T-Seniority, pojasnili, da finančna poročila še niso bila oddana na datum priprave poročila in da Komisija teh izdatkov še ni formalno sprejela. Pojasnjeno je tudi, da številke, ki so v preglednici navedene v zvezi s programom Ask-It, vključujejo delež tožeče stranke pri stroških podizvajanja. Iz tega je razvidno, da zneska 66.795,86 EUR ni mogoče šteti za dokončnega in da zato skupnega zneska izdatkov, ki jih je tožeča stranka prijavila v okviru zadevnih pogodb, ni mogoče natančno izračunati na podlagi preglednic v točki 3 revizijskega poročila. Tožeča stranka torej iz te številke ne more sklepati o kakršni koli napaki revizorjev.
203 Tožeča stranka trdi, drugič, da so revizorji storili napako tudi pri izračunu skupnega zneska izdatkov, ki jih je prijavila za vsa referenčna obdobja v okviru zadevnih pogodb. Ta naj ne bi znašal 966.632,42 EUR, ampak 948.734,38 EUR. Zadnja številka naj bi izhajala iz seštevka zneska izdatkov, prijavljenih za kontrolirana obdobja, to je 890.595,25 EUR, ter zneska izdatkov, prijavljenih za referenčno obdobje št. 3 projekta Enable in referenčno obdobje št. 4 projekta Ask-It, ki nista bili predmet kontrole.
204 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da trditev tožeče stranke temelji na napačni premisi, v skladu s katero izdatki, prijavljeni za kontrolirana obdobja, znašajo 890.595,25 EUR. Zato tožeča stranka ni dokazala, da so revizorji storili kakršno koli napako v zvezi s tem.
205 Sedmič in zadnjič, zavrniti je treba trditev tožeče stranke, da sta neutemeljenost ugotovitev v revizijskem poročilu in slaba vera Komisije dokazana s tem, da je Komisija odločitev, da jo vpiše v „centralno podatkovno zbirko o izključitvah“, prvotno utemeljila z obstojem lažnih prijav tožeče stranke in kršitvijo njenih pogodbenih obveznosti, medtem ko ji je 23. marca 2011 sporočila, da jo je dokončno izključila za petletno obdobje, ker je zanjo uveden postopek likvidacije.
206 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 93(1) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74), kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: finančna uredba), določa:
„Kandidati ali ponudniki so izključeni iz sodelovanja v postopkih za oddajo naročila:
(a) če je proti ponudniku uveden stečajni ali likvidacijski postopek ali postopek prisilne poravnave, če je sklenil dogovor z upniki, prenehal poslovati na podlagi sodne ali druge prisilne odločbe ali je proti njemu uveden postopek, ki se nanaša na te postopke, ali je v kakršnih koli podobnih okoliščinah, ki nastanejo iz podobnega postopka, predvidenega v nacionalni zakonodaji ali drugih predpisih;
(b) če je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje v zvezi z njegovim poslovanjem;
(c) če mu lahko naročnik na kakršnikoli upravičeni podlagi dokaže hujšo kršitev poklicnih pravil;
(d) če ni poravnal obveznosti v zvezi s plačilom prispevkov za socialno varnost ali davkov v skladu s zakonitimi predpisi države, v kateri ima sedež, ali države, v kateri ima sedež naročnik, ali države, v kateri naj bi se pogodba izvajala;
(e) če je bil pravnomočno obsojen zaradi goljufije, korupcije, sodelovanja v kriminalni združbi ali druge nezakonite dejavnosti, ki škodi finančnim interesom Skupnosti;
(f) če za njih trenutno velja upravna kazen iz člena 96(1).
[…]“
207 Člen 94 finančne uredbe določa:
„Naročilo se ne odda kandidatom ali ponudnikom, pri katerih se med postopkom za oddajo naročila za to naročilo ugotovi:
(a) navzkrižje interesov;
(b) da so predložili zavajajoče informacije glede na zahteve naročnika, ki so pogoj za udeležbo v razpisnem postopku, ali pa teh informacij sploh niso predložili;
(c) da so se znašli v eni od situacij za izključitev iz člena 93(1) za določen postopek oddaje naročila.“
208 Člen 96 finančne uredbe določa:
„Naročnik lahko izreče upravne ali denarne kazni:
(a) kandidatom ali naročnikom v primerih iz točke (b) člena 94;
(b) izvajalcem, za katere je bila ugotovljena resna kršitev obveznosti v zvezi z naročili, ki se financirajo iz proračuna.
Vendar pa mora naročnik v vseh primerih zadevni osebi dati možnost, da izrazi svoje stališče.
2. Kazni iz odstavka 1 so sorazmerne s pomembnostjo pogodbe in resnostjo kršitve ter lahko vključujejo:
(a) izključitev zadevnega kandidata ali ponudnika ali izvajalca za največ deset let iz naročil ali donacij, ki se financirajo iz proračuna; in/ali
(b) plačilo denarne kazni, ki jo plača kandidat, ponudnik ali izvajalec, ki pa ne preseže vrednosti zadevnega naročila.“
209 V skladu s členom 114(3) finančne uredbe „[d]onacij ni mogoče dodeliti vlagateljem, ki so v času izvajanja postopka za dodelitev donacije v kateri od situacij iz člena 93(1), člena 94 ali člena 96(2)(a)“.
210 Poleg tega člen 95 finančne uredbe določa vzpostavitev centralne podatkovne zbirke o izključitvah. V skladu z odstavkom 1 tega člena ta podatkovna zbirka „vsebuje podatke o kandidatih in ponudnikih, ki so se znašli v kateri od situacij iz členov 93, 94 ter 96(1)(b) in (2)(a)“.
211 Člen 1 Uredbe št. 1302/2008 vzpostavlja centralno podatkovno zbirko o izključitvah v skladu s členom 95(1) finančne uredbe. Člen 3 Uredbe št. 1302/2008 poleg tega določa, da opozorila o izključitvi vsebujejo med drugim „informacije o tretjih osebah, ki so v eni od situacij iz člena 93(1), člena 94, člena 96(1)(b) in člena 96(2)(a) finančne uredbe“.
