SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)
z dne 12. maja 2011
Zadeva F‑66/10
AQ
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje 2009 – Naziv ocenjevalca, ki je nižji od naziva uslužbenca – Ocena učinkovitosti za del referenčnega obdobja – Nedoločitev ciljev, ki jih mora uslužbenec doseči“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero AQ predlaga, prvič, razglasitev ničnosti svojega ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2008, odločbe, s katero sta mu bili za obdobje 2009 dodeljeni dve napredovalni točki, in odločbe organa, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), z dne 12. maja 2010 o zavrnitvi njegove pritožbe zoper navedeno poročilo ter, drugič, naj se Komisiji naloži, naj mu plača 25.000 EUR kot nadomestilo za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi teh odločb.
Odločitev: Ocenjevalno poročilo tožeče stranke za ocenjevalno in napredovalno obdobje 2009 ter odločba, s katero sta ji bili za isto obdobje dodeljeni dve napredovalni točki, se razglasita za nična. Komisiji se naloži, da tožeči stranki plača 2000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Komisija nosi vse stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Naziv ocenjevalca, ki je nižji od naziva ocenjevanega uradnika – Dopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
2. Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Ocenjevalec, ki izvaja svoje pristojnosti v okviru nadomeščanja – Dopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
3. Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Uradnik, ki je bil med ocenjevalnim obdobjem razporejen na drugo delovno mesto
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
4. Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Obveznost določitve ciljev, ki jih je treba doseči
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
5. Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Določitev ciljev, ki jih je treba doseči – Pojem
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
6. Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, s katerim ni bilo zagotovljeno ustrezno povračilo za nepremoženjsko škodo
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 43 in 91)
1. Iz nobene določbe Kadrovskih predpisov niti iz nobenega načela prava na področju javne uprave Unije ne izhaja, da lahko uradnika ocenjuje samo uradnik, ki ima višji naziv kot on. Nasprotno, Kadrovski predpisi ne določajo nespremenljivega ujemanja med določenimi nalogami in določenim nazivom.
Prav tako okoliščina, da ima ocenjevalec nižji naziv kot ocenjevani uradnik, ne pomeni navzkrižja interesov. Ker namreč ocenjevani uradnik in njegov ocenjevalec ne kandidirata za napredovanje v isti naziv in si torej v zvezi s tem ne konkurirata, se ocenjevalec nikakor ne more znajti v skušnjavi, da bi uspešnost ocenjevanega uradnika ocenil prenizko, saj možnosti za napredovanje ocenjevalca v višji naziv niso neposredno povezane s presojo poklicnih odlik ocenjevanega uradnika.
(Glej točki 45 in 46.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 8. julij 2008, Komisija proti Economidisu, T‑56/07 P, točki 59 in 60; 18. junij 2009, Komisija proti Traoréju, T‑572/08 P, točka 41;
Sodišče za uslužbence: 5. maj 2010, Bouillez in drugi proti Svetu, F‑53/08, točka 80.
2. Bilo bi v nasprotju z zahtevami po kontinuiteti službe in dobrem upravljanju, če vodja enote ne bi mogel opravljati nalog ocenjevalca samo zato, ker svoje pristojnosti izvaja v okviru nadomeščanja.
(Glej točko 50.)
3. Glavni namen ocenjevalnega poročila je upravi v rednih časovnih presledkih zagotoviti čim popolnejše informacije o razmerah, ki jih imajo uradniki za opravljanje dela. To poročilo v resnici ne more izpolniti svoje vloge, če se ocenjevalec predhodno ne posvetuje z neposredno nadrejenimi, po navodilih katerih je zadevni uradnik v ocenjevalnem obdobju opravljal naloge, in če se tem osebam ne omogoči, da podajo morebitne pripombe. Neizvedba takega posvetovanja pomeni bistveno kršitev postopka, ki lahko vpliva na veljavnost ocenjevalnega poročila.
Čeprav se mora ocenjevalno poročilo nanašati na celotno referenčno obdobje, bi bilo lahko dejstvo, da je ocenjevalec storil očitno napako, ker je uspešnost zadevne osebe presojal samo za del obdobja, razlog za razglasitev ničnosti ocenjevalnega poročila samo, če te nepravilnosti ne bi odpravil potrjevalec ali drugostopenjski ocenjevalec, saj gre za ocenjevalca s polnimi pooblastili.
