Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 25. aprila 2024(1)
Zadeva C‑159/23
Sony Computer Entertainment Europe Ltd
proti
Datel Design and Development Ltd,
Datel Direct Ltd,
JS
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Intelektualna lastnina – Avtorska in sorodne pravice – Pravno varstvo računalniških programov – Direktiva 2009/24/ES – Člen 1 – Področje uporabe – Dejanja, za katera je potrebno dovoljenje – Člen 4(1) – Predelava računalniškega programa – Sprememba vsebine spremenljivk, ki so shranjene v lokalnem pomnilniku in se uporabljajo pri izvajanju programa“
Uvod
1. Računalniški programi morajo biti tako v skladu s pravom Unije kot mednarodnim pravom, ki se uporablja za Unijo,(2) varovani kot književna dela v smislu Bernske konvencije.(3) Ta opredelitev lahko vzbuja določene pomisleke. Čeprav ima namreč računalniški program lahko obliko „besedila“, torej seznama navodil, ki jih mora računalnik izvršiti, gre v mnogih pogledih za posebno besedilo, ki ni podobno nobeni drugi kategoriji književnih del.
2. Tak program ni namenjen temu, da ga uporabnik bere ali kako drugače neposredno uporablja, temveč temu, da upravlja delovanje naprave za obdelavo podatkov, torej računalnika. Računalniškega programa v obliki, v kateri se taki programi običajno distribuirajo uporabnikom, človek niti ne more brati, saj je namenjen temu, da ga izvaja naprava. Sicer pa je tudi tista oblika računalniškega programa, ki bi jo človek lahko bral, razumljiva samo tistim, ki so za to posebej usposobljeni, saj je zapisana v umetnem (programskem) jeziku, ki povprečnemu uporabniku teh programov najpogosteje ni razumljiv. Zato je za računalniške programe kot varovana dela z avtorskopravnega vidika posebej pomembna značilnost to, da je zaradi načina delovanja računalnikov ob vsaki uporabi programa običajno potrebno eno ali več dejanj reproduciranja programa, za katera je potrebno dovoljenje imetnika avtorske pravice na tem programu.
3. Zato ni presenetljivo, da je varstvo računalniških programov, kakor je zasnovano v pravu Unije, precej drugačno od „običajnega“ avtorskega prava in je bližje posebnemu sistemu varstva(4). Ta sistem varstva namreč imetnikom zagotavlja večji nadzor, na eni strani nad ravnanjem uporabnikov v njihovi zasebni sferi – torej na področju, ki je običajno zunaj področja uporabe avtorskega prava – in na drugi strani nad dejanji, v zvezi s katerimi avtor običajno nima monopola, na primer predelavo dela s strani uporabnika za lastne potrebe. Ta nadzor je tako obsežen, da je celo zgolj seznanitev z delom, ki je bistvena pri običajnih književnih delih, dovoljena le na podlagi izjeme, v omejenem obsegu in pod določenimi pogoji. Poleg tega so običajne avtorskopravne izjeme – že tista, ki jo imenujemo „zasebno kopiranje“ – iz ureditve varstva računalniških programov izključene.
4. Ne glede na to pa pri varstvu književnega dela velja pomembna in z njim neločljivo povezana omejitev, in sicer da je to književno delo načeloma omejeno na obliko izraza dela, torej na besedilo.
5. V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali in – če da – v kakšnem obsegu se lahko varstvo računalniških programov na podlagi prava Unije uporablja tudi onkraj besedila kot takega. Z drugimi besedami, do kod seže pojem „besedilo“ v primeru takih programov?
6. Konkretno gre za vprašanje, ali lahko pri video igrah tretje osebe ustvarijo – uporabniki pa brez dovoljenja imetnikov avtorskih pravic na teh igrah uporabljajo – programe, ki se poljudno imenujejo „programska oprema za goljufanje“ (cheat software) in olajšujejo igranje z izogibanjem nekaterim težavam, ki jih je zasnoval avtor igre. Zdi se mi, da bi želeli imetniki avtorskih pravic na teh video igrah „najboljše iz obeh svetov“, torej da bi bili v zelo obsežnem varstvu računalniških programov zajeti elementi, ki bi bili po „običajnem“ avtorskem pravu lahko upravičeni kvečjemu do precej bolj omejenega varstva.
7. Obravnavana zadeva pa presega zgolj področje video iger, saj lahko programska oprema, ki omogoča drugačno uporabo računalniških programov, kot so bili prvotno zasnovani, obstaja tudi na drugih področjih.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
8. Člen 4 Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (SOIL) o avtorski pravici, sprejete 20. decembra 1996 v Ženevi,(5) določa:
„Računalniški programi so varovani kot književna dela v smislu člena 2 Bernske konvencije. To varstvo se uporablja za računalniške programe, ne glede na način ali obliko, v kateri so izraženi.“
9. Podobna določba je v členu 10(1) Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine,(6) ki določa:
„Računalniški programi, bodisi v izvirni ali strojni [objektni] kodi, so po [Bernski konvenciji] varovani kot književna dela.“
Pravo Unije
10. Člen 1(2)(a) Direktive 2001/29/ES(7) določa:
„Razen v primerih iz člena 11 se ta direktiva ne dotika in ne vpliva na obstoječe določbe Skupnosti v zvezi s:
(a) pravnim varstvom računalniških programov“.
11. Člen 2(a) te direktive določa:
„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
(a) avtorjem za njihova dela.“
12. Člen 1 Direktive 2009/24/ES(8) določa:
„1. V skladu z določbami te direktive varujejo države članice računalniške programe z avtorsko pravico kot književna dela v smislu [Bernske konvencije]. Za namene te direktive obsega pojem ,računalniški programi‘ tudi pripravljalno gradivo za njihovo izdelavo.
