SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 27. septembra 2006(*)
„Državne pomoči − Pomoči, ki so jih nizozemski organi dodelili turističnim pristaniščem brez pridobitnega namena − Ničnostna tožba − Dopustnost“
V zadevi T‑117/04,
Vereniging Werkgroep Commerciële Jachthavens Zuidelijke Randmeren, s sedežem v Zeewoldeju (Nizozemska),
Jachthaven Zijl Zeewolde BV, s sedežem v Zeewoldeju,
Maatschappij tot exploitatie van onroerende goederen Wolderwijd II BV, s sedežem v Zeewoldeju,
Jachthaven Strand-Horst BV, s sedežem v Ermelu (Nizozemska),
Recreatiegebied Erkemederstrand vof, s sedežem v Zeewoldeju,
Jachthaven- en Campingbedrijf Nieuwboer BV, s sedežem v Bunschoten-Spakenburgu (Nizozemska),
Jachthaven Naarden BV, s sedežem v Naardenu (Nizozemska),
ki jih zastopajo T. Ottervanger, A. Bijleveld in A. van den Oord, odvetniki,
tožeče stranke,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo H. van Vliet, A. Bouquet in A. Nijenhuis, zastopniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopata H. Sevenster in M. de Grave, zastopnika,
intervenient,
na podlagi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije 2004/114/ES z dne 29. oktobra 2003 o državni pomoči Nizozemske, namenjeni turističnim pristaniščem brez pridobitnega namena na Nizozemskem (UL 2004, L 34, str. 63),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),
v sestavi R. García-Valdecasas, predsednik, I. Labucka in V. Trstenjak, sodnici,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. maja 2006
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Občina Enkhuizen (Nizozemska) je leta 1998 sklenila, da zgradi novo pristanišče za velika in mala turistična plovila. Zaradi izgradnje novega turističnega pristanišča je bilo treba zapreti obstoječi dostop do navtičnega kluba KNZ & RV. Kot nadomestilo za to zaprtje je občina sprejela tri ukrepe:
– prvič, v bližini je odprla novo dovozno pot do turističnega pristanišča za KNZ & RV;
– drugič, ker so bile po njenem mnenju ladje zaradi nove dovozne poti prisiljene k temu, da napravijo ovinek, zato da so lahko dosegle obstoječe turistično pristanišče KNZ & RV, je kot nadomestilo očistila del voda v bližini obstoječega turističnega pristanišča, da bi lahko navtični klub pozneje na lastne stroške zgradil 105 privezov;
– tretjič, navtičnemu klubu KNZ & RV je bila ponujena možnost, da kupi površino (26.000 m2), ki jo je očistila občina po isti ceni za m2, za kakršno jo je slednja kupila od države leta 1998.
2 Občina Nijkerk (Nizozemska) je bila lastnik lokalnega turističnega pristanišča, zgrajenega leta 1966. Leta 2000 je bilo turistično pristanišče privatizirano in prodano najemniku, lokalnemu navtičnemu klubu De Zuidwal. Leta 1998 je neodvisni strokovnjak turistično pristanišče v najemu ocenil na 417.477 evrov. Brez najemnika je bilo turistično pristanišče ocenjeno na 521.847 evrov.
3 V prodajni pogodbi, sklenjeni med to občino in navtičnim klubom 27. marca 2000, se je slednja zavezala k temu, da sprejme vse stroške zapoznele sanacije voda in vzdrževalnih del pristaniških naprav. Leta 2000 je občina ocenila stroške zakasnelih vzdrževalnih del na 272.268 evrov in stroške sanacije na 145.201 evrov. Občina je te stroške odbila od ocenjene vrednosti turističnega pristanišča, kar je dalo nakupno ceno 0,45 evrov za celotno pristanišče.
4 Občina Wieringermeer (Nizozemska) je leta 2000 prodala ozemlje in vodni prostor Jachtwerf Jongert BV (v nadaljevanju: Jongert) po ceni 7.636.147 evrov. Ocenjena vrednost parcel je bila 5.825.065 evrov (105.211 evrov za vodni prostor in 5.719.854 evrov za ozemlje).
Upravni postopek
5 Vereniging Werkgroep Commerciële Jachthavens Zuidelijke Randmeren (združenje delovna skupina komercialnih pristanišč Zuidelijke Randmeren, v nadaljevanju: delovna skupina) je v imenu svojih članov (drugih tožečih strank v tej zadevi) z dopisom z dne 1. marca 2001 na Komisijo naslovila pritožbo glede možnega izkrivljanja konkurence med določenimi turističnimi pristanišči na Nizozemskem. Nizozemska turistična pristanišča upravljajo organizacije brez pridobitnega namena (običajno navtični klubi) oziroma zasebna podjetja. Po mnenju delovne skupine je več turističnih pristanišč brez pridobitnega namena prejelo državne pomoči za izgradnjo privezov in njihovo vzdrževanje. To naj bi tem turističnim pristaniščem omogočilo zlasti oddajo privezov v najem prehodnim uporabnikom plovil po nižji ceni.