212 Iz teh določb izhaja, da je podizvajalec, kot je tožeča stranka, vpisan v centralno podatkovno zbirko o izključitvah, vzpostavljeno z Uredbo št. 1302/2008, vsakič ko je predmet odločitve o izključitvi ali upravne sankcije iz člena 93(1), člena 94 ali člena 96(1)(b) in 96(2)(a) finančne uredbe, ki jo sprejme institucija ali izvajalski organ, kot sta opredeljena v členu 2(1) in (2) Uredbe št. 1302/2008.
213 V obravnavani zadevi je iz dopisa, ki ga je Komisija 27. julija 2010 poslala tožeči stranki, razvidno, da je Komisija tožečo stranko obvestila, da namerava glede na ugotovitve začasne revizije, prvič, tožečo stranko izključiti iz postopka dodelitve donacije v okviru Sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti (2007–2013) zaradi resne neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 93(1)(c) in členom 114(3) finančne uredbe, in drugič, tožeči stranki naložiti upravno kazen v obliki izključitve iz naročil in donacij, financiranih iz proračuna Unije, za največ pet let zaradi resne kršitve njenih pogodbenih obveznosti v skladu s členom 96(1) in (2) finančne uredbe. Komisija je v tem dopisu pojasnila, da z njim začenja kontradiktorni postopek, da bi tožeči stranki omogočila predstaviti stališče do dejstev, ki so privedla do tega predloga izključitve, in trajanja te izključitve. Komisija je poleg tega pojasnila, da je zaradi zaščite finančnih interesov Unije tožeča stranka začasno vpisana v centralno podatkovno zbirko o izključitvah in da bo ta vpis postal dokončen, če bo odločitev o izključitvi potrjena po koncu kontradiktornega postopka.
214 Ugotoviti je torej treba, da je bil začasni vpis tožeče stranke v centralno podatkovno zbirko o izključitvah 27. julija 2010 obrazložen skladno s členom 3 Uredbe št. 1302/2008 z mnenjem Komisije, da je tožeča stranka v situacijah iz člena 93(1)(c) in člena 96(2)(a) finančne uredbe.
215 Poleg tega je generalni direktorat (GD) za proračun Komisije tožečo stranko v dopisu z dne 23. marca 2011 obvestil, da je GD za informacijsko družbo in medije Komisije zaprosil za vpis tožeče stranke v centralno podatkovno zbirko o izključitvah na podlagi razloga iz člena 93(1)(a) finančne uredbe v skladu z njeno odločitvijo z dne 8. marca 2011, da tožečo stranko izključi iz upravičenosti do subvencij Unije za določen čas.
216 V zvezi s tem je treba spomniti, da je bil za tožečo stranko na podlagi sporazuma, sklenjenega 28. decembra 2010 in objavljenega v Biltenu družb Protodikeio Athinon 17. januarja 2011, uveden postopek likvidacije.
217 Iz tega sledi, da je Komisija od 17. januarja 2011 v skladu s členom 3 Uredbe št. 1302/2008 utemeljeno zahtevala vpis tožeče stranke v centralno podatkovno zbirko o izključitvah, ker je bila tožeča stranka v situaciji iz člena 93(1)(a) finančne uredbe.
218 Iz tega je razvidno, da je vzrok za to, da je bil začasni vpis tožeče stranke v centralno podatkovno zbirko o izključitvah prvotno obrazložen s primeri izključitve iz členov 93(1)(c) in 96(2)(a) finančne uredbe, medtem ko je bil dokončni vpis obrazložen s primeri izključitve iz člena 93(1)(a) navedene uredbe, sprememba okoliščin, ki objektivno utemeljuje vpis tožeče stranke v centralno podatkovno zbirko o vključitvah in je posledica ravnanja tožeče stranke.
c) Pošiljanje revizijskega poročila v angleščini
219 Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 41(4) Listine o temeljnih pravicah, ko je zavrnila njeno prošnjo, naj ji revizijsko poročilo in preostalo korespondenco pošlje v grščini. To ravnanje naj bi pomenilo kršitev njenih temeljnih pravic, ki vpliva na zakonitost postopka kontrole in posledično pomeni kršitev zadevnih pogodb.
220 V zvezi s tem je treba poudariti, da se v skladu s členom 41(4) Listine o temeljnih pravicah „[v]sakdo […] lahko na institucije Unije obrne v enem od jezikov pogodb in mora prejeti odgovor v istem jeziku“. Ta pravica, ki je sestavni del pravice do dobrega upravljanja, je dolžnost Komisije v njenih odnosih z državljani Unije v okviru izvajanja pristojnosti, ki jih ima na podlagi prava Unije.
221 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v prvem dopisu z dne 19. julija 2010, sestavljenem v grščini, Komisijo zaprosila, naj ji začasno revizijsko poročilo, ki ji ga je Komisija poslala v angleščini 28. junija 2010, pošlje v grščini.
222 V drugem dopisu z dne 30. septembra 2010, prav tako sestavljenem v grščini, je tožeča stranka med drugim navedla pripombe k začasnemu revizijskemu poročilu in prosila, naj se ji morebitne dodatne pripombe Komisije v zvezi s tem pošljejo v grščini.
223 Komisija je v dopisu z dne 22. decembra 2010, sestavljenem v angleščini, tožeči stranki poslala dokončno revizijsko poročilo z odgovori na pripombe tožeče stranke, prav tako sestavljeno v angleščini.
224 Tožeča stranka je v tretjem dopisu z dne 10. januarja 2011, še vedno sestavljenem v grščini, Komisiji sporočila, da se ni seznanila z revizijskim poročilom, ker je bilo sestavljeno v angleščini, in znova zaprosila, naj se ji revizijsko poročilo pošlje v grščini, pri čemer je navedla, da bo zavrnitev te prošnje pomenila kršitev njene pravice do obrambe.
225 Zato je treba, ne da bi to vplivalo na to, da pravna oseba, kot je tožeča stranka, v odnosu do Komisije v okviru pogodbenega razmerja uveljavlja pravico, predpisano v členu 41(4) Listine o temeljnih pravicah, ugotoviti, da se očitek tožeče stranke v resnici ne nanaša na to, da Komisija na njene dopise ni hotela odgovoriti v grščini, ampak se nanaša na to, da ji ni hotela poslati revizijskega poročila in z njim povezanih pripomb v tem jeziku.
