Tožba, vložena 12. maja 2006 - Francija proti Komisiji

(Zadeva T-139/06)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Francoska republika (Pariz, Francija) (zastopniki: E. Belliard, G. de Bergues, S. Gasri, zastopniki)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

sporna odločba naj se, zaradi nepristojnosti Komisije, razglasi za nično;

podredno, sporna odločba naj se, zaradi nepravilnosti v postopku, ker naj bi bile kršene pravice obrambe, razglasi za nično;

še bolj podredno, sporna odločba, s katero so se napačno presodili ukrepi, ki jih je sprejela Francija, da bi v celoti izvršila sodbo z dne 12. julija 2005, naj se razglasi za nično;

še bolj podredno, sporna odločba naj se, v delu v katerem bi morala vsebovati nižji znesek periodične denarne kazni, razglasi za nično;

povsem podredno naj se znesek periodične denarne kazni zmanjša;

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov ali naj, v primeru zmanjšanja zneska periodične denarne kazni s strani Sodišča prve stopnje, vsaka stranka nosi svoje stroške.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Sodišče Evropskih skupnosti je s sodbo z dne 11. junija 1991¹ ugotovilo neizpolnitev obveznosti tožeče stranke, ki jih državam članicam nalaga zakonodaja Skupnosti o politiki ribištva. Zaradi neizvršitve te sodbe je Komisija Sodišču predložila tožbo, na podlagi člena 228 ES in tožeča stranka je bila s sodbo z dne 12. julija 2005² obsojena na plačilo denarne kazni za vsako obdobje šestih mesecev od razglasitve sodbe, pa tudi na plačilo povprečnine. Po tej sodbi je Komisija preučila stanje izvršitve sodbe Sodišča z dne 11. junija 1991 s strani tožeče stranke in je ob ugotovitvi, da tožeča stranka sodbe ni v celoti izvršila, na slednjo naslovila odločbo, s katero je zahtevala plačilo denarnih kazni, ki jih ji je naložilo Sodišče s sodbo z dne 12. julija 2005. Gre za izpodbijano odločbo.

V utemeljitev tožbe se tožeča stranka sklicuje na več tožbenih razlogov.

Navaja, da bi bilo treba sporno odločbo razglasiti za nično, ker naj Komisija ne bi bila pristojna sprejeti odločbe, s katero je državi članici naložila plačilo denarne kazni, ki jo je naložilo Sodišče v okviru člena 228 ES. Zatrjuje, da je na podlagi člena 228 zgolj Sodišče pristojno zahtevati tako plačilo, s tem da se zato zahteva predhodna ugotovitev, da še vedno niso izpolnjene obveznosti.

Tožeča stranka se podredno sklicuje na nepravilnost v postopku sprejetja odločbe Komisije, ker naj bi bile kršene pravice obrambe, saj naj francoski organi, pred sprejetjem sporne odločbe, ne bi imeli možnosti ustrezno predstaviti svojih stališč.

Tožeča stranka se še bolj podredno sklicuje na tožbeni razlog napačne presoje Komisije glede ukrepov, ki jih je sprejela Francija, da bi v celoti izvršila sodbo Sodišča.

Še bolj podredno tožeča stranka navaja, da bi morala Komisija, ob upoštevanju izvedbenih ukrepov, ki jih je sprejela po sodbi Sodišča, določiti nižji znesek denarne kazni.

Na koncu, povsem podredno, tožeča stranka meni, da če bi Sodišče prve stopnje presodilo, da Komisija sama ni imela pravice zmanjšati zneska denarne kazni, ki jo je v sodbi naložilo Sodišče, bi moralo to storiti Sodišče prve stopnje v okviru svoje neomejene pristojnosti.

____________

¹ - Komisija proti Franciji (C-64/88, Recueil, str. I-02727).

² - Komisija proti Franciji (C-304/02, Recueil, str. I-06263).