6 Prvotno se je prijava nanašala le na en projekt v Enkhuizenu. Komisija je z dopisom z dne 11. aprila 2001 nizozemskim organom postavila več vprašanj, na katera so odgovorili z dopisom z dne 24. maja 2001.
7 Potem ko se je delovna skupina seznanila s temi dopisi leta 2001, je večkrat posredovala dodatne informacije v zvezi s projektom v Enkhuizenu in o šestih drugih zadevah. Z dopisom z dne 11. februarja 2002 je Komisija nizozemske organe pozvala, naj ji predložijo podrobnejše informacije o teh šestih spisih.
8 Na podlagi prejetih informacij je Komisija preučila sedem zadev in z dopisom z dne 8. avgusta 2002 delovni skupini posredovala izsledke svoje analize. V tem dopisu je Komisija razlikovala med, po eni strani, tremi zadevami, pri katerih ni mogoče izključiti, da je šlo za državne pomoči v smislu člena 87(1) ES, in, po drugi strani, štirimi drugimi, za katere je Komisija menila, da ni šlo za državne pomoči v smislu tega člena. Z dopisom z dne 3. septembra 2002 je delovna skupina odobrila analizo Komisije in podala dodatne informacije o treh preostalih zadevah (turistična pristanišča v Enkhuiznu, Nijkerku in Wieringermeeru).
9 Komisija je z dopisom z dne 5. februarja 2003 obvestila Nizozemsko o odločitvi, da začne postopek na podlagi člena 88(2) ES glede treh preostalih zadev. Nizozemski organi so z dopisom z dne 22. aprila 2003 Komisiji podali pripombe in predložili nove informacije.
10 Odločba o začetku postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije 22. marca 2003 (UL C 69, str. 4). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj podajo pripombe.
11 Komisija je dne 16. aprila 2003 prejela dopis delovne skupine, ki ni vseboval niti novih informacij niti pomembnih dodatnih dejstev. Komisija ni prejela nobene pripombe tretjih v zvezi z začetkom formalnega postopka preizkusa.
12 29. oktobra 2003 je Komisija sprejela Odločbo 2004/114/ES o ukrepih državnih pomoči, ki jih je izvedla Nizozemska v korist turističnih pristanišč z nepridobitnim namenom (UL 2004, L 34, str. 63, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
13 Izrek te odločbe se glasi:
„Člen 1
Ukrepi pomoči, ki jih je izvedla Nizozemska v korist turističnih pristanišč z nepridobitnim namenom v Enkhuizenu, Nijkerku in Wieringermeeru, ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 87(1) ES.
Člen 2
Kraljevina Nizozemska je naslovnik te odločbe.“
Postopek
14 Z vlogo, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 24. marca 2004, so tožeče stranke vložile to tožbo.
15 Kraljevina Nizozemska je pri Sodišču prve stopnje 26. avgusta 2004, v skladu s členom 116(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje, v podporo predlogom Komisije vložila predlog za intervencijo v tem sporu. S sklepom z dne 7. oktobra 2004 je predsednika prvega senata tej zahtevi ugodil.
16 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (prvi senat) odločilo, da začne ustni postopek in pozvalo stranke, naj predložijo stališča glede dopustnosti te tožbe, glede na zadevno sodno prakso s področja državnih pomoči.
17 Stranke so na obravnavi dne 3. maja 2006 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja, ki jim jih je postavilo Sodišče prve stopnje.
Predlogi strank
18 Tožeče stranke Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično, pomoči, dodeljene določenim podjetjem, pa razglasi za nezakonite;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
19 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno oziroma v vsakem primeru kot neutemeljeno;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
20 Kraljevina Nizozemska podpira predloge Komisije.
Dopustnost
Trditve strank
21 Komisija izpodbija dopustnost tožbe, vendar ne da bi formalno uveljavljala ugovor nedopustnosti v smislu člena 114 Poslovnika.
22 Prvič, dvomi, da je izpodbijana odločba naslovljena na posamezne člane delovne skupine v smislu člena 230, četrti pododstavek, ES. Drugič, dvomi, ali delovna skupina lahko vloži tožbo.
23 Glede procesnega upravičenja članov delovne skupine Komisija meni, da jih izpodbijana odločba, če sploh, zadeva ravno tako kot vse druga komercialna pristanišča.
