SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (tretji senat)
z dne 23. januarja 2007
Zadeva F-43/05
Olivier Chassagne
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Uradniki – Osebni prejemki – Letni potni stroški – Določbe, ki se uporabljajo za uradnike iz francoskih čezmorskih departmajev – Člen 8 Priloge VII k spremenjenim kadrovskim predpisom“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero O. Chassagne v bistvu predlaga razglasitev ničnosti implicitne odločitve Komisije o zavrnitvi njegove pritožbe, ki jo je 20. novembra 2004 vložil zoper svoj plačilni list za avgust 2004, in razglasitev ničnosti tega lista ter povračilo nepremoženjske in finančne škode, ki naj bi jo utrpel.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Povračilo stroškov – Letni potni stroški
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 71; Priloga VII, člen 8)
2. Uradniki – Kadrovski predpisi – Razlaga – Metode
3. Uradniki – Povračilo stroškov – Letni potni stroški
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 8)
4. Uradniki – Povračilo stroškov – Letni potni stroški
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 8)
5. Uradniki – Povračilo stroškov – Letni potni stroški
(člen 253 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 8, kakor je bil spremenjen z Uredbo št. 723/2004)
6. Uradniki – Kadrovski predpisi – Sprememba
(Kadrovski predpisi za uradnike; Uredba Sveta št. 723/2004)
7. Uradniki – Načela – Varstvo zaupanja v pravo
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 8)
1. Pravica do povračila letnih potnih stroškov uradnika in njegovih družinskih članov za potovanje med krajem zaposlitve in matičnim krajem, priznana v členu 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, je izraz izvajanja diskrecijske pravice zakonodajalca Skupnosti, ker ga ni nobeno višje pravilo prava Skupnosti ali mednarodnega reda zavezovalo k priznavanju take pravice uradnikom in njihovim družinskim članom. Ker se je zakonodajalec Skupnosti v okviru svoje diskrecijske pravice odločil, da se družinskim članom evropskih uradnikov povrnejo potni stroški, nastali zaradi letnega dopusta, ima toliko širšo diskrecijsko pravico pri določitvi pogojev in načinov takega povračila, to pravico pa mora izvajati v skladu z višjimi pravili in načeli prava Skupnosti.
Nadzor nad zakonitostjo, ki ga sodišče Skupnosti izvaja na tem področju, mora zato biti omejen na preverjanje, ali zadevni ukrep ne vsebuje očitne napake ali zlorabe pooblastil oziroma ali zadevni organ ni očitno presegel svoje diskrecijske pravice, ki jo mora izvajati v skladu z višjimi pravili in načeli prava Skupnosti. Nadzor sodišča mora torej biti omejen na to, da v zvezi z načeloma enakosti in prepovedi diskriminacije preverja, ali zadevna institucija ni izvajala samovoljnega ali očitno neprimernega razlikovanja, v zvezi z načelom sorazmernosti pa, ali zadevni ukrep ni očitno neprimeren glede na cilj predpisov.
Tako je imel zakonodajalec Skupnosti ob upoštevanju velikega in stalnega povečevanja števila uradnikov iz upravičenih – zlasti proračunskih, upravnih in kadrovskih – razlogov v celoti pravico odločiti se, da se v prihodnosti omeji na pavšalno povračilo in s tem izključi povračilo dejansko nastalih stroškov, pod edinim pogojem, da se ohranja – za kar se zdi, da je bilo zagotovljeno – cilj člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, to je, da se vsakemu uradniku omogoči ohranitev osebnih stikov s kraji, v katerih ima glavne interese.
(Glej točke 52, od 55 do 57, 61, 62, 65, 66 in 73.)
Napotitev na:
Sodišče: 11. marec 1987, Rau proti Komisiji, 279/84, 280/84, 285/84 in 286/84, Recueil, str. 1069, točka 34; 11. julij 1989, Schräder, 265/87, Recueil, str. 2237, točka 22; 26. junij 1990, Zardi, C‑8/89, Recueil, str. I‑2515, točka 10; 12. julij 2001, Jippes in drugi, C‑189/01, Recueil, str. I‑5689, točka 80 in navedena sodna praksa; 7. september 2006, Španija proti Svetu, C‑310/04, ZOdl., str. I‑7285, točka 96;
Sodišče prve stopnje: 30. september 1998, Losch proti Sodišču, T‑13/97, RecFP, str. I‑A‑543 in II‑1633, točke 113, 121 in 122; 30. september 1998, Busacca in drugi proti Računskemu sodišču, T‑164/97, RecFP, str. I‑A‑565 in II‑1699, točke 48, 49, 58 in 59; 6. julij 1999, Séché proti Komisiji, T‑112/96 in T‑115/96, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑623, točki 127 in 132; 8. januar 2003, Hirsch in drugi proti ECB, T‑94/01, T‑152/01 in T‑286/01, RecFP, str. I‑A‑1 in II‑27, točka 51; 13. september 2006, Sinaga proti Komisiji, T‑217/99, T‑321/00 in T‑222/01, ZOdl., str. II‑67*, točka 144.