226 Poudariti pa je treba, da je revizijsko poročilo dokument, ki ga je Komisija pripravila na podlagi določb zadevnih pogodb. Vprašanje jezika, v katerem je moral biti ta dokument v obravnavani zadevi poslan tožeči stranki, torej spada na področje prava, ki se uporablja za navedene pogodbe.
227 Kot je bilo navedeno v točki 73 zgoraj, mora Splošno sodišče, ki o sporu odloča na podlagi arbitražne klavzule v skladu s členom 272 PDEU, o sporu odločati na podlagi nacionalnega materialnega prava, ki se uporablja za pogodbo, kar je v obravnavanem primeru belgijsko pravo, ki ureja zadevne pogodbe na podlagi člena 12 pogodb FP6, člena 5(1) pogodb eTEN in člena 10, tretji odstavek, pogodbe CIP.
228 V obravnavani zadevi se spor med strankama nanaša na zavrnitev Komisije, da tožeči stranki pošlje revizijsko poročilo in posledično korespondenco v grščini, kot je zaprosila. Ta zavrnitev po mnenju tožeče stranke pomeni kršitev revizijskega postopka, ker je vplivala na njeno obrambo v okviru tega postopka.
229 Vprašanje je torej, ali je bila Komisija pogodbeno dolžna tožeči stranki poslati revizijsko poročilo v grščini.
230 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da zadevne pogodbe ne vsebujejo nobene klavzule o jeziku, v katerem se morajo izvajati.
231 Dejstvo je, da se morajo pogodbe v skladu s členoma 1134 in 1135 belgijskega civilnega zakonika izvajati v dobri veri.
232 Ugotoviti pa je treba, da je tožeča stranka – kot je razvidno iz prilog k tožbi – pred revizijo uporabljala angleščino ne le v finančnih poročilih v zvezi z zadevnimi pogodbami, ki jih je predložila Komisiji, ampak tudi v dopisovanju s Komisijo. Poleg tega je treba ugotoviti, da ni tožeča stranka pred revizijskim postopkom od Komisije nikoli zahtevala, naj pri izvajanju zadevnih pogodb uporablja grščino.
233 Iz tega sledi, da Komisija glede na načelo izvrševanja pogodb v dobri veri v obravnavani zadevi na podlagi zadevnih pogodb tožeči stranki ni bila dolžna poslati revizijskega poročila v grščini.
234 Trditev tožeče stranke, ki se nanaša na zavrnitev Komisije, da ji pošlje revizijsko poročilo v grščini, je zato treba zavrniti kot neutemeljeno.
235 Glede na vse navedeno je treba tretji predlog tožeče stranke zavrniti kot neutemeljen.
D – Peti in šesti predlog tožeče stranke
1. Dopustnost petega in šestega predloga tožeče stranke
236 Ne da bi Komisija formalno podala ugovor nedopustnosti v smislu člena 114 Poslovnika Splošnega sodišča, izpodbija dopustnost zahtevkov tožeče stranke za plačilo iz naslova pogodb Ask-It in EU4ALL, ker so bili vloženi z „ugotovitveno tožbo“ in ne s „tožbo za plačilo“ v pravem pomenu. Poleg tega v primeru, da bi Splošno sodišče menilo, da je pristojno za odločanje o takih zahtevkih, Komisija izpodbija dopustnost zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova istih pogodb v okviru „ugotovitvene tožbe“.
237 Splošno sodišče v zvezi s tem meni, da se kljub uporabi izraza „ugotovi, da mora Komisija plačati znesek“ v petem in šestem predlogu tožeče stranke ta predloga nedvoumno nanašata na to, da bi Splošno sodišče Komisiji naložilo, da tožeči stranki plača znesek 52.584,05 EUR iz naslova pogodbe EU4ALL in znesek 20.678,61 EUR iz naslova pogodbe Ask-It. V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, torej ne gre za „ugotovitveno tožbo“, ampak za tožbo za plačilo, ki je dopustna.
2. Utemeljenost petega in šestega predloga tožeče stranke
238 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija kršila pogodbi EU4ALL in Ask-It, s tem ko ji ni plačala vseh zneskov, ki ustrezajo izdatkom, ki so ji nastali iz naslova drugega, tretjega in četrtega referenčnega obdobja pogodbe EU4ALL ter zadnjega referenčnega obdobja pogodbe Ask-It.
239 Posledično tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj Komisiji naloži, da plača razliko med zneski, ki ji jih je že plačala v okviru teh pogodb, in zneskom izdatkov, ki so nastali v zadevnih referenčnih obdobjih, povečano za zamudne obresti.
240 V zvezi s tem je treba takoj ugotoviti, da tak predlog temelji na premisi, da so izdatki, ki jih je predložila tožeča stranka, upravičeni do povračila.
241 V točki 164 zgoraj pa je bilo odločeno, da izdatki, ki jih je tožeča stranka predložila Komisiji v okviru zadevnih pogodb, niso upravičeni.
242 V preostalem je treba ugotoviti tudi, da tožeča stranka ni dokazala, da začasna ustavitev plačil Komisije pomeni kršitev pogodb EU4ALL in Ask-It.
243 Prvič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Komisija kršila pogodbo EU4ALL, s tem ko je začasno ustavila zadnje plačilo, ki ji ga je bila dolžna iz naslova te pogodbe, je treba spomniti, da člen II.28(8) pogojev FP6 določa:
„[…]
Komisija lahko kadar koli začasno ustavi svoja plačila, če izvajalci ne upoštevajo katere od pogodbenih določb, zlasti določb člena II.29 o reviziji in kontroli. Komisija v tem primeru o tem neposredno obvesti izvajalce s priporočenim pismom s povratnico.