24 Komisija je na obravnavi glede vloge, ki jo imajo člani delovne skupine, navedla, da zgolj dejstvo, da so tožeče stranke vložile pritožbo, ki je vodila do izpodbijane odločbe, ne zadostuje za to, da bi se tožeče stranke lahko štelo kot posameznike, ki jih ta odločba zadeva. Tudi če so vložile pritožbo na začetku postopka iz člena 88(2) ES, bi jih to zadevalo kot konkurente le toliko, kot je pomembno prizadet njihov položaj na trgu. Komisija namerava dokazati, ob sklicevanju na dejavnike, ki sta jih upoštevala Sodišče in Sodišče prve stopnje v njuni sodni praksi, da domnevne pomoči niso pomembno prizadele položaja tožečih strank na trgu.
25 V tem primeru Komisija navaja, da ni ugotovljeno, da so interesi tožečih strank posebej oškodovani zaradi te domnevne pomoči, ker pomenijo tožeče stranke le šest izmed številnih turističnih pristanišč, ki delujejo na nacionalnem in regionalnem trgu.
26 Zlasti naj tožeče stranke ne bi dokazale, da je ugodnost v višini približno 200.000 evrov v primeru marine v Enkhuizenu pomembno prizadela njihov položaj na trgu in jim povzročila dejansko škodo.
27 Glede procesnega upravičenja delovna skupina navaja, prvič, da člen 230 ES določa, da lahko tožbo vložijo fizične in pravne osebe. V skladu z nizozemskim civilnim zakonikom (v nadaljevanju: BW) ima delovna skupina, kot je ta v tem primeru, ki ni pridobila statusa na podlagi notarskega akta, le zelo omejeno pravno osebnost. Kar zadeva pravdno sposobnost, lahko le združenja s polno pravno osebnostjo zastopajo svoje člane pred sodiščem. Zato Komisija meni, da se delovna skupina ne sme šteti za pravno osebo v smislu člena 230 ES.
28 Drugič, glede individualnega vpliva na delovno skupino se sklicuje na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. decembra 2002 v zadevi Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum proti Komisiji (T‑114/00, Recueil, str. II‑5121), v kateri Sodišče prve stopnje v točki 52 navaja, da se načela, v skladu s katerim se združenje, ustanovljeno za promocijo skupnih interesov skupine oseb, ne bi štelo za individualne naslovljence v smislu člena 230, četrti pododstavek, ES, z aktom, ki prizadene splošne interese te skupine, in zato ni upravičeno za vložitev ničnostne tožbe v imenu svojih članov, ko slednji tega ne bi storili individualno. Združenje v tej zadevi je bilo individualno zadevno, ker je ravnalo kot pogajalec in gre za registrirano združenje.
29 Kraljestvo Nizozemska je na obravnavi predložila dodatna stališča v zvezi s trditvijo Komisije.
30 Glede procesnega upravičenja članov delovne skupine Kraljevina Nizozemska opozarja, prvič, da so tožeče stranke le majhen del vseh komercialnih pristanišč v regiji in še manj pomemben del v nacionalnem ali evropskem merilu. Le v občini Enkhuizen, majhnem mestu, naj bi bili dejavni vsaj še dve komercialni turistični pristanišči poleg turističnega pristanišča, ki ga upravlja zadevno združenje jadrnic. Nobenega izmed teh združenj, ki izkoriščajo ti turistični pristanišči, ni med tožečimi strankami. Tem turističnim pristaniščem, ki so v neposredni bližini turističnega pristanišča brez pridobitnega namena, ki je bilo domnevno deležno koristi, verjetno ni bila prizadeta nobena škoda.
31 Poleg tega naj bi se število pristanišč na Nizozemskem, ki jih je Komisija naštela v odločbi in takrat na obravnavi, približno 1200, medtem še povečalo. Ker naj bi bile tožeče stranke le majhen del potencialno zadevnih pristanišč, naj njihov položaj na trgu ne bi bil pomembno prizadet.
32 Drugič, Kraljevina Nizozemska izpodbija dejstvo, da bi bil lahko tako ali drugače prizadet konkurenčni položaj tožečih strank. Glede trditve tožečih strank, da bi pomoč, odobrena tem trem turističnim pristaniščem, lahko imela za posledico oblikovanje cen in komercialna pristanišča prisilila, da znižajo lastne cene, Kraljevina Nizozemska meni, da obstaja veliko razlogov, zaradi katerih so veljavne cene v turističnih pristaniščih brez pridobitnega namena nižje od tistih v komercialnih pristaniščih. Na primer ponudba dodatnih dejavnosti, kot so restavracije in dodatne ter povezane dejavnosti, prostovoljci, katerih stroški za plače so nižji, lahko upravičijo to razliko. Z drugimi besedami, družbe, ki izkoriščajo turistična pristanišča brez pridobitnega namena, opravljajo dejavnosti po drugih merilih in v drugih okoliščinah kot tiste, ki jih imajo družbe, ki upravljajo komercialna pristanišča, stroški gospodarskega izkoriščanja prvih pa so veliko nižji od drugih.
