V zadevi T-472/13,
H. Lundbeck A/S
in
Lundbeck Ltd
proti
Evropski komisiji
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg zdravil proti depresiji z aktivno farmacevtsko učinkovino citalopram – Pojem omejevanje konkurence zaradi cilja – Potencialna konkurenca – Generična zdravila – Ovire za vstop na trg zaradi patentov – Sporazumi med imetnikom patentov in podjetji za generična zdravila – Člen 101(1) in (3) PDEU – Napačna uporaba prava in presoja – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravna varnost – Globe“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 8. septembra 2016
1. Omejevalni sporazumi – Izkrivljanje konkurence – Potencialna konkurenca – Dejanska in konkretna možnost podjetja za generična zdravila, da s tveganjem vstopijo na trg ob prisotnosti s patentom zaščitenih zdravil – Sporazum med imetnikom patentov in podjetji za generična zdravila, ki bi lahko preprečila ta vstop – Omejitev potencialne konkurence
(člen 101(1) PDEU)
2. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Obseg dokaznega bremena – Stopnja zahtevane natančnosti dokazov, ki jih predloži Komisija – Sklop indicev – Domneva nedolžnosti – Uporabljivost – Obveznosti podjetij, ki izpodbijajo obstoj kršitve, glede dokazovanja – Sodni nadzor – Obseg
(člena 101(1) PDEU in 263 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)
3. Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi o poravnavah na področju patentov – Sporazum, sklenjen med proizvajalcem originalnih zdravil in podjetjem za generična zdravila – Obrnjena plačila, ki so nesorazmerna in povezana z izključitvijo konkurentov s trga – Nedopustnost
(člen 101(1) PDEU)
4. Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Unije – Razlaga nacionalnega prava države članice – Dejansko vprašanje – Vključitev
(člen 263 PDEU)
5. Omejevalni sporazumi – Izkrivljanje konkurence – Merila presoje – Vsebina in cilj omejevalnega sporazuma ter ekonomski in pravni okvir, v katerega se umešča – Razlikovanje med kršitvami zaradi cilja in kršitvami zaradi učinka – Namen strank sporazuma, da omejijo konkurenco – Neobvezno merilo – Kršitev glede na cilj – Zadostna škodljivost – Merila presoje
(člen 101(1) PDEU)
6. Omejevalni sporazumi – Izkrivljanje konkurence – Sporazumi o poravnavah na področju patentov – Sporazum, sklenjen med proizvajalcem originalnih zdravil in podjetjem za generična zdravila – Najbolj donosna in najmanj tvegana rešitev za zadevna podjetja – Cilj omilitve učinkov pretirano neugodnih pravnih pravil – Neobstoj vpliva na nezakonitost teh sporazumov
(člen 101(1) PDEU)
7. Omejevalni sporazumi – Izkrivljanje konkurence – Pomožna omejitev – Pojem – Objektivnost in sorazmernost – Omejitev, zaradi katere je bila glavna transakcija zahtevnejša in manj dobičkonosna – Sporazumi o poravnavah na področju patentov – Sporazum, sklenjen med proizvajalcem originalnih zdravil in podjetjem za generična zdravila – Klavzule o omejitvi konkurence, ki dopolnjujejo varstvo pravice intelektualne lastnine – Neobstoj objektivno nujne omejitve
(člen 101(1) PDEU)
8. Konkurenca – Pravila Unije – Stvarno področje uporabe – Sporazumi o poravnavah na področju patentov – Vključitev – Sporazum, sklenjen med proizvajalcem originalnih zdravil in podjetjem za generična zdravila – Uporaba merila področja uporabe patenta – Neupošteven test – Kršitev zaradi cilja
(člen 101(1) PDEU)
9. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba o uporabi konkurenčnih pravil – Sodni nadzor – Obseg
(členi 101 PDEU, 261 PDEU in 296(2) PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 31)
10. Ničnostna tožba – Razlogi – Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve – Tožbeni razlog, ki se razlikuje od tistega, ki se nanaša na materialno zakonitost
(člena 263 PDEU in 296 PDEU)
11. Omejevalni sporazumi – Prepoved – Izvzetje – Pogoji – Dokazno breme – Obseg
(člen 101(3) PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)
12. Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Začasnost – Nujna vsebina – Meje
(člen 101 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a); Uredba sveta št. 1/2003, člen 27(1))
13. Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Nerazkritje nekaterih podatkov podjetjem – Končna odločba Komisije, ki deloma temelji na teh podatkih – Kršitev pravice do obrambe – Veljavnost končne odločbe v celoti – Preizkus utemeljenosti odločbe s strani Splošnega sodišča – Upoštevanje spornih podatkov – Izključitev
(člen 101 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 27(1))