2. Varstvo po tej direktivi se uporablja za vse oblike izraza računalniškega programa. Ideje in načela, ki so osnova kateremukoli elementu računalniškega programa, vključno s tistimi, ki so osnova njegovim vmesnikom, niso varovani z avtorsko pravico po tej direktivi.
3. Računalniški program uživa varstvo, če je izvirno delo v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev. Pri odločanju o njegovi primernosti za varstvo se ne uporabijo nobeni drugi kriteriji.
[…]“
13. Člen 4(1)(a) in (b) te direktive določa:
„Če ni v členu 5 in 6 drugače določeno, ima imetnik pravice v smislu člena 2 izključno pravico, da stori ali dovoli storiti:
(a) trajno ali začasno reproduciranje delov ali celotnega računalniškega programa, s katerim koli sredstvom in v kateri koli obliki. Kolikor nalaganje, prikazovanje, izvajanje, prenašanje ali shranjevanje računalniškega programa zahteva takšno reproduciranje, je za ta dejanja potrebno dovoljenje imetnika pravice;
(b) prevod, priredbo, aranžiranje ali vsako drugo predelavo računalniškega programa ter reproduciranje rezultatov teh predelav, vendar brez vpliva na pravice osebe, ki je spremembo opravila.“
14. Člen 5(1) navedene direktive določa:
„Če ni posebnih pogodbenih določb, za dejanja iz točk (a) in (b) člena 4(1) ni potrebno dovoljenje imetnika pravice, če so s strani zakonitega pridobitelja potrebna za uporabo računalniškega programa v skladu z njegovim namenom, vključno z odpravo napak.“
Nemško pravo
15. Zgoraj navedene določbe Direktive 2009/24 so bile v nemško pravo prenesene zlasti s členoma 69a in 69c Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte – Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 9. septembra 1965,(9) kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 23. junija 2021.(10)
Dejansko stanje, postopek in vprašanji za predhodno odločanje
16. Sony Computer Entertainment Europe Ltd (v nadaljevanju: Sony), družba s sedežem v Združenem kraljestvu, kot izključna imetnica licence za Evropo trži igralne konzole PlayStation in igre za te konzole. Družba Sony je tako do leta 2014 med drugim tržila igralno konzolo PlayStationPortable (PSP) in igro „MotorStorm: Arctic Edge“ za to konzolo.
17. Družbi Datel Design and Development Ltd in Datel Direct Ltd (v nadaljevanju skupaj: družbi Datel), prav tako s sedežem v Združenem kraljestvu, razvijata, proizvajata in distribuirata programsko opremo, zlasti razširitve k igralnim konzolam družbe Sony, med njimi programsko opremo „Action Replay PSP“ ter napravo Tilt FX, ki omogoča upravljanje igralne konzole PSP z gibanjem po prostoru.
18. Programska oprema družb Datel deluje izključno z originalnimi igrami družbe Sony. Programska oprema se zažene tako, da se igralna konzola PSP poveže z računalnikom, vanjo pa se vstavi ključek USB, ki naloži programsko opremo. Po ponovnem zagonu igralne konzole PSP lahko uporabnik na tej konzoli prikliče dodaten menijski ukaz „Action Replay“, prek katerega je mogoče spreminjati posamezne igre družbe Sony. Pri igri „MotorStorm: Arctic Edge“ sta to na primer možnosti, zaradi katerih ni več omejitev uporabe „turbo“ (booster) oziroma je na voljo del gonilnikov, ki bi se sicer aktivirali šele, ko bi bilo doseženo določeno število točk.
19. Družba Sony je na prvi stopnji zadeve v glavni stvari v bistvu predlagala, naj se družbama Datel prepove trženje njune programske opreme, ki se uporablja pri igrah in igralnih konzolah družbe Sony. Landgericht Hamburg (deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija) je predlogom družbe Sony s sodbo z dne 24. januarja 2012 delno ugodilo. Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija) pa je to sodbo po pritožbi spremenilo in tožbo družbe Sony v celoti zavrnilo.
20. Predložitveno sodišče, ki odloča o reviziji zoper sodbo Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu), navaja, da je uspeh te revizije odvisen od tega, ali uporaba zadevne programske opreme družb Datel posega v izključno pravico do predelave računalniškega programa. Pri tem pa se pojavljajo nejasnosti glede razlage člena 1, od (1) do (3), in člena 4(1)(b) Direktive 2009/24.
21. Po navedbah omenjenega sodišča družba Sony v postopku v glavni stvari med drugim trdi, da uporabniki s sporno programsko opremo družb Datel avtorskopravno nedopustno predelujejo programsko opremo, na kateri temeljijo njene igre, in da sta za to odgovorni družbaiDatel. Med strankama pa ni sporno, da niti zadevna programska oprema družb Datel niti njuni uporabniki nikakor nimajo dostopa do kode teh programov niti je ne spreminjajo. Ta programska oprema, ki teče hkrati z računalniškim programom družbe Sony, namreč spreminja le vsebino spremenljivk, ki jih je varovani računalniški program shranil v glavni pomnilnik in jih uporablja med delovanjem programa.
22. V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali se posega v področje varstva računalniškega programa v skladu s členom 1, od (1) do (3), Direktive 2009/24/ES, če se ne spremeni objektna ali izvorna koda računalniškega programa ali njegova reprodukcija, temveč drug program, ki teče hkrati z varovanim računalniškim programom, spremeni vsebino spremenljivk, ki jih je varovani računalniški program naložil v glavni pomnilnik in se uporabljajo med delovanjem programa?
