Zadeva T-120/04

Peróxidos Orgánicos, SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Organski peroksidi – Globe – Člen 81 ES – Uredba (EGS) št. 2988/74 – Zastaranje – Trajanje kršitve – Porazdelitev dokaznega bremena – Enako obravnavanje“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastila Komisije

(Uredba Sveta št. 2988/74, člen 1(1))

2.      Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje pregona – Začetek teka

(Uredba Sveta št. 2988/74, členi 1(1)(b) in (2) ter 2(1), (2) in 3))

3.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije, s katero je bila ugotovljena kršitev

(člen 81(1) ES)

4.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sodelovanje podjetja pri protikonkurenčni pobudi

5.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije, s katero je bila ugotovljena kršitev

(obvestilo Komisije 96/C 207/04)

6.      Konkurenca – Globe – Presoja glede na individualno ravnanje podjetja

(člen 81(1) ES)

1.      Odločba, s katero se ugotovi kršitev, ne pomeni kazni v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2988/74 o zastaranju pregona in izvršitve na področju prava konkurence in s tem ne spada pod zastaranje v smislu te določbe. Zato dejstvo, da je pristojnost Komisije, da naloži globe, zastarala, ne more vplivati na zastaranje njene implicitne pristojnosti, da ugotovi kršitev. Vendar je po izteku zastaralnega roka izvajanje te implicitne pristojnosti za sprejetje odločbe, s katero se ugotovi kršitev, pogojeno s tem, da Komisija za tako ugotovitev izkaže legitimni interes.

(Glej točko 18.)

2.      Glede zastaranja v skladu s členom 1(1)(b) in (2) Uredbe o zastaranju pregona in izvršitve na področju prava konkurence pri stalnih ali nadaljevanih kršitvah pristojnost Komisije, da naloži globo, zastara takrat, ko od dneva, ko je kršitev prenehala, preteče pet let. V skladu s členom 2(1) Uredbe pretrga zastaranje vsak ukrep Komisije, zlasti pisne zahteve po informacijah, pri čemer ta prekinitev začne veljati na dan, ko je o ukrepu obveščen naslovnik, in v skladu s členom 2(3) povzroči, da začne rok teči znova.

V zvezi s tem pretrganje zastaralnega roka členom 2(1), drugi stavek, Uredbe št. 2988/74 zaradi vročitve zahteve za informacije podjetjem, ki so sodelovala pri podsporazumu v okviru kartela na podlagi člena 2(2) te uredbe velja tudi za drugo podjetje, ki je sodelovalo pri istem podsporazumu, čeprav ni bilo naslovnik te zahteve.

(Glej točki 46 in 47.)

3.      Stranka ali organ, ki očita kršitev pravil konkurence, mora za to predložiti dokaz, tako da v pravno zadostno dokaže podanost znakov kršitve, po drugi strani pa mora podjetje, ki se zoper ugotovitev kršitve želi sklicevati na ugodnost sredstva obrambe, predložiti dokaze, da so pogoji za uporabo takega sredstva obrambe izpolnjeni, tako da mora navedeni organ uporabiti druge dokaze.

Trajanje kršitve je bistveni dejavnik pojma kršitve, v smislu člena 81(1) ES, ki ga mora dokazati zlasti Komisija. V skladu s sodno prakso mora Komisija, če ni dokazov, s katerimi bi neposredno dokazala trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno blizu, da razumno omogočajo sklep, da je kršitev trajala brez prekinitve med dvema točno določenima datumoma.