Komisija lahko kadar koli začasno ustavi svoja plačila, če sumi, da je izvajalec storil nepravilnost pri izvajanju pogodbe. Ustavi se le tisti del plačila, ki je namenjen izvajalcem, za katere se sumi, da so storili nepravilnost. Komisija v tem primeru o razlogih za ustavitev plačil neposredno obvesti izvajalce s priporočenim pismom s povratnico.“
244 Ugotoviti pa je treba, da tožeča stranka ne zanika, da jo je Komisija obvestila o začasni ustavitvi plačil v okviru pogodbe EU4ALL z dopisom z dne 25. avgusta 2010, vendar navaja le, da sum na nepravilnost ni bil dovolj utemeljen, ker še ni predložila pripomb k osnutku revizijskega poročila. Vendar iz sistematike člena II.28(8) pogojev FP6 neposredno izhaja, da Komisiji ni treba razpolagati z dokončnimi rezultati revizije in torej preveriti, ali so njeni sumi utemeljeni, da začasno ustavi plačilo. Dovolj je namreč, da sumi na nepravilnost in izvajalca obvesti o razlogih za začasno ustavitev plačil, tožeča stranka pa ne zanika, da je Komisija v tej zadevi to storila. Ta možnost začasne ustavitve plačil, ki je določena v členu II.28(8), drugi pododstavek, pogojev FP6, ne vpliva na možnost, ki jo ima Komisija, da začasno ustavi plačila glede na revizijo in kontrole, določene v členu II.29 pogojev FP6.
245 Posledično tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija, s tem ko jo je v dopisu z dne 25. avgusta 2010 obvestila o začasni ustavitvi plačil v okviru pogodbe EU4ALL, kršila svoje pogodbene obveznosti.
246 Poleg tega, v zvezi z vprašanjem, ali je tožeča stranka lahko enostransko prekinila izvajanje pogodbe zaradi začasne ustavitve plačil Komisije, je treba spomniti, da iz člena II.5 pogojev FP6 izhaja, da lahko le konzorcij in ne izvajalec predlaga prekinitev izvajanja pogodbe in da mora to prekinitev Komisija sprejeti. Iz tega je razvidno, da je tožeča stranka, s tem ko je z dopisom z dne 4. avgusta 2010 enostransko prekinila izvajanje pogodbe EU4ALL, kršila člen II.5 pogojev FP6.
247 Poleg tega je predlog za ukrep procesnega vodstva, da bi Splošno sodišče odredilo predložitev dopisa, ki ga je Komisija 27. avgusta 2010 poslala koordinatorju projekta, postal brezpredmeten, saj je Komisija navedeni dopis predložila v Prilogi A88 k odgovoru na tožbo.
248 Drugič, v zvezi z začasno ustavitvijo plačil Komisije v okviru pogodbe Ask-It, je treba spomniti, da člen II.28(1) pogojev FP6 določa, da „[b]rez poseganja v člen II.29 Komisija sprejme znesek končnega plačila, ki se izplača izvajalcu, na podlagi dokumentov iz člena II.7, ki jih je odobrila“.
249 Člen II.7 pogojev FP6 v povezavi s členoma 6 in 7 pogodbe Ask-It določa, da morajo biti vsa zahtevana poročila in dokumenti Komisiji predloženi v 45 dneh od konca zadnjega referenčnega obdobja oziroma najkasneje 14. februarja 2009.
250 V zvezi s tem Komisija trdi, da ker od koordinatorja projekta ni prejela vseh dokumentov iz člena II.7 pogojev FP6, jih ni mogla niti oceniti niti odobriti ter da torej ni mogla izvesti plačil.
251 Tožeča stranka trdi, da je 15. novembra 2010 koordinatorju poslala vse dokumente, ki jih je Komisija zahtevala od njega v zvezi z njo. Koordinator naj bi ji navedel, da je zadevne dokumente posredoval Komisiji kmalu po 30. novembru 2010. Po njenem mnenju Komisija ni dokazala, da ni prejela zadevnih dokumentov.
252 Ker pa tožeča stranka trdi, da je Komisija neustrezno zavrnila izplačilo zneskov, ki so ji bili namenjeni, čeprav je že prejela vse dokumente, zahtevane v členu II.7 pogojev FP6, tožeča stranka nosi dokazno breme v zvezi s tem.
253 Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da so bili zadevni dokumenti nazadnje posredovani Komisiji v skladu s členom II.7 pogojev FP6.
254 Tožeča stranka v repliki trdi tudi, da je Komisija nazadnje od takrat plačala subvencijo za zadnje referenčno obdobje, določeno v pogodbi Ask-It, vsem članom konzorcija, razen njej, ker so bili njeni izdatki po finančni kontroli zavrnjeni, ter da od Komisije ni prejela nobenega obvestila o začasni ustavitvi plačil v zvezi s tem.
255 Vendar tožeča stranka ne navaja nobenega dokaza, s katerim bi lahko to trditev podprla.
256 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija kršila svoje pogodbene obveznosti, s tem ko je začasno ustavila plačila, ki so bila namenjena tožeči stranki v okviru pogodb EU4LL in Ask-It.
257 Iz tega je razvidno, da je treba peti in šesti predlog tožeče stranke zavrniti kot neutemeljena in posledično zavrniti celotno tožbo tožeče stranke.
E – Zahtevki iz nasprotne tožbe Komisije
1. Obseg zahtevkov Komisije
258 Komisija v okviru nasprotne tožbe predlaga, naj se tožeči stranki naloži, da ji plača zneske, navedene v opominih, ki znašajo skupno 999.213,45 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi „po obrestni meri [ECB]“, povečani za tri odstotne točke in pol, izračunanimi od 15. junija 2011, ter skupni znesek odškodnine v višini 70.471,47 EUR, skupaj z obrestmi po zgoraj navedeni obrestni meri od 5. avgusta 2011.
259 Komisija zahtevek za povračilo opira na člen II.31 pogojev FP6, člen II.19 pogojev eTEN in člen II.30 pogojev CIP. Ugotovitve v revizijskem poročilu po njenem mnenju utemeljujejo povračilo vseh zneskov, plačanih tožeči stranki.
260 Komisija meni tudi, da je na podlagi klavzule o pogodbeni kazni v členu II.30(6) pogojev FP6 upravičena zahtevati odškodnino v višini 10 % zahtevanega prispevka.
261 Poleg tega Komisija na podlagi povezanih določb členov II.28(7) in II.31 pogojev FP6, členov II.3(6) in II.19 pogojev eTEN ter členov II.5(5) in II.30(2) pogojev CIP predlaga, naj se na zadevne zneske obračunajo obresti, določene na 3,5 bazične točke, poleg obrestne mere za refinanciranje, ki jo je ECB uporabljala prvi koledarski dan v mesecu, v katerem so bili zadevni zneski dolgovani.