33 Tretjič, Kraljevina Nizozemska navaja, da tožeče stranke niso jasno dokazale škodljivega vpliva, ki naj bi ga utrpele na področju določanja cen. Tudi v komercialnem pristanišču Naarden, na primer, ki ga gospodarsko izkorišča eden izmed članov delovne skupine, naj bi bila med najnižjimi povprečnimi cenami na Nizozemskem ne le cena za stalni privez za plovila dolžine 10 metrov za to vrsto priveza, temveč naj bi izhajalo tudi iz letnih obračunov članov delovne skupine, da naj bi v zadnjih letih lahko izplačala dobičke. V tem pristanišču naj bi bil ravno tako vzpostavljen čakalni seznam. Še več, vsaj ena družba, ki gospodarsko izkorišča eno izmed zadevnih komercialnih pristanišč Jachthaven Strand-Horst v Ermelu, naj bi v treh letih vsako leto zvišala svoje cene.
34 Glede procesnega upravičenja delovne skupine, Kraljevina Nizozemska najprej navaja, da delovna skupina zato, ker pomoči niso imele vpliva na položaj članov na trgu, ne more imeti posebnega statusa v smislu sodbe Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji (25/62, Recueil, str. 197).
35 Kraljevina Nizozemska dalje navaja, da gre za neformalno združenje, ki ni bilo ustanovljeno na podlagi regularnega notarskega zapisa. Zato glede na BW ni mogoče vložiti kolektivne tožbe zoper Nizozemsko.
36 Tožeče stranke glede procesnega upravičenja članov delovne skupine ugovarjajo, da jih odločba zadeva posamično, v smislu člena 230 ES. Po njihovem mnenju se do sedaj ni nikoli zahtevalo, naj se upošteva položaj konkurentov na trgu za odgovor na vprašanje, ali jih odločba posamično zadeva. V tej točki se sklicujejo na sodbe Sodišča prve stopnje z dne 13. januarja 2004 v zadevi Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji (T‑158/99, Recueil str. II‑1).
37 Člani delovne skupine so v konkurenci zlasti s turističnimi pristanišči v Enkhuizenu in Nijkerku ter potencialno tudi s pristaniščem v Wieringermeerju glede ponudbe stalnih ali dnevnih privezov za lastnike ali najemnike turističnih plovil. Zaradi pomoči naj bi bila zadevna turistična pristanišča sposobna ponuditi priveze po ugodnejši ceni, kar naj bi oviralo konkurenčne možnosti članov delovne skupine. Tožeče stranke menijo, da ima izpodbijana odločba za posledico, da se dopušča položaj, ki izkrivlja konkurenco.
38 Na obravnavi so tožeče stranke potrdile, da imajo nižje cene od cen v turističnih pristaniščih brez pridobitnega namena za posledico, da postanejo profitne premije družb, ki gospodarsko izkoriščajo komercialna pristanišča, nepomembne, in bi morale nekatere izmed njih zato zapreti dejavnost. Tožeče stranke so navedle, da dobro izkoriščanje pristanišča predpostavlja donosnost celotnega kapitala, ki znaša najmanj med 7 % in 10 %. Sedaj naj bi znašala približno 4 %.
39 Glede članov delovne skupine tožeče stranke navajajo, da so imeli dejavno vlogo v okviru upravnega postopka. Ne le, da naj bi priskrbeli dodatne informacije in odgovorili na vprašanja Komisije, temveč naj bi na zahtevo Komisije tudi predstavili stališča glede izmenjave pisem med nizozemskimi organi in Komisijo.
40 Glede procesnega upravičenja delovne skupine tožeče stranke navajajo, da je bila delovna skupina 15. marca 2000 ustanovljena zaradi zaščite interesov turističnih pristanišča in boja proti nelojalni konkurenci. V nizozemskem pravu je delovna skupina opredeljena kot združenje v smislu člena 26 2. knjige BW in je zato pravna osebnost, ustanovitev z notarskim aktom ali vpisom v trgovinski register pa zato ni potrebna. Dejstvo, da ima le omejeno pravno sposobnost v nizozemskem pravu in zato ne more na primer vložiti specifične kolektivne tožbe na podlagi člena 305a 3. knjige BW, v tem primeru ne bi imelo bistvenega pomena.