Splošnega načela, po katerem mora Komisija dokazati vse elemente kršitve, vključno z njenim trajanjem, ki bi lahko vplivali na presojo teže te kršitve, ne omaja okoliščina, da je zadevno podjetje kot sredstvo obrambe navedla zastaranje, za katero dokazno breme načeloma nosi samo. Ne glede na to, da se to sredstvo obrambe ne nanaša na ugotovitev kršitve, se za uveljavljanje takega sredstva predpostavlja, da sta trajanje kršitve in datum njenega prenehanja ugotovljena. Te okoliščine same ne morejo povzročiti prenosa dokaznega bremena v zvezi s tem na zadevno podjetje. Po eni strani je trajanje kršitve, za kar se predpostavlja poznavanje njenega zadnjega datuma, eden njenih glavnih elementov, za katerega dokazno breme nosi Komisija, ne glede na dejstvo, ali je izpodbijane obstoja teh elementov del sredstva obrambe zastaranja. Po drugi strani se ta sklep upraviči s tem, da je nezastaranje pregona s strani Komisije, v skladu z Uredbo št. 2988/74 o zastaranju pregona in izvršitve na področju prava konkurence, kot potrjuje druga uvodna izjava, objektivno pravno merilo, ki izhaja iz načela pravne varnosti, in zato pogoj veljavnosti vsake odločbe, ki vsebuje tako sankcijo. Ta pogoj mora Komisija upoštevati tudi tedaj, ko podjetje takega sredstva obrambe ni uveljavljalo.

Ta porazdelitev dokaznega bremena pa se lahko spremeni, kadar lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje ena stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali utemeljevanju, če to ni podano, pa je dopusten sklep, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene.

(Glej točke od 50 do 53.)

4.      Posledica dejstva, da se podjetje javno ne oddalji od protikonkurenčne pobude, pri kateri je sodelovalo, oziroma da je ne prijavi upravnim organom, je spodbujanje nadaljevanja kršitve in otežuje njeno odkritje, tako da to implicitno odobravanje lahko pomeni soudeležbo ali pasivno obliko udeležbe pri kršitvi.

(Glej točko 68.)

5.      Čeprav je nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeležencev protipravnega omejevalnega sporazuma običajno, ker verjetno želijo zmanjšati pomen svojega prispevka h kršitvi in poudariti prispevek drugih, to ne spremeni dejstva, da stališče, da te navedbe niso zanesljive, ker so bile podane zato, da se uporabi Obvestila glede nenaložitve globe ali znižanja zneska v zadevah v zvezi z omejevalnimi sporazumi, in ker so imeli njihovi avtorji na tej podlagi interes, da obtožijo druge udeležence omejevalnega sporazuma, ne ustreza lastni logiki postopka, predvidenega v obvestilu o ugodni obravnavi. Dejstvo, da se z zahtevo za uporabo obvestila o ugodni obravnavi želi doseči znižanje globe, namreč ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi glede preostalih udeležencev očitanega omejevalnega sporazuma. Vsak poskus zavajanja Komisije lahko omaje odkritost in popolnost sodelovanja predlagatelja in s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležen neokrnjene ugodne obravnave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.

(Glej točko 70.)

6.      Spoštovanje načela enakega obravnavanja mora biti usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega. Morebitno nezakonito ravnanje proti drugemu podjetju, ki ni stranka tega postopka, sodišča Skupnosti ne more voditi k temu, da ugotovi neenako obravnavanje in s tem protipravno ravnanje podjetja, ki je predmet postopka, ki ga vodi. Tak pristop bi pomenil, da se prizna načelo „enakega obravnavanja v protipravnosti“ in bi na primer Komisijo zavezal k temu, da dokazov, ki so ji bili predloženi, da sankcionira podjetje, ki je storilo kršitev, ki jo je treba kaznovati, ne upošteva, zgolj zato, ker je drugo podjetje, ki je verjetno bilo v primerljivem položaju, taki sankciji protipravno ušlo. Poleg tega, kadar je podjetje s svojim ravnanjem kršilo člen 81(1) ES, to ne more uiti vsakršni sankciji, zato ker drugim gospodarskim subjektom ni bila naložena globa, saj se sodišče Skupnosti ne ukvarja z njihovim primerom.

(Glej točko 77.)