SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
VERICE TRSTENJAK,
predstavljeni 29. novembra 20071(1)
Zadeva C‑14/07
Ingenieurbüro Michael Weiss und Partner GbR
proti
Industrie- und Handelskammer Berlin,
ob udeležbi
Nicholas Grimshaw & Partners Ltd
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija))
„Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (ES) št. 1348/2000 – Vročitev sodnih in zunajsodnih pisanj – Zavrnitev sprejema – Pojem pisanja – Neprevedene priloge k prevedeni tožbi – Jezik države članice prosilke – Izbira jezika in pristojnega sodišča v pogodbi med gospodarstveniki, katere nepravilna izpolnitev je predmet spora“
I – Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba št. 1348/2000)(2) in na posebno vprašanje, ali lahko naslovnik zavrne sprejem tujega pisanja za vročitev, če je tožba v tujem civilnem postopku, ki se naj vroči, sicer prevedena v uradni jezik zaprošene države članice, vendar pa priloge k tej tožbi niso prevedene v ta uradni jezik in naslovnik trdi, da ne razume jezika države članice prosilke, čeprav je pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti sklenil pogodbo, v kateri je bilo dogovorjeno, da se za dopisovanje med pogodbenima strankama na eni strani ter organi in javnimi ustanovami na drugi strani uporablja jezik države članice prosilke.
2. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesgerichtshof je bil vložen v okviru odškodninske tožbe, ki jo je Industrie- und Handelskammer Berlin (v nadaljevanju: IHK Berlin) vložila zoper arhitekturni biro Nicholas Grimshaw & Partners Ltd, družbo angleškega prava (v nadaljevanju: biro Grimshaw), zaradi napak pri načrtovanju stavbe. IHK Berlin je proti biroju Grimshaw vložil tožbo na podlagi jamčevalnega zahtevka. Med strankama je v vmesnem postopku sporno, ali je bila biroju Grimshaw tožba veljavno vročena. Inženirski biro Weiss und Partner, s sedežem v Aachnu (v nadaljevanju: biro Weiss), je bil obveščen o pravdi.
II – Pravni okvir
3. V uvodnih izjavah 8 in 10 Uredbe št. 1348/2000 je določeno:
„(8) Zaradi zagotovitve učinkovitosti te uredbe se možnost, da se vročitev pisanja zavrne, omeji na izjemne primere.
(10) Zaradi varovanja interesov naslovnika je treba vročitev opraviti v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve ali v drugem jeziku države članice izvora [prosilke], ki ga naslovnik razume.“
4. Člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 določa:
„Zavrnitev sprejema pisanja
1. Organ za sprejem mora poučiti naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev, če ni napisano v enem od naslednjih jezikov:
(a) v uradnem jeziku zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev; ali
(b) v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume.“
III – Dejansko stanje, spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
5. IHK Berlin toži biro Grimshaw, ki ima sedež v Londonu in je družba angleškega prava, za odškodnino na podlagi pogodbe o delu arhitekta z dne 16. februarja 1994 zaradi napak pri načrtovanju. Biro Grimshaw naj bi se v zadevni pogodbi zavezal, da bo opravil storitve načrtovanja za gradbeni projekt v Berlinu. V točki 3.2.6 pogodbe o delu arhitekta je dogovorjeno:
„Storitve se opravijo v nemškem jeziku. Dopisi med [IHK Berlin] in [birojem Grimshaw] ter organi in javnimi ustanovami morajo biti v nemškem jeziku.“
V točki 10.2 te pogodbe je dogovorjeno:
„V primeru spora je pristojno sodišče v Berlinu“.
V točki 10.4 te pogodbe je dogovorjeno:
„Za to pogodbo se uporablja nemško pravo“.
6. IHK Berlin je za namen vročitve biroju Grimshaw pri nemških sodiščih vložil prepise tožbe in vseh prilog, na katere se je skliceval v tej vlogi. Ti zajemajo pogodbo o delu arhitekta, ki sta jo sklenili stranki, naknadne dogovore k tej pogodbi ter njihov osnutek, izvleček iz seznama storitev in več dopisov, med drugim tudi dopise biroja Grimshaw, ki se nanašajo na dopisovanje s firmami, ki so bile pooblaščene za ugotavljanje in odpravljanje očitanih napak. Vendar po podatkih Bundesgerichtshof biro Grimshaw ni bil seznanjen z vsemi prilogami pred vložitvijo tožbe, zlasti s pisanji glede ugotovitev napak in njihove odprave ter povezanih stroškov. Vsebina prilog, na katere se IHK Berlin sklicuje, je deloma podana v tožbi.
7. Tožba z dne 29. maja 2002, s katero je IHK Berlin od biroja Grimshaw zahteval odškodnino na podlagi pogodbe o delu arhitekta, je bila biroju Grimshaw v nemškem jeziku vročena že 20. decembra 2002. Potem ko je biro Grimshaw zavrnil sprejem tožbe najprej zato, ker ni bila prevedena v angleščino, so mu bile 23. maja 2003 v Londonu vročene tožba, prevedena v angleščino, in neprevedene priloge v nemškem jeziku.
8. V vlogi z dne 13. junija 2003 je biro Grimshaw grajal nepravilno vročitev, ker priloge niso bile prevedene v angleški jezik, in iz tega razloga s sklicevanjem na člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 zavrnil sprejem tožbe, katere vročitev po njegovem mnenju ni veljavna. Med drugim je biro Grimshaw ugovarjal tudi zastaranj in o sporu obvestil biro Weiss, ki se je kot intervenient udeležil postopka pred nemškimi sodišči.
9. Iz predložitvenega sklepa je mogoče razbrati, da je Landgericht Berlin z vmesno sodbo ugotovilo, da je bila tožba 23. maja 2003 pravilno vročena. Kammergericht Berlin je s sodbo zavrnilo pritožbo biroja Grimshaw. Zoper to sodbo Kammergericht je intervenient – biro Weiss – vložil revizijo pri predložitvenem sodišču, to je Bundesgerichtshof.