2. Zdaj veljavne določbe Kadrovskih predpisov je treba razlagati ob upoštevanju njihove sistematike in cilja, ne pa z vidika razveljavljenih predpisov.
(Glej točko 70.)
Napotitev na:
Sodišče: 25. november 1982, Evens proti Računskemu sodišču, 79/82, Recueil, str. 4033, točka 10.
3. Če uporaba člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom v zvezi s pravico do plačila pavšalnih potnih stroškov od kraja zaposlitve do matičnega kraja v različici, ki velja od 1. maja 2004, povzroči razlikovanje med položajem uradnika iz francoskega čezmorskega departmaja in položajem velike večine drugih uradnikov, katerih kraj zaposlitve in matični kraj sta manj oddaljena, s tem da se prvonavedenemu odobri povprečna kilometrina, ki je nižja od tiste, do katere so upravičeni drugonavedeni, so vzrok takega razlikovanja višje cene letalskih vozovnic na kilometer za destinacije na srednjih razdaljah. Čeprav pred določitvijo lestvice v navedenem členu ni bila opravljena raziskava trga letalskih vozovnic, ampak je bila lestvica določena samo na podlagi splošnega dojemanja strukture cen na kilometer, je zakonodajalec Skupnosti vseeno lahko upravičeno ugotovil obstoj take strukture cen in jo upošteval pri pripravi in vzpostavitvi novega sistema pavšalnega povračila na podlagi dolgoletnih izkušenj institucij z upravljanjem zahtevkov za povračilo potnih stroškov.
Poleg tega se kljub ugotovljenemu razlikovanju med povprečno kilometrino, ki se uporablja za položaj uradnika iz francoskega čezmorskega departmaja, in kilometrino, ki se uporablja za druge uradnike, sistem iz navedenega člena ne zdi niti očitno neustrezen niti očitno neprimeren glede na cilj tega člena, ki je uradniku in osebam, ki jih vzdržuje, omogočiti, da vsaj enkrat letno odidejo v matični kraj. Da bi zakonodajalec zagotovil upoštevanje cilja tega člena, se ni mogel zadovoljiti z določitvijo zneskov povračila, ki bi točno ustrezali cenam, ki se štejejo za običajne za potovanja med krajem zaposlitve in matičnim krajem uradnikov, ali jih malo presegali. Tako je zakonodajalec zaradi spremenljivosti trga letalskih vozovnic ter močnega vpliva političnih in gospodarskih razmer na cene teh vozovnic na splošno določil stopnje kilometrine tako, da pavšalni zneski, ki izhajajo iz njihove uporabe, zadostujejo za pokritje dejanskih potnih stroškov ter v nekaterih primerih tudi stroškov drugega potovanja ali celo več. V teh okoliščinah, če znesek, ki se povrne uradniku, zadostuje za financiranje potovanja do njegovega matičnega kraja, dejstvo, da bi drugi uradniki prejeli višjo povprečno kilometrino od njegove, ne more povzročiti nezakonitosti sistema, celo če se zaradi ravni cen prevoznih sredstev v danem trenutku nekateri od teh uradnikov lahko pogosteje odpravijo v svoj matični kraj kot pa tožeča stranka v svojega.
Zato na podlagi široke diskrecijske pravice zakonodajalca Skupnosti in ob upoštevanju logike sistema iz člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom ta sistem v celoti ni niti očitno neustrezen niti očitno neprimeren glede na cilj tega člena, zlasti ker – celo če v obrobnih primerih zaradi uvedbe splošnih in abstraktnih predpisov prihaja do morebitnih nevšečnosti – zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je uporabil kategorizacijo, ker ta v bistvu ni diskriminatorna glede na cilj, za dosego katerega si prizadeva.
(Glej točke 86 in od 89 do 91.)
Napotitev na:
Sodišče: 16. oktober 1980, Hochstrass proti Sodišču, 147/79, Recueil, str. 3005, točka 14.
4. Zakonodajalec lahko pri izvajanju široke diskrecijske pravice upravičeno sklepa, da so za izračun pavšalnega zneska povračila letnih potnih stroškov vsi uradniki z enako razdaljo med krajem zaposlitve in matičnim krajem v enakem položaju v smislu zahtev načela enakega obravnavanja, in to kljub razlikam zaradi dejstva, da so nekateri matični kraji na otokih, da nekateri uradniki ne morejo uporabljati drugih prevoznih sredstev, kot je letalo, in da so letalske vozovnice za nekatere destinacije subvencionirane, za druge pa ne. Iz tega sledi, da je enako obravnavanje, ki velja za vse te uradnike na podlagi člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, v skladu z zahtevami tega načela.