2. Dopustnost zahtevkov Komisije
262 Prvič, tožeča stranka v bistvu trdi, da bo lahko, ker Komisija zahtevkov iz nasprotne tožbe ni vložila z aktom, ločenim od odgovora na tožbo, nanje odgovorila le v repliki, medtem ko bo lahko Komisija svoje argumente predstavila še v dupliki. Ta okoliščina naj bi pomenila kršitev načela enakosti orožij, ki izhaja iz temeljne pravice do poštenega sojenja, kot izhaja iz člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950. Drugič, pavšalna odškodnina, ki se eventualno dolguje na podlagi člena II.30 pogojev FP6, naj ne bi bila ne v fiksnem znesku ne potrjena kot resnična, ker jo je treba izračunati na podlagi zneskov, ki jih je plačala Komisija in ustrezajo izdatkom, ki so se nazadnje šteli za neupravičene, medtem ko je upravičenost teh izdatkov predmet te tožbe. Tretjič, Komisija naj ne bi do dneva zahtevka za pavšalno odškodnino, podanega v nasprotni tožbi, izdala niti naloga za izterjavo niti opomina v zvezi s to terjatvijo, kar je v nasprotju s tem, kar mora v skladu s členom 71(2) finančne uredbe storiti za vsako terjatev v fiksnem znesku in zapadlo, ki se potrdi kot resnična. Iz tega naj bi bilo razvidno, da zahtevek iz nasprotne tožbe ni dopusten.
263 Komisija trdi, da je v tej zadevi spoštovanje načela enakosti orožij zagotovljeno, saj je imela vsaka stranka možnost vložiti dva procesna akta. Možnost, da tožena stranka vloži nasprotno tožbo v odgovoru na tožbo, naj bi obstajala v procesnem pravu številnih držav in bila utemeljena z načelom ekonomičnosti postopka. Poleg tega naj bi bila potrjena z ustaljeno sodno prakso Splošnega sodišča in Sodišča ter logiko člena 116(1) Poslovnika Sodišča. V skladu s členom II.30 pogojev FP6 naj bi bila pavšalna odškodnina stranska terjatev z vidika glavne terjatve, to je neupravičenega finančnega prispevka. Stranski zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine naj bi bil torej zakonsko povezan z glavnim zahtevkom za povračilo neupravičenega prispevka. Ker je razmerje med Skupnostjo in tožečo stranko pogodbeno, naj se v obravnavani zadevi ne bi uporabljal člen 71(2) finančne uredbe. Vprašanje, ali je lahko tožeča stranka dolžna plačati zadevno odškodnino, naj bi bilo torej urejeno samo s členi II.29.1, II.30 in II.31 pogojev FP6. Tožeča stranka naj bi bila o višini odškodnine obveščena 29. aprila 2011, šest opominov za zadevne pogodbe FP6 pa naj bi bilo izdanih in poslanih tožeči stranki 20. junija 2011. Ker je sodno tajništvo Splošnega sodišča rok za odgovor na nasprotno tožbo na zahtevo tožeče stranke podaljšalo do 19. avgusta 2011, naj bi ta imela razumen čas, da se učinkovito brani pred takim zahtevkom.
264 Splošno sodišče opozarja, da če mora po vložitvi tožbe na podlagi arbitražne klavzule odločiti o sporu, tako da eventualno uporabi nacionalno pravo, ki ureja pogodbo, se vprašanje njegove pristojnosti za odločanje o nasprotni tožbi in dopustnosti te tožbe presoja le z vidika člena 256(1) PDEU, člena 272 PDEU in Poslovnika (glej v tem smislu zgoraj v točki 73 navedeno sodbo Komisija proti Zoubku, točka 10).
265 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pristojnost Splošnega sodišča na podlagi členov 256(1) PDEU in 272 PDEU za odločanje o tožbi, vloženi na podlagi arbitražne klavzule, nujno vključuje tudi pristojnost za odločanje o nasprotni tožbi, ki jo poda institucija v okviru iste tožbe, ki izhaja iz pogodbenega razmerja ali iz dejstva, na katerem temelji glavna tožba, ali je neposredno povezana z obveznostmi, ki od tam izhajajo (glej v tem smislu zgoraj v točki 73 navedeno sodbo Komisija proti Zoubku, točka 11; sodbo Sodišča z dne 10. aprila 2003, Parlament proti SERS in Ville de Strasbourg, C‑167/99, Recueil, str. I‑3269, točke od 95 do 104; sklep Sodišča z dne 21. novembra 2003, Komisija proti Lior in drugi, C‑280/03, neobjavljen v Recueil, točki 8 in 9, in sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2005, GEF proti Komisiji, T‑29/02, ZOdl., str. II‑835, točka 73).
266 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da je namen zahtevkov iz nasprotne tožbe, da bi Splošno sodišče tožeči stranki naložilo, prvič, da zaradi kršitve zadevnih pogodb plača zneske, navedene v opominih, povečane za obresti od 15. junija 2011, in drugič, da plača skupni znesek odškodnine, določene v členu II.30 zadevnih pogojev FP6, prav tako povečan za obresti od datuma izteka roka, določenega v ustreznem opominu, po zgoraj navedeni obrestni meri.
267 Ni mogoče zanikati, da taki zahtevki izhajajo iz pogodbenega razmerja, na katerem temelji glavni predlog tožeče stranke, naj Splošno sodišče ugotovi, da so izdatki, ki jih je predložila Komisiji v okviru zadevnih pogodb, upravičeni in da ji ni treba vrniti zneskov, ki ji jih je posledično dodelila Komisija. Iz tega je razvidno, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje o takih zahtevkih.
268 Zato je treba preizkusiti ugovore nedopustnosti, ki jih tožeča stranka podaja v zvezi z zahtevki iz nasprotne tožbe Komisije.
a) Dopustnost zahtevkov iz nasprotne tožbe, ker jih je Komisija podala v odgovoru na tožbo
269 Poudariti je treba, da se mora v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 264 zgoraj, dopustnost nasprotne tožbe, s katero želi prvotna tožena stranka dobiti ugodnost, ki ni le zavrnitev zahtev nasprotne stranke, presojati z vidika določb Poslovnika.
