SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 23. aprila 2008

Zadeva F-103/05

Stephen Pickering

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Osebni prejemki – Korekcijski koeficienti – Prenos dela prejemkov iz države razporeditve – Pokojnine – Postopek z zamudno sodbo – Časovna veljavnost Poslovnika Sodišča prve stopnje – Plačilni listi – Ugovor nezakonitosti – Enako obravnavanje uradnikov – Načelo zaupanja v pravo, pridobljene pravice, načelo pravne varnosti in dolžnost skrbnega ravnanja – Obveznost obrazložitve“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero S. Pickering predlaga razglasitev ničnosti svojih plačilnih listov za december 2004, januar in februar 2005 ter vseh poznejših plačilnih listov, ker so v njih uporabljene domnevno nezakonite določbe Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL L 124, str. 1), Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 856/2004 z dne 29. aprila 2004 o določitvi korekcijskih koeficientov, ki se uporabljajo za pokojnine uradnikov in drugih uslužbencev Evropskih skupnosti od 1. maja 2004 (UL L 161, str. 6), in Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 31/2005 z dne 20. decembra 2004 o prilagoditvi prejemkov in pokojnin uradnikov in drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ter ponderjev, ki se zanje uporabljajo, z učinkom od 1. julija 2004 (UL 2005, L 8, str. 1), ker se s temi določbami, po eni strani, znižujejo del prejemkov, ki se lahko prenese iz države razporeditve, in tudi korekcijski koeficienti, ki se uporabljajo za prenos, in, po drugi strani, znižujejo korekcijski koeficienti, ki se uporabljajo za pokojninske pravice, pridobljene pred 1. majem 2004, uvaja nov pogoj prebivališča za uporabo teh znižanih korekcijskih koeficientov in ukinjajo korekcijski koeficienti za pokojninske pravice, pridobljene od 1. maja 2004; tožeča stranka poleg tega predlaga, naj se po potrebi za nično razglasi odločba organa za imenovanja z dne 4. julija 2005, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je vložila zoper svoje plačilne liste.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Postopek – Roki – Vložitev odgovora na tožbo po izteku roka – Pravilno in pravočasno vložen ugovor nedopustnosti – Dopustnost – Neuporaba postopka z zamudno sodbo – Vsebinska stališča, predstavljena na dan obravnave – Nedopustnost

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člena 48(2) in 122)

2.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Plačilni list

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91(1))

3.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Roki – Začetek

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

4.      Uradniki – Tožba – Ugovor nezakonitosti – Incidenčnost

(člen 241 ES; uredbe Sveta št. 723/2004, št. 856/2004 in št. 31/2005)

5.      Uradniki – Tožba – Pravni interes

6.      Uradniki – Osebni prejemki – Korekcijski koeficienti – Redni prenosi iz države razporeditve

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 17)

7.      Uradniki – Osebni prejemki – Redni prenosi iz države razporeditve – Korekcijski koeficienti

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XIII, člen 17)

1.      Kadar tožena stranka pravilno in pravočasno vloži ugovor nedopustnosti, dejstvo, da odgovor na tožbo ni bil vložen v za to predpisanem roku, ne omogoča uporabe postopka z zamudno sodbo, predvidenega v členu 122 Poslovnika Sodišča prve stopnje. Zaradi vložitve ugovora nedopustnosti za toženo stranko namreč ni mogoče šteti, da na tožbo ni odgovorila v predpisani obliki in pravočasno.

Vendar vsebinska stališča, ki jih je tožena stranka predstavila na dan obravnave, niso dopustna. Ker odgovor na tožbo v pisnem postopku ni bil vložen v predpisanem roku, so ustne navedbe tožene stranke o vsebini enake predložitvi novih razlogov, ki je prepovedana s členom 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje; sprejeti nasprotno razlago bi pomenilo priznavati, da tožene stranke po vložitvi ugovora nedopustnosti z ločeno vlogo zato ne zavezuje rok, ki ji ga je Sodišče prve stopnje določilo za predložitev odgovora na tožbo.

Nasprotno pa je intervenient popolnoma upravičen predložiti trditve o vsebini, in sicer v pisnem postopku in na obravnavi. Kar zadeva predvsem vlogo, s katero se uveljavlja nezakonitost uredb, ki jih je sprejel intervenient, bi bilo namreč v nasprotju z načeloma spoštovanja pravice do obrambe in dobrega delovanja sodnega organa, če iz razlogov, ki niso odvisni od njegove volje in se lahko pripišejo toženi stranki, intervenientu, ki želi s predlogi doseči popolnoma enak rezultat kot tožena stranka s predlogi v ugovoru nedopustnosti, in sicer zavrženje tožbe, ne bi bilo dovoljeno predložiti stališč o vsebini, in sicer zlasti stališč, s katerimi želi zagovarjati zakonitost izpodbijanih uredb.

(Glej točke 49 in od 53 do 55.)

Napotitev na:

Sodišče: 15. februar 2007, Komisija proti Nizozemski, C-34/04, ZOdl., str. I‑1387, točka 49;

Sodišče prve stopnje: 1. december 1999, Boehringer proti Svetu in Komisiji, združeni zadevi T-125/96 in T-152/96, Recueil, str. II-3427, točka 183.

2.      Plačilni list zaradi svoje narave in predmeta nima značilnosti akta, ki posega v položaj v smislu členov 90(2) in 91(1) Kadrovskih predpisov, ker je le finančni izraz obsega prejšnjih pravnih odločb v zvezi s položajem uradnika. Čeprav je res, da se plačilni listi na splošno štejejo za akte, ki posegajo v položaj, ker prikazujejo negativne vplive na finančne pravice uradnika, pa je v resnici pravi akt, ki posega v položaj, odločba, ki jo sprejme organ za imenovanja in s katero se zniža ali ukine plačilo, ki ga je uradnik prejemal do takrat in je bilo navedeno na njegovih plačilnih listih.

To ne spreminja dejstva, da plačilni list v celoti obdrži svoj pomen za opredelitev postopkovnih pravic uradnika, kakor so določene v Kadrovskih predpisih. Pošiljanje plačilnega lista uradniku izpolnjuje dve nalogi, in sicer nalogo obveščanja glede sprejete odločbe in nalogo v zvezi z roki, tako da z odpošiljanjem tega lista začne teči rok za izpodbijanje, s pridržkom dejstva, da sta z lista jasno razvidna obstoj in obseg sprejete odločbe.

(Glej točki 72 in 75.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. januar 1984, Andersen in drugi proti Parlamentu, 262/80, Recueil, str. 195, točka 4;

Sodišče prve stopnje: 27. oktober 1994, Benzler proti Komisiji, T-536/93, RecFP, str. I-A-245 in II-777, točka 15;

Sodišče za uslužbence: 28. junij 2006, Grünheid proti Komisiji, F-101/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-55 in II-A-1-199, točka 33 in navedena sodna praksa ter točka 42; 24. maj 2007, Lofaro proti Komisiji, združeni zadevi F-27/06 in F‑75/06, še neobjavljen v ZOdl. JU, zoper katerega je bila vložena pritožba pred Sodiščem prve stopnje, T-293/07 P.

3.      V primerih, ko ima poseganje v sporno finančno pravico obliko ukinitve plačila ali znižanja njegovega zneska – ko se ukinitev ali mesečno znižanje kaže na vseh plačilnih listih po prvem listu, s katerega je bila razvidna ta ukinitev ali to znižanje –, začne s tem, ko uradnik prejme prvi plačilni list, s katerega je razvidna ta ukinitev ali to znižanje, teči rok za vložitev pritožbe.

Kadar se na več pokojninskih odrezkih ali plačilnih listih, izdanih za zaporedna obdobja, ponovi ista nezakonitost, mora prvotna pritožba, ki se vloži le zoper prvi sporni odrezek ali list in s katero se podaja zadevni ugovor nezakonitosti, običajno zadostovati, da se tožeči stranki, če bi uspela s tožbo, ki bi jo vložila po zavrnitvi navedene pritožbe, zagotovi finančno nadomestilo tudi za obdobja po obdobju, za katero je bil izdan izpodbijani odrezek ali list. To velja še toliko bolj, če tožeča stranka navede, da ne izpodbija pokojninskega odrezka ali plačilnega lista kot takega, temveč odločbo, s katero so kršene njene pravice in ki je na zadevnem odrezku ali listu razvidna iz ukinitve plačila ali znižanja njegovega zneska.

