SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 13. decembra 2011

Zadeva T‑311/09 P

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Povrnitev zdravstvenih stroškov – Odločba Komisije o zavrnitvi stoodstotne povrnitve nekaterih zdravstvenih stroškov pritožnika – Izkrivljanje – Obveznost obrazložitve – Pripravljalni postopek – Akt, ki posega v položaj – Pravnomočnost – Litispendenca – Potrditveni akt“

Predmet:      Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 20. maja 2009 v zadevi Marcuccio proti Komisiji (F‑73/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑145 in II‑A‑1‑819), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa.

Odločitev:      Pritožba se zavrže. L. Marcuccio nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije na tej stopnji.

Povzetek

1.      Postopek – Obrazložitev sodb – Obseg

(Statut Sodišča, člen 36, in Priloga I, člen 7(1))

2.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 25, drugi odstavek, in 90(2))

3.      Pritožba – Razlogi – Pomanjkljiva obrazložitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Potrditveni akt – Izključitev

(člen 233 ES; člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Čeprav obveznost sodišča Evropske unije, da obrazloži svoje odločitve, ne pomeni, da bi moralo podrobno odgovoriti na vsako trditev stranke, predvsem če ta ni dovolj jasna in natančna ter ni ustrezno podprta s podrobnimi dokazi, pa mu vsaj nalaga, da preuči vse zatrjevane kršitve prava.

(Glej točko 34.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 8. junij 2009, Krcova proti Sodišču, T‑498/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑35 in II‑B‑1‑197, točki 34 in 35 ter navedena sodna praksa.

2.      Cilj obveznosti obrazložitve, ki je naložena upravi in izhaja iz določb člena 25, drugi odstavek, v zvezi s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, je po eni strani zainteresirani osebi zagotoviti zadostne podatke za presojo utemeljenosti zavrnitve njenega predloga in možnost, da na sodišču Unije vloži tožbo, ter po drugi strani navedenemu sodišču omogočiti izvajanje nadzora.

Iz navedenega sledi, da je treba zadevno osebo z obrazložitvijo odločbe načeloma seznaniti hkrati z odločbo, ki posega v njen položaj, in da je mogoče nepravilnost zaradi neobstoja obrazložitve navedene odločbe popraviti samo pred vložitvijo pravnega sredstva, vloženega zoper njo. Obrazložitev odločbe o zavrnitvi pritožbe bi se morala poleg tega ujemati z obrazložitvijo v odločbi, zoper katero je bila vložena pritožba. Navedeno načelo se uporablja tudi za odločbe, sprejete v okviru skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Unije za primer bolezni, s katerimi je bil vzpostavljen skupni sistem zdravstvenega zavarovanja institucij Unije in katerih člen 35 napotuje na predhodni postopek, uveden s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.

(Glej točki 42 in 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. november 1981, Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 22; 28. februar 2008, Neirinck proti Komisiji, C‑17/07 P, neobjavljena v ZOdl., točka 50;

Sodišče prve stopnje: 11. julij 2007, Konidaris proti Komisiji, T‑93/03, ZOdl. JU, str. I‑A-2-149 in II‑A-2-1045, točki 49 in 52 ter navedena sodna praksa;

Splošno sodišče Evropske unije: 9. december 2009, Komisija proti Birkhoffu, T‑377/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑133 in II‑B‑1‑807, točka 55.

3.      Vprašanje obsega obveznosti obrazložitve je pravno vprašanje, ki ga Splošno sodišče nadzira v okviru pritožbe. Pri nadzoru nad zakonitostjo odločbe, ki ga v navedenem okviru opravlja Splošno sodišče, je treba nujno upoštevati dejstva, na katera se je oprlo Sodišče za uslužbence pri svojem sklepanju, na podlagi katerega je obrazložitev zadostna ali nezadostna.

(Glej točko 51.)

Napotitev na:

Zgoraj navedena sodba Komisija proti Birkhoffu, točka 55.

4.      Obstoj akta, ki posega v položaj v smislu členov 90(2) in 91(1) Kadrovskih predpisov, je pogoj dopustnosti vsakega pravnega sredstva, ki ga vložijo uradniki zoper institucijo, v kateri so zaposleni.

Taki akti so samo ukrepi, ki jih je sprejel pristojni organ in v katerih je dokončno stališče uprave, ki ima zavezujoče pravne učinke, ti pa lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke, s tem da bistveno spreminjajo njen pravni položaj.

To, da je bil akt, ki posega v položaj, po sprejetju izpodbijanega akta razglašen za ničen, ne more vplivati na opredelitev, v skladu s katero izpodbijani akt ne posega v položaj tožeče stranke v smislu členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov in ki temelji na presoji, da se z navedenim aktom ni spremenil pravni položaj navedene tožeče stranke, ki je bil pred tem določen z drugim aktom uprave, pri čemer je ta akt posegal v njen položaj. Izpodbijani akt lahko v takem primeru šteje le za posledico akta, ki posega v položaj. Iz navedenega izhaja, da dokler se akt, ki posega v položaj, ne razglasi za ničen, zanj velja domneva zakonitosti in izpodbijani akt se lahko ohrani, kadar pa se akt, ki posega v položaj, razglasi za ničen, sta ohranitev ali umik izpodbijanega akta odvisna od ukrepov, ki jih morajo za izvršitev odločbe o razglasitvi ničnosti v skladu z obveznostjo iz člena 233 ES (postal člen 266 PDEU) sprejeti institucija ali institucije, ki so sprejele akt, ki posega v položaj.

(Glej točke 73, 74 in 92.)

Napotitev na:

Sodišče: 11. november 1981, IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. 2639, točka 9;

Splošno sodišče: 30. junij 1993, Devillez in drugi proti Parlamentu, T‑46/90, Recueil, str. 699, točki 13 in 14; 13. julij 1993, Moat proti Komisiji, T‑20/92, Recueil, str. II‑799, točka 39; 14. september 1995, Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, T‑480/93 in T‑483/93, Recueil, str. II‑2305, točka 60 in navedena sodna praksa; 13. december 1995, Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, T‑481/93 in T‑484/93, Recueil, str. II‑2941, točka 47; 3. junij 1997, H proti Komisiji, T‑196/95, ZOdl. JU, str. I‑A-133 in II‑403, točka 44; 21. julij 1998, Mellett proti Sodišču, T‑66/96 in T‑221/97, RecFP, str. I‑A-449 in II‑1305, točka 83; 17. december 2003, McAuley proti Svetu, T‑324/02, RecFP, str. I‑A-337 in II‑1657, točka 28.