14. Konkurenca – Pravila Unije – Kršitve – Naklepna ali malomarna izvršitev – Pojem – Podjetje, ki ni moglo prezreti, da je njegovo ravnanje protikonkurenčno – Sporazum, sklenjen med proizvajalcem originalnih zdravil in podjetjem za generična zdravila – Obrnjena plačila, ki so nesorazmerna in povezana z izključitvijo konkurentov s trga – Vključitev
(člen 101 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Sveta št. 1/2003, člena 5 in 23(2))
15. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Obveznost Komisije, da upošteva svojo predhodno prakso odločanja – Neobstoj – Zvišanje splošne ravni glob – Dopustnost
(člen 101 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))
16. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Določitev osnovnega zneska – Resnost kršitve – Merila presoje – Določitev vrednosti prodaje – Spoštovanje načela sorazmernosti
(člen 101 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točki 21 in 22)
17. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Odvračilni učinek
(člen 101 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 25)
18. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Prilagoditev osnovnega zneska globe – Olajševalne okoliščine – Okvirni značaj okoliščin iz smernic – Prvi primer uporabe konkurenčnih pravil v danem sektorju – Neobstoj olajševalnih okoliščin
(člen 101 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 29)
19. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Prilagoditev osnovnega zneska globe – Olajševalne okoliščine – Kršitev iz malomarnosti – Nujnost ločenega upoštevanja vsake od olajševalnih okoliščin, navedenih v smernicah – Neobstoj – Celovita presoja
(člen 101 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 29)
1. Člen 101(1) PDEU se uporablja zgolj za sektorje, ki so odprti za konkurenco. V skladu s sodno prakso preizkus konkurenčnih razmer na določenem trgu ne temelji samo na obstoječi konkurenci med podjetji, ki so že na zadevnem trgu, ampak tudi na potencialni konkurenci, da bi se ob upoštevanju strukture trga ter gospodarskega in pravnega okvira njegovega delovanja ugotovilo, ali obstajajo dejanske in konkretne možnosti za konkurenco med zadevnimi podjetji ali za vstop novega konkurenta na zadevni trg in njegovo konkuriranje tam že prisotnim podjetjem. Poleg tega to, da že prisotno podjetje na trgu želi skleniti sporazume ali izvajati mehanizme izmenjave informacij z drugimi podjetji, ki na tem trgu niso prisotna, resno kaže na to, da na ta trg ni nemogoče vstopiti.
Na trgu zdravil patenti proizvajalca originalnih zdravil ne pomenijo nujno nepremostljivih ovir za proizvajalce generičnih zdravil, če na splošno obstajajo konkretne in dejanske možnosti za njihov vstop na trg. Med temi možnostmi je zlasti dajanje na trg generičnega proizvoda „s tveganjem“, z možnostjo soočenja z proizvajalcem originalnih zdravil v okviru morebitnih sporov. Taka možnost je dejansko izraz potencialne konkurence v položaju, v katerem so izvirni patenti proizvajalca originalnih zdravil potekli, in v katerem obstajajo drugi postopki, po katerih je mogoče proizvesti generična zdravila, za katere ni bilo dokazano, da se z njimi kršijo drugi patenti tega proizvajalca. Poleg tega ukrepi in naložbe generičnih podjetij zaradi vstopa na trg originalnega zdravila pred sklenitvijo sporazumov z navedenim proizvajalcem glede tega vstopa kažejo na to, da so bili pripravljeni na vstop na trg in na tveganja, ki so s takim vstopom povezana.
Poleg tega domneve veljavnosti patentov ni mogoče enačiti z domnevo nezakonitosti generičnih proizvodov, ki so bili veljavno dani na trg, za katere imetnik patenta meni, da kršijo ta patent. Imetnik patenta mora namreč pred nacionalnimi sodišči dokazati, da bi generiki, ki bi vstopili na trg, kršili katerega koli od njunih patentiranih postopkov, saj vstop s tveganjem ni nezakonit. Poleg tega lahko generična podjetja v primeru tožbe zaradi kršitev, ki jo zoper njih vloži imetnik patenta, z nasprotno tožbo izpodbijajo veljavnost patenta, na katerega se sklicuje ta imetnik patenta. Take tožbe so namreč v patentih sporih pogoste in velikokrat vodijo v ugotovitev neveljavnosti patentiranega postopka, na katerega se sklicuje imetnik. Za dokaz legitimnega izvajanja dejanske in potencialne konkurence je treba zgolj dokazati, da imajo generična podjetja dejanske in konkretne možnosti ter sposobnost vstopiti na trg, kar gotovo drži, če so izvedla znatne naložbe zaradi vstopa na trg, če so že pridobila dovoljenja za promet ali so ukrenila vse potrebno za njihovo pridobitev v ustreznem roku.