2. Ali gre za predelavo v smislu člena 4(1)(b) Direktive 2009/24/ES, če se ne spremeni objektna ali izvorna koda računalniškega programa ali njegova reprodukcija, temveč drug program, ki teče hkrati z varovanim računalniškim programom, spremeni vsebino spremenljivk, ki jih je varovani računalniški program naložil v glavni pomnilnik in se uporabljajo med delovanjem programa?“
23. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je Sodišče prejelo 15. marca 2023. Pisna stališča so predložile stranke iz postopka v glavni stvari in Evropska komisija. Vse te stranke so bile zastopane na obravnavi 25. januarja 2024.
Analiza
24. Spor o glavni stvari se nanaša na domnevno kršitev izključne pravice družbe Sony na podlagi člena 4(1)(b) Direktive 2009/24, da dovoli vsako predelavo računalniškega programa, na katerem ima ta družba avtorske pravice. Predložitveno sodišče je postavilo dve vprašanji za predhodno odločanje, ki sta po njegovem mnenju neodvisni drugo od drugega. Vendar odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje neizogibno vpliva na odgovor na drugo vprašanje. Zato bom drugo vprašanje obravnaval zelo na kratko.
25. Uvodoma moram ugotoviti, da se postopek v glavni stvari in torej vprašanji za predhodno odločanje nanašata samo na domnevne kršitve izključnih pravic družbe Sony na njenih računalniških programih s strani družb Datel, ker uporabniki teh programov uporabljajo programsko opremo družb Datel. Vprašanji se torej ne nanašate niti na morebitne kršitve pravic družbe Sony s strani družb Datel pri razvoju svoje programske opreme, niti na odgovornost družb Datel zaradi morebitne kršitve drugih pravic družbe Sony, ki niso avtorske pravice, na primer kršitev znamke ali nelojalna konkurenca, niti na odgovornost uporabnikov sporne programske opreme. Zato teh vprašanj v teh sklepnih predlogih ne bom obravnaval.
26. Bom pa – čeprav se spor o glavni stvari, kot je bilo potrjeno na obravnavi, ne nanaša niti na morebitno kršitev avtorskih pravic družbe Sony na drugih elementih njenih video iger, kot so računalniški programi, na katerih temeljijo te igre – to vprašanje na kratko obravnaval v obsegu, v katerem ga je izpostavila Komisija in v katerem sta stranki o tem razpravljali na obravnavi.
Prvo vprašanje za predhodno odločanje
27. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1, od (1) do (3), Direktive 2009/24 razlagati tako, da varstvo, ki ga ta direktiva zagotavlja na podlagi te določbe, zajema vsebino spremenljivk, ki jih varovani računalniški program naloži v glavni pomnilnik in se uporabljajo med njegovim delovanjem, če drug program, ki teče hkrati z varovanim računalniškim programom, to vsebino spremeni, pri tem pa se ne spremeni objektna ali izvorna koda tega programa.
28. Z drugimi besedami, predložitveno sodišče prosi Sodišče za pojasnilo glede predmeta varstva, ki je z Direktivo 2009/24 zagotovljeno računalniškim programom.
Predmet varstva na podlagi Direktive 2009/24
29. Pojem „računalniški program“ v Direktivi 2009/24 ni opredeljen. V skladu z obrazložitvijo Direktive 91/250/ES,(11) ki je bila z Direktivo 2009/24 kodificirana, opredelitev ni bila vključena zaradi preprečitve morebitnega zastaranja take opredelitve s tehničnim napredkom.(12) Ta skrb se zdi odveč, saj se je še vedno povsem mogoče opirati na opredelitev iz navedene obrazložitve, po kateri ta pojem zajema „sklop navodil s ciljem, da sistem za obdelavo podatkov, ki se imenuje računalnik, izvede določene naloge“.(13) Navedena opredelitev, na katero tehnični napredek nikakor ni vplival, je idealno izhodišče za analizo predmeta varstva po Direktivi 2009/24.
30. Čeprav pojem „računalniški program“ ni pravno opredeljen, vsebuje Direktiva 2009/24 nekaj pojasnil glede predmeta in narave varstva, ki ga zagotavlja.
31. Tako, na prvem mestu, člen 1(1) te direktive določa, da so računalniški programi varovani z avtorsko pravico kot književna dela. Ta določba ima posledice tako za obseg kot naravo zadevnega varstva.
32. Na drugem mestu, varstvo se v skladu s členom 1(2) navedene direktive uporablja za vse oblike izraza računalniškega programa, razen za vse ideje in načela, ki so osnova kateremu koli elementu takega programa. Ker gre za splošno avtorskopravno načelo, je pomembno, da je zakonodajalec ocenil, da ga je treba v normativnem delu Direktive 2009/24 izrecno potrditi.
33. Nazadnje, na tretjem mestu, člen 1(3) te direktive določa pogoj za upravičenost do varstva, in sicer da je varovan vsak izviren računalniški program, torej tisti, ki je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev, in da je izključena uporaba vseh drugih meril. Čeprav ta določba ne določa posebej zahtevnega pogoja za upravičenost do zadevnega varstva računalniškega programa, pa se zdi, da s tem, ko v skladu z uvodno izjavo 8 Direktive 2009/24 med drugim izključuje vsakršno presojo njegove kakovosti ali estetske vrednosti, izključuje ločeno varstvo posameznih elementov, ki niso intelektualna stvaritev avtorja programa.