41 Glede individualnega vpliva na delovno skupino tožeče stranke navajajo, da je Sodišče prve stopnje v točkah 65 in 66 zgoraj navedene sodbe v zadevi Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum proti Komisiji odločilo, da je bilo združenje upravičeno za vložitev tožbe zaradi preprostega dejstva, ker je dejavno sodelovalo tako pri formalnem postopku kot tudi pri neformalnih razgovorih pred sprejetjem odločbe (zlasti zato, ker so predložile poročila in bile vir zanimivih informacij).
42 Na obravnavi so tožeče stranke dodale, da v skladu s sodbama Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 1995 v zadevi AITEC in drugi proti Komisiji (T‑447/93, T‑448/93 in T‑449/93, Recueil, str. II‑1971) ter zgoraj navedeno sodbo v zadevi Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum proti Komisiji združenje, ki na podlagi svojih ciljev in dejavnosti predstavlja in zastopa interese svojih članov, lahko vloži tožbo v imenu članov.
43 Tožeče stranke navajajo, da zato, ker se za delovno skupino lahko šteje, da jih izpodbijana odločba, v smislu člena 230, četrti pododstavek, ES, neposredno in individualno zadeva, se to lahko šteje tudi za člane delovne skupine.
44 Med drugim naj bi Komisija po začetku postopka delovno skupino sprejela kot sogovornika. Poleg tega tožeče stranke trdijo, da je bila v izogib vseh razprav glede dopustnosti tožbe, ki jo je vložila delovna skupina, tožba podpisana skupaj z drugimi člani.
45 V odgovor je Komisija poudarila, da tožeče stranke s sklicevanjem na zgoraj navedeno sodbo v zadevi Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji niso spoznale bistvene razlike med tema zadevama, namreč obstoja formalne preiskave (člen 88(2) ES), medtem ko v zadevi Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji ni bilo tako. Tako kot sodba Cook in Matra (sodbi Sodišča z dne 19. maja 1993 v zadevi Cook proti Komisiji, C‑198/91, Recueil str. I‑2487, in z dne 15. junija 1993 v zadevi Matra proti Komisiji, C‑225/91, Recueil str. I‑3203), zgoraj navedena sodba v zadevi Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji, ki se sklicuje na te primere, ni torej v nobeno pomoč, ker so tožeče stranke v tem primeru imele možnost, da med upravnim postopkom navajajo svoje trditve.
46 Glede trditev tožečih strank, da njihova omejena pravna sposobnost v tem primeru ni bistvena, Komisija odvrača, da tožeče stranke pozabljajo, da omejena pristojnost združenj, ki niso bila ustanovljena z notarskim aktom, vpliva na njihovo pravdno sposobnost. Člen 305a 3. knjige BW je umesten v delu, v katerem ugotavlja, da so lahko zgolj združenja s polno pravno sposobnostjo pravdno sposobna v imenu članov, kar torej izključuje delovno skupino. Zlasti zaradi te omejitve pravna osebnost delovne skupine ne zadostuje, da bi ji bilo priznano procesno upravičenje. Po mnenju Komisije okoliščina, da je združenje dejansko vložilo tožbo ali sodelovalo pri upravnem postopku pred Komisijo, nima nobenega pomena.
47 Med drugim Komisija trdi, da je v nasprotju z dobrim razvojem postopka, da se združenjem, kot je „delovna skupina“, katerih pravni status ni jasno opredeljen, podeli procesno upravičenje.
48 Kar zadeva sklicevanje na zgoraj navedeno sodbo v zadevi Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum proti Komisiji, je Komisija navedla, da je Sodišče, na katero je bila vložena pritožba, na obravnavi v sodbi z dne 13. decembra 2005 v zadevi Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum (C‑78/03 P, ZOdl., str. I-10737) ugotovilo, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo s tem, ko je razsodilo, da je bilo zadevno združenje individualno zadevno.
Presoja Sodišča prve stopnje
49 Spomniti je treba, da lahko v skladu s členom 230, četrti pododstavek, ES fizične in pravne osebe sprožijo postopke le zoper odločbe, ki so nanje naslovljene in jih neposredno ali posamično zadevajo. Ker je bila izpodbijana odločba naslovljena na Kraljevino Nizozemsko, je treba preučiti, ali tožeče stranke izpolnjujejo ta pogoja.
50 Preučiti je treba, prvič, procesno upravičenje članov delovne skupine in drugič, opravilno sposobnost delovne skupine.
