SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 20. marca 2014
Zadeva F‑44/13
Françoise Michel
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Uradnik – Odškodninska tožba – Osebni prejemki – Razporeditev v tretjo državo – Dodatek za življenjske razmere – Izračun dodatka – Napačno upoštevanje davka na družinsko pokojnino – Napaka OPI – Zahteva za povračilo nastale škode – Dokončnost plačilnih listov – Zastaralni rok, ki velja za uradnika – Člen 85 Kadrovskih predpisov – Neuporaba – Člen 76 Poslovnika – Očitno nedopustna tožba“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero F. Michel predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe organa Evropske komisije, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI) z dne 25. januarja 2013, s katero je ta organ le delno ugodil njeni pritožbi, s tem ko je zaradi prepozne vložitve zahteve zavrnil celotno povračilo škode, povezane z napačnim izračunom zneska, ki ji je bil dolgovan iz naslova dodatka za življenjske razmere za skoraj deset let.
Odločitev: Tožba se zavrne kot delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena. F. Michel nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov Evropske komisije.
Povzetek
1. Pritožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Razlogi – Nezakonitost odločbe organa, pristojnega za imenovanja, ki ni bila izpodbijana v roku – Nedopustnost
(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)
2. Pritožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Roki – Narava javnega reda
(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)
3. Pritožbe uradnikov – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Sklicevanje na težave pri razumevanju pravil, ki urejajo plačo, za utemeljitev prepozne vložitve zahteve – Nedopustnost – Prostovoljno izplačilo dodatka s strani uprave ob uporabi izračuna, ki ga je zahtevala tožeča stranka – Uporaba roka v zvezi z zahtevami za povračilo neupravičeno izplačanih zneskov – Izključitev
(Kadrovski predpisi, člena 85, drugi odstavek, in 90(1))
4. Uradniki – Osebni prejemki – Pravica do zamudnih obresti – Pogoji
1. Uradnik ali uslužbenec, ki aktov, ki posegajo v njegov položaj, ni izpodbijal s pravočasno vložitvijo pritožbe in pozneje ničnostne tožbe, te opustitve ne more odpraviti in tako pridobiti nove roke za vložitev tožbe s pozneje vloženim odškodninskim zahtevkom, katerega predmet je očitno doseči enak finančni rezultat, kot bi izhajal iz pravočasno vložene tožbe za razglasitev ničnosti teh aktov.
(Glej točko 45.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 13. julij 1993, Moat/Komisija, T‑20/92, točka 46;
Sodišče za uslužbence: 28. september 2011, Hecq/Komisija, F‑12/11, točka 50 in navedena sodna praksa.
2. Namen rokov za vložitev pritožbe in tožbe, ki so del javnega reda ter o njih ne morejo odločati niti stranke niti sodišče, je v institucijah Unije zagotoviti pravno varnost, nujno potrebno za njihovo pravilno delovanje, tako da se preprečita časovno neomejeno izpodbijanje aktov Unije, ki imajo pravne učinke, in vsakršna diskriminacija ali samovoljno ravnanje pri izvajanju sodne oblasti. Možnost vložiti zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov uradniku ne omogoča, da obide roke, določene v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov za vložitev pritožbe in tožbe, tako da s tako poznejšo zahtevo neposredno izpodbija prejšnjo odločbo, ki ni bila izpodbijana v rokih.
V zvezi s tem zato, ker so navedeni roki del javnega reda, dejstvo, da institucija pristane na vsebinsko presojo delno prepozne in torej nedopustne pritožbe, ne more povzročiti odstopanja od sistema zavezujočih rokov.
(Glej točki 46 in 68.)
Napotitev na:
Sodišče: 13. november 1986, Becker/Komisija, 232/85, točka 8;
Sodišče prve stopnje: 29. januar 1997, Adriaenssens in drugi/Komisija, T‑7/94, točki 27 in 33 ter navedena sodna praksa; 24. marec 1998, Meyer in drugi/Sodišče, T‑181/97, točka 31; 5. marec 2008, Combescot/Komisija, T‑414/06 P, točka 43 in navedena sodna praksa.
3. Uradnik prepozne vložitve odškodninskega zahtevka v zvezi z davčno osnovo svoje plače ne more utemeljiti s sklicevanjem na težave, ki jih je imel pri opredelitvi in razumevanju pravil za njen izračun. Vsak običajno skrben uradnik mora poznati Kadrovske predpise, in zlasti pravila, ki urejajo njegovo plačo.
Poleg tega okoliščina, da se je organ, pristojen za imenovanja, popolnoma prostovoljno odločil, da zadevni osebi za nazaj odobri pravilni izračun dodatka, za katerega je izpolnjevala pogoje za dodelitev in ki je bil prej izračunan ob upoštevanju sporne davčne osnove, tej osebi ne more omogočiti, da se smiselno sklicuje na petletni rok iz člena 85, drugi odstavek, drugi stavek, Kadrovskih predpisov. V vsakem primeru institucija ne ravna nepravilno, če uradnika ne opozori na pravila za izračun prejemka. Položaja uprave, ki mora zagotoviti izplačilo več tisoč plač ter raznovrstnih dodatkov uradnikom in uslužbencem, ni mogoče primerjati s položajem uradnika, ki ima osebni interes, da preverja plačila, ki se mu izplačajo vsak mesec.
(Glej točke od 52 do 54 in od 69 do 73.)
Napotitev na:
Sodišče: 18. marec 1975, Acton in drugi/Komisija, 44/74, 46/74 in 49/74, točka 29; 27. oktober 1987, Houyoux in Guery/Komisija, 176/86 in 177/86, točke 9 in od 14 do 16;
Sodišče prve stopnje: 10. februar 1994, White/Komisija, T‑107/92, točka 47; 5. november 2002, Ronsse/Komisija, T‑205/01, točka 52; 16. maj 2007, F/Komisija, T‑324/04, točka 144 in navedena sodna praksa;
Sodišče za uslužbence: 12. marec 2014, CR/Parlament, F‑128/12, točka 45 in navedena sodna praksa.
4. Kadar napaka, ki jo uprava stori pri uporabi določbe Kadrovskih predpisov, ne presega okvira običajnih napak in popravkov, ki se lahko zgodijo pri izračunu mesečnih plač bodisi v korist zadevnega uradnika bodisi v njegovo škodo, je običajno, da se zamudne obresti, kadar se te napake po odkritju popravijo, ne zahtevajo niti od uradnika niti od uprave, pri čemer se popravki, izvedeni na podlagi pritožbe ali tožbe, ne razlikujejo od običajnih popravkov, razen v izjemnih primerih, ki pomenijo resno napako organa, pristojnega za imenovanja.
Poleg tega in v vsakem primeru je dodelitev zamudnih obresti od zneska, ki ga uprava namerava prostovoljno vrniti, mogoča le, prvič, če je glavna terjatev gotova glede zneska ali jo je vsaj mogoče določiti na podlagi ugotovljenih objektivnih elementov, ter drugič, če je uprava nato neupravičeno zamujala z zadevnim plačilom.
(Glej točki 80 in 82.)
Napotitev na:
Sodišče: 13. oktober 1977, Gelders-Deboeck/Komisija, 106/76, točke od 26 do 29;
Sodišče prve stopnje: 12. marec 1996, Weir/Komisija, T‑361/94, točka 52 in navedena sodna praksa.