Glede vstopa generičnih podjetij na trg je za to, da bi se lahko štelo, da ta podjetja pomenijo potencialno konkurenco, treba dokazati le, da je do tega vstopa prišlo v razumnem roku, to pa še toliko bolj, ker je zlasti v farmacevtskem sektorju potencialno konkurenco mogoče izvajati že pred potekom patenta.
Nazadnje, potencialna konkurenca vključuje med drugim dejavnosti generičnih podjetij, ki so usmerjena v pridobitev potrebnih dovoljenj za promet, ter izvedbo vseh upravnih in poslovnih ukrepov, potrebnih za pripravo vstopa na trg. To potencialno konkurenco varuje člen 101 PDEU. Če bi bilo namreč brez kršenja prava konkurence mogoče plačati podjetjem, ki se pripravljajo za dajanje generičnega zdravila na trg, in ki so s tem namenom izvedla znatne naložbe, za ustavitev ali zgolj upočasnitev tega procesa, dejanske konkurence nikoli ne bi bilo ali pa bi se zgodile znatne zamude na škodo potrošnikov, v obravnavanem primeru torej bolnikov ali zdravstvenih zavarovalnic.
(Glej točke od 98 do 104, od 121 do 124, od 128 do 132, 144, 157, 160, 163, 164, 171, 180, 181, 202, 203, 317, 426, od 471 do 474.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 105 do 113, 138, 139, 141, 165 in 166.)
3. Uporaba člena 101(1) PDEU za sporazume o poravnavah v zvezi s patenti nikakor ni izključena. V zvezi s tem se Komisija – čeprav opredelitev obsega patenta ni njena naloga – ne more vzdržati kakršnega koli ukrepanja, kadar je patent upošteven za ugotavljanje obstoja kršitve členov 101 in 102 PDEU.
V tem kontekstu je to, da so bile omejitve iz sporazumov o omejitvi konkurence dosežene z znatnimi obrnjenimi plačili, odločilno za pravno presojo teh sporazumov. Obstoj obrnjenega plačila v okviru patentne poravnave ni vedno problematičen, zlasti kadar je to plačilo povezano z močjo patenta, kot ga dojema vsaka od strank, kadar je potrebno za to, da se za vsako od strank najde sprejemljiva in legitimna rešitev, in kadar ni povezano z omejitvami, s katerimi se želi preložiti vstop generikov na trg. Nasprotno pa je mogoče sklepati, kadar je obrnjeno plačilo povezano z izključitvijo konkurentov s trga ali z omejitvijo spodbud za izvedbo vstopa, da taka omejitev ne izhaja izključno iz ocene strank o moči patentov, ampak je dosežena s takim plačilom, ki zato pomeni izplačilo konkurentov.
Na podlagi nesorazmernosti teh plačil v povezavi z drugimi dejavniki – kot je to, da ti zneski, kot kaže, ustrezajo vsaj pričakovanim dobičkom generičnih podjetij ob vstopu na trg, odsotnost določb, ki generičnim podjetjem omogočajo dajanje njihovih proizvodov na trg po poteku sporazumov, ne da bi jih skrbele tožbe imetnikov patentov zaradi kršitev, ali pa to, da so v teh sporazumih omejitve, ki presegajo obseg patentov tega imetnika patenta – je mogoče sklepati, da je cilj takih sporazumov omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU.
Če je dokazano, da imajo generična podjetja dejanske možnosti, da uspejo v primeru sodnega spora z imetniki patentov za postopke, potem imetniki teh patentov s tem, da sklenejo sporazume o omejitvi konkurence, to negotovost zamenjajo za gotovost, da generična podjetja ne bodo vstopila na trg, in sicer z znatnimi obrnjenimi plačili, s čimer odpravijo vsakršno – celo potencialno – konkurenco na trgu med njihovim trajanjem.
(Glej točke od 117 do 119, 140, 349, 350, od 352 do 354, 363, 369, 379, 399, 401, 414, 427, 429, 431, 460, od 486 do 489, 500, 526 in 573.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 258 in 625.)
5. Na področju protikonkurenčnih ravnanj iz člena 101 PDEU so nekatere vrste dogovarjanja med podjetji po svoji naravi tako škodljive za dobro delovanje običajne konkurence, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno.