34. Ti elementi opredelitve predmeta varstva iz same Direktive 2009/24 so bili oblikovani in pojasnjeni v sodni praksi Sodišča.
35. Tako je Sodišče ob sklicevanju na člen 10(1) sporazuma TRIPS v sodbi Bezpečnostní softwarová asociace(14) menilo, da se varstvo na podlagi Direktive 91/250, katere ustrezne določbe so povsem enake tistim iz Direktive 2009/24, nanaša na računalniški program v vseh oblikah svojega izraza, ki omogočajo njegovo reprodukcijo v različnih programskih jezikih, kot sta izvirna koda in objektna koda.(15) Sodišče je v navedeni sodbi presodilo, da grafični uporabniški vmesnik ni taka oblika izraza računalniškega programa, ampak zgolj element tega programa, s katerim uporabniki uporabljajo navedeni program, in da zato ni upravičen do varstva po Direktivi 91/250.(16)
36. Sodišče je nato na podlagi teh preudarkov iz varstva na podlagi Direktive 91/250 izključilo elemente, kot so funkcionalnosti računalniškega programa, programski jezik in format podatkovnih datotek, uporabljenih v računalniškem programu.(17) Edina izjema bi se nanašala na položaj, v katerem bi se kopirali deli izvirne ali objektne kode programskega jezika ali formata podatkovnih datotek, saj bi v tem primeru šlo za delno reproduciranje računalniškega programa.(18) To pojasnilo pa ne zadeva funkcionalnosti programa, saj je razlika med (izvorno ali objektno) kodo programa in njegovimi funkcionalnostmi jasna in precejšnja.
37. Iz te sodne prakse izhaja, da sta v praksi obliki izraza računalniških programov, ki sta varovani na podlagi Direktive 2009/24, izvorna in objektna koda,(19) ker omogočata, da se zadevni program v celoti ali delno reproducira. Nasprotno pa drugi elementi računalniškega programa v širšem smislu, kot so med drugim njegove funkcionalnosti, niso varovani s to direktivo.
38. Taka razlaga Direktive 2009/24 ali njene predhodnice, torej da omejujeta varstvo na izvorno in objektno kodo računalniškega programa, je skladna z naravo avtorskopravnega varstva le-teh kot književnih del, kar je sistem varstva, za katerega se je odločil zakonodajalec Unije. Tako varstvo se neizogibno nanaša na besedilo dela, saj se v zvezi s književnim delom izraz intelektualne stvaritve avtorja odraža v besedilu. Pri računalniškem programu pa je besedilo koda, torej strukturiran sklop navodil, po katerih mora naprava opravljati naloge, ki jih je opredelil avtor programa.
39. Res je, da računalniški program v širšem smislu ni samo njegova koda. Kar uporabnika zanima in zaradi česar kupi računalniški program, namreč ni možnost seznanitve s kodo tega programa – te možnosti običajno sploh nima, saj se mu program dobavi zgolj v obliki objektne kode – temveč funkcionalnosti navedenega programa, ki s pomočjo računalnika omogočajo doseganje nekega rezultata.
40. Posebnost avtorskopravnega varstva računalniških programov pa je prav v namerni omejenosti na „književni“ izraz programa v obliki kode. Pri Direktivi 2009/24 je ta volja zakonodajalca Unije zelo jasno razvidna iz njenega člena 1(1) in (2), v skladu s katerim so računalniški programi varovani kot književna dela, to varstvo pa se uporablja le za njihov izraz, ne pa tudi za ideje in načela, na katerih temeljijo. Ta pojasnila dopuščajo le ozko polje proste presoje pri razlagi določb te direktive glede predmeta varstva in njegovih omejitev.
41. Omejitev varstva računalniških programov na njihov izraz v obliki kode je skladna tudi s ciljem tega varstva. Ta cilj pa je varstvo avtorjev programov pred nedovoljenim reproduciranjem in kopiranjem teh programov, kar je v digitalnem okolju zelo enostavno in poceni, ter pred distribucijo „piratskih“ kopij teh programov. Ne sme pa varstvo računalniških programov ovirati niti razvoja konkurenčne ali združljive programske opreme – če ta ni zgolj kopija obstoječih programov – niti tega, da zakoniti uporabniki programe uporabljajo zasebno.(20) Zato je logično, da je Sodišče varstvo omejilo na tiste oblike izrazov, ki omogočajo popolno ali delno reproduciranje računalniškega programa.(21)
42. To so torej ugotovitve, na podlagi katerih je treba analizirati problematiko iz prvega vprašanja za predhodno odločanje.
Uporaba v tej zadevi
43. Naj spomnim, da se s prvim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali varstvo računalniških programov na podlagi Direktive 2009/24 zajema „vsebino spremenljivk“, ki jih tak program vnese v računalniški pomnilnik in nato uporablja med izvajanjem. Zato se je treba najprej vprašati, kaj pomeni izraz „vsebina spremenljivk“, ki ga je uporabilo predložitveno sodišče.
44. Kot v svojih stališčih pojasnjuje družba Sony, „spremenljivka“ v informatiki pomeni prostor v pomnilniku računalnika, kamor se med izvajanjem računalniškega programa vnesejo informacije – z drugo besedo podatki – do katerih ima ta program dostop, da te informacije uporabi pri izvajanju svojih nalog. Programska koda običajno opredeljuje parametre spremenljivke, na primer njen prostor v pomnilniku, njeno ime, vrsto podatkov, ki se lahko tja vstavijo, ipd.(22) Konkretna informacija, ki se vnese v tak prostor, se imenuje „vrednost“ spremenljivke. Če se parametri spremenljivke med izvajanjem programa ne spremenijo, se lahko njena vrednost spremeni na podlagi informacij, ki jih program pridobi od zunaj, na primer od uporabnika.