270 V zvezi s tem je treba spomniti, da Poslovnik ne vsebuje nobene posebne zahteve glede pogojev, pod katerimi se lahko taka tožba vloži, potem ko je vložena tožba na podlagi arbitražne klavzule. Zato a priori nič ne nasprotuje temu, da lahko tožena stranka v okviru pogodbenega spora vloži nasprotno tožbo v odgovoru na tožbo. Ta okoliščina torej ne more povzročiti nedopustnosti nasprotne tožbe v obravnavani zadevi.
271 Poleg tega je treba v zvezi z načelom enakosti orožij poudariti, da je cilj tega načela zagotoviti ravnotežje med strankami postopka. To načelo izhaja iz pojma poštenega sojenja (sodba Sodišča z dne 21. septembra 2010, Švedska in drugi proti API in Komisiji, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, ZOdl., str. I‑8533, točka 88) in vključuje obveznost dati vsaki stranki razumno možnost, da predstavi svoje trditve, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je v primerjavi z nasprotno stranko ne postavljajo v bistveno slabši položaj (sodba Sodišča z dne 6. novembra 2011, Otis in drugi, C‑199/11, točka 71).
272 V obravnavani zadevi tožeča stranka v repliki trdi, da ne bo imela priložnosti odgovoriti na trditve, ki jih bo Komisija v dupliki navedla v zvezi z zahtevki iz nasprotne tožbe. Tožeča stranka tako trdi, da medtem ko bo lahko Komisija dvakrat pisno predstavila stališče do teh zahtevkov, bo lahko sama pisno stališče do teh zahtevkov predstavila le enkrat.
273 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ob upoštevanju sedanje organizacije pisnega postopka v Poslovniku od trenutka, ko je stranki, ki je bila prvotno tožena stranka, ponujena možnost vložiti nasprotno tožbo, nujno sledi, da bo lahko stranka, ki je bila prvotno tožeča stranka, pisno predstavila stališče do te tožbe le enkrat v repliki.
274 Poleg tega je v skladu s Poslovnikom pisni del postopka dopolnjen še z ustnim delom, ki daje strankam možnost, da se branijo. V obravnavani zadevi zato nič ne nasprotuje temu, da stranka, ki je bila prvotno tožeča stranka, na obravnavi odgovori na trditve, ki jih je Komisija navedla v dupliki v zvezi z zahtevki iz nasprotne tožbe, pri čemer je gotovo manj bistveno zagotoviti, da je vsaka stranka enako krat pisno predstavila stališče do vsakega zahtevka, kot pa zagotoviti, da je lahko Splošno sodišče slišalo trditve vsake stranke v zvezi z navedenimi zahtevki.
b) Dopustnost zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine
275 Takoj je treba opozoriti, da se trditve tožeče stranke nanašajo ne na dopustnost zahtevka iz nasprotne tožbe za plačilo pavšalne odškodnine, ampak na utemeljenost tega zahtevka.
276 Po eni strani tožeča stranka namreč trdi, da zahtevek iz nasprotne tožbe, naj se ji naloži plačilo pavšalne odškodnine, ni dopusten, ker se ta odškodnina običajno izračuna na podlagi izdatkov, ki so se nazadnje šteli za neupravičene, medtem ko je prav ta njihova upravičenost predmet te tožbe.
277 Šteti je treba, da tožeča stranka tako izpodbija resničnost terjatve, ki ustreza pavšalni odškodnini, katere plačilo zahteva Komisija.
278 Po drugi strani tožeča stranka trdi, da zahtevek iz nasprotne tožbe, naj se ji naloži plačilo pavšalne odškodnine, ni dopusten, ker Komisija na datum tega zahtevka ni izdala niti naloga za izterjavo niti opomina v zvezi s to odškodnino.
279 Tožeča stranka s tem torej izpodbija zapadlost terjatve, ki ustreza pavšalni odškodnini.
280 Obstoj terjatve v fiksnem znesku in zapadle, ki se potrdi kot resnična, pa je v skladu z belgijskim pravom, ki se uporablja za ta spor, pogoj za utemeljenost zahtevka za plačilo, ki ga vloži imetnik navedene terjatve.
281 Natančneje, upnik mora v skladu s členom 1315 belgijskega civilnega zakonika posebej predložiti dokaz o resničnosti terjatve, ki jo uveljavlja.
282 Prav tako iz členov 1315, 1650 in 1651 belgijskega civilnega zakonika izhaja, da mora upnik dokazati, da je terjatev, katere plačilo zahteva, zapadla, to je, da je rok za njeno plačilo zapadel.
283 Zato bo treba trditve tožeče stranke o resničnosti in zapadlosti pavšalne odškodnine presoditi v okviru preizkusa utemeljenosti te odškodnine.
3. Utemeljenost zahtevkov Komisije
284 Komisija zahtevek za povračilo opira na člen II.31(1) in (2) pogojev FP6, člen II.19(1) in (2) pogojev eTEN ter člen II.30(1) in (2) pogojev CIP. Zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine opira na člen II.31(1) in (2) pogojev FP6.
285 Da lahko zapadla terjatev nastane na podlagi teh določb, morata biti izpolnjena dva pogoja. Prvič, znesek je moral biti plačan neupravičeno oziroma izterjava mora biti utemeljena s pogoji iz zadevnih pogodb, in drugič, Komisija je morala natančno določiti pogoje za povračilo in datum plačila. Zamudne obresti pa se dolgujejo, če ni plačila na datum, ki ga določi Komisija (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2013, Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro proti Komisiji, T‑552/11, točke od 44 do 46).
286 Utemeljenost zahtevkov iz nasprotne tožbe Komisije je treba presoditi z vidika teh pogojev.
a) Povračilo neupravičeno plačanih zneskov
Neupravičeno plačan znesek
287 Kot je bilo odločeno, tožeča stranka ni dokazala upravičenosti izdatkov, ki jih je predložila Komisiji v okviru pogodb, na podlagi katerih ji je bil plačan znesek 999.213,45 EUR. Kot je razvidno iz preglednice v točki 32 replike, tožeča stranka ne izpodbija elementov izračuna Komisije v zvezi s tem. Ti elementi izračuna prav tako niso v nasprotju z elementi v spisu.