Procesno upravičenje članov delovne skupine
51 Glede vprašanja, ali izpodbijana odločba individualno zadeva člane delovne skupine Sodišče prve stopnje navaja, da izhaja iz ustaljene sodne prakse, da bi odločba lahko zadevala druge subjekte od naslovnikov le, če jih ta odločba zadeva zaradi nekih posebnih značilnosti ali dejanskega položaja, ki jih označuje glede na vse druge osebe in jih zaradi tega individualizira podobno, kot bi naslovljence (zgoraj navedena sodba Sodišča v zadevi Plaumann proti Komisiji, str. 223, sodba z dne 23. maja 2000 v zadevi Comité d’entreprise de la Société française de production in drugi proti Komisiji, C‑106/98 P, Recueil, str. I‑3659, točka 39; sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. aprila 1995 v zadevi ASPEC in drugi proti Komisiji, T‑435/93, Recueil, str. II‑1281, točka 62).
52 Ker je bila izpodbijana odločba sprejeta po izvedenem formalnem postopku preiskave iz člena 88(2) ES, je treba opozoriti, da iz sodne prakse prav tako izhaja, da taka odločba posamično zadeva podjetja takrat, ko so vložila prijavo, s katero je bil sprožen ta postopek, in predložila stališča, ki so vplivala na potek postopka, če je ukrep, ki je predmet te odločbe, znatno prizadel njihov tržni položaj (sodba Sodišča z dne 28. januarja 1986 v zadevi Cofaz in drugi proti Komisiji, 169/84, Recueil, str. 391, točki 24 in 25, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1998 v zadevi BP Chemicals proti Komisiji, T-11/95, Recueil, str. II‑3235, točka 72).
53 Zgolj okoliščina, da je zadevna odločba lahko vplivala na konkurenčne odnose na upoštevnem trgu in da je bilo to podjetje v kakršnem koli konkurenčnem odnosu z upravičencem iz te odločbe, še ne pomeni, da gre za znaten vpliv (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. decembra 1969 v zadevi Eridania in drugi proti Komisiji, 10/68 in 18/68, Recueil, str. 459, točka 7). Tako se podjetje ne more sklicevati le na konkurenčen odnos, ki ga ima s podjetjem, ki je upravičeno do zadevnega ukrepa, temveč mora poleg tega izkazati tudi to, koliko je prizadet njegov položaj na trgu (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 23. maja 2000 v zadevi Comité d'entreprise de la Société française de production in drugi proti Komisiji, C-106/98 P, Recueil, str. I-3659, točki 40 in 41).
54 V tem primeru je treba preučiti, v kolikšni meri udeležba tožečih strank v postopku na podlagi člena 88(2) ES in vpliv na njihov položaj na trgu stranke individualizirata, v skladu s členom 230 ES.
55 Prvič, ugotovljeno je, da je delovna skupina v imenu svojih članov začela upravni postopek, ki je potekal pred Komisijo. V ta namen je večkrat predložila dodatne informacije v zvezi z več turističnimi pristanišči brez pridobitnega namena, ki so po njenem mnenju dobivala državne pomoči. Po začetku postopka je poslala le eno pismo, ki ni vsebovalo niti novih informacij niti pomembnih dodatnih dejstev.
56 Drugič, glede pomembnosti kršitve za položaj tožeče stranke na trgu je treba uvodoma spomniti, da, kot izhaja iz točke 28 zgoraj navedene sodbe Cofaz in drugi proti Komisiji, ni v pristojnosti sodnega organa Skupnosti, da se na stopnji preučitve dopustnosti dokončno izreče glede konkurenčnih odnosov med tožečo stranko in podjetjem, naslovnikom pomoči. Zato lahko le tožeča stranka na ustrezen način navede razloge, zaradi katerih lahko odločba Komisije s tem, da pomembno vpliva na njen položaj na trgu, škoduje njenim zakonitim interesom.
57 V tem primeru je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso podale nobenega elementa, da bi dokazale posebnost svojega položaja na trgu turističnih pristanišč.
58 Nasprotno, trditev tožečih strank, ki se ne spušča v individualizacijo, dokazuje, da naj bi bile naslovljene na isti način kot vsi drugi konkurenti. Tožeče stranke dejansko navajajo, da so sporne državne pomoči vplivale na njihovo rentabilnost, ker so lahko zadevne družbe, ki gospodarsko izkoriščajo turistična pristanišča brez pridobitnega namena, zaradi teh ukrepov prehodnim uporabnikom turističnega pristanišča oddajale priveze po nižji ceni od tiste, ki velja v komercialnih turističnih pristaniščih.
59 Ugotoviti je treba, da tožeče stranke na podlagi konkretnih pokazateljev, kot je promet, ustvarjen pred sprejetju zadevnih ukrepov in po njem, niso dokazale, da bi lahko ti ukrepi pomembno vplivali na njihov položaj na zadevnem trgu.