45. Kot sem navedel, so parametri spremenljivk sestavni del programske kode in so, če so izvirni, upravičeni do varstva na podlagi Direktive 2009/24.
46. Iz navedenega dejanskega stanja pa je razvidno, da zadevna programska oprema družb Datel teh parametrov ne spreminja. Kar se spremeni, je vrednost spremenljivk, torej podatkov, ki se vnesejo v te prostore v pomnilniku računalnika in jih nato program družbe Sony v skladu z navodili v svoji kodi upošteva pri izvajanju različnih nalog. Predložitveno sodišče torej z izrazom „vsebina spremenljivk“ neizogibno misli na vrednost spremenljivk. S prvim vprašanjem se torej sprašuje, ali Direktiva 2009/24 imetniku avtorskih pravic na računalniškem programu omogoča, da nasprotuje temu, da se vrednost spremenljivk, ki se v pomnilnik računalnika vnesejo med izvajanjem tega programa, zaradi delovanja drugega programa spremeni v primerjavi z vrednostjo, ki bi bila vnesena zgolj zaradi delovanja prvega programa.
47. Po mojem mnenju bi bilo treba na to vprašanje iz več razlogov odgovoriti nikalno.
48. Prvič, vrednost spremenljivk ni sestavni del kode računalniškega programa. Računalnik pri izvajanju kode proizvede in ponovno uporabi le podatke, ki niso del kode. Podobno je vsebina teh sklepnih predlogov z vidika programske opreme za obdelavo besedila, s pomočjo katere so sestavljeni, zunanji podatek. Ti podatki ne obstajajo niti takrat, ko avtor program izdela, niti med njegovim nalaganjem v pomnilnik računalnika, saj so ustvarjeni šele med izvajanjem programa. Zato ne morejo omogočati reproduciranja programa niti dela programa. Kot pa sem navedel,(23) varstvo na podlagi Direktive 2009/24 v skladu s sodno prakso Sodišča zajema samo kodo računalniških programov, saj je koda – tako izvorna kot objektna – tista, ki omogoča reproduciranje programa.
49. Drugič, vrednost spremenljivk ne izpolnjuje merila izvirnosti iz člena 1(3) Direktive 2009/24, saj ni lastna intelektualna stvaritev avtorja programa. Pri programih, kakršne so video igre družbe Sony, je namreč vrednost zadevnih spremenljivk posledica poteka igre in torej v bistvu posledica ravnanja igralca. Res je, da je avtor zasnoval kategorije spremenljivk, ki se shranijo, in pravila, v skladu s katerimi se njihova vrednost med igro določi. Ta vrednost pa je sama po sebi zunaj ustvarjalnega nadzora avtorja, saj je nujno odvisna od dejavnikov, ki so vnaprej nepredvidljivi, kakršno je na primer je ravnanje igralca. Navedena vrednost zato ne more biti avtorskopravno varovana.
50. Tretjič, kot ugotavlja tudi Komisija, je vrednost spremenljivk, ustvarjenih s programom, le prehodna, začasna in vmesna, ker se lahko med izvajanjem programa spremeni in je pri naslednjem izvajanju tega programa pogosto spet na ničli. In čeprav je Sodišče potrdilo, da ni nujno, da je izraz stvaritve avtorja trajen, da bi bil upravičen do varstva na podlagi Direktive 2009/24, je zahtevalo, da je predmet varstva mogoče dovolj natančno in objektivno opredeliti.(24) Te zahteve po mojem mnenju in v nasprotju z zatrjevanjem družbe Sony ne izpolnjuje element, kot je vrednost spremenljivk, ki jo računalniški program ustvari med izvajanjem in ki ni le kratkotrajna, ampak se tudi ves čas spreminja, tako pri trenutnem kot vsakem poznejšem izvajanju, zlasti če te spremembe niso odvisne od stvaritve avtorja, temveč zunanjih dejavnikov, na primer ravnanja uporabnikov dela.
51. Opozoriti moram, da v obravnavani zadevi te težave ni mogoče odpraviti z ugotovitvijo, da avtorskopravno varstvo zajema vse možne vrednosti spremenljivk v računalniškem programu, saj v tem primeru ne bi bilo kršitve. Programska oprema, kot je programska oprema družbe Datel, ne spreminja parametrov spremenljivk, pač pa samo njihovo vrednost. Če bi bile torej vse možne vrednosti del varovanega programa, ne bi prišlo do nobene spremembe.
52. Iz stališč družbe Sony pa je razvidno, da ne gre toliko za vrednosti spremenljivk kot takih, ki bi jih želela ta družba zaščititi, temveč posledice teh različnih vrednosti za potek igre ali – kot je navedla družba Sony – „izkušnjo pri igranju igre, ki jo je ustvaril programer“.
53. Po mnenju družbe Sony se ustvarjalnost izumitelja izraža v celotnem poteku programa. Vrednost spremenljivk pa je tista, od katere je odvisno, katera od različnih možnosti poteka programa bo dejansko izbrana. Te faze, po katerih program poteka, so predpogoj za obliko, v kateri se izrazi program, ki se izvaja v skladu z določenimi pravili igre, shranjenimi v izvorni kodi, ta pa je bistveni rezultat dela razvijalca igre.