(Glej točki 59 in 61.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 24. januar 1991, Latham proti Komisiji, T‑63/89, točka 27; 5. november 2003, Lebedef proti Komisiji, T‑326/01, točka 61; 25. oktober 2005, Fardoom in Reinard proti Komisiji, T‑43/04, točka 90;
Sodišče za uslužbence: 25. april 2007, Lebedef-Caponi proti Komisiji, F‑71/06, točka 48; 13. december 2007, Sequeira Wandschneider proti Komisiji, F‑28/06, točki 43 in 49.
4. Neupoštevanje pravil v zvezi z določitvijo ciljev, ki jih mora uradnik doseči, ob začetku vsakega ocenjevalnega obdobja pomeni bistveno kršitev in je upravičen razlog za grajo spornega ocenjevalnega poročila.
Določitev ciljev je namreč referenčni element za ocenjevanje dela uradnika in pripravo ocenjevalnega poročila. Poleg tega je določitev ciljev še toliko pomembnejša, če gre za uradnika, ki so mu dodeljene nove naloge v drugi enoti, v katero se bo moral vključiti čim prej. Institucija mora zato formalno določiti cilje, ki jih mora uradnik izpolniti ob spremembi delovnega mesta, in sicer v okviru razgovora z njegovim ocenjevalcem.
(Glej točke 68, 84 in 85.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 30. september 2009, Skareby proti Komisiji, T‑193/08 P, točke od 71 do 75;
Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Sundholm proti Komisiji, F‑42/06, točke od 39 do 41; 10. november 2009, N proti Parlamentu, F‑71/08, točke od 54 do 60.
5. Lista z opisom delovnega mesta kot takega ni mogoče šteti za dokument, s katerim so določeni cilji, ki jih mora uradnik doseči, za njegovo ocenjevanje, saj imata ti vrsti dokumentov različne namene in značilnosti. Dejstvo, da je uradnik seznanjen s svojimi nalogami, namreč nikakor ne pomeni, da so bili cilji v zvezi z njimi ustrezno določeni.
Prav tako se posodobitev ciljev, ki jih mora uradnik doseči, v informacijskem sistemu za upravljanje kadrov ne more šteti za formalno določitev ciljev, saj tak računalniški vnos ne more nadomestiti formalnega razgovora med ocenjevalcem in uslužbencem.
Nazadnje, samoocenitev, ki jo opravi uradnik, ne razkriva njegovega poznavanja nalog in ciljev, ki so mu dodeljeni. Za določitev ciljev je namreč odgovoren ocenjevalec, zaradi nepristranskosti ocenjevanja in enakega obravnavanja uradnikov pa je treba zagotoviti ločevanje med nalogami ocenjevalca in nalogami ocenjevanega uradnika.
(Glej točke od 88 do 90.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 28. november 2007, Vounakis proti Komisiji, T‑214/05, točka 43; zgoraj navedena sodba Skareby proti Komisiji, točka 83;
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba N proti Parlamentu, točka 57.
6. Razglasitev ničnosti akta uprave, ki ga je uradnik izpodbijal, lahko sama po sebi pomeni primerno in načeloma zadostno odškodnino za vsakršno nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo ta utrpel.
To pa ne velja, kadar je nezakonitost povezana z neobstojem formalne določitve ciljev zaradi ocenjevanja uradnika in je ni mogoče zlahka odpraviti. V okviru izvršitve sodbe uradniku namreč ni mogoče določiti ciljev retroaktivno, prav tako pa je težko zagotoviti, da bo lahko delo zadevne osebe ocenjeno enako, kot če bi bili cilji določeni že na začetku. Tako bo ne glede na raven uspešnosti, določeno v novem ocenjevalnem poročilu, ki ga bo morala pripraviti institucija, obstajal dvom glede uspešnosti, ki bi jo lahko uradnik dokazal, če bi bili cilji določeni že na začetku. Tak dvom pa pomeni škodo.
(Glej točki 103 in 110.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 26. januar 1995, Pierrat proti Sodišču, T‑60/94, točka 62; 21. januar 2004, Robinson proti Parlamentu, T‑328/01, točka 79;
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Sundholm proti Komisiji, točka 44.