10. Bundesgerichtshof navaja, da v skladu z nemškim zakonom o pravdnem postopku tožba, ki se sklicuje na dodane priloge, skupaj z njimi sestavlja celoto in da mora tožena stranka prejeti vse informacije, ki jih navaja tožeča stranka in bi jih tožena stranka lahko potrebovala za svojo obrambo. Zato ni dopustno, da bi se veljavnost vročitve tožbe presojala ločeno od vročitve prilog zaradi tega, ker so bistvene informacije domnevno razvidne že iz tožbe in naj bi bila pravica biti slišan ohranjena, tako da bi se lahko tožena stranka med postopkom zadostno branila.
11. Izjema od tega načela bi bila dopustna, kadar potreba po informacijah tožene stranke ne bi bila bistveno prizadeta, na primer ker bi bila priloga, ki ni bila priložena tožbi, poslana skoraj sočasno z vložitvijo tožbe ali ker bi bila tožena stranka že pred vložitvijo tožbe seznanjena z vsemi dokumenti. Predložitveno sodišče opozarja na to, da biro Grimshaw v tej zadevi ni poznal vseh pisanj, predvsem ne pisanj o ugotovitvi in odpravi napak ter s tem povezanih stroškov. Takih pisanj ne bi bilo mogoče obravnavati, kot da niso pomembna, saj bi bila od njihove presoje lahko odvisna odločitev o vložitvi odgovora na tožbo.
12. Bundesgerichtshof tudi razlaga, da nobeden od organov, pooblaščenih za zastopanje biroja Grimshaw, ne razume nemško, in meni, da bi bilo mogoče Uredbo št. 1348/2000 razlagati tako, da sprejema ni mogoče zavrniti z obrazložitvijo, da priloge niso bile prevedene. Člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 namreč ne vsebuje določbe glede zavrnitve sprejema prilog. Poleg tega naj bi bili v skladu s standardnim obrazcem za zaprosila za vročitev v državah članicah Evropske unije, predvidenim v členu 4(3), prvi stavek, Uredbe št. 1348/2000, podatki o vrsti pisanja in o uporabljenem jeziku nujni samo glede vročenih pisanj (točki 6.1 in 6.3 standardnega obrazca), vendar ne glede prilog, za katere se zahteva le to, da se navede njihovo število (točka 6.4 standardnega obrazca). Po mnenju Bundesgerichtshof pa je bistveno, ali zadevno pisanje pomeni pisanje za vročitev v smislu Uredbe št. 1348/2000; oblika standardnega obrazca ne more vplivati na to vprašanje.
13. Bundesgerichtshof meni, da če ne bi bilo mogoče zavrniti sprejema samo z obrazložitvijo, da priloge niso bile prevedene, pogodba, v kateri sta se tožeča in tožena stranka dogovorili, da bo dopisovanje potekalo v nemškem jeziku, ne zadošča, da tožena stranka ne bi imela pravice do zavrnitve sprejema v skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000. Ta klavzula naj ne bi pomenila, da tožena stranka razume jezik v smislu Uredbe št. 1348/2000.
14. Bundesgerichtshof se končno sprašuje – če pogodbene klavzule ni mogoče razumeti kot domneve o razumevanju jezika – ali se sprejem tožbe lahko zavrne vedno, kadar priloge niso bile prevedene, ali pa obstajajo izjeme, na primer če se toženi stranki že predloži prevod prilog ali če je priloga dobesedno povzeta v tožbi in je ta prevedena. Za to bi šlo lahko tudi takrat, kadar bi bila pisanja, poslana kot priloge, sestavljena v jeziku, ki je bil med strankama veljavno dogovorjen v okviru pogodbe. Bundesgerichtshof opozarja na primer šibkejše, po možnosti zaščite potrebne stranke, kot so potrošniki pri mednarodnih pogodbah, ki so pogodbeno soglašali, da dopisovanje poteka v jeziku gospodarstvenika. Biro Grimshaw pa je sklenil pogodbo v tej zadevi pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti. Razvidna naj ne bi bila nobena posebna potreba po varstvu tega biroja in po tem, da se mu prizna pravica do zavrnitve sprejema.
15. Ker je Bundesgerichtshof dvomilo o razlagi Uredbe št. 1348/2000, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
1) Ali je treba člen 8(1) Uredbe […] št. 1348/2000 […] razlagati tako, da naslovnikova pravica zavrniti sprejem v skladu s členom 8(1) Uredbe [št. 1348/2000] ne obstaja, če zgolj priloge pisanja za vročitev niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume?
2) Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
Ali je treba člen 8(1)(b) Uredbe [št. 1348/2000] razlagati tako, da naslovnik „razume“ jezik države članice prosilke v smislu te uredbe že zato, ker se je pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti v pogodbi s tožečo stranko dogovoril, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke?
3) Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen:
Ali je treba člen 8(1) Uredbe [št. 1348/2000] razlagati tako, da naslovnik nikakor ne sme s sklicevanjem na člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 zavrniti sprejema takih prilog k pisanju, ki niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume, takrat, kadar pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti sklene pogodbo in se v njej dogovori, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke, ter se posredovane priloge nanašajo na to dopisovanje in so napisane v dogovorjenem jeziku?
16. Postopka so se udeležili biro Grimshaw, biro Weiss, IHK Berlin, francoska, italijanska, slovaška in češka vlada ter Komisija.
17. Biro Weiss, biro Grimshaw, francoska vlada in Komisija so na obravnavi 24. oktobra 2007 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča.
IV – Trditve strank
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
18. Biro Weiss meni, da je treba člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 razlagati tako, da naslovnikova pravica do zavrnitve sprejema v skladu s členom 8(1) te uredbe obstaja tudi takrat, kadar priloge k pisanju za vročitev niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume.
