SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 25. januarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Notranji trg z zemeljskim plinom – Direktiva 2009/73/ES – Člen 41(17) – Prenosni sistem zemeljskega plina – Nacionalni regulativni organ – Določitev omrežnine in priključnine – Določitev nadomestila za storitve, ki jih opravlja operater sistema – Pojem ‚stranka, ki jo zadeva odločitev regulativnega organa‘ – Pritožba zoper to odločbo – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“
V zadevi C‑277/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska) z odločbo z dne 22. marca 2022, ki je na Sodišče prispela 22. aprila 2022, v postopku
Global NRG Kereskedelmi és Tanácsadó Zrt.
proti
Magyar Energetikai és Közmű‑szabályozási Hivatal,
ob udeležbi
FGSZ Földgázszállító Zrt.,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi N. Piçarra (poročevalec), predsednik senata, M. Safjan in N. Jääskinen, sodnika,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodna tajnica: M. Krausenböck, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. septembra 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Global NRG Kereskedelmi és Tanácsadó Zrt. K. Bendzsel‑Zsebik, M. Kohlrusz in B. Világi, ügyvédek,
– za Magyar Energetikai és Közmű‑szabályozási Hivatal L. Hoschek, A. T. Kiss in F. F. Tölgyessy, pravni svetovalci,
– za FGSZ Földgázszállító Zrt. K. Barkasziné Takács in P. Németh, pravni svetovalki,
– za madžarsko vlado M. Z. Fehér in M. M. Tátrai, agenta,
– za špansko vlado A. Gavela Llopis in J. Ruiz Sánchez, agenta,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za finsko vlado A. Laine, agentka,
– za Evropsko komisijo O. Beynet, T. Scharf in A. Tokár, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 41(17) Direktive 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (UL 2009, L 211, str. 94) ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Global NRG Kereskedelmi és Tanácsadó Zrt. (v nadaljevanju: Global NRG), družbo, ki prodaja zemeljski plin, in Magyar Energetikai és Közmű‑szabályozási Hivatal (madžarski regulativni organ za energetski sektor in komunalne storitve; v nadaljevanju: nacionalni regulator) glede zakonitosti odločbe nacionalnega regulatorja o določitvi omrežnine in priključnine za prenosni sistem zemeljskega plina ter nadomestila za storitve, ki jih opravlja operater tega sistema.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2009/73
3 V uvodni izjavi 33 Direktive 2009/73 je navedeno:
„[…] Neodvisni organ, pri katerem se lahko pritoži stranka, ki jo je prizadela odločitev nacionalnega regulatorja, bi lahko bilo sodišče ali drug pravosodni organ, pristojen za sodne presoje.“
4 Člen 32 te direktive, naslovljen „Dostop tretjih strani do sistema“, v odstavku 1 določa:
„Države članice poskrbijo, da se za vse upravičene odjemalce, skupaj z dobavnimi podjetji, uvede sistem dostopa tretjih strank do prenosnega in distribucijskega sistema ter sistema za [utekočinjen zemeljski plin (UZP)] na podlagi objavljenih tarif, ki se izvaja objektivno in nediskriminatorno med uporabniki sistema. Države članice zagotovijo, da te tarife ali metodologije za njihov izračun pred začetkom njihove veljavnosti v skladu s členom 41 potrdi regulativni organ iz člena 39(1) in da se te tarife – in metodologije za njihov izračun, če se potrditev nanaša samo nanje – objavijo pred začetkom njihove veljavnosti.“
5 Člen 41 navedene direktive, naslovljen „Naloge in pooblastila regulativnega organa“, določa:
„1. Regulativni organ ima naslednje naloge:
(a) v skladu s preglednimi merili določati ali potrjevati tarife za prenos ali distribucijo ali njihove metodologije;
[…]
6. Regulativni organi so pristojni za to, da določijo ali potrdijo vsaj metodologije za izračun ali določitev naslednjih pogojev dovolj zgodaj pred začetkom njihove veljavnosti:
(a) priključitev in dostop do nacionalnih omrežij, vključno s tarifami za prenos in distribucijo, ter pogoji in tarifami za dostop do naprav za UZP. […];
[…]
10. Regulativni organi so pristojni za to, da od operaterjev prenosnih, skladiščnih sistemov, sistemov za UPZ in distribucijskih sistemov po potrebi zahtevajo, da spremenijo pogoje, vključno s tarifami ali metodologijami iz tega člena, da zagotovijo njihovo sorazmernost in nediskriminatorno uporabo. […]
[…]
17. Države članice zagotovijo ustrezne mehanizme na nacionalni ravni, v okviru katerih se lahko stranka, ki jo zadeva odločitev regulativnega organa, pritoži organu, ki je neodvisen od vpletenih strank in katere koli vlade.“
Uredba (ES) št. 715/2009
6 Člen 13 Uredbe (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1775/2005 (UL 2009, L 211, str. 36), naslovljen „Tarife za dostop do omrežij“, v odstavku 1 določa:
„Tarife ali metodologije za izračun tarif, ki jih uporabljajo operaterji prenosnih sistemov in so v skladu s členom 41(6) Direktive [2009/73] potrjene s strani regulativnih organov, ter tarife, objavljene v skladu s členom 32(1) navedene direktive, so pregledne, upoštevajo potrebo po celovitosti sistema in njenem izboljšanju ter odražajo dejansko nastale stroške, kolikor ti stroški ustrezajo stroškom učinkovitega in strukturno primerljivega operaterja omrežja ter so pregledni, hkrati pa vključujejo ustrezno donosnost naložb, in po potrebi upoštevajo primerjalno analizo tarif s strani regulativnih organov. Tarife ali metodologije za izračun tarif se uporabljajo na nediskriminatoren način.“
Madžarsko pravo
7 Člen 129/B a földgázellátásról szóló 2008. évi XL. törvény (zakon št. XL iz leta 2008 o oskrbi z zemeljskim plinom; v nadaljevanju: zakon o oskrbi z zemeljskim plinom) v odstavku 1 določa:
„V postopkih za določitev omrežnin, nadomestil za storitve, ki jih operaterji sistema lahko zaračunajo po posebni tarifi, in priključnin se za stranko, ki jo odločitev neposredno zadeva, šteje samo zadevni operater sistema.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
8 Nacionalni regulator je z odločbo z dne 10. avgusta 2021 za obdobje od 1. oktobra 2021 do 30. septembra 2025 določil posebno tarifo za dobavo zemeljskega plina, ki jo lahko uporablja družba FGSZ Földgázszállító Zrt., operater prenosnega sistema zemeljskega plina, in višino priključnine za priključitev na plinsko omrežje (v nadaljevanju: sporna odločba). Ta odločba temelji na prejšnji odločbi nacionalnega regulatorja z dne 30. marca 2021 o določitvi metodologije za izračun referenčne cene, ki jo je Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska) na podlagi tožbe, ki jo je vložila družba Global NRG, razglasilo za nezakonito in odpravilo.
9 Družba Global NRG je pri Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska), ki je predložitveno sodišče, vložila tudi tožbo za odpravo sporne odločbe. Trdi, da ta odločba ni zakonita, prvič, ker je bila odločba z dne 30. marca 2021 razglašena za nezakonito, in drugič, ker so bile tarife za storitev prenosa pravnega naslova določene v nasprotju z Uredbo Komisije (EU) 2017/460 z dne 16. marca 2017 o oblikovanju kodeksa o usklajenih tarifnih strukturah za plin (UL 2017, L 72, str. 29).
10 Družba Global NRG trdi tudi, da ima uporabnik prenosnega sistema zemeljskega plina na podlagi nacionalnega prava pravico do pravnega sredstva zoper odločbe, kot je odločba z dne 30. marca 2021, ki se nanašajo na metodologijo izračuna referenčne cene, ki je podlaga za določitev omrežnine za to omrežje, zato je v nasprotju s pravom Unije, da se takemu uporabniku odvzame pravica do pravnega sredstva zoper poznejšo odločbo, s katero je določena omrežnina za navedeno omrežje.