60 Še več, na obravnavi sta Komisija in Kraljevina Nizozemska spomnili, da pomenijo tožeče stranke le šest od približno 1200 turističnih pristanišč, ki delujejo na Nizozemskem (glej točko 49 izpodbijane odločbe). Tožeče stranke tem številkam niso nasprotovale. Slednje so torej le majhen del pristanišč, ki bi jih zadevne pomoči lahko potencialno zadevale. V tem položaju je morala vsaka od tožečih strank dokazati, v čem je pomoč, dodeljena temu ali onemu pristanišču, škodovala njihovim dejavnostim, na primer s tem, ker je obstajala nevarnost, da povzroči izgubo strank ali znižanje provizije od dobička.
61 Kraljevina Nizozemska je na obravnavi med drugim navedla, ne da bi temu oporekale tožeče stranke, da sporni ukrepi pomoči niso vplivali na določitev cen v komercialnih pristaniščih Naarden in Ermelo. Glede komercialnega pristanišča Naarden je treba najprej navesti, da je cena za stalni privez desetmetrske ladje višja od povprečne cene na Nizozemskem za to vrsto priveza (glej poročilo Waterrecreatie Advies, ki so ga nizozemski organi podali Komisiji v okviru upravnega postopka). Dalje naj bi v skladu z letnimi računi tega komercialnega pristanišča družba, ki ga gospodarsko izkorišča, lahko izplačala dobičke zadnjih let. V tem pristanišču je bila vzpostavljena čakalna lista. V zvezi s komercialnim pristaniščem Ermelo je Kraljevina Nizozemska navedla, ne da bi temu nasprotovale tožeče stranke, da je to pristanišče v zadnjih treh letih zvišalo svoje cene. Taki podatki ne morejo podpreti trditev tožečih strank, da naj bi sporne pomoči vplivale na njihovo rentabilnost.
62 Neučinkovito je sklicevanje tožečih strank na zgoraj navedeno sodbo Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji, v skladu s katero je dopustna tožba, ki jo je vložilo združenje, če so nekateri od njenih članov neposredni konkurenti prejemnika zadevne pomoči, ker je bila zadevna odločba v tej zadevi sprejeta na koncu zgolj predhodnega preizkusa (člen 88(3) ES). V tem primeru se tožeče stranke torej nikakor ne morejo sklicevati na sodno prakso, v skladu s katero – če Komisija, ne da bi začela formalni postopek preizkusa, v okviru predhodnega preizkusa ugotovi, da je državna pomoč združljiva s skupnim trgom – je treba zainteresirane v smislu člena 88(2) ES, ki so deležni jamstva formalnega postopka preizkusa, ko je izvršen, šteti, da jih odločba individualno zadeva (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo BP Chemicals proti Komisiji, točki 82 in 89).
63 Iz zgoraj navedenega izhaja, da tožeče stranke niso dokazale, da jih izpodbijana odločba posamično zadeva, torej da nanje v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti vpliva na poseben način, kot če bi bili naslovniki te odločbe.
64 Torej je treba tožbo razglasiti za nedopustno, kar zadeva člane delovne skupine, ne da bi bilo treba preučiti, ali jih izpodbijana odločba neposredno zadeva.
Procesno upravičenje delovne skupine
65 Sodišče prve stopnje spominja, da je ničnostna tožba, ki jo vloži združenje podjetij, ki ni naslovnik izpodbijanega akta, dopustna le ob dveh predpostavkah. Prvič, ko združenje, s tem ko vloži tožbo, nadomesti enega ali več članov, ki jih zastopa, pod pogojem, da so bili slednji v položaju, da vložijo dopustno tožbo. Drugič, zaradi posebnih okoliščin, kot je vloga, ki bi jo lahko imelo v okviru postopka, ki je vodilo do akta, katerega razveljavitev se zahteva (v tem smislu glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1996 v zadevi AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T‑380/94, Recueil, str. II‑2169, točka 50, in z dne 11. februarja 1999 v zadevi Arbeitsgemeinschaft Deutscher Luftfahrt-Unternehmen in Hapag-Lloyd proti Komisiji, T‑86/96, Recueil, str. II‑179, točki 56 in 57, ter navedeno sodno prakso).
66 V tem primeru je Sodišče prve stopnje že v točki 63 ugotovilo, da izpodbijana odločba individualno ne zadeva članov delovne skupine. Zato se delovna skupina ne bi štela, kot da je veljavno stopila v položaj enega ali več svojih članov.
67 Preučiti je treba torej, ali svoje procesno upravičenje lahko utemelji s posebnimi okoliščinami.
68 Sodišče prve stopnje meni, da kljub temu da je delovna skupina učinkovito sodelovala pri postopku, ki je vodil do odločbe z dne 29. oktobra 2003, zgolj sama udeležba ne zadošča za to, da se ji podeli procesno upravičenje v smislu sodbe Van der Kooy in CIRFS (sodbi Sodišča z dne 2. februarja 1988 v zadevi Van der Kooy in drugi proti Komisiji, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, in z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C‑313/90, Recueil str. I‑1125). Kot je Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 5. junija 1996 v zadevi Kahn Scheepvaart proti Komisiji (T‑398/94, Recueil str. II‑477, točka 42) ugotovilo, preprosto dejstvo, da je tožeča stranka vložila pritožbo pri Komisiji ter da je izmenjala korespondenco in s tem v zvezi imela pogovore s slednjo, ne bi pomenilo zadostnih posebnih okoliščin, ki omogočajo individualizacijo tožeče stranke glede na vse druge osebe in ji podelijo procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper splošni režim pomoči.
69 Okoliščina, da združenje med postopkom, v skladu z določbami Pogodbe s področja državnih pomoči, intervenira pri Komisiji za zaščito kolektivnih interesov svojih članov, samo po sebi ne zadostuje, da se v skladu s sodno prakso utemelji procesno upravičenje združenja (zgoraj navedena sodba v zadevi Arbeitsgemeinschaft Deutscher Luftfahrt-Unternehmen in Hapag-Lloyd proti Komisiji, točka 60).
70 Vloga, ki so jo imele tožeče stranke v zadevah, v katerih sta bili izdani zgoraj navedeni sodbi Van der Kooy in drugi proti Komisiji ter CIRFS in drugi proti Komisiji, v postopku, ki je vodil do sprejetja izpodbijanih ukrepov v dveh zadevah, je bila med drugim veliko pomembnejša glede na zgolj udeležbo delovne skupine v tej zadevi.
71 V sodbi v zadevi Van der Kooy in drugi proti Komisiji je Sodišče ugotovilo, da je Landbouwschap, v vlogi pogajalca za cene plina dejavno sodeloval v postopku iz člena 88(2) ES s tem, da je Komisiji predložil komentarje v pisni obliki in s tem, da je ohranjal tesne stike s pristojnimi uradniki med celotnim postopkom. Ena izmed teh pogodbenih strank je postavila cene, ki jih Komisija ni odobrila, in je bila v tej vlogi na mnogih mestih navedena v odločbi Komisije.
72 Vloga tožeče stranke v zadevi, ki je vodila k sprejetju zgoraj navedene sodbe v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, je bila ravno tako zelo pomembna. CIRFS je bilo združenje, katerega člani so bili glavni mednarodni proizvajalci sintetičnih vlaken. V interesu teh proizvajalcev je bilo vloženih veliko tožb v povezavi s politiko prestrukturiranja sektorja, ki jo je opredelila Komisija. Med drugim je bila sogovornica Komisije ob vzpostavitvi ureditve za sektor ter njeno povečanje in prilagoditve slednje, s Komisijo pa je nadaljevala pogajanja zlasti s tem, da ji je predstavila pisna stališča in s tem, da je vzdrževala tesne stike s pristojnimi službami.
73 V primeru te delovne skupine ni tako. Ugotoviti je treba, da njene vloge, ki ne presega izvrševanja procesnih pravic, priznanih zainteresiranim iz člena 88(2) ES, ni mogoče primerjati z njeno vlogo v Landbouwschap ali CIRFS, v omenjenih zadevah (analogno glej zgoraj navedeno sodbo v zadevi Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, točke od 55 do 59).
74 V teh okoliščinah je treba tožbo ravno tako razglasiti za nedopustno, kar zadeva delovno skupino.
75 Iz vsega navedenega izhaja, da je tožba v celoti nedopustna.
76 Glede trditve Komisije v zvezi s procesnim upravičenjem delovne skupine je Sodišče prve stopnje presodilo, da mu ni treba izraziti stališča v zvezi s tem, ker se individualno ne nanaša na delovno skupino, in da delovna skupina ni utemeljila svojega procesnega upravičenja zaradi posebnih okoliščin.
Stroški
77 Na podlagi člena 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Tožeče stranke niso uspele, zato se jim poleg njihovih stroškov naložijo stroški Komisije, v skladu z njenimi predlogi.
78 Kraljevina Nizozemska, v skladu s členom 87(4), prvi odstavek, Poslovnika nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)
razsodilo:
1) Tožba se kot nedopustna zavrže.
2) Tožeče stranke nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija. Kraljevina Nizozemska nosi svoje stroške.
García-Valdecasas | Labucka | Trstenjak |
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 27. septembra 2006.
E. Coulon | | R. García-Valdecasas |