(Glej točki 76 in 89.)

Napotitev na:

Sodišče: 25. maj 2000, Kögler proti Sodišču, C-82/98 P, Recueil, str. I-3855, točka 49;

Sodišče prve stopnje: 20. januar 1998, Kögler proti Sodišču, T-160/96, RecFP, str. I-A-15 in II-35, točka 39.

4.      Kar zadeva stranko, ki nima pravice, da na podlagi člena 230 ES vloži direktno tožbo zoper splošni akt, je člen 241 ES izraz splošnega načela, s katerim ji je zagotovljena pravica, da za razglasitev ničnosti odločbe, ki jo neposredno in posamično zadeva, izpodbija veljavnost splošnih aktov, katerih posledice čuti, ne da bi lahko predlagala razglasitev njihove ničnosti. Vendar člen 241 ES ne daje pravice do samostojne tožbe in se lahko uveljavlja le incidenčno v okviru dopustne tožbe, ne more pa biti predmet tožbe.

Tako ni dopusten ugovor nezakonitosti, vložen v okviru nedopustne tožbe.

(Glej točki 94 in 97.)

Napotitev na:

Sodišče: 6. marec 1979, Simmenthal proti Komisiji, 92/78, Recueil, str. 777, točka 39;

Sodišče prve stopnje: 29. november 2006, Agne-Dapper in drugi proti Komisiji in drugim, združene zadeve T-35/05, T-61/05, T-107/05, T-108/05 in T-139/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-291 in II-A-2-1497, točka 42 in navedena sodna praksa.

5.      Še aktivno zaposleni uradnik ne more dokazati obstoječega in dejanskega interesa za sprejetje odločbe o korekcijskem koeficientu, ki se bo uporabil za njegovo prihodnjo starostno pokojnino, saj ga predvsem zaradi pogoja, povezanega z izbiro države prebivališča, ki ga je mogoče preveriti le ob prenehanju dela zainteresirane osebe, ni mogoče določiti v predhodni odločbi, ki takoj in neposredno vpliva na pravni položaj te osebe. Taka rešitev se uporablja tudi, ko se očitki ne nanašajo na določitev korekcijskih koeficientov, temveč na sam sistem teh koeficientov.

(Glej točko 101.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. februar 1992, Pfloeschner proti Komisiji, T-6/91, Recueil, str. II-141, točka 27.

6.      Če uradnik prejme osebne prejemke in ima objektivno zelo velik del izdatkov, povezanih predvsem z nastanitvijo, prehrano in prostim časom, v državi razporeditve, tako da izvršuje le prenose dela svojih osebnih prejemkov v državo članico, iz katere prihaja, za tega uradnika ni mogoče šteti, da je v primerljivem položaju z uradnikom, ki je razporejen v zadnjenavedeno državo članico in prejema osebne prejemke, za katere se uporablja korekcijski koeficient za to državo članico.

(Glej točko 109.)

7.      Zakonodajalec Skupnosti lahko v pravila iz Kadrovskih predpisov prosto kadar koli vnese spremembe, ki se mu zdijo združljive z interesom službe, in za prihodnost sprejme določbe teh predpisov, ki bodo manj ugodne za zadevne uradnike, če določi dovolj dolgo prehodno obdobje, uradniki pa tako nimajo pravice ohraniti take Kadrovske predpise, kot so obstajali ob njihovi zaposlitvi. Čeprav je res, da je novi sistem prenosa dela prejemkov za uradnike finančno manj ugoden od sistema, ki je obstajal pred reformo Kadrovskih predpisov, pa je zakonodajalec, ki je sprejel prehodne določbe, navedene v členu 17 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, za obdobje od 1. maja 2004 do 31. decembra 2008, lahko Kadrovske predpise vseeno prosto spremenil in sprejel določbe o prenosu dela prejemkov, ki so za uradnike manj ugodne kot določbe starih kadrovskih predpisov.

(Glej točki 115 in 116.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 29. november 2006, Campoli proti Komisiji, T-135/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-297 in II-A-2-1527, točka 85 in navedena sodna praksa.