11 Nacionalni regulator predlaga zavrnitev tožbe predvsem zato, ker družba Global NRG nima „procesnega upravičenja glede vsebine“, saj ta družba ni bila stranka v postopku sprejetja sporne odločbe in nima nobene neposredne zveze s predmetom tega postopka. V teh okoliščinah naj bi se ta odločba na družbo Global NRG nanašala le posredno, njen zgolj gospodarski interes pa naj ne bi zadostoval za utemeljitev pravice do pravnega sredstva zoper navedeno odločbo.
12 Predložitveno sodišče opozarja, da po mnenju družbe Global NRG tarife, določene s sporno odločbo, veljajo tako za operaterja kot za uporabnika prenosnega sistema zemeljskega plina, zato neposredno vplivajo na pravice in legitimne interese tega uporabnika. Vendar pojasnjuje, da je treba v skladu z madžarskim pravom, kadar tožbo vloži oseba, ki ima tako kot družba Global NRG procesno upravičenje za vložitev tožbe, preučiti, ali ima ta oseba tudi procesno upravičenje glede vsebine, to je, ali izpodbijana odločba neposredno vpliva na njene pravice ali legitimne interese, kar je pogoj, od katerega je odvisna možnost tega sodišča, da vsebinsko preuči tožbo, ki jo taka oseba vloži zoper to odločbo.
13 V obravnavanem primeru je treba po mnenju navedenega sodišča pred kakršno koli vsebinsko preučitvijo tožbe, ki jo je vložila družba Global NRG, preveriti, ali je to družbo mogoče opredeliti kot „stranko, ki jo zadeva odločitev regulativnega organa“, v smislu člena 41(17) Direktive 2009/73. Ker tak pojem v tej direktivi ni opredeljen, naj bi ga bilo treba preučiti ob upoštevanju sodb z dne 19. marca 2015, E.ON Földgáz Trade (C‑510/13, EU:C:2015:189), in z dne 16. julija 2020, Komisija/Madžarska (Cene za dostop do prenosnih omrežij električne energije in zemeljskega plina) (C‑771/18, EU:C:2020:584).
14 Predložitveno sodišče se na prvem mestu sprašuje, ali ta člen 41(17) ob upoštevanju pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 129/B(1) zakona o oskrbi z zemeljskim plinom, na podlagi katere se v postopkih določanja omrežnine, nadomestila za prenos in priključnine ter nadomestila za storitve, ki jih opravlja operater tega sistema, za „stranko, ki jo zadeva odločitev regulativnega organa“, v smislu tega člena 41(17) šteje le navedeni operater, pri čemer so izključeni vsi drugi gospodarski subjekti na trgu v sektorju zemeljskega plina. Navedeno sodišče meni, da mu ta člen 129/B(1) tako nalaga, da tožbo, ki jo je vložila družba Global NRG, zavrže, kar po njegovem mnenju pomeni „nesorazmerno omejitev“ pravice do pravnega sredstva iz navedenega člena 41(17) Direktive 2009/73.
15 Na drugem mestu, navedeno sodišče ob opiranju na točki 48 in 49 sodbe z dne 19. marca 2015, E.ON Földgáz Trade (C‑510/13, EU:C:2015:189), meni, da ima gospodarski subjekt, kot je družba Global NRG, pravico do pravnega sredstva, ker se sporna odločba nanj neposredno nanaša. V zvezi s tem navaja, da mora operater prenosnega sistema zemeljskega plina gospodarskemu subjektu naložiti plačilo posebne tarife, določene v tej odločbi, in da ta gospodarski subjekt svoje dejavnosti ne more izvajati, dokler ne plača zneskov, ki se zahtevajo iz tega naslova.