288 Nasprotno pa tožeča stranka trdi, da Komisija v skladu z načelom sorazmernosti, načelom izvrševanja pogodb v dobri veri in določbami pogojev CIP ne more zahtevati povračila vseh zneskov, ki so bili tožeči stranki plačani v okviru zadevnih pogodb, ker so bile te pogodbe že delno ali v celoti izvršene.
289 Prvič, v zvezi s tem je treba ugotoviti, da je po eni strani edina zadevna pogodba, za katero veljajo pogoji CIP, pogodba T-Seniority ter da je po drugi strani tožeča stranka obvestila koordinatorja projekta T-Seniority, da se umika iz konzorcija s 23. februarjem 2009.
290 V skladu s členom II.11(4), prva alinea, pogojev CIP v primeru, da se izvajalec umakne iz pogodbe, za katero veljajo navedeni pogoji, lahko „Komisija […]ob upoštevanju narave in rezultatov opravljenega dela ter njegove koristi za Skupnost v okviru tega programa zahteva povračilo celotnega ali delnega finančnega prispevka Skupnosti“.
291 Vendar se v skladu s členom II.11(8) pogojev CIP „[k]ljub odpovedi pogodbe o financiranju ali prenehanju sodelovanja upravičenca […] določbe delov B in D Priloge II še naprej uporabljajo po odpovedi pogodbe o financiranju ali prenehanju sodelovanja upravičenca“. Poleg tega je natančneje določeno, da se bodo „[v]se druge določbe te pogodbe o financiranju, ki izrecno določajo, da se še naprej uporabljajo po odpovedi te pogodbe, […] prav tako še najprej uporabljale v obdobju, določenem v teh določbah“.
292 Iz tega je razvidno, da finančne posledice umika izvajalca ali odpovedi pogodbe, kot so določene v členu II.11 pogojev CIP, ne vplivajo na obveznost izvajalca, da povrne zneske, ki so se po morebitni reviziji nazadnje šteli za neupravičene.
293 Drugič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je zahteva Komisije, naj se ji povrnejo vsi zneski, ki so bili tožeči stranki plačani v okviru zadevnih pogodb, v nasprotju z načeloma izvrševanja pogodb v dobri veri in sorazmernosti, je treba spomniti, da so v skladu s členom II.29(1) pogojev FP6 „[z]neski, ki bi bili Komisiji dolgovani zaradi rezultatov […] revizij, [opravljenih na podlagi tega člena], […] lahko predmet izterjave, kot je navedeno v členu II.31“.
294 Dalje, člen II.17(4) pogojev eTEN in člen II.28(5) pogojev CIP določata, da bo „Komisija […] na podlagi ugotovitev revizije sprejela vse primerne ukrepe, ki jih bo štela za koristne, vključno z izterjavo vseh ali dela plačil, ki jih bo izvršila“.
295 Iz teh določb izhaja, da ima Komisija v obravnavani zadevi možnost, da od tožeče stranke na podlagi rezultatov revizije zahteva povračilo vsakega zneska, za katerega meni, da se ji dolguje, vključno z vsemi zneski, ki jih je plačala tožeči stranki v okviru zadevnih pogodb.
296 Glede na število in resnost kršitev pogodbenih obveznosti, ugotovljenih v revizijskem poročilu, ter glede na to, da je Splošno sodišče zavrnilo trditve tožeče stranke, s katerimi je ta izpodbijala to ugotovitev, je treba ugotoviti, da zahtevek Komisije za povračilo vseh zneskov, ki jih je tožeči stranki plačala iz naslova zadevnih pogodb, očitno ni niti nesorazmeren niti v nasprotju z načelom izvrševanja pogodb v dobri veri.
Določitev pogojev za povračilo
297 Spomniti je treba, da je Komisija 29. aprila 2011 izdala devet opominov z navedbo zneska, ki ga je bilo treba vrniti na podlagi vsake izmed zadevnih pogodb v skupni vrednosti 999.213,45 EUR. V teh opominih je bilo določeno, da ima tožeča stranka na voljo 45‑dnevni rok za povračilo dolgovanih zneskov, ki se bo iztekel 14. junija 2011 in po izteku katerega se bodo ti zneski povečali za zamudne obresti, določene v zadevnih pogodbah, po obrestni meri ECB, povečani za tri odstotne točke in pol. Poleg tega je bila v teh opominih navedena številka bančnega računa, na katerega je morala tožeča stranka povrniti zadevne zneske. Tožeča stranka tega ne zanika.
298 Zato je treba sprejeti zahtevek Komisije, naj se tožeči stranki naloži, da ji povrne znesek 999.213,45 EUR iz naslova povračila neupravičenih plačanih subvencij v skladu s členom II.31 pogojev FP6, členom II.19 pogojev eTEN in členom II.30 pogojev CIP.
b) Plačilo pavšalne odškodnine
Znesek, ki ga je treba izterjati iz naslova pavšalne odškodnine
299 Tožeča stranka izpodbija načelo zahtevka iz nasprotne tožbe, ker bi bilo treba ugoditi njeni tožbi. Izpodbija tudi resničnost pavšalne odškodnine. Nasprotno pa tožeča stranka ne izpodbija elementov izračuna Komisije. Ti sicer niso v nasprotju z elementi v spisu.
300 Kot je bilo poudarjeno v točki 257 zgoraj, je bila tožba tožeče stranke v celoti zavrnjena.
301 V zvezi z resničnostjo terjatve, ki ustreza pavšalni odškodnini, katere plačilo zahteva Komisija, je treba spomniti, da v skladu s členom II.30 pogojev FP6 izvajalci plačajo odškodnino le na podlagi tega, da so zaradi prijave neupravičenih izdatkov prejeli neupravičene subvencije. Ker je bila finančna škoda, ki jo je utrpela Unija, dokazana (glej točko 298 zgoraj), je Komisija zato upravičeno menila, da mora tožeča stranka plačati odškodnino, ki jo zahteva od nje.