54. Kljub temu pa se mi zdi, da družba Sony z besednimi zvezami „izkušnja pri igranju igre“, „potek programa“, „oblika, v kateri se izrazi“ program ali celo „pravila igre“ dejansko misli na delovanje programa ali ideje in načela, na katerih ta program temelji. Poleg tega družba Sony v svojih stališčih priznava, da se v obravnavanem primeru sprememba spremenljivk nanaša na delovanje programa in da sprememba spremenljivke pomeni poseg v izvajanje programa.
55. V nasprotju z zatrjevanjem družbe Sony pa se sodna praksa, navedena v točkah 35 in 36 teh sklepnih predlogov, ne nanaša „konkretno na neodvisno varstvo funkcionalnosti […] in uporabniških vmesnikov“, zato bi lahko za nekatere spremembe pri delovanju programa veljal monopol avtorja. V navedeni sodni praksi je področje uporabe varstva na podlagi Direktive 2009/24 opredeljeno tako, da so med drugim izključene funkcionalnosti računalniških programov, torej naloge, ki jih računalnik s temi programi lahko izvede, in način izvedbe teh nalog.
56. Res pa je, da se zadevna sodna praksa ne nanaša na predelavo, ki je obravnavana v tej zadevi, ampak na reprodukcijo ali posnemanje elementov, katerih varstvo se je uveljavljalo. Vendar ne vidim nobenega razloga za to, da se ta sodna praksa v obravnavani zadevi ne bi uporabila. To pa zato, ker – prvič – predmeta varstva ni mogoče razlikovati glede na zadevno izključno pravico, če besedilo Direktive 2009/24 ne vsebuje izrecne določbe o tem. Drugič, z vidika cilja varstva se s tem, da zakoniti uporabnik računalniškega programa spremeni način njegovega delovanja, precej manj posega v interese imetnika avtorske pravice na tem programu, kot pa če izdelovalec konkurenčnega programa reproducira funkcionalnosti tega programa. Zato ni razloga, da bi bilo varstvo pred tako predelavo širše od varstva pred reproduciranjem.
57. Zato po mojem mnenju ob upoštevanju besedila upoštevnih določb Direktive 2009/24 in upoštevne sodne prakse(25) to, da zakoniti uporabnik programa med uporabo tega programa in brez spremembe kode spremeni način njegovega delovanja na način, ki ni skladen z nameni njegovega ustvarjalca – ne glede na to, ali do tega pride s pomočjo programske opreme tretjih oseb ali ne – ne pomeni kršitve avtorskih pravic na računalniškem programu. Podobno avtor kriminalnega romana ne more bralcu prepovedati, da na koncu romana preveri, kdo je morilec, čeprav si s tem pokvari bralni užitek in izniči prizadevanja avtorja glede vzdrževanja napetosti. Varstvo, ki ga uveljavlja družba Sony, je poleg tega neuresničljivo, saj morda igralec igre preprosto ne želi ali ne zmore igrati na način, ki si ga je zamislil avtor, igra pa ne poteka v skladu s predvidevanji. Ali gre pri tem tudi za poseg v pravice imetnika pravice?
58. Nazadnje, družba Sony trdi – in to je po mojem mnenju resnična težava – da zadevni program družb Datel „parazitira na programu [družbe Sony]“. Vendar je treba ugotoviti, da gre pri tem argumentu bolj za vprašanje s področja prava nelojalne konkurence. Avtorsko pravo pa – čeprav varuje pred ponarejanjem in piratstvom – nikakor ne varuje pred tem, da bi nekdo drug določeno delo uporabil kot podlago za svojo lastno stvaritev, če ne bi šlo za nezakonito reproduciranje varovanega dela.
Predlog odgovora
59. Iz navedenega po mojem mnenju izhaja, da je treba člen 1, od (1) do (3), Direktive 2009/24 razlagati tako, da varstvo, ki ga ta direktiva zagotavlja na podlagi te določbe, ne zajema vsebine spremenljivk, ki jih varovani računalniški program naloži v glavni pomnilnik in se uporabljajo med delovanjem tega programa, če drug program, ki teče hkrati z varovanim računalniškim programom, to vsebino spremeni, pri tem pa se ne spremeni objektna ali izvorna koda tega programa.
Drugo vprašanje za predhodno odločanje
60. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali gre pri položaju, opisanem v prvem vprašanju za predhodno odločanje, za dejanje, za katero velja izključna pravica avtorja na podlagi člena 4(1)(b) Direktive 2009/24, torej predelavo računalniškega programa. V skladu s pojasnili iz predloga za sprejetje predhodne odločbe to drugo vprašanje ni odvisno od odgovora na prvo vprašanje. Vprašanje je torej, ali lahko gre za predelavo računalniškega programa ne glede na to, da vsebina spremenljivk ni predmet varstva na podlagi Direktive 2009/24.
61. Odgovor na tako oblikovano drugo vprašanje je lahko samo nikalen. Obseg izključnih pravic na podlagi Direktive 2009/24 ne more biti širši od predmeta varstva na podlagi te direktive. Z drugimi besedami, v delu, v katerem se člen 4(1)(b) navedene direktive nanaša na „predelavo računalniškega programa“, je treba izraz „računalniški programi“ nujno razumeti tako, da gre za elemente, varovane na podlagi člena 1 te direktive. Odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje torej izhaja neposredno iz odgovora na prvo, tako da na drugo vprašanje ni treba posebej odgovoriti.
Dodatni preudarki
62. Analizo te zadeve želim dopolniti z nekaj ugotovitvami, ki se nanašajo, prvič, na okoliščine spora o glavni stvari in, drugič, na vprašanja, izpostavljena v stališčih Komisije.
