Zadeva T-57/01
Solvay SA
proti
Evropski komisiji
„Konkurenca – Zloraba prevladujočega položaja – Trg sode v Skupnosti (z izjemo Združenega kraljestva in Irske) – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 82 ES – Sporazumi o dobavi za izredno dolgo obdobje – Popust za zvestobo – Zastaranje pooblastila Komisije za naložitev glob ali sankcij – Razumni rok – Bistvene določbe postopka – Upoštevni geografski trg – Obstoj prevladujočega položaja – Zloraba prevladujočega položaja – Pravica do vpogleda v spis – Globa – Teža in trajanje kršitve – Obteževalne okoliščine – Ponovitev kršitve – Olajševalne okoliščine“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje postopkov – Zadržanje – Odločba Komisije, ki je predmet postopka pred Sodiščem – Obseg
(Uredba Sveta št. 2988/74, člen 3)
2. Pravo Skupnosti – Načela – Spoštovanje razumnega roka – Področje uporabe – Konkurenca – Upravni postopek – Sodni postopek – Razlikovanje zaradi presoje spoštovanja razumnega roka
(Uredba Sveta št. 17)
3. Konkurenca – Upravni postopek – Obveznosti Komisije – Spoštovanje razumnega roka
(Uredba Sveta št. 17)
4. Komisija – Načelo kolegialnosti – Obseg – Odločba s področja konkurence
(Pogodba o združitvi, člen 17)
5. Ugovor nezakonitosti – Obseg – Akti, katerih nezakonitost se lahko uveljavlja – Poslovnik institucije
(člen 241 ES)
6. Akti institucij – Overovitev sprejetih aktov – Podrobna pravila
(Poslovnik Komisije iz leta 1999, člen 16, prvi odstavek)
7. Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do obrambe – Področje uporabe – Konkurenca – Upravni postopek – Obseg načela po razglasitvi prve odločbe Komisije za nično
(člen 81(1) ES)
8. Konkurenca – Upravni postopek – Preiskovalna pooblastila Komisije – Obseg – Dostop do poslovnih prostorov podjetij
(Uredba Sveta št. 17, člen 14)
9. Konkurenca – Prevladujoč položaj – Upoštevni trg – Geografske meje
(člen 82 ES)
10. Konkurenca – Prevladujoč položaj – Opredelitev na podlagi izjemno velikega tržnega deleža
(člen 82 ES)
11. Konkurenca – Prevladujoč položaj – Zloraba – Rabat z učinkom zapiranja trga – Rabat za zvestobo
(člen 82 ES)
12. Konkurenca – Prevladujoč položaj – Zloraba – Količinski rabat – Dopustnost – Pogoji – Zloraba sistema rabatov
(člen 82 ES)
13. Konkurenca – Prevladujoč položaj – Zloraba – Pogodbe o izključni dobavi – Rabat za zvestobo
(člen 82 ES)
14. Konkurenca – Prevladujoč položaj – Zloraba – Količinski rabat – Dopustnost – Pogoji – Podrobna pravila za izračun
(člen 82, drugi pododstavek, ES)
15. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Vpogled v spis – Obseg – Zavrnitev posredovanja dokumenta – Posledice
16. Konkurenca – Upravni postopek – Vpogled v spis – Predmet – Nerazkritje dokumentov, ki jih hrani Komisija – Presoja Splošnega sodišča glede spoštovanja pravice do obrambe v obravnavanem primeru
17. Konkurenca – Upravni postopek – Kršitev pravic do obrambe – Nepravilen vpogled v spis – Vpogled, zagotovljen med sodnim postopkom – Odprava pomankljivosti – Izključitev
18. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije – Odločba o ugotovitvi kršitve in naložitvi globe – Razglasitev ničnosti zaradi kršitve postopka
(Uredba Sveta št. 17)
19. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Posebno težke kršitve
(člen 82 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
20. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Obteževalne okoliščine – Ponovitev kršitve – Pojem istovrstne kršitve – Kršitve členov 81 ES in 82 ES – Izključitev
(člena 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
21. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Olajševalne okoliščine – Neobstoj ponovitve kršitve – Izključitev
(člena 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
22. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje podjetja pri preverjanju zastopnikov Komisije – Izključitev
(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 17, člen 14)
23. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Promet, ki se upošteva pri izračunu zgornje meje globe
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
24. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Odvračilen učinek
(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
1. V skladu s členom 3 Uredbe št. 2988/74 o rokih zastaranja v postopkih in izvajanju sankcij v pravu konkurence se zastaranje postopka zadrži, dokler je odločba Komisije predmet „postopka, ki poteka pri Sodišču Evropskih skupnosti“. To sklicevanje je treba od ustanovitve Splošnega sodišča razumeti, kot da se na prvem mestu nanaša na postopek pred tem sodiščem, saj je na področju konkurenčnega prava pristojno za tožbe, na podlagi katerih se naložijo sankcije ali globe.
Zastaranje se zadrži tudi med pritožbenim postopkom, ki teče pred Sodiščem. Ker imata člen 60 Statuta Sodišča in člen 3 Uredbe št. 2988/74 različno področje uporabe, neobstoj odložilnega učinka pritožbe ne more odvzeti učinka členu 3 te uredbe, ki se nanaša na primere, v katerih mora Komisija počakati na odločitev sodišča Skupnosti. Poleg tega člen 3 Uredbe št. 2988/74 ščiti Komisijo pred učinkom zastaranja, kadar mora v okviru postopkov, ki jih sama ne vodi, počakati na odločitev sodišča Skupnosti, preden izve, ali je izpodbijani akt nezakonit ali ne. Trditvi, da z uvedbo dveh stopenj sodnega odločanja ni mogoče podaljšati obdobja zadržanja zastaralnega roka, torej ni mogoče pritrditi. Zadržanje zastaranja Komisiji omogoča samo, da po potrebi sprejme novo odločbo, če se zavrne pritožba zoper sodbo Splošnega sodišča, s katero je bila razglašena ničnost odločbe Komisije. To zadržanje zastaranja nikakor ne vpliva na odločbo, ki jo je Splošno sodišče razglasilo za nično. V primeru pritožbe Komisiji seveda formalno ni preprečeno ukrepanje in sprejetje nove odločbe, če Splošno sodišče prvotno odločbo razglasi za nično. Vendar tožba zoper odločbo o naložitvi sankcij zadrži zastaranje postopka, dokler sodišče Skupnosti dokončno ne odloči o navedeni tožbi. Če bi morala Komisija sprejeti novo odločbo takoj, ko Splošno sodišče razglasi ničnost neke odločbe, ne da bi počakala na sodbo Sodišča, bi se namreč lahko zgodilo, da bi hkrati obstajali dve odločbi z enakim predmetom, če bi Sodišče razveljavilo sodbo Splošnega sodišča. Bilo bi v nasprotju z ekonomičnostjo upravnega postopka, če bi Komisiji samo zaradi preprečitve zastaranja naložili sprejetje nove odločbe, preden bi bilo znano, ali je prvotna odločba nezakonita.
Nazadnje, ker je bilo zastaranje v skladu s členom 3 Uredbe št. 2988/74 zadržano ves čas pritožbenega postopka, ki teče pri Sodišču, Komisiji ni mogoče očitati kršitve načela razumnega roka le na podlagi dejstva, da je pred sprejetjem nove odločbe počakala na odločitev Sodišča v takem pritožbenem postopku.
(Glej točke 90, 97, 98, 102, 103, od 105 do 108 in 121.)
2. Pri proučitvi očitka glede kršitve načela razumnega roka je treba razlikovati med upravnim postopkom, ki se uvede na področju konkurence na podlagi Uredbe št. 17, in sodnim postopkom s tožbo zoper odločbo Komisije. Obdobja, v katerem sodišče Skupnosti proučuje zakonitost odločbe in, v primeru pritožbe, veljavnost sodbe, izdane na prvi stopnji, ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju trajanja postopka pred Komisijo.
(Glej točko 124.)
3. Kršitev načela razumnega roka pri sprejemanju odločbe ob koncu upravnega postopka na področju konkurence je upravičen razlog za razglasitev ničnosti odločbe, ki jo je sprejela Komisija, samo če je bila z njo kršena tudi pravica do obrambe zadevnega podjetja. Če namreč ni dokazano, da je predolgo trajanje vplivalo na zmožnost zadevnih podjetij, da si zagotovijo učinkovito obrambo, nespoštovanje načela razumnega roka ne vpliva na veljavnost upravnega postopka.
(Glej točko 132.)
4. Načelo kolegialnosti temelji na enakosti članov Komisije pri odločanju in zlasti pomeni, da se odločitve sprejemajo skupaj in da imajo vsi člani kolegija skupno politično odgovornost za vse sprejete odločitve. Spoštovanje tega načela, zlasti zahteve, da se odločitve sprejemajo skupaj, je vsekakor v interesu pravnih subjektov, na katere se nanašajo njihovi pravni učinki, v tem smislu, da jim je treba zagotoviti, da je te odločitve dejansko sprejel kolegij in so popolnoma v skladu z njegovo voljo. Tako je treba zlasti pri aktih, ki so izrecno opredeljeni kot odločbe in jih mora Komisija sprejeti v zvezi s podjetji ali združenji podjetij, da bi se upoštevala pravila o konkurenci, in katerih namen je ugotoviti kršitev teh pravil, izdati odredbe tem podjetjem in jim naložiti denarne kazni.
Samo dejstvo, da sporočilo za javnost, ki ne prihaja od Komisije in ni uradno, vsebuje izjavo tiskovnega predstavnika Komisije, ki navede datum, ko bo izdana odločbe s področja konkurence, in njeno vsebino, ne zadošča za ugotovitev, da je Komisija kršila načelo kolegialnosti. Ker kolegija komisarjev takšna izjava ne zavezuje, lahko na skupni razpravi odloči, da takšne odločbe ne bo sprejel.
(Glej točke od 151 do 155.)
5. Področje uporabe člena 241 ES mora zajemati tudi določbe poslovnika institucije, ki – čeprav niso pravna podlaga za izpodbijano odločbo in nimajo enakih učinkov kot uredba v smislu tega člena Pogodbe – določajo postopkovna pravila za sprejetje te odločbe in zato zagotavljajo pravno varnost oseb, ki so njeni naslovniki. Pomembno je namreč, da lahko vsak naslovnik odločbe posredno izpodbija zakonitost akta, ki je pogoj za formalno veljavnost te odločbe, tudi če zadevni akt ni pravna podlaga zanjo, ker razglasitve ničnosti tega akta ni mogel predlagati pred vročitvijo sporne odločbe. Zato je zoper določbe Poslovnika Komisije mogoče uveljavljati ugovor nezakonitosti, saj zagotavljajo pravno varnost posameznikov. Ugovor nezakonitosti mora biti omejen na to, kar je nujno potrebno za rešitev spora. Ker namen člena 241 ES ni stranki omogočiti izpodbijanje veljavnosti katerega koli splošnega akta v korist katerega koli pravnega sredstva, se mora poleg tega splošni akt, glede katerega se uveljavlja ugovor nezakonitosti, neposredno ali posredno uporabljati v spornem dejanskem stanju in obstajati mora neposredna pravna zveza med posamično izpodbijano odločbo in zadevnim splošnim aktom.
(Glej točke od 165 do 167.)
6. Člen 16, prvi odstavek, Poslovnika Komisije iz leta 1999 določa, da se akti, ki jih Komisija sprejme na seji, v izvirnem jeziku ali jezikih priložijo sklepni beležki, pripravljeni na koncu seje, na kateri so bili sprejeti, in skupaj z njo sestavljajo neločljivo celoto ter da jih overovita predsednik in generalni sekretar s podpisom na zadnji strani sklepne beležke. Ta določba ni nezakonita. Obličnost overovitve, ki jo določa, je v skladu z zahtevami načela pravne varnosti.
(Glej točke 170, 175 in 176.)
7. Kadar je odločba, s katero so bile podjetjem naložene kazni zaradi kršitve člena 81(1) ES, razglašena za nično zaradi postopkovne napake, povezane izključno s podrobnostmi njenega sprejetja v okviru kolegija komisarjev, in Komisija sprejme novo odločbo s precej podobno vsebino in na podlagi enakih očitkov, ni treba, da Komisija podjetjem ponovno omogoči, da se izjavijo.
Prav tako se ji ni treba ponovno posvetovati s svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje, čeprav se je v času med posvetovanjem s tem odborom in sprejetjem nove odločbe Evropski skupnosti pridružilo več držav in se je zato sestava tega odbora spremenila. Sprememba sestave nekega organa namreč ne vpliva na kontinuiteto samega organa, katerega dokončni ali pripravljalni akti načeloma ohranijo vse učinke. Poleg tega ne obstaja nobeno splošno načelo prava Skupnosti, s katerim bi se zahtevala kontinuiteta sestave upravnega organa, ki odloča o postopku, v katerem se lahko naloži globa.
Pri drugih pravnih vprašanjih, ki se lahko pojavijo v okviru uporabe člena 233 ES, kot so na primer vprašanja v zvezi s potekom časa, možnostjo ponovitve postopkov, vpogledom v spis, ki je neločljivo povezan s ponovitvijo postopka, posredovanjem pooblaščenca za zaslišanje ter morebitnimi posledicami člena 20 Uredbe št. 17, prav tako ni potrebno novo navajanje izjav, saj ne spreminjajo vsebine očitkov, ki so lahko samo predmet naknadnega sodnega nadzora.
(Glej točke 184, 185, 202 in od 207 do 209.)
8. Cilj Uredbe št. 17 in dejstvo, da so v členu 14 te uredbe našteta pooblastila uradnikov Komisije, kažeta na to, da so lahko preiskave zelo obširne.
Pri tem je pravica do dostopa do vseh prostorov, zemljišč in prevoznih sredstev podjetij še posebej pomembna, saj mora Komisiji omogočiti, da vse dokaze o kršitvah pravil o konkurenci zbere na njihovem običajnem kraju, to je v poslovnih prostorih podjetij.
Ta pravica do dostopa bi bila nesmiselna, če lahko uradniki Komisije zahtevajo samo predložitev dokumentov ali spisov, ki jih lahko sami vnaprej natančno opredelijo. Nasprotno, taka pravica vključuje možnost odkritja različnih dokazov, ki še niso znani ali v celoti opredeljeni. Komisija brez take možnosti ne bi mogla zbrati podatkov, potrebnih za preiskavo, če bi se sodelovanje zavrnilo ali celo če bi jo zadevna podjetja pri tem ovirala.
Vendar za izvajanje širokih preiskovalnih pooblastil, ki jih ima Komisija, veljajo pogoji, ki zagotavljajo spoštovanje pravic zadevnih podjetij. V zvezi s tem je obveznost Komisije, da navede predmet in namen preiskave, temeljna zahteva, katere namen ni samo pokazati utemeljenost predlaganih ukrepov v prostorih zadevnih podjetij, temveč jim tudi omogočiti, da razumejo obseg njihove dolžnosti sodelovanja in hkrati obdržijo pravico do obrambe.
Iz tega izhaja, da obsega obveznosti obrazložitve odločb o preiskavi ni mogoče omejiti glede na ugotovitve o učinkovitosti preiskave. Čeprav je v zvezi s tem res, da Komisiji naslovnika odločbe o preiskavi ni treba obvestiti o vseh informacijah, s katerimi razpolaga v zvezi z domnevnimi kršitvami, niti podati stroge pravne opredelitve teh kršitev, pa mora jasno navesti domneve, ki jih namerava preveriti.
Ker pa Komisiji kršitev ni treba strogo pravno opredeliti, samo na podlagi dejstva, da v odločbi poleg člena 81 ES ni izrecno naveden člen 82 ES, ni mogoče sklepati, da je Komisija kršila člen 14 Uredbe št. 17. Čeprav namreč iz besedila odločbe o preiskavi izhaja, da je bil izrecni namen Komisije samo preveriti, ali je podjetje sodelovalo pri omejevalnih sporazumih in/ali usklajenih ravnanjih, in čeprav na podlagi ničesar ni mogoče sklepati, da se je domnevala tudi zloraba prevladujočega položaja, pa, ker je bil del dejstev, v zvezi s katerimi so bili uradniki Komisije pooblaščeni za pridobitev dokazov o kršitvi člena 81 ES, enak dejstvom, na katerih so pozneje temeljili očitki o zlorabi prevladujočega položaja, ki so bili zoper zadevno podjetje navedeni v izpodbijani odločbi, zaseg dokumentov ni presegel zakonitega okvira, določenega z odločbo o preiskavi, ki vsebuje bistvene elemente, zahtevane s členom 14(3) Uredbe št. 17.
(Glej točke od 218 do 222, 225 in 226.)
9. V sistematiki člena 82 ES je mogoče geografski trg opredeliti kot ozemlje, na katerem so vsi gospodarski subjekti v podobnem konkurenčnem položaju glede zadevnih proizvodov. Nikakor ni nujno, da so objektivni pogoji konkurence med gospodarskimi subjekti popolnoma homogeni. Zadostuje, da so si podobni ali dovolj homogeni. Za enoten trg torej ni mogoče šteti samo območij, na katerih so objektivni pogoji konkurence heterogeni.
Čeprav sodišče Skupnosti na splošno izvaja popoln nadzor nad tem, ali so pogoji za uporabo pravil o konkurenci izpolnjeni ali ne, se mora nadzor, ki ga izvaja nad zapletenimi gospodarskimi presojami Komisije, vseeno omejiti na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in pravil glede obrazložitve ter pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, neobstoja očitne napake pri presoji in zlorabe pooblastil.
(Glej točki 249 in 250.)
10. Prevladujoči položaj iz člena 82 ES zadeva položaj gospodarske moči podjetja, ki mu omogoča, da ovira ohranitev učinkovite konkurence na zadevnem trgu, tako da mu omogoča, da ravna v precejšnji meri neodvisno od svojih konkurentov, strank in nazadnje tudi potrošnikov. Tak položaj v nasprotju z monopolnim ali skoraj monopolnim položajem ne izključuje obstoja neke konkurence, vendar podjetju s takim položajem omogoča, da samo določa pogoje, pod katerimi se taka konkurenca razvija, ali pa ima vsaj precejšen vpliv na to, in, vsekakor, da v veliki meri ravna tako, da mu je ni treba upoštevati, ne da bi mu to ravnanje škodilo.
Obstoj prevladujočega položaja na splošno izhaja iz združitve več dejavnikov, ki posamezno ne bi bili nujno odločilni. Pri ugotavljanju obstoja prevladujočega položaja na zadevnem trgu je treba najprej proučiti njegovo strukturo in nato konkurenčne razmere na navedenem trgu.
Zelo veliki tržni deleži sami po sebi, razen v izjemnih okoliščinah, dokazujejo obstoj prevladujočega položaja. Podjetje, ki ima zelo velik tržni delež in ga nekaj časa ohranja z obsegom proizvodnje in prodaje svoje ponudbe – ne da bi se bila podjetja s precej manjšim tržnim deležem sposobna hitro odzvati na povpraševanje tistih, ki bi želeli prekiniti sodelovanje s podjetjem, ki ima največjega – ima namreč zaradi tega deleža moč, zaradi katere si ga morajo drugi izbrati za trgovinskega partnerja in ki mu samo zaradi tega vsaj v relativno dolgih obdobjih omogoča svobodo delovanja, ki je značilna za prevladujoči položaj.
Od 70- do 80-odstotni tržni delež je torej sam po sebi jasen pokazatelj obstoja prevladujočega položaja. Tudi 50‑odstotni tržni delež, razen v izjemnih okoliščinah, sam po sebi dokazuje obstoj prevladujočega položaja.
(Glej točke od 275 do 279.)
11. Šteje se, da je sistem rabatov, ki povzroča zapiranje trga, v nasprotju s členom 82 ES, če ga uporablja podjetje s prevladujočim položajem. To velja za rabat za zvestobo, dodeljen v zameno za zavezo stranke, da se bo oskrbovala izključno ali skoraj izključno pri podjetju s prevladujočim položajem. Namen takega rabata je namreč z dodelitvijo finančnih ugodnosti preprečiti, da bi se stranke oskrbovale pri konkurenčnih proizvajalcih.
(Glej točki 316 in 317.)
12. Za sisteme količinskih rabatov, ki so vezani izključno na obseg nabav pri podjetju s prevladujočim položajem, se običajno šteje, da nimajo učinka zapiranja, prepovedanega s členom 82 ES. Če povečanje dobavljene količine pomeni manjši strošek za dobavitelja, ima ta namreč pravico, da to zmanjšanje prenese na svojo stranko, tako da ji ponudi ugodnejšo ceno. Za količinske rabate se torej šteje, da kažejo na večjo učinkovitost in ekonomijo obsega, ki ju je doseglo podjetje s prevladujočim položajem.
Iz tega izhaja, da sistem rabatov, katerega stopnja odbitka se zvišuje glede na obseg nabave, ni v nasprotju s členom 82 ES, razen če je iz meril in pravil za dodelitev rabatov razvidno, da sistem ne temelji na upravičeni gospodarski protivrednosti, temveč je njegov namen – po zgledu rabata za zvestobo in ciljnega rabata – preprečiti, da bi se stranke oskrbovale pri drugih konkurentih.
Pri ugotavljanju, ali sistem količinskih rabatov pomeni zlorabo, je treba torej presoditi vse okoliščine, zlasti merila in pogoje za dodelitev rabatov, in proučiti, ali je njihov namen, da se z dodelitvijo ugodnosti, ki ne temelji na nobeni gospodarski protivrednosti, zaradi katere bi bila upravičena, kupcu odvzame ali bistveno omeji možnost izbire oskrbovalnih virov, konkurentom prepreči dostop do trga, uvedejo neenaki pogoj za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji ali z izkrivljanjem konkurence okrepi prevladujoči položaj.
(Glej točke od 318 do 320.)
13. Okoliščina, da podjetje s prevladujočim položajem na trgu kupce – tudi če to stori na njihovo zahtevo – z zavezo ali obljubo obveže, da bodo vse potrebne količine ali njihov velik del nabavljali izključno pri navedenem podjetju, pomeni zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 82 ES, tako če je zadevna obveznost določena brez podrobnejšega opisa kot tudi če se sprejme zaradi odobritve rabata. Enako velja, če navedeno podjetje, ne da bi kupce formalno obvezalo, uporabi – bodisi v skladu s pogoji iz sporazumov, sklenjenih s temi kupci, bodisi enostransko – sistem rabatov za zvestobo, to je popuste, zaradi katerih mora stranka kupovati vse potrebne količine ali večino teh od podjetja s prevladujočim položajem. Zaveze o izključni nabavi te vrste, v zameno za rabat ali dodelitev rabata za zvestobo ali pa ne, katerih namen je kupca spodbuditi k izključni nabavi pri podjetju s prevladujočim položajem, so nezdružljive s ciljem neizkrivljene konkurence na skupnem trgu, ker ne temeljijo na gospodarski protivrednosti, zaradi katere bi bila ta obveznost ali ugodnost upravičena, temveč je njihov namen kupcu odvzeti ali omejiti možnost izbire oskrbovalnih virov in drugim proizvajalcem preprečiti dostop do trga.
(Glej točko 365.)
14. Podjetje s prevladujočim položajem ima pravico, da svojim strankam dodeli količinske rabate, vezane izključno na obseg nabav pri njem. Vendar podrobna pravila za izračun teh rabatov ne smejo povzročiti, da se za poslovne partnerje uporabljajo neenaki pogoji za enakovredne storitve, kar je v nasprotju s členom 82, drugi odstavek, točka (c), ES.
V zvezi s tem je bistvo sistema količinskih popustov, da so najpomembnejši kupci ali uporabniki nekega proizvoda ali storitve deležni nižjih povprečnih cen na enoto ali – z drugimi besedami – v povprečju večjih znižanj, kot se odobrijo manj pomembnim kupcem ali uporabnikom tega proizvoda ali storitve. Tudi ob linearnem zviševanju stopenj rabatov glede na količine z najvišjim rabatom se povprečna stopnja znižanja zvišuje oziroma povprečna cena matematično najprej znižuje sorazmerno hitreje od povečevanja nabav in nato sorazmerno počasneje od povečevanja nabav, preden se ustali okrog najvišje stopnje rabata. Samo dejstvo, da sistem količinskih rabatov povzroči, da so nekatere stranke pri danih količinah deležne sorazmerno višje povprečne stopnje znižanja kot druge glede na razliko med njihovim obsegom nabav, je značilno za tovrstne sisteme, zato samo na podlagi tega dejstva ni mogoče sklepati, da je sistem diskriminatoren.
Kadar pa sprožitveni pragovi za različne dele rabata, vezane na uporabljene stopnje, pomenijo, da so rabatov ali dodatnih rabatov deležni samo nekateri poslovni partnerji, pri čemer se jim dodeli gospodarska ugodnost, ki ni upravičena z obsegom dejavnosti, ki ga prispevajo, in morebitno ekonomijo obsega, katere uresničitev omogočajo dobavitelju v primerjavi z njihovimi konkurenti, sistem količinskih rabatov povzroči uporabo neenakih pogojev za enakovredne storitve.
Če zanju ni objektivnih utemeljitev, sta lahko pokazatelja takega diskriminatornega obravnavanja visok sprožitveni prag sistema, ki lahko zadeva samo nekatere še posebej pomembne partnerje podjetja s prevladujočim položajem, ali nelinearno zviševanje stopenj rabata glede na količine.
(Glej točko 396.)
15. Pravica do vpogleda v spis kot izraz načela spoštovanja pravice do obrambe pomeni, da mora v upravnem postopku na podlagi pravil o konkurenci Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da prouči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki so morda pomembni za njegovo obrambo. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov.
Glede obremenilnih dokazov mora zadevno podjetje dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi moral biti dokument, ki ni bil poslan in na katerega se je Komisija oprla pri obdolžitvi tega podjetja, izločen kot obremenilni dokaz. Glede razbremenilnih dokazov mora zadevno podjetje dokazati, da je lahko njihovo nerazkritje vplivalo na potek postopka in vsebino odločbe Komisije v njegovo škodo. Dovolj je, če dokaže, da bi lahko navedene razbremenilne dokumente uporabilo pri svoji obrambi, in sicer da bi se, če bi se nanje lahko oprlo v upravnem postopku, sklicevalo na dokaze, ki ne bi bili skladni z ugotovitvami, do katerih je prišla Komisija, in bi lahko tako kakor koli vplivali na njeno presojo v morebitni odločbi, vsaj glede teže in trajanja njemu očitanega dejanja, ter s tem na višino globe. Možnost, da bi nerazkrit dokument vplival na potek postopka in na vsebino odločbe Komisije, se lahko dokaže le po predhodni presoji nekaterih dokazov, ki kažejo, da bi bili lahko nerazkriti dokumenti – glede na te dokaze – tako pomembni, da jih ne bi smeli zanemariti.
Kršitev pravice do vpogleda v spis bi lahko povzročila popolno ali delno razglasitev ničnosti odločbe Komisije le, če bi nepravilni dostop do preiskovalnega spisa v upravnem postopku podjetju ali zadevnim podjetjem preprečeval, da se seznanijo z dokumenti, ki bi lahko bili koristni za njihovo obrambo, in bi bi bila tako kršena njihova pravica do obrambe. Tako bi bilo, če bi z razkritjem dokumenta obstajala možnost, pa čeprav majhna, da bi bil izid upravnega postopka drugačen, če bi se lahko zadevno podjetje nanj sklicevalo v tem postopku.
(Glej točke od 405 do 407.)
16. Vpogled v spis je eno od postopkovnih jamstev za varstvo pravice do obrambe in to, da Komisija med postopkom pred sprejetjem odločbe krši pravico do vpogleda v spis, je načeloma lahko razlog za razglasitev ničnosti te odločbe, če je bila kršena pravica do obrambe zadevnega podjetja.
Kršitev pravice do obrambe je treba proučiti ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera, ker je odvisna predvsem od očitkov, ki jih je Komisija navedla pri ugotavljanju kršitve, očitane zadevnemu podjetju. Na kratko je torej treba proučiti vsebinske očitke, ki jih je Komisija navedla v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in v izpodbijani odločbi in upoštevati konkretne argumente, ki jih je zoper izpodbijano odločbo navedlo zadevno podjetje.
V položaju, v katerem Komisija, če med upravnim postopkom pred sprejetjem odločbe, s katero se podjetju naloži sankcija, ni sestavila zaporednega seznama dokumentov v spisu in zadevnemu podjetju ni poslala vseh dokumentov iz spisa, ki so ji bili dostopni, temveč samo obremenilne, ne da bi to podjetje pozvala, naj se v njenih prostorih na podlagi zaporednega seznama seznani z vsemi dostopnimi dokumenti, je upravni postopek nepravilen. Vendar pa ni treba razglasiti ničnosti končne odločbe, če ni bilo dokazano, da podjetje ni imelo možnosti preučiti vse dokumente v spisu, ki bi lahko bili pomembni za njegovo obrambo, čeprav se v okviru pravnega sredstva zoper to odločbo, po ukrepih procesnega vodstva za zagotovitev celovitega vpogleda v spis, izkaže, da del spisa manjka.
(Glej točke 450, 454, 456, 458, 465, 467, 468, 481 in 482.)
17. Splošno sodišče lahko v okviru pravnega sredstva, vloženega zoper izpodbijano odločbo o kaznovanju podjetja, ki je kršilo skupnostna pravila o konkurenci, odredi ukrepe procesnega vodstva za zagotovitev celovitega vpogleda v spis, da bi presodilo, ali je lahko to, da Komisija ni hotela razkriti dokumenta ali poslati listine, škodovalo obrambi obdolženega podjetja. Taka proučitev, ki je omejena na sodno preverjanje navedenih tožbenih razlogov, niti glede na cilj niti glede na učinek ne nadomesti celovite preiskave zadeve v okviru upravnega postopka. Podjetja, ki je vložilo tožbo zoper odločbo Komisije, pozna seznanitev z nekaterimi dokumenti iz spisa ne vrne v položaj, v katerem bi bilo, če bi se lahko na iste dokumente oprlo pri predložitvi pisnih in ustnih stališč tej instituciji. Če je vpogled v spis zagotovljen na stopnji sodnega postopka, zadevnemu podjetju prav tako ni treba dokazati, da bi bila vsebina odločbe Komisije drugačna, če bi imelo vpogled v dokumente, ki niso bili poslani, temveč samo, da bi lahko navedeni dokumenti koristili njegovi obrambi.
(Glej točki 458 in 459.)
18. Če je odločba Komisije s področja konkurence razglašena za nično zaradi postopkovne napake, lahko Komisija novo odločbo sprejme brez uvedbe novega upravnega postopka. Če je vsebina izpodbijane odločbe skoraj enaka vsebini prejšnje odločbe in če obe temeljita na enakih razlogih, je treba pri določitvi zneska globe v novi odločbi upoštevati pravila, veljavna ob sprejetju prejšnje odločbe. Komisija namreč ponovi fazo postopka, v kateri je bila storjena postopkovna napaka, in brez ponovne proučitve primera z vidika pravil, ki niso veljala ob sprejetju prve odločbe, sprejeme novo odločbo.
(Glej točke od 492 do 494.)
19. Komisija lahko pri presoji teže nekemu podjetju očitanih kršitev skupnostnih pravil o konkurenci za določitev zneska globe, ki bi bil z njo sorazmeren, upošteva posebej dolgo trajanje nekaterih kršitev, število in raznolikost kršitev, ki so se nanašale na vse ali skoraj vse proizvode zadevnega podjetja in izmed katerih so nekatere prizadele vse države članice, posebno težo kršitve v okviru načrtovane in usklajene strategije, katere namen je bil z različnimi ravnanji za izključitev konkurentov in s politiko pridobivanja zvestobe strank umetno ohraniti ali okrepiti prevladujoči položaj podjetja na trgih, na katerih je bila konkurenca že tako omejena, posebej škodljive učinke zlorabe na konkurenco in prednost, ki jo je podjetje pridobilo s kršitvami.
Komisija lahko upravičeno kot zelo resna opredeli ravnanja podjetja s prevladujočim položajem, ki s tem, da svojim strankam dodeljuje popuste na mejno količino in z njimi sklepa sporazume o zvestobi, umetno ohranja ali krepi svoj prevladujoči položaj na zadevnem trgu, na katerem je konkurenca že tako omejena.
(Glej točke od 498 do 500.)
20. Pri analizi teže storjene kršitve skupnostnih pravil o konkurenci je treba upoštevati morebitno ponovitev kršitve. Pojem ponovitve kršitve, kot je razumljen v več nacionalnih pravnih redih, pomeni, da je neka oseba ponovila kršitve, potem ko je za podobne kršitve že bila kaznovana. Smernice o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ, gredo s sklicevanjem na „kršitev iste vrste“ v isto smer. Komisija torej ne more šteti za obteževalno okoliščino ponovitev kršitve podjetja, ki zlorablja svoj prevladujoči položaj na trgu v smislu člena 82 ES zaradi tajnega dogovarjanja, ki se nanaša na člen 81 ES in se poleg tega zelo razlikuje od ravnanj, ki pomenijo kršitev člena 82 ES.
(Glej točke od 507 do 511.)
21. Pri analizi teže storjene kršitve skupnostnih pravil o konkurenci je treba upoštevati morebitno ponovitev kršitve, saj lahko ta upraviči zvišanje zneska globe. Po drugi strani neobstoj ponovitve kršitve ne more biti olajševalna okoliščina, saj podjetje načeloma ne sme kršiti skupnostnih pravil o konkurenci.
(Glej točki 522 in 523.)
22. Sodelovanje podjetja s Komisijo med obiski v njegovih prostorih spada med obveznosti podjetja in torej ne more pomeniti olajševalne okoliščine, ki bi upravičevala znižanje zneska globe, naložene zaradi kršitve skupnostnih pravil o konkurenci.
(Glej točki 527 in 529.)
23. Glede določanja zneska globe v zadevah s področja konkurence se promet iz člena 15(2) Uredbe št. 17 v okviru zgornje meje globe, ki se lahko naloži, razume kot skupni promet zadevnega podjetja, ki je edini približni pokazatelj njegove velikosti in vpliva na trgu. Navedena določba Uredbe št. 17 ne vsebuje nobene ozemeljske omejitve glede ustvarjenega prometa. V skladu z omejitvijo iz zadnjenavedene določbe lahko Komisija določi globo na podlagi prometa, ki ga izbere glede na ozemlje in zadevne proizvode.
(Glej točko 548.)
24. Komisija mora pri določitvi zneska glob, naloženih zaradi kršitev skupnostnih pravil o konkurenci, upoštevati ne le težo kršitve in posebne okoliščine zadevnega primera, temveč tudi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena, in zagotoviti njen odvračalni učinek, zlasti za kršitve, ki škodijo uresničevanju ciljev Skupnosti. Zato globa, tudi če se naloži z odločbo, sprejeto po poteku določenega časa, po razglasitvi ničnosti prvotne določbe, ne more izgubiti kaznovalnosti in odvračalnosti, če se dokaže, da je zadevno podjetje kršilo konkurenčno pravo, zlasti z zelo resnimi kršitvami.
(Glej točki 554 in 555.)