(Glej točko 93.)
5. Ker se obrazložitev splošnega akta lahko omeji na navedbo celote okoliščin, ki so pripeljale do njegovega sprejetja, in splošnih ciljev, ki jih želi doseči, in ker bi bilo, če je iz takega akta razvidno bistvo cilja, za katerega si prizadeva institucija, pretirano zahtevati posebno obrazložitev različnih sprejetih tehničnih odločitev, je obrazložitev Uredbe št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev kljub jedrnatosti zadostna, kar zadeva nova pravila o povračilu letnih potnih stroškov.
(Glej točke 105, 106 in 108.)
Napotitev na:
Sodišče: 3. julij 1985, Abrias in drugi proti Komisiji, 3/83, Recueil, str. 1995, točki 30 in 31; 19. november 1998, Združeno kraljestvo proti Svetu, C‑150/94, Recueil, str. I‑7235, točki 25 in 26; 19. november 1998, Španija proti Svetu, C‑284/94, Recueil, str. I‑7309, točka 30; 7. november 2000, Luksemburg proti Parlamentu in Svetu, C‑168/98, Recueil, str. I‑9131, točka 62; 9. september 2003, Kik proti UUNT, C‑361/01 P, Recueil, str. I‑8283, točka 102; 10. marec 2005, Španija proti Svetu, C‑342/03, ZOdl., str. I‑1975, točka 55;
Sodišče prve stopnje: 22. junij 1994, Rijnoudt in Hocken proti Komisiji, T‑97/92 in T‑111/92, RecFP, str. I‑A‑159 in II‑511, točka 49 in naslednje; 8. november 2000, Ghignone in drugi proti Svetu, T‑44/97, RecFP, str. I‑A‑223 in II‑1023, točki 54 in 55.
6. Na sprejetje uredbe Skupnosti o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike ne more vplivati dejstvo, da ni bila objavljena prečiščena različica določb, ki urejajo položaj uradnikov institucij Evropske unije. Veljavnost predpisov je namreč odvisna od njihovega rednega objavljanja v Uradnem listu Evropske unije, ta formalnost pa je bila izpolnjena tako v zvezi z izvirno uredbo, ki določa navedene kadrovske predpise, kot v zvezi z uredbami, ki so jo pozneje spremenile, vključno z zadnjo uredbo št. 723/2004. V vsakem primeru je prečiščena različica Kadrovskih predpisov na voljo na spletni strani Komisije, natisnjena različica pa se sicer običajno izroči vsakemu uradniku ob začetku zaposlitve. Poleg tega nobeno pravno pravilo ne vzpostavlja obveznosti objave prečiščenih besedil Kadrovskih predpisov ali študij o učinkih prihodnje reforme Kadrovskih predpisov ne določa, kako je treba objaviti informacije za zaposlene, prav tako pa nobena določba ne določa, da je veljavnost pravil iz Kadrovskih predpisov odvisna od take objave.
Poleg tega se uradnik pri izpodbijanju zakonitosti nove določbe ne more sklicevati na načeli varstva zaupanja v pravo in dobrega upravljanja, zlasti ne na področju, katerega cilj zahteva stalno prilagajanje spremembam gospodarskih razmer.
(Glej točke od 109 do 111.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 15. marec 1994, La Pietra proti Komisiji, T‑100/92, RecFP, str. I‑A‑83 in II‑275, točka 45; zgoraj navedena sodba Rijnoudt in Hocken proti Komisiji, točka 104; 7. julij 1998, Mongelli in drugi proti Komisiji, od T‑238/95 do T‑242/95, RecFP, str. I‑A‑319 in II‑925, točke od 52 do 54; 7. julij 1998, Telchini in drugi proti Komisiji, T‑116/96, T‑212/96 in T-215/96, RecFP, str. I‑A‑327 in II‑947, točke od 83 do 85.
7. Na področju, katerega cilj zahteva stalno prilagajanje spremembam gospodarskih razmer, kot je področje povračila letnih potnih stroškov uradnikom, upoštevanje načela varstva zaupanja v pravo ne more preprečiti uporabe novih predpisov za prihodnje učinke položajev, nastalih na podlagi prejšnjih predpisov, ker javni organ ni sprejel obveznosti.
(Glej točki 113 in 114.)
Napotitev na:
Sodišče: 5. maj 1981, Dürbeck, 112/80, Recueil, str. 1095, točka 48;
Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1993, Reinarz proti Komisiji, T‑6/92 in T‑52/92, Recueil, str. II‑1047, točka 85; zgoraj navedena sodba Mongelli in drugi proti Komisiji, točke od 52 do 54; zgoraj navedena sodba Telchini in drugi proti Komisiji, točke od 83 do 85.