19. Biro Grimshaw izhaja iz tega, da naslovnikova pravica do zavrnitve sprejema obstaja, kadar samo priloge k pisanju za vročitev niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume. Že v skladu s členom 8 Uredbe št. 1348/2000 pisanja niso samo tožbe, ki jih vložijo odvetniki, ampak vsi dopisi in dokazila, ki se posredujejo zaradi vročitve. Smisel in namen členov 5(1) in 8(1) Uredbe št. 1348/2000 odločilno govorita v prid temu, da morajo biti „pisanja“ tudi priloge k tožbi. Biro Grimshaw se sklicuje tudi na poslovnika Sodišča (člen 29(3)) in Sodišča prve stopnje (člen 35(3)), iz katerih izhaja, da se tožba in priloge obravnavajo kot celota. Oboje mora biti napisano v istem jeziku, namreč po potrebi v jeziku, ki ga tožena stranka razume. Tako merilo, da bi nujnost prevoda temeljila na tem, kaj naj bi bilo potrebno za obrambo tožene stranke, naj ne bi v zadostni meri nudilo pravne varnosti. Nasprotno, prevesti bi bilo treba vse priloge, saj bi njihovo poznavanje omogočilo ne samo odločitev glede ugovorov, ampak tudi glede načina izvajanja teh ugovorov. Obramba in ugovori izhajajo morda šele iz prilog in ne odražajo nujno stališč, ki jih je navedla tožeča stranka. Biro Grimshaw meni, da je s tem, da niso bile prevedene vse priloge k tožbi, kršeno načelo enakega obravnavanja, saj naj bi bile v nacionalnem nemškem postopku vse priloge na voljo v nemščini.
20. IHK Berlin opozarja na to, da je biro Grimshaw s tožbo prejel tudi zadevne priloge. IHK Berlin navaja, da se naslovnikova pravica do zavrnitve sprejema v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 1348/2000 nanaša glede na besedilo in sistematiko zgolj na pisne vloge stranke. Priloge naj ne bi bila pisanja v tem smislu. Nasprotno, priloge so drugi dokumenti, ki jih je treba posredovati. Za uresničitev namena, da se toženo stranko obvesti o predmetu in temelju tožbe, ni treba prevesti obsežnih prilog, v katerih bi bila morda pomembna le ena sama klavzula. Dokaz zatrjevanih dejstev se izvede med postopkom in bi bilo zato v tej fazi kadar koli mogoče prevesti določene dokumente, ki pri vložitvi tožbe niso bili prevedeni. Naložiti tožeči stranki, naj prevede vse priloge, bi se lahko izkazalo za drago in bi bilo v nasprotju z ciljem pospešitve, določenim v Uredbi.
21. Francoska vlada poudarja, da je prevod vseh posredovanih dokumentov v jezik, ki ga naslovnik razume, nujna predpostavka za varstvo njegovih interesov in zagotovitev pravic obrambe. Meni tudi to, da za vse dokumente, na katere se nanaša vročitev, veljajo enaka pravila pošiljanja in predvsem enake obveznosti prevajanja, ne glede na to, ali gre pri tem za sama pisanja za vročitev ali za priloge k njim. Priloge so namreč sestavni del pisanja. Sicer pa člen 8(2) Uredbe št. 1348/2000 predvideva, da organ za sprejem dokumente, za katere se zahteva prevod, pošlje nazaj organu za pošiljanje, če naslovnik zavrne sprejem dokumenta za vročitev. Tako iz besedila tega člena izhaja, da se lahko zahteva prevod vseh poslanih dokumentov, ne samo pisanj za vročitev.
22. Italijanska vlada na podlagi napotila na uporabo samostalnika v množini „pisanja“ meni, da je treba člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 razlagati tako, da lahko naslovnik zavrne sprejem pisanja za vročitev, kadar so pripadajoče priloge napisane v drugem jeziku, kot je uradni jezik zaprošene države članice ali države članice prosilke, ki ga naslovnik razume. Naslovniku vročitve je torej treba priznati pravico, da zavrne pisanje, tudi če zahteva po prevodu, predvidena v členu 8(1) Uredbe št. 1348/2000, ne bi bila izpolnjena samo glede ene priloge ali nekaj prilog.
23. Slovaška vlada glede na pravilo, vsebovano v Uredbi št. 1348/2000, v svojih stališčih najprej ugotavlja, da se zaradi enotne razlage in uporabe Uredbe pod pojmom „pisanje za vročitev“ ne sme razumeti samo glavnega pisanja, ampak tudi priloge, ki so bile naslovniku vročene skupaj s tem pisanjem. Da bi se lahko naslovnik temeljito seznanil s pisanjem, ki mu je bilo vročeno v tej zadevi, in bi s tem učinkovito uveljavljal svoje pravice pred sodiščem države članice prosilke, bi moral natančno poznati vsebino celotnega pisanja za vročitev. Slovaška vlada zato meni, da je treba člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 razlagati tako, da ima naslovnik pravico, da zavrne sprejem pisanja za vročitev v skladu s členom 8(1) tudi takrat, kadar samo priloge k pisanju za vročitev niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume.
24. Češka vlada meni, da je treba priloge k tožbi skupaj s tožbo obravnavati kot celoto in da je treba zanje uporabiti enaka jezikovna pravila. V prid temu razumevanju govori predvsem to, da pomen prilog k tožbi za toženo stranko in za sodišče v okviru postopka upravičuje razlago pravice do pravilno izvedenega postopka tako, da vsebuje informiranje tožene stranke o vsebini prilog. Priloge bi morale biti prevedene, tudi če tožeča stranka bistvene dele teh prilog citira ali sicer navaja v vloženi tožbi. Doseči bi bilo treba uravnotežen položaj strank, ki v pravnem sporu pomeni enakost orožij. Če tožeča stranka k tožbi priloži prilogo, je iz tega mogoče sklepati, da ji je njena vsebina znana in mora biti to omogočeno tudi toženi stranki. Navedba pomembnih delov v tožbi sami ne spremeni ničesar glede te pravice tožene stranke. Člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 je treba razlagati tako, da ima naslovnik pravico, da zavrne sprejem pisanja, tudi če so le priloge k pisanju napisane v drugem jeziku, kot je uradni jezik ali jezik, ki ga naslovnik razume.