V zvezi s tem je izključitev konkurentov s trga skrajna oblika razdelitve trga in omejevanja proizvodnje. Sicer pa se za to, da je mogoče določene sporazume obravnavati kot omejitev konkurence zaradi cilja, ne zahteva, da Komisija istovrstne sporazume že prej obsodi. To, da je Komisija v preteklosti menila, da sporazum določene vrste zaradi cilja ne omejuje konkurence, samo po sebi ne preprečuje, da bi v prihodnje po posamičnem in podrobnem preizkusu spornih ukrepov menila drugače.
Nazadnje, ne zahteva se, da bi bilo treba sporazum opredeliti kot na prvi pogled ali nedvomno dovolj škodljiv za konkurenco brez poglobljene analize njegove vsebine, namena ter gospodarskih in pravnih okoliščin njegove sklenitve, zato da bi ga bilo mogoče opredeliti kot omejitev konkurence zaradi cilja v smislu navedene določbe.
(Glej točke od 338 do 344, 428, od 434 do 438, 472, 523, 539, 752, 774 in 775.)
6. Glede sporazumov o poravnavi na trgu zdravil to, da je lahko protikonkurenčno ravnanje stroškovno najučinkovitejša ali vsaj najmanj tvegana rešitev za podjetje, nikakor ne izključuje uporabe člena 101(1) PDEU, zlasti kadar gre za plačilo dejanskih ali potencialnih konkurentov za to, da ostanejo zunaj trga in da se z njimi razdeli dobiček zaradi odsotnosti generičnih zdravil s tega trga na škodo potrošnikov.
Ni namreč mogoče sprejeti, da se podjetja, imetniki patentov, s sklenitvijo sporazumov z generičnimi podjetji, ki določajo prenos vrednosti s strani imetnikov patentov, v povezavi s sprejetjem s strani podjetij za generična zdravila omejitev vstopa na trg in zlasti s sprejetjem zaveze o neprodaji generičnih zdravil v času veljavnosti sporazuma, lahko zaščitijo pred nepovratnim znižanjem cen, ki ga po njunih lastnih navedbah ni bilo mogoče preprečiti, tudi če bi uspeli v tožbah zaradi kršitev patenta pred nacionalnimi sodišči. S sklenitvijo teh sporazumov bi torej lahko ohranili višje cene njunih proizvodov v škodo potrošnikov in zdravstvenih proračunov držav, čeprav tega ne bi bilo mogoče doseči, če bi nacionalna sodišča potrdila veljavnost njunih patentov in bi bili proizvodi generičnih podjetij spoznani za ponaredke. To bi bilo očitno v nasprotju s cilji določb Pogodbe o konkurenci, ki so med drugim namenjene varstvu potrošnikov pred neupravičenim zvišanjem cen zaradi dogovora med konkurenti. Nobenega razloga ni za sklepanje, da bi bil tak dogovor zakonit, z izgovorom da so nekateri patentirani postopki sporni, če obranjenje teh patentov pred nacionalnimi sodišči niti po najugodnejšem scenariju za imetnike patentov ne bi vodila do enakih negativnih posledic za konkurenco in še posebej za potrošnike. Ni namreč mogoče sprejeti, da podjetja poskušajo omiliti učinke pravnih pravil, ki jih štejejo za pretirano neugodne, s sklenitvijo omejevalnih sporazumov, katerih cilj je odprava teh neugodnosti, saj naj bi ta pravila ustvarjala neravnotežje v njihovo škodo.
(Glej točke 380, 386, 387, 427 in 459.)
7. Kadar je treba ugotoviti, ali se lahko protikonkurenčna omejitev izogne prepovedi, določeni v členu 101(1) PDEU, ker je pomožna glavni transakciji, ki ni protikonkurenčna, je treba raziskati, ali izvršitev te transakcije brez zadevne omejitve ne bi bila mogoča.
Nujnost omejitve torej zahteva dvojno proučitev. Po eni strani je namreč treba proučiti, ali je omejitev objektivno potrebna za izvedbo glavne transakcije, in po drugi, ali je sorazmerna glede nanjo.
Glede preizkusa, ali je omejitev objektivno nujna, če obstoja pravila razumne presoje ni mogoče dopustiti v konkurenčnem pravu Unije, potem pogoja objektivne nujnosti ni mogoče razlagati v smislu, kot da zahteva tehtanje učinkov, ki govorijo v prid in proti konkurenčnosti nekega sporazuma.
Glede sporazuma, sklenjenega v farmacevtskem sektorju med proizvajalcem originalnih zdravil in podjetjem za generična zdravila, konkurenčne omejitve, dogovorjene v takih sporazumih, niso objektivno nujne za varstvo pravic intelektualne lastnine imetnika patenta, če obstajajo druga sredstva za zaščito teh pravic ali za sklenitev sporazuma o poravnavi, ne da bi bilo treba skleniti dogovor o omejitvah glede vstopa generičnih zdravil na trg.