Oseba, ki je odgovorna za predelavo
63. Če bi Sodišče kljub odgovoru, ki ga predlagam na prvo vprašanje za predhodno odločanje, menilo, da varstvo na podlagi Direktive 2009/24 zajema vsebino spremenljivk iz spora o glavni stvari, bi moralo po mojem mnenju, da bi predložitvenemu sodišču zagotovilo celovit in uporaben odgovor za rešitev tega spora, odgovoriti na vprašanje, kdo bi bil odgovoren za morebitno kršitev avtorskih pravic na teh spremenljivkah zaradi uporabe programske opreme, kakršna je ta družb Datel.
64. V postopku v glavni stvari gre namreč za spor med družbo Sony in družbama Datel v zvezi z odgovornostjo družb Datel. Vendar naj ta odgovornost ne bi izhajala iz kršitve avtorskih pravic družbe Sony, s tem da sta družbi Datel razvili programsko opremo, temveč iz nepooblaščene predelave računalniškega programa družbe Sony, ki je bila resda izvedena s pomočjo te programske opreme, vendar pa so jo izvedli uporabniki navedenega računalniškega programa, ki so večinoma nedvomno zakoniti pridobitelji v smislu člena 5(1) Direktive 2009/24. Načeloma bi torej morali biti odgovorni ti uporabniki, saj so oni tisti, ki izvedejo dejanje, za katero je potrebno dovoljenje, torej predelavo računalniškega programa. Družbi Datel jim v obliki svoje programske opreme zgolj zagotovita potrebno orodje.
65. Stranke so bile o tem vprašane na obravnavi. Družba Sony in Komisija menita, da bi moralo Sodišče po analogiji s sodno prakso, ki se nanaša na pravico do priobčitve javnosti iz člena 3 Direktive 2001/29, krog odgovornih oseb razširiti na proizvajalce programske opreme, kakršni sta družbi Datel.
66. Res je, da je Sodišče v navedeni sodni praksi za neposredno odgovorne za kršitve pravice do priobčitve javnosti štelo nekatere kategorije posrednikov v postopku obveščanja, za katere bi bilo mogoče trditi, da so bili kvečjemu posredno odgovorni.(26) Sodišče je namreč menilo, da te osebe „ob popolnem zavedanju posledic svojega ravnanja svojim strankam omogoča[jo] dostop do varovanega dela, še zlasti, če te stranke brez tega posredovanja razširjanega dela načeloma ne bi mogle uživati“, kar je po mnenju Sodišča „dejanje priobčitve“.(27) Zato je lahko Sodišče presodilo, da dejanje priobčitve izvajajo upravljavci različnih obratov, opremljeni z javno dostopnimi televizijskimi sprejemniki,(28) osebe, ki na spletu objavljajo hiperpovezave na vsebine, ki niso prosto dostopne, ali celo distribuirajo opremo z vnaprej nameščenimi takimi povezavami,(29) ali osebe, ki upravljajo spletišče za izmenjavo vsebin, ki prispeva k nezakonitim dejanjem priobčitve javnosti.(30)
67. Ne glede na to pa je treba upoštevati posebnost pravice do priobčitve javnosti in dejanj, na katere se ta nanaša. Za priobčitev javnosti sta namreč potrebni dve strani, in sicer avtor priobčitve in javnost. Posrednik,(31) ki bodisi olajša priobčitev, ki bi bila brez njega nemogoča ali izjemno otežena, bodisi razširi krog oseb v javnosti, ki ima dostop do dela, s čimer izvede sekundarno priobčitev novi javnosti, s tem določeni javnosti omogoči dostop do varovanih predmetov. Zato niso jasne vloge različnih akterjev, tveganje za temeljne interese imetnikov avtorskih pravic pa je večje. Sodišče je v teh okoliščinah priznalo neposredno odgovornost takih oseb v določenih okoliščinah, da bi imetnikom zagotovilo visoko raven varstva, ki se zahteva z Direktivo 2001/29.
68. V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje priobčitve javnosti, temveč za pravico dovoliti „vsako predelavo“ računalniškega programa, ki je posebnost Direktive 2009/24 in nima ustreznice v Direktivi 2001/29. Dejanja predelave – vsaj tista iz postopka v glavni stvari – uporabnikom ne omogočajo dostopa do varovanega dela, saj imajo ti do njega že dostop, večinoma na zakonit način. Pri teh dejanjih prav tako nista potrebni dve strani, saj jih uporabniki izvedejo sami pri uporabi računalniških programov družbe Sony. Zato posrednika ne more biti in družbi Datel to tudi nista. To, da je zadevna programska oprema družb Datel zasnovana posebej za delovanje z računalniškimi programi družbe Sony in da uporabnikom omogoča, da jih predelajo,(32) na to ugotovitev ne vpliva. Vloge so jasno razdeljene, interesi imetnikov avtorskih pravic na računalniških programih pa zadostno varovani, med drugim zaradi danes zelo razširjenega načina njihove distribucije prek uporabniških licenc in pogodbenih določil, ki zavezujejo uporabnike. Kot sem že omenil, poleg tega cilj Direktive 2009/24 ni varstvo teh imetnikov pred razvojem in uporabo programske opreme, ki je združljiva z njihovo, temveč pred ponarejanjem in piratstvom.