25. Komisija najprej opozarja, da je namen prilog k tožbi praviloma ta, da vsebujejo dodatne informacije k tožbi oziroma dokazujejo pravilnost navedb v tožbi. Zato so priloge načelno sestavni del tožbe. Poleg tega je v členu 8(1) Uredbe št. 1348/2000 uporabljen generičen pojem v zvezi s pisanjem za vročitev, kar kaže na široko razumevanje tega pojma; ta lahko zajema tako tožbo kot tudi njene priloge. Standardni obrazec v prilogi k Uredbi št. 1348/2000 ne odgovori na vprašanje, kaj je pisanje za vročitev.
26. Uvodna izjava 10 Uredbe št. 1348/2000 vsebuje utemeljitev za jezikovno ureditev v členu 8(1) te uredbe. Nujnost prevoda prilog je treba presojati glede na vpliv na interese naslovnika tožbe. Tako ni nujno, da se priloge prevede, če je njihova vsebina navedena v sami tožbi. Nasprotno pa naj bi bilo razumevanje jezika prilog pomembno za varstvo interesov naslovnika, kadar tožba napotuje na priloge, ne da bi navedla njihovo vsebino. Če priloge vsebujejo v tem smislu nujne navedbe, ki v tožbi niso navedene, lahko tožena stranka zavrne njihov sprejem, če niso prevedene.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
27. Biro Weiss opozarja na to, da z Uredbo št. 1348/2000 ni združljivo, da bi bila pravica do zavrnitve sprejema odvisna od tega, ali je naslovnik z nasprotno stranko v postopku sklenil pogodbo, v kateri se je dogovoril, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke. Tako dogovor ne kaže na to, da naslovnik vročitve dejansko razume jezik države članice prosilke. Lahko bi pri dopisovanju uporabil tudi storitve agencije za prevajanje. Dogovora o pogodbenem jeziku ni mogoče enačiti s pristankom na vodenje spora v ustreznem jeziku sodišča. Vodenje sodnega postopka – že zaradi posebnega pravnega strokovnega jezika – navadno jasno postavlja višje zahteve glede razumevanja tujega jezika naslovnika kot pa urejanje pogodbenega razmerja na njegovem strokovnem področju.
28. Biro Grimshaw meni, da člena 8(1) Uredbe št. 1348/2000 ni mogoče razlagati tako, da naslovnik „razume“ jezik države članice prosilke že zato, ker se je pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti v pogodbi s tožečo stranko dogovoril, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke. Dejstvo, da se je naslovnik pisanja pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti v pogodbi s tožečo stranko dogovoril, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke, naj bi bil zgolj indic za znanje jezikov. Če bi bila vročitev tožbe opravljena na podlagi indicev, bi bila kršena pravica biti slišan. To, da se je naslovnik v pogodbi dogovoril, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke, še ne pomeni, da ta jezik tudi dejansko razume. Dogmatično tudi ni mogoče utemeljiti, zakaj bi pogodbeni dogovor med zasebnimi subjekti, ki naj bi po volji strank veljal samo za redno izpolnjevanje pogodbe med obema zasebnima subjektoma, omejil javnopravno pravico biti slišan, ki jo ima naslovnik v razmerju do sodišč, ki izvajajo državno oblast.
29. IHK Berlin meni, da ima dogovor strank, da za pravno razmerje, ki je postalo sporno, uporabijo določen jezik, prednost pred členom 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000. Tak dogovor utemeljuje dejansko domnevo, da naslovnik razume pisanje, če se to nanaša na konkretno pravno razmerje in je napisano v dogovorjenem jeziku. Če stranki določita, kateri jezik je odločilen za njuno pravno razmerje, je to namenjeno nemotenemu izpolnjevanju pogodbe in je pomembno tudi takrat, kadar v primeru nesoglasij pride do tožbe. S takim določilom se stranki vzajemno odpovesta temu, da bi se pri prejemu pisanja, ki je napisano v pogodbenem jeziku, sklicevali na člen 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000.
30. Francoska vlada najprej meni, da morajo nacionalna sodišča glede na dejansko stanje posameznega primera presoditi, ali bi bilo mogoče jezik države članice prosilke obravnavati tako, da naslovnik razume v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000. Pri tem se lahko upošteva okoliščina, da sta pogodbeni stranki za dopisovanje izbrali jezik države članice prosilke.
31. Ta okoliščina pa sama ne zadošča, da bi se štelo, da naslovnik razume jezik države članice prosilke v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000 in da s tem sodišču ne bi bilo treba preučevati posameznega primera. Če bi se namreč štelo, da naslovnik razume jezik države članice prosilke samo zato, ker pogodbena klavzula predvideva, da dopisovanje poteka v tem jeziku, bi bila s tem uvedena zakonska domneva, ki bi močno presegala tisto, kar predvideva Uredba.
32. Italijanska vlada meni, da je treba člen 8(1)(b) Uredbe 1348/2000 razlagati tako, da ima naslovnik pravico zavrniti pisanje za vročitev oziroma priloge k temu pisanju, ki niso sestavljeni v uradnem jeziku zaprošene države članice, ki ga naslovnik razume; pri tem izbrani pogodbeni jezik strank v okviru njunega dopisovanja ni pomemben, in sicer niti takrat, kadar so bile priloge k pisanju vročene naslovniku v tem pogodbeno dogovorjenem jeziku. Pravica zavrniti pisanje, ki je napisano v drugem jeziku, kot tistem, ki ga naslovnik vročitve razume, ne more prenehati samo na podlagi dejstva, da sta se stranki dogovorili, da bosta pri dopisovanju uporabljali ta jezik. Mogoče je dvomiti, da bi lahko dogovori o pogodbeni izbiri jezika zavezovali pogodbenega partnerja k uporabi tega dogovora tudi na stopnji, na kateri bi nastale težave v pogodbenem razmerju, predvsem takrat, ko bi bil spor med strankama predložen sodišču.
33. Po mnenju slovaške vlade člena 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000 ni mogoče razlagati tako, da naslovnik „razume“ jezik države članice prosilke samo zato, ker med njim in tožečo stranko obstaja dogovor, da bo v okviru opravljanja njune poslovne dejavnosti dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke. Slovaška republika meni, da zasebni dogovor med naslovnikom in tožečo stranko o uporabi jezika države članice prosilke pri dopisovanju v okviru opravljanja njune poslovne dejavnosti, ni upošteven zato, da bi bila zagotovljena pravilna vročitev v smislu Uredbe.
34. Češka vlada meni, da dogovor o uporabi določenega jezika v okviru poslovne dejavnosti ne implicira nujno znanja jezika za namene člena 8(1) Uredbe št. 1348/2000. Sodišče lahko dogovor strank o uporabi določenega jezika upošteva pri presoji, ali gre pri zavrnitvi sprejema pisanja za zlorabo pravice, vendar pa tak dogovor sam ne da jasnega odgovora. Privolitev dveh podjetnikov v uporabo določenega jezika pri dopisovanju sama po sebi še ne pomeni, da bi obe strani ta jezik tako dobro razumeli, da bi lahko učinkovito branili svoje pravice v postopku, v katerem je tožba skupaj s prilogami napisana v nekem določenem jeziku. Češka vlada zato predlaga, naj se na drugo vprašanje odgovori nikalno.
35. Komisija opozarja, da nič v Uredbi št. 1348/2000 na splošno niti posebej v členu 8(1) ne kaže na to, da bi se moralo vprašanje, ali naslovnik „razume“ jezik države članice prosilke, presojati na podlagi domneve, in ne na podlagi dejanskega razumevanja. Beseda „razumeti“ kaže na dejansko, opredmeteno stanje, in ne na samo domnevo, tudi če se ta lahko opre na nekatere indice – kot na primer pogodbeni dogovor v zvezi z jezikom, uporabljenim pri dopisovanju. Tako se lahko okoliščina, da se je v tej zadevi naslovnik pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti s tožečo stranko dogovoril, da se bo za dopisovanje uporabljal jezik države članice prosilke, uporablja le kot oporna točka za razumevanje tega jezika; ta dogovor pa sam ni zadosten dokaz za to, da naslovnik tudi dejansko razume jezik države članice prosilke.
C – Tretje vprašanje za predhodno odločanje
36. Biro Weiss poudarja, da če bi bila pravica do zavrnitve sprejema v zvezi z neprevedenimi prilogami odvisna od tega, ali so te napisane v jeziku, dogovorjenem v pogodbi, in ali se nanašajo na predmet pogodbe, bi se morala tožena stranka v kratkem roku odločiti o svoji pravici do zavrnitve sprejema, ne da bi lahko na podlagi prevoda presojala, ali so te predpostavke podane, zlasti ali obstaja povezava s pogodbenim razmerjem. Toženi stranki ni mogoče samo zaradi tega, ker se je zavezala k izpolnjevanju pogodbe v določenem jeziku, pripisati voljo, da omeji svojo pravico biti slišan, tako da se odpove seznanitvi s predmetom spora v (običajno) njej razumljivem jeziku.
37. Biro Grimshaw navaja, da bi bila v uporabo člena 8(1) Uredbe št. 1348/2000 uvedena vrednostna presoja, ali na strani tožene stranke obstaja slaboverno in nepošteno ravnanje, če bi se člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 razlagal tako, da naslovnik nikakor ne sme s sklicevanjem na člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 zavrniti sprejema, če pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti sklene pogodbo in se v njej dogovori, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke, ter se poslane priloge nanašajo na to dopisovanje in so napisane v dogovorjenem jeziku. Člena 8(1) Uredbe št. 1348/2000 se ne sme razlagati v tem smislu, da naslovnik sprejema takih prilog k tožbi, ki niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume, ne sme zavrniti s sklicevanjem na člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000, kadar pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti sklene pogodbo in se v njej dogovori, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke, in se poslane priloge nanašajo na to dopisovanje ter so napisane v dogovorjenem jeziku.
38. IHK Berlin meni, da naslovnik sprejema prilog k tožbi ne sme zavrniti s sklicevanjem na člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000, če se je pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti z odpošiljateljem pogodbeno dogovoril, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke, in se poslane priloge nanašajo na to dopisovanje ter so napisane v dogovorjenem jeziku. V tem primeru bi izvajanje pravice do zavrnitve sprejema pomenilo zlorabo pravice.
39. Francoska vlada se sklicuje na člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 in meni, da ima naslovnik pravico zavrniti sprejem pisanja in njegovih prilog, če so ti napisani v jeziku, ki je bil med strankama dogovorjen za dopisovanje, in ta jezik ni jezik zaprošene države članice ali jezik države članice prosilke, ki ga naslovnik razume. Zato ni mogoče niti neposredno niti posredno narediti izjeme od pravice do zavrnitve sprejema pisanja, ki je napisano v drugem jeziku kot v jezikih, predvidenih v členu 8 Uredbe št. 1348/2000. Drugačna razlaga bi prizadela polno učinkovitost Uredbe.
40. Italijanska vlada navaja, da se lahko zavrnitev sprejema obravnava kot zloraba samo takrat, kadar so priloge v celoti navedene v sodnem pisanju, ki je prevedeno v jezik naslovnika, ali če so te priloge naslovniku že znane v celoti, neodvisno od vročitve, ker je njihova celotna vsebina zajeta v dopisovanju, ki je med strankama po njuni volji potekalo v jeziku države članice prosilke. Oba ta pogoja pa naj v tej zadevi ne bi bila preizkušena. Naslovnikovo zavrnitev sprejema pisanja je treba obravnavati kot zakonito. V skladu s tem stališčem je treba drugi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje, ki predpostavlja dejanske okoliščine, ki jih je predložitveno sodišče izključilo, obravnavati kot nedopusten, ker ni pomemben za odločanje.
41. Slovaška vlada meni, da je treba člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 razlagati tako, da ima naslovnik pravico zavrniti sprejem pisanja za vročitev, ki ni napisano v uradnem jeziku zaprošene države članice ali v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume; pri tem izbrani pogodbeni jezik v okviru njunega dopisovanja ni pomemben, in sicer niti takrat, če so bile priloge k tožbi naslovniku vročene v tem pogodbeno dogovorjenem jeziku.
42. Češka vlada v zvezi s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje opozarja na navedbe k drugemu vprašanju in uveljavlja, da je odgovor na tretje vprašanje vsebovan že v odgovoru na drugo vprašanje.
43. Komisija se opira na uvodno izjavo 10 Uredbe št. 1348/2000 in prav tako zastopa stališče, da so interesi naslovnika pisanja zadosti varovani, če pozna ali bi lahko poznal vsebino neprevedenih prilog. V postopku v glavni stvari se pogodbena klavzula o uporabi jezika ne nanaša le na dopisovanje med strankama, ampak tudi na dopisovanje z organi in javnimi ustanovami. To zajema dopisovanje v primeru različnih mnenj o pogodbenih obveznostih in dopisovanje v zvezi s sodnim postopkom. Komisija pa pojasnjuje, da bi bilo primerno, da se klavzulo v pogodbi med šibkejšo in močnejšo stranko, kot na primer v potrošniški pogodbi, razlaga drugače.
V – Presoja generalne pravobranilke
A – Uvodne ugotovitve
44. Namen Uredbe št. 1348/2000 je predvsem izboljšanje in pospešitev pošiljanja sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah med državami članicami, ki naj bi bila vročena v drugi državi članici. To izboljšano in hitrejše pošiljanje pisanj naj bi bilo posredno namenjeno „pravilnemu delovanju notranjega trga“.(3) Ta ugotovitev velja za vse spore v civilnih in gospodarskih zadevah, na primer spore iz pogodb med gospodarstveniki, iz potrošniških pogodb in tudi v odškodninskih sporih. Poudariti je treba, da pojem civilnih in gospodarskih zadev v smislu Uredbe št. 1348/2000 ne ustreza pojmu nacionalnega prava.(4)
45. V tej zadevi so bila postavljena tri vprašanja za predhodno odločanje. Prvo vprašanje ima splošni pomen za vročitve v vseh civilnih in gospodarskih zadevah. Drugo in tretje vprašanje pa je treba, nasprotno, omejiti na posebno področje vročitev, ki se nanašajo na pogodbe, ki so sklenjene med gospodarstveniki.
46. V prizadevanju, da bi se našel kompromis med interesi tožeče stranke glede hitrejše in cenejše vročitve ter interesi tožene stranke, da se lahko seznani z vsebino tožbe, ki je bila vložena zoper njo, se Uredba št. 1348/2000 glede na pravno teorijo odpoveduje zamudnim in dragim prevodom, če naslovnik razume jezik države članice prosilke.(5)
47. Opozoriti je treba, da je pošiljanje in vročitev pisanj v navzkrižju interesov zagotavljanja sodnega varstva, varstva tožene stranke in procesne ekonomije. Doseganje zgoraj navedenih ciljev se zdi tako problematično zato, ker je lahko pospešitev pošiljanja pisanj povezana s posegi v varstvo tožene stranke, kadar toženi stranki ni več zagotovljeno, da učinkovito pripravi svojo obrambo, pa naj bo to iz jezikovnih, časovnih ali drugih razlogov. Varstvo tožene stranke pa hkrati ne sme privesti do tega, da se tožeči stranki odvzame pravica do naravnega in zakonitega sodnika, ker bi tožena stranka morda preprečila vročitev.(6) Izrecno je treba poudariti, da ima varstvo tožene stranke oziroma njena pravica biti slišan prednost pred procesno ekonomijo. Izbira lažjega načina mednarodne vročitve v Uredbi št. 1348/2000 ne sme spremeniti ničesar v zvezi s pravnimi jamstvi, podeljenimi toženi stranki, ki je v tej zadevi naslovnik.(7)
48. V tej zadevi gre tudi za težavo, ali naslovnik v zaprošeni državi članici zna jezik države članice prosilke. Komisija je v neki študiji že opozorila na težavo ugotavljanja znanja jezikov in je ugotovila, da je sklicevanje na manjkajoče znanje jezika države članice prosilke temeljna težava pri zavrnitvi vročitve.(8)
49. V skladu z Uredbo št. 1348/2000 vročitev neprevedenih pisanj ni neveljavna.(9) Manjkajoči prevod se lahko popravi.(10) Sodišče je odločilo, da je treba člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 razlagati tako, „da kadar je naslovnik pisanja to zavrnil zato, ker to pisanje ni sestavljeno v uradnem jeziku zaprošene države članice ali v jeziku izvorne države članice [prosilke], ki ga ta naslovnik razume, ima pošiljatelj možnost, da zagotovi nadomestno rešitev tako, da pošlje zahtevani prevod“(11).
50. Člen 8 Uredbe št. 1348/2000 je po mnenju Sodišča treba razlagati tako, „da kadar je naslovnik pisanja to zavrnil, ker to pisanje ni sestavljeno v uradnem jeziku zaprošene države članice ali v jeziku države članice prosilke, ki ga ta naslovnik razume, se lahko zagotovi nadomestna rešitev za to situacijo tako, da se pošlje prevod pisanja na načine, ki jih predvideva Uredba, in v najkrajšem možnem roku; za rešitev težav, povezanih z načinom, na katerega je treba zagotoviti nadomestno rešitev, kadar ni zagotovljen prevod, in ki niso predvidene z Uredbo, kot jo razlaga Sodišče, je nacionalni sodnik tisti, ki uporabi svoje nacionalno procesno pravo ob skrbi, da se zagotovi polni učinek navedene uredbe, ob spoštovanju njenega namena.“(12)
51. Bundesgerichtshof pojasnjuje, da v skladu z nemškim pravom sama tožba in priloge, na katere se tožba sklicuje in so k tej tožbi priložene, sestavljajo celoto, tako da so tudi priloge del tožbe.(13) Tožena stranka mora za varstvo svoje pravice biti slišan z vročitvijo tožbe dobiti tiste informacije, ki jih potrebuje za svojo odločitev, če in kako se bo branila zoper tožbo.(14)
B – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
52. Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali se pravica do zavrnitve sprejema v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 1348/2000, ki obstaja glede „pisanja“, nanaša zgolj na tožbo ali se razširja tudi na njene priloge.
53. Prvo vprašanje je formulirano splošno in zadeva vse spore v civilnih in gospodarskih zadevah. Kot je ugotovljeno zgoraj v točki 44, pojem civilnih in gospodarskih zadev v smislu Uredbe št. 1348/2000 ne ustreza temu pojmu v nacionalnem pravu.(15)
54. Vse stranke razen IHK Berlin menijo, da bi bilo treba člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 razlagati tako, da pojem „pisanje“ v primeru vročitve tožbe v civilnem postopku zajema tudi priloge.
55. Generični pojem (genus) „pisanje“ v tej uredbi ni opredeljen. Glede na predložitveni sklep, komentarje v teoriji(16) ter trditve Komisije in slovaške vlade, iz katerih je mogoče razbrati, da procesno pravo v državah članicah ni enotno, je treba pojem „pisanje“ v smislu Uredbe št. 1348/2000 opredeliti enotno in avtonomno na ravni evropskega prava. Evropski pravni red se pri opredeljevanju pojmov primarnega in sekundarnega prava ne opira na enega ali več nacionalnih pravnih redov, razen če je to izrecno predvideno v zadevnem predpisu.(17) Člen 8 Uredbe št. 1348/2000 pa ne vsebuje nobenega napotila na nacionalno procesno pravo držav članic. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pojme nekega predpisa prava Skupnosti, ki za razlago njegovega namena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, praviloma v celotni Skupnosti avtonomno in enotno razlagati ob upoštevanju normativnega konteksta predpisa in cilja, ki se ga zasleduje z zadevno ureditvijo.(18)
56. Argumenti, ki se opirajo na besedilo in sistematiko, govorijo v prid široki razlagi spornega pojma „pisanja“ v nacionalnem civilnem postopku in v prid temu, da pravica naslovnika do zavrnitve sprejema v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 1348/2000 obstaja tudi takrat, kadar samo priloge pisanja za vročitev niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume.
57. Že zato, ker se generični pojem „pisanje“ v Uredbi navadno uporablja na splošno in brez kakršnega koli napotila na omejitev, bi se moral ta pojem – in na tej točki se strinjam s pojasnili biroja Weiss, biroja Grimshaw, češke, francoske, italijanske in slovaške vlade – v civilnem postopku razlaga široko, kar vsaj načelno govori v prid pojmovanju, da naj bi vse priloge k tožbi v civilnem postopku, ne pa samo pisne vloge spadale na področje uporabe Uredbe.(19) Sicer pa pojem „vloga“ v tej uredbi ni obravnavan.
58. Smisel vročitve v civilnem postopku je zagotoviti, da je naslovnik vročitve seznanjen z vsebino nekega pisanja v interesu zagotavljanja pravice biti slišan. Za to se predpostavlja, da mora biti pisanje tako, da ga naslovnik lahko razume.(20) Ker pa kljub prevladujočemu položaju angleškega jezika v mednarodnem gospodarskem in pravnem prometu ne obstaja nobena moderna lingua franca, mora biti pri formalni vročitvi tožbe skupaj s prilogami dodan prevod, s katerim je naslovniku zagotovljeno nujno poznavanje vsebine pisanja za vročitev.(21) V tem smislu so priloge k tožbi pritiklina te tožbe in sledijo splošnemu pravnemu načelu accessio cedit principali.(22)
59. Temu ne zmore nasprotovati niti napotilo na standardni obrazec v prilogi k Uredbi št. 1348/2000. Tudi standardni obrazec v Prilogi k Uredbi št. 1348/2000 pod točko 6 „Pisanje za vročitev“ napoti v točki 6.4 na „Število prilog“. Kot je Komisija pravilno pripomnila, se to lahko uporabi kot indic za široko razumevanje pojma „pisanje“, ker so priloge tukaj pojmovane v ozki povezavi s praktičnim obravnavanjem pisanja za vročitev. Biro Weiss pravilno opozarja, da se v praksi priloge v celoti ne ponovijo v tožbi v civilnem postopku, ampak se njihovo bistveno vsebino samo skicira ter sklicuje nanjo. Zato načelo biti slišan zahteva tudi prevod prilog, saj sicer celotno navajanje strank v civilnem postopku ne bi bilo razumljivo.
60. Sodišče prve stopnje je že zavzelo stališče, da je treba v postopku z direktno tožbo „priloge k vlogam druge stranke, vključno intervenienta, načelno prevesti v jezik postopka. Te določbe so namenjene predvsem varstvu pravnega položaja stranke, ki želi izpodbijati zakonitost upravnega ukrepa, ki so ga sprejela sodišča Skupnosti, ne glede na to, kateri jezik je pri tem uporabil zadevni organ, predvsem v predhodnem postopku.“(23)
61. S prevodom pisanj, ki so v civilnem postopku tožba skupaj s prilogami, je zagotovljeno varstvo tožene stranke. Priloge pa so lahko zelo dolge in ne bi bilo primerno zahtevati prevoda zelo obsežnih prilog k tožbi. V členu 29(3), tretji pododstavek, Poslovnika Sodišča je za primer, če so bile tožbi priložene obsežne listine, predvideno: „Kadar so priložene listine obsežne, se lahko predloži prevod izvlečkov besedila. Vendar Sodišče lahko po uradni dolžnosti ali na predlog stranke vedno zahteva popolnejši prevod oziroma prevod celotnega besedila.“
62. Tako rešitev bi bilo mogoče zastopati tudi pri mednarodni vročitvi v civilnih in gospodarskih zadevah. Pri obsežnih prilogah, ki niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume, bi se lahko prevod omejil na izvlečke, na katere se tožba sklicuje. Podobne rešitve so vsebovane v členu 52(2) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah.(24) Zdi se mi, da taka rešitev zaradi pravice tožene stranke biti slišan in na splošno zaradi varstva tožene stranke pri vročitvi v civilnih in gospodarskih zadevah ne bi mogla biti primerna. Lahko si je predstavljati vsakdanji primer potrošnika, ki sklene potrošniško pogodbo v drugi evropski državi z določbo o sodni pristojnosti, ki ne pomeni prepovedane pogodbene klavzule,(25) in s katero mu je bil vsiljen jezik gospodarstvenika. Ni mogoče pričakovati, da povprečni potrošnik obvlada jezik tuje države članice.
63. Pravice naslovnika do prevoda pisanja pa se v nobenem primeru ne sme razlagati tako, da bi nasprotovala namenu Uredbe št. 1348/2000, ki je predvsem v tem, da se zagotovita izboljšanje in pospešitev pošiljanja sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah med državami članicami.(26)
64. Kot je bilo že omenjeno, se lahko neobstoječ prevod pisanja, ki in concreto v nemškem pravdnem postopku zajema tako tožbo kot tudi njene priloge, popravi z naknadno vročitvijo prevoda prilog oziroma pri obsežnih prilogah z naknadno vročitvijo prevoda izvlečkov, na katere se tožba izrecno sklicuje pri substanciranju.(27)
65. Zaradi tega predlagam, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako: člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 je treba razlagati tako, da v primeru vročitve pisanja skupaj s prilogami naslovnikova pravica do zavrnitve sprejema na podlagi člena 8(1) obstaja tudi takrat, kadar samo priloge pisanja za vročitev niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume.
C – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
66. Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je mogoče domnevati, da naslovnik „razume“ jezik države članice prosilke v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000, če je bila uporaba tega jezika dogovorjena v pogodbi, ki je bila sklenjena pri opravljanju poslovne dejavnosti, za medsebojno dopisovanje ter za dopisovanje z organi in javnimi ustanovami.
67. Dikcija člena 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000, v skladu s katero naslovnik lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev, če to ni napisano v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume, po mnenju nemške teorije ponuja razlagalcem le malo trdne opore.(28)
68. Vročitve so v navzkrižju interesov zagotavljanja sodnega varstva, varstva tožene stranke in procesne ekonomije – v pravdnem postopku tožeči stranki zagotovijo sodno varstvo. Vročitev tožbe lahko namreč v določenih pravnih redih povzroči visečnost pravde in je namenjena varovanju rokov. Tožena stranka pa po drugi strani z vročitvijo tožbe izve za začetek postopka – s tem se zagotovi njena pravica biti slišan.(29) V okviru predpisov o vročitvi bi morale biti te temeljne procesne pravice v uravnoteženem medsebojnem razmerju.(30) Nato je nujno, da predpisi o vročitvi na eni strani ne privedejo do nesorazmernih posegov v varstvo tožene stranke in hkrati omogočajo hitro izvedbo postopka. Po drugi strani varstvo tožene stranke ne sme doseči takega obsega, da bi bila tožeči stranki onemogočena izvedba sodnega postopka, tako da ji je s tem nazadnje preprečen dostop do sodišča.(31)
69. V tej zadevi se zastopa nasprotujoči si tezi. IHK Berlin meni, da pogodbeni dogovor o nemškem jeziku, to pomeni jeziku države članice prosilke, utemeljuje tudi dejansko domnevo, da naslovnik tako pisanje razume, kadar zadeva konkretno pravno razmerje in je napisano v dogovorjenem jeziku. Po drugi strani francoska vlada meni, da ta okoliščina sama ne zadošča, da bi se štelo, da naslovnik razume jezik države članice prosilke v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000. Če bi se namreč štelo, da naslovnik razume jezik države članice prosilke samo zato, ker pogodbena klavzula predvideva, da dopisovanje poteka v tem jeziku, bi bila s tem uvedena zakonska domneva, ki bi močno presegala to, kar predvideva Uredba.
70. V teoriji je zastopano mnenje, da člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 pri ugotavljanju znanja jezikov v primeru vročitve v tujini združuje objektivna in subjektivna merila.(32) Objektivno merilo je v skladu s to teorijo uradni jezik zaprošene države članice, subjektivno merilo pa naslovnikovo znanje jezika države članice prosilke.(33)
71. Bundesgerichtshof je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ugotovilo, da noben organ, ki ga je biro Grimshaw pooblastil za zastopanje, ne razume nemško. Vendar ni sporno, da so pogodba, na kateri temelji ta postopek, in dopisi napisani v nemškem jeziku in da je bilo dogovorjeno, da je pristojno sodišče v Berlinu.
72. V teoriji se opozarja na to, da iz člena 8(1) Uredbe št. 1348/2000 ne izhaja jasno, na katero znanje jezikov se je treba opreti, če se pisanje vroči pravni osebi.(34) Za zdaj se zdi edina praktična rešitev, s katero je mogoče odgovoriti na to vprašanje, napotitev na sedež pravne osebe kot odločilno navezno okoliščino za poznavanje jezika pravne osebe.(35) Tako bi bil to zaradi sedeža biroja Grimshaw v Londonu angleški jezik. Vendar pa je bil konkretno v pogodbi o delu arhitekta z dne 16. februarja 1994 za dopisovanje dogovorjen nemški jezik.
73. Dalje je treba preučiti, ali je na podlagi pogodbene določitve nekega jezika mogoče domnevati znanje jezikov strank in s tem izