Language of document : ECLI:EU:T:2014:114

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 12. marca 2014

Zadeva T‑373/13 P

Geoffroy Alsteens

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Podaljšanje pogodbe – Očitna nedopustnost tožbe na prvi stopnji – Pravica do izjave – Ločljivost sporazuma o podaljšanju od pogodbe“

Predmet:      Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 8. maja 2013 v zadevi Alsteens proti Komisiji (F‑87/12), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa.

Odločitev:      Sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 8. maja 2013 v zadevi Alsteens proti Komisiji (F‑87/12) se razveljavi. Zadeva se vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Pritožba – Nasprotna pritožba – Predmet – Potreba po opiranju na drugačne razloge, kot so navedeni v pritožbi

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 143(2))

2.      Sodni postopek – Odločba, sprejeta z obrazloženim sklepom – Pogoji – Spoštovanje pravice do obrambe – Obseg

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 76)

3.      Sodni postopek – Odločba, sprejeta z obrazloženim sklepom – Pogoji – Tožba, ki je očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage – Možnost razglasiti tožbo za nedopustno tudi po koncu pisnega postopka

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 76)

4.      Tožbe uradnikov – Predmet – Razglasitev delne ničnosti – Pogodba začasnega uslužbenca – Ločljivost določbe o trajanju zaposlitve – Dopustnost

(člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi, člen 91)

1.      Kot nasprotno pritožbo v smislu člena 143(2) Poslovnika Splošnega sodišča ni mogoče opredeliti predlogov za razveljavitev, ki temeljijo na razlogu, ki ga je pritožnik že navedel v pritožbi. Uporaba te določbe namreč predpostavlja, da predlogi za razveljavitev, predstavljeni v odgovoru na pritožbo, temeljijo na razlogu, ki je drugačen od razlogov v pritožbi.

(Glej točko 28.)

2.      Čeprav je res, da zavrnitev tožbe na podlagi člena 76 Poslovnika Sodišča za uslužbence ne predpostavlja, da je navedeno sodišče predhodno dovolilo strankam zavzeti stališče glede razlogov za zavrnitev, ki jih namerava ugotoviti, je uporaba navedenega člena omejena na primere, v katerih so taki razlogi očitni.

Ta omejitev je posledica tega, da spoštovanje pravice do obrambe, v katero spada pravica do izjave, pomeni, da imajo stranke v postopku možnost zavzeti stališče glede dejstev in listin, na katerih bo temeljila sodna odločba, ter da lahko razpravljajo o dokazih in stališčih, predstavljenih sodišču, in razlogih, na katere to namerava opreti svojo odločitev. Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je pomembno, da imajo stranke možnost kontradiktorno razpravljati o pravnih in dejanskih okoliščinah, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka.

(Glej točki 34 in 35.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. februar 2009, Gorostiaga Atxalandabaso/Parlament, C‑308/07 P, ZOdl., str. I‑1059, točka 36 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče: 12. maj 2010, Bui Van/Komisija, T‑491/08 P, točka 84 in navedena sodna praksa.

3.      Tožba se lahko zavrže kot očitno nedopustna tudi po tem, ko se je pisni postopek nadaljeval.

(Glej točko 38.)

Napotitev na:

Splošno sodišče, 8. september 2008, Kerstens/Komisija, T‑222/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑37 in II‑B‑1‑267, točke od 32 do 34; Splošno sodišče, 23. marec 2010, Marcuccio/Komisija, T‑16/09 P, točka 53.

4.      Razglasitev delne ničnosti akta Unije je mogoča samo takrat, kadar so elementi, katerih ničnost se zahteva, ločljivi od preostalega akta. Tej zahtevi ni zadoščeno, kadar bi bila posledica razglasitve delne ničnosti akta to, da bi se spremenilo njegovo bistvo.

Kar zadeva odločbo o podaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca, ki pusti nespremenjene druge določbe pogodbe, predlog za razglasitev ničnosti, ki se nanaša na omejitev trajanja pogodbe, ne more spremeniti vsebine sporne odločbe, ker bi morala v primeru razglasitve ničnosti dela odločbe o določitvi novega trajanja pogodbe to trajanje še opredeliti odgovorna institucija, ki bi morala v skladu s členom 266 PDEU sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe sodišča Unije, s katero je bila ta določba razglašena za nično.

(Glej točke 46, 47 in 50.)

Napotitev na:

Sodišče: 31. marec 1998, Francija in drugi/Komisija, C‑68/94 in C‑30/95, Recueil, str. I‑1375, točke od 256 do 258; 24. maj 2005, Francija/Parlament in Svet, C‑244/03, ZOdl., str. I‑4021, točke od 12 do 14; 6. december 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, točka 38;

Splošno sodišče: 10. marec 1992, SIV in drugi/Komisija, T‑68/89, T‑77/89 in T‑78/89, Recueil, str. II‑1403, točka 320.