(Glej točke od 453 do 455 in 458.)
8. Čeprav Komisija ne sme opustiti vsakršnega ukrepanja, kadar je obseg patenta upošteven za presojo kršitve členov 101 in 102 PDEU, ni pristojna za opredelitev obsega patenta. Ob upoštevanju tega preudarka ter ciljev, značilnih za člen 101 PDEU, ki med drugim zahtevajo, da vsak gospodarski subjekt samostojno določi politiko, ki jo namerava voditi na trgu, zaradi zaščite potrošnikov pred neupravičenimi zvišanji cen zaradi dogovora med konkurenti, ni mogoče sprejeti uporabe preizkusa obsega patenta za presojo spornih sporazumov z vidika člena 101(1) PDEU.
Ta preizkus je z vidika prava konkurence problematičen iz več razlogov. Prvič, vodi v domnevo, da se z generičnim zdravilom krši patent proizvajalca originalnih zdravil in s tem omogoča izključitev generičnega zdravila na tej podlagi, čeprav vprašanje o ponarejenosti generičnega zdravila še ni rešeno. Drugič, temelji na domnevi, da bi bil vsak patent, na katerega bi se sklicevalo v okviru poravnave, obravnavan kot veljaven ob izpodbijanju njegove veljavnosti, čeprav za to ne bi bilo pravne ali dejanske podlage. To, ali določena omejitev spada v obseg patenta, je namreč ugotovitev, ki izhaja iz analize obsega in veljavnosti tega patenta in ni izhodišče take analize.
(Glej točke od 489 do 493, 499, 512 in 515.)
9. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 507, 509 in od 791 do 794.)
10. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 508.)
11. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 708 do 711.)
12. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 726 do 729, 732 in 741.)
13. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 745, 746, 748, 752 in 834.)
14. Glede vprašanja, ali je bila kršitev storjena naklepno ali iz malomarnosti in ali jo je zato mogoče kaznovati z globo v skladu s členom 23(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, je ta pogoj izpolnjen, če zadevno podjetje ne more prezreti, da je njegovo ravnanje protikonkurenčno, ne glede na to, ali se zaveda, da je kršilo pravila o konkurenci iz Pogodbe.
Poleg tega načel zakonitosti kazni in pravne varnosti, določenih v členu 7 Evropske konvencije o človekovih pravicah in členu 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ni mogoče razlagati tako, da predpisujeta postopno pojasnjevanje pravil glede kazenske odgovornosti, temveč da lahko nasprotujeta retroaktivni uporabi nove razlage predpisa, ki določa kršitev.
V tem kontekstu ni nepredvidljivo, da bi bili lahko sporazumi, s katerimi lahko proizvajalec originalnih zdravil z znatnimi obrnjenimi plačili izloči potencialne konkurente s trga za določen čas, v nasprotju s členom 101(1) PDEU, ne glede na to, ali presegajo obseg patentov ali ne. V zvezi s tem je bilo mogoče na podlagi jezikovne razlage člena 101(1) PDEU razumeti, da sporazumi med konkurenti z namenom izključitve nekaterih med njimi s trga niso zakoniti. Sporazumi o razdelitvi ali izključitvi s trga so namreč med najresnejšimi kršitvami konkurence, ki so izrecno navedene v členu 101(1) PDEU.
(Glej točke od 761 do 767 in 832.)
15. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 773 in 810.)
16. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 799, 800, 804, 808, 809 in 811.)
17. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 820 in od 822 do 824.)
18. To, da obstoja razumnega dvoma v obstoj kršitve izrecno ni med izrecno navedenimi olajševalnimi okoliščinami v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, ne zadostuje za to, da ga Komisija samodejno ne upošteva kot olajševalno okoliščino. Ker smernice olajševalnih okoliščin, ki se lahko upoštevajo, ne določajo kot obveznih, si Komisija pri splošni presoji pomena morebitnega zmanjšanja zneska glob na podlagi olajševalnih okoliščin pridrži določen prostor za prosto presojo.
Vendar to, da določena odločba Komisije pomeni prvi primer uporabe pravil o konkurenci v zadevnem gospodarskem sektorju, ni mogoče opredeliti kot olajševalno okoliščino, če je kršitelj vedel ali bi moral vedeti, da bi lahko njegovo ravnanje povzročilo omejitev konkurence na trgu in težave z vidika prava konkurence.
(Glej točki 830 in 831.)
19. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 838, 841 in 842.)