69. Za položaj v obravnavani zadevi in okoliščine, ki jih je Sodišče analiziralo v zadevah v zvezi s pravico do priobčitve javnosti, zato ni mogoče preprosto trditi, da so analogni. Po mojem mnenju niti ni zaželeno, da bi si Sodišče tako analogijo prizadevalo vzpostaviti, saj so vprašanja v zvezi z zadevnima izključnima pravicama zelo različna. Če bi torej Sodišče presodilo, da varstvo na podlagi Direktive 2009/24 zajema vsebino spremenljivk iz obravnavane zadeve, bi moralo po mojem mnenju predložitveno sodišče opozoriti tudi na to, da so za morebitne kršitve avtorskih pravic na tej vsebini neposredno odgovorni zgolj uporabniki programske opreme, ki jo lahko spremenijo, in da lahko proizvajalci te programske opreme, kakršni sta družbi Datel, nosijo zgolj sekundarno odgovornost, ki pa v pravu Unije ni harmonizirana in lahko torej izhaja le iz nacionalnega prava.
Varstvo na podlagi Direktive 2001/29
70. Komisija v svojih stališčih meni, da je treba analizirati tudi vidik, ki v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni bil izpostavljen, in sicer morebitno varstvo elementov video iger družbe Sony zunaj računalniškega programa kot takega, na primer grafičnih, zvočnih, vizualnih in besedilnih elementov ali celo njihovo „pripovedno strukturo“.(33) Komisija se opira na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero so video igre kompleksne in pri katerih so tudi elementi, ki niso računalniški program kot tak, lahko zaščiteni po Direktivi 2001/29,(34) varstvo pa lahko med drugim uživajo tudi uporabniški vmesniki računalniških programov.(35)
71. Komisija s tem spodbuja k razmišljanju o temi, ki je zagotovo zanimiva. Predlagam pa, da se ta vidik iz naslednjih razlogov ne analizira.
72. Prvič, predmet spora o glavni stvari je samo domnevna kršitev pravic družbe Sony na podlagi Direktive 2009/24, in to je tudi edini akt prava Unije, za razlago katerega prosi predložitveno sodišče. Res je, da so stranke na obravnavi razpravljale o tem, ali bi bilo mogoče ta predmet razširiti tako, da bi bila zajeta tudi Direktiva 2001/29. Ne glede na to pa so vsa vprašanja v zvezi z zadnjenavedeno direktivo hipotetična in niso nedvoumno koristna za rešitev spora.
73. Drugič, ker kršitev pravic na podlagi Direktive 2001/29 v postopku v glavni stvari ni bila uveljavljana, ne vemo niti tega, za katere elemente video iger družbe Sony bi lahko šlo, niti tega, v čem naj bi bila morebitna kršitev. Hipoteze Komisije v zvezi s tem so torej zgolj teoretične in nimajo nobene podlage v trditvah in argumentih iz te zadeve.
74. Tretjič, po mojem mnenju je zelo verjetno, da bi bili – tako kot pri morebitni kršitvi pravic na podlagi Direktive 2009/24 – za kršitev pravic na podlagi Direktive 2001/29 v takem primeru, kakršen je obravnavani, neposredno odgovorni uporabniki video iger in le posredno proizvajalec programske opreme, kakršni sta družbi Datel. Vse ugotovitve, ki sem jih predstavil v točkah od 63 do 69 teh sklepnih predlogov, ostajajo enake.
75. Četrtič in zadnjič, ne strinjam se s prepričanjem Komisije, da bi do kršitve pravice reproduciranja, varovane s členom 2(a) Direktive 2001/29, prišlo s tem, da bi tisti, ki bi video igre družbe Sony zakonito pridobili, uporabljali programsko opremo družb Datel.
76. Res je sicer, da se grafični elementi teh iger med izvajanjem programa reproducirajo na računalniških zaslonih uporabnikov. Vendar med drugim v primeru pripisovanja te reprodukcije uporabnikom(36) ne vidim razloga – kar trdi Komisija – da se za tako reproduciranje ne bi uporabljala izjema iz člena 5(1) Direktive 2001/29. Sodišče je že presodilo, da se ta določba uporablja za reproduciranje določenega dela na zaslonu ob sprejemu televizijskih oddaj v zasebnem krogu.(37) Tako kot reproduciranje televizijske oddaje na zaslonu tudi reproduciranje grafičnih elementov video igre na računalniškem zaslonu izpolnjuje pogoje iz člena 5(1) Direktive 2001/29. Je namreč začasno in prehodno, je sestavni in bistveni del tehnološkega procesa, njegov edini namen je zakonita uporaba dela(38) in nima nobenega neodvisnega ekonomskega pomena, saj je zakoniti pridobitelj video igre že plačal kupnino.
77. Nasprotno pa je po mojem mnenju v zvezi s „pripovedno strukturo“ video igre v teh okoliščinah težko govoriti o „reprodukciji“. Čeprav zakoniti pridobitelj igre to strukturo ob uporabi igre morda spremeni, pa s tem ne krši izključnih pravic imetnika avtorskih pravic na podlagi Direktive 2001/29.
78. Zato predlagam, da se analiza v obravnavani zadevi omeji samo na razlago Direktive 2009/24.
Predlog
79. Na podlagi navedenega predlagam, da se na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), odgovori:
Člen 1, od (1) do (3), Direktive 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov
je treba razlagati tako, da
varstvo, ki ga ta direktiva zagotavlja na podlagi te določbe, ne zajema vsebine spremenljivk, ki jih varovani računalniški program naloži v glavni pomnilnik in se uporabljajo med delovanjem tega programa, če drug program, ki teče hkrati z varovanim računalniškim programom, to vsebino spremeni, pri tem pa se ne spremeni objektna ali izvorna koda tega programa.