16 V teh okoliščinah je Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 41(17) Direktive 2009/73 ob upoštevanju člena 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se v postopkih nacionalnega regulativnega organa za določitev omrežnin, nadomestil za storitve, ki jih operater sistema lahko opravi po posebni tarifi, in priključnin odločba neposredno nanaša samo na zadevnega operaterja sistema in ima tako izključno on pravico do pravnega sredstva zoper odločbo, sprejeto v tem postopku?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 41(17) Direktive ob upoštevanju člena 47 Listine razlagati tako, da je treba ob uporabi te določbe v zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, subjekt na trgu z zemeljskim plinom, ki se znajde v položaju, kot je položaj tožeče stranke, in ki mu operater sistema na podlagi odločbe nacionalnega regulativnega organa o določitvi omrežnin, nadomestil za storitve, ki jih operater sistema lahko zaračuna po posebni tarifi, in priključnin zaračunava tarifo za storitev, ki jo lahko opravi po posebni tarifi, šteti za stranko, ki jo ta odločba zadeva, in ki ima kot taka zoper njo pravico do pravnega sredstva?“
Vprašanji za predhodno odločanje
17 Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 41(17) Direktive 2009/73 ob upoštevanju člena 47, prvi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero je samo operater prenosnega sistema zemeljskega plina opredeljen kot „stranka, ki jo zadeva“ odločba nacionalnega regulativnega organa o določitvi priključnine in omrežnine za ta sistem ter nadomestila za storitve, ki jih opravlja ta operater, in je zato le navedeni operater upravičen vložiti „učinkovito pravno sredstvo“ zoper to odločbo.
18 Člen 41(17) Direktive 2009/73 v povezavi z uvodno izjavo 33 te direktive državam članicam nalaga, da uvedejo ustrezne mehanizme na nacionalni ravni, v okviru katerih je stranki, ki jo zadeva odločitev nacionalnega regulativnega organa, omogočeno, da zadevo predloži od vpletenih strank in od vlad neodvisnemu organu, kar „bi lahko bilo sodišče ali drug pravosodni organ, pristojen za sodne presoje“. Taka zahteva izhaja iz načela učinkovitega sodnega varstva, ki je splošno načelo prava Unije, zagotovljeno s členom 47 Listine (sodba z dne 2. septembra 2021, Komisija/Nemčija (Prenos direktiv 2009/72 in 2009/73), C‑718/18, EU:C:2021:662, točka 128 in navedena sodna praksa).
19 Na prvem mestu, čeprav pojem „stranka, ki jo zadeva odločitev“ v smislu tega člena 41(17) v Direktivi 2009/73 ni opredeljen, je Sodišče podobno določbo, in sicer člen 5a(3) Direktive Sveta 90/387/EGS z dne 28. junija 1990 o vzpostavitvi notranjega trga za telekomunikacijske storitve z uvedbo zagotavljanja odprtosti omrežij (UL 1990, L 192, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. oktobra 1997 (UL 1997, L 295, str. 23), že razložilo v smislu, da gospodarski subjekt, ki ni naslovnik odločitve nacionalnega regulativnega organa, pridobi položaj „stranke, ki jo zadeva [odločitev]“, če bi se taka odločitev lahko nanašala na njegove pravice zaradi svoje vsebine ali dejavnosti, ki jo izvaja oziroma namerava izvajati ta stranka. Pojasnilo je, da pogodbena vez med tem subjektom in naslovnikom te odločbe ni nujna za to, da se lahko taka odločitev nanaša na pravice takega subjekta (sodba z dne 24. aprila 2008, Arcor, C‑55/06, EU:C:2008:244, točki 176 in 177).
20 Na drugem mestu, Sodišče je v zvezi z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2003/55/ES z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 230), ki drugače kot v Direktivi 2009/73, ki jo je nasledila, ni določala nobene določbe, s katero bi bila gospodarskim subjektom izrecno priznana pravico do sodnega varstva zoper odločbe nacionalnega regulativnega organa, razsodilo, da je treba, kadar navedeni organ na podlagi ureditve Unije, s katero so pooblaščenemu subjektu za prenos plina priznane nekatere pravice, sprejme odločbo glede dostopa subjektov na trgu do prenosnega sistema zemeljskega plina, šteti, da so pravice tega subjekta lahko kršene s to odločbo, čeprav ni njen naslovnik (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2015, E.ON Földgáz Trade, C‑510/13, EU:C:2015:189, točke 38, 48 in 51).
21 V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 41(1)(a) Direktive 2009/73 nacionalnemu regulativnemu organu podeljuje pristojnost „v skladu s preglednimi merili določati ali potrjevati tarife za prenos ali distribucijo ali njihove metodologije“. Člen 41(6)(a) te direktive temu organu podeljuje tudi pristojnost, da določi ali potrdi vsaj metodologije za določitev pogojev za priključitev in dostop do nacionalnih omrežij, vključno z veljavnimi tarifami za prenos in distribucijo. Poleg tega člen 41(10) navedene direktive navedenemu organu daje pristojnost, da od operaterjev prenosnih sistemov po potrebi zahteva, da spremenijo pogoje, vključno s tarifami ali metodologijami iz tega člena, da zagotovijo njihovo sorazmernost in nediskriminatorno uporabo.
22 Poleg tega iz člena 13(1) Uredbe št. 715/2009 izhaja, da morajo biti omrežnine pregledne in se morajo uporabljati nediskriminatorno za vse uporabnike (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Komisija/Madžarska (Cene za dostop do prenosnih omrežij električne energije in zemeljskega plina), C‑771/18, EU:C:2020:584, točka 46 in navedena sodna praksa).
23 Iz navedenega izhaja, da je treba za gospodarski subjekt, kot je družba Global NRG, na podlagi zgoraj navedenih določb Direktive 2009/73 in Uredbe št. 715/2009 uporabiti sorazmerna, pregledna in nediskriminatorna nadomestila in tarife. S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, bi se lahko sporna odločba zaradi kršitve teh pravic nanašala na tak subjekt. V teh okoliščinah je treba takemu subjektu priznati status stranke, ki jo zadeva taka odločba, in s tem pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper to odločbo v smislu člena 41(17) Direktive 2009/73 (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2015, E.ON Földgáz Trade, C‑510/13, EU:C:2015:189, točki 48 in 51).
24 Ob neobstoju ureditve Unije na zadevnem področju je treba v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti pristojna sodišča in procesna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki za pravne subjekte izhajajo iz prava Unije, ne da bi bila pri tem kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva (sodba z dne 16. julija 2020, Komisija/Madžarska (Cene za dostop do prenosnih omrežij električne energije in zemeljskega plina), C‑771/18, EU:C:2020:584, točka 62 in navedena sodna praksa).
25 Iz ustaljene sodne prakse v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva izhaja, da mora biti sodišče, da lahko odloči o sporu, ki se nanaša na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, na podlagi člena 47 Listine pristojno za preučitev vseh dejanskih in pravnih vprašanj, ki so upoštevna za rešitev spora, o katerem odloča (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Komisija/Madžarska (Cene za dostop do prenosnih omrežij električne energije in zemeljskega plina), C‑771/18, EU:C:2020:584, točka 64 in navedena sodna praksa).
26 V obravnavanem primeru predložitveno sodišče ugotavlja, da mu člen 129/B(1) zakona o oskrbi z zemeljskim plinom ne omogoča, da bi vsebinsko preučilo tožbo, ki jo je vložil gospodarski subjekt na trgu zemeljskega plina, na katerega se nanaša odločba nacionalnega regulativnega organa, kot je družba Global NRG, zgolj zato, ker ta gospodarski subjekt ni operater sistema. Ker naj te določbe nacionalnega prava ne bi bilo mogoče razlagati v skladu s členom 41(17) Direktive 2009/73, v smislu razlage iz točke 23 te sodbe, za navedeno nacionalno določbo ni mogoče šteti, da določa „ustrezne mehanizme“ v smislu tega člena 41(17) (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Komisija/Madžarska (Cene za dostop do prenosnih omrežij električne energije in zemeljskega plina), C‑771/18, EU:C:2020:584, točka 65 in navedena sodna praksa).
27 Če taka skladna razlaga ni mogoča, predložitveno sodišče na podlagi prava Unije člena 129/B(1) zakona o oskrbi z zemeljskim plinom ne bo smelo uporabiti le, če je obveznost iz člena 41(17) Direktive 2009/73 dovolj natančna in brezpogojna, da se lahko šteje, da ima neposredni učinek. Sklicevanje pravnega subjekta, kot je družba Global NRG, proti javnemu organu, kot je nacionalni regulativni organ, na določbo direktive, ki ni dovolj natančna in brezpogojna, da bi ji lahko bil priznan neposredni učinek, zgolj na podlagi prava Unije ne more pripeljati do tega, da sodišče države članice ne uporabi nacionalne določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 64 in navedena sodna praksa).
28 Določba prava Unije je na eni strani brezpogojna, če določa obveznost, ki ne vsebuje nobenega pogoja, in njena izvršitev ali učinki niso odvisni od nobenega akta institucij Unije ali držav članic, ter na drugi strani dovolj natančna, da se nanjo lahko sklicuje pravni subjekt, in jo uporabi sodišče, če določa obveznost z enopomenskimi izrazi. Poleg tega določba direktive državam članicam sicer dopušča določeno polje proste presoje pri sprejemanju pravil za njeno izvajanje, vendar je mogoče za določbo te direktive šteti, da je brezpogojna in natančna, ker državam članicam z enopomenskimi izrazi nalaga obveznost rezultata in ne vsebuje nobenega pogoja glede uporabe pravila, ki ga določa (sodba z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Neposredna uporaba), C‑205/20, EU:C:2022:168, točki 18 in 19 ter navedena sodna praksa).
29 V obravnavanem primeru je iz člena 41(17) Direktive 2009/73 razvidno, da morajo države članice določiti ustrezne mehanizme pravnih sredstev, v okviru katerih lahko vsaka stranka, ki jo zadeva odločitev, odločbo regulativnega organa izpodbija pred neodvisnim organom. Države članice sicer ohranijo določeno polje proste presoje pri določanju narave in podrobnih pravil teh mehanizmov pravnih sredstev ter oblike neodvisnega organa, vendar pa ta člen 41(17) državam članicam z enopomenskimi izrazi nalaga natančno določeno obveznost, ki ni odvisna od nikakršnega pogoja glede uporabe pravila, ki ga določa, ter tako brezpogojno in dovolj natančno določa jamstvo za vložitev pravnega sredstva v korist strank, ki jih zadeva odločitev (glej po analogiji sodbi z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točke od 22 do 29, in z dne 20. aprila 2023, Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (Občina Ginosa), C‑348/22, EU:C:2023:301, točka 67 in navedena sodna praksa).
30 Zato je treba členu 41(17) Direktive 2009/73 priznati neposredni učinek, tako da predložitveno sodišče ne bo smelo uporabiti nacionalnega prava, ki je v nasprotju s to določbo, če tega prava ne bi bilo mogoče razlagati v skladu z navedeno določbo.
31 Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 41(17) Direktive 2009/73 ob upoštevanju člena 47, prvi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero je samo operater prenosnega sistema zemeljskega plina opredeljen kot „stranka, ki jo zadeva“ odločba nacionalnega regulativnega organa o določitvi priključnine in omrežnine za ta sistem ter nadomestila za storitve, ki jih opravlja ta operater, in je zato le navedeni operater upravičen vložiti „učinkovito pravno sredstvo“ zoper to odločbo.
Stroški
32 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
Člen 41(17) Direktive 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES ob upoštevanju člena 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero je samo operater prenosnega sistema zemeljskega plina opredeljen kot „stranka, ki jo zadeva“ odločba nacionalnega regulativnega organa o določitvi priključnine in omrežnine za ta sistem ter nadomestila za storitve, ki jih opravlja ta operater, in je zato le navedeni operater upravičen vložiti „učinkovito pravno sredstvo“ zoper to odločbo.
Podpisi