Določitev pogojev za povračilo
302 Tožeča stranka v bistvu trdi, da pavšalna odškodnina ni zapadla, prvič, ker je na datum, ko je Komisija vložila nasprotno tožbo, izpodbijala neupravičenost vseh izdatkov, predloženih v okviru zadevnih pogodb, na podlagi katerih je izračunana navedena odškodnina, in drugič, ker Komisija na isti datum še ni izdala opomina v zvezi s to odškodnino.
303 V zvezi s tem je treba spomniti, da je bilo – kot je bilo navedeno v točki 287 zgoraj – odločeno, da tožeča stranka ni dokazala upravičenosti izdatkov, ki jih je Komisiji predložila v okviru zadevnih pogodb.
304 Poleg tega je treba spomniti, da je Komisija 20. junija 2011 izdala šest opominov iz naslova pogodb, ki sta jih Skupnost in tožeča stranka sklenili za projekte Access-eGOV, eABILITIES, Ask-It, EU4ALL, Emerge in Enable, v njih pa so bili zneski, ki jih je tožeča stranka dolgovala iz naslova pavšalne odškodnine na podlagi člena II.30 pogojev FP6, določeni na skupni znesek 70.471,47 EUR. Rok, ki ga je Komisija določila tožeči stranki za plačilo zadevnih zneskov, je bil 4. avgust 2011.
305 Zato je treba predlogu Komisije, naj se tožeči stranki naloži, da ji plača znesek 70.471,47 EUR iz naslova odškodnine, ugoditi.
c) Obresti
306 Iz povezanih določb členov II.28(7) in II.31 pogojev FP6, členov II.3(6) in II.19 pogojev eTEN ter členov II.5(5) in II.30(2) pogojev CIP izhaja, da se na vsak znesek, ki ga sopogodbena stranka dolguje na podlagi zadevnih pogodb, obračunajo obresti od datuma zapadlosti, ki ga Komisija določi za plačilo. Zato je treba tožeči stranki naložiti, da plača obresti iz člena II.28(7) pogojev FP6, člena II.19 pogojev eTEN in člena II.30(2) pogojev CIP.
Stroški
307 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
308 Ker tožeča stranka ni uspela, ji je treba v skladu s členom 87(2) Poslovnika naložiti plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba, ki jo je vložila Koinonia Tis Pliroforias Anoichti Stis Eidikes Anagkes – Isotis, se zavrne.
2. Koinonia Tis Pliroforias Anoichti Stis Eidikes Anagkes – Isotis se naloži plačilo zneska 999.213,45 EUR, povečanega za obresti od 15. junija 2011 po obrestni meri Evropske centralne banke (ECB), povečani za tri odstotne točke in pol, za povračilo finančnih prispevkov, ki jih je prejela na podlagi pogodb št. 027020 „Access to e-Government Services Employing Semantic Technologies“, št. 035242 „A virtual platform to enhance and organize the coordination among centres for accessibility ressources and support“, št. 511298 „Ambient Intelligence System of Agents for Knowledge-based and Integrated Services for Mobility Impaired Users“, št. 034778 „European Unified Approach for Accessible Lifelong Learning“, št. 045056 „Emergency Monitoring and Prevention“, št. 045563 „A wearable system supporting services to enable elderly people to live well, independently and at ease“, št. 029255 „NavigAbile: e-inclusion for communication disabilities“, št. 517506 „European Recommanded Materials for Distance Learning Courses for Educators“ in št. 224988 „T-Seniority: Expanding the benefits of information society to older people through digital TV channels“.
3. Koinonia Tis Pliroforias Anoichti Stis Eidikes Anagkes – Isotis se naloži plačilo zneska 70.471,47 EUR, povečanega za obresti od 5. avgusta 2011 po obrestni meri ECB, povečani za tri odstotne točke in pol, ki ustreza pavšalni odškodnini, ki jo dolguje na podlagi pogodb št. 027020 „Access to e-Government Services Employing Semantic Technologies“, št. 035242 „A virtual platform to enhance and organize the coordination among centres for accessibility ressources and support“, št. 511298 „Ambient Intelligence System of Agents for Knowledge-based and Integrated Services for Mobility Impaired Users“, št. 034778 „European Unified Approach for Accessible Lifelong Learning“, št. 045056 „Emergency Monitoring and Prevention“ in št. 045563 „A wearable system supporting services to enable elderly people to live well, independently and at ease“.
4. Koinonia Tis Pliroforias Anoichti Stis Eidikes Anagkes – Isotis se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila Evropska komisija.
Frimodt Nielsen | Kančeva | Buttigieg |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. julija 2014.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
A – Predstavitev zadevnih pogodb
B – Izvajanje zadevnih pogodb in revizija
Postopek in predlogi strank
Pravo
A – Obseg spora
B – Pravo, ki se uporablja za spor
C – Tretji predlog tožeče stranke
1. Ugotovitve revizijskega poročila, ki utemeljujejo neupravičenost izdatkov
a) Vodenje računovodskih izkazov tožeče stranke
b) Spreminjanje listov prisotnosti zaposlenih
c) Delovne ure, ki jih je prijavil programski direktor
d) Potni stroški
2. Kakovost in okoliščine opravljanja revizije
a) Lažne izjave v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri pogodbi ETSI 333
b) Pravila, ki se uporabljajo za revidiranje
c) Pošiljanje revizijskega poročila v angleščini
D – Peti in šesti predlog tožeče stranke
1. Dopustnost petega in šestega predloga tožeče stranke
2. Utemeljenost petega in šestega predloga tožeče stranke
E – Zahtevki iz nasprotne tožbe Komisije
1. Obseg zahtevkov Komisije
2. Dopustnost zahtevkov Komisije
a) Dopustnost zahtevkov iz nasprotne tožbe, ker jih je Komisija podala v odgovoru na tožbo
b) Dopustnost zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine
3. Utemeljenost zahtevkov Komisije
a) Povračilo neupravičeno plačanih zneskov
Neupravičeno plačan znesek
Določitev pogojev za povračilo
b) Plačilo pavšalne odškodnine
Znesek, ki ga je treba izterjati iz naslova pavšalne odškodnine
Določitev pogojev za povračilo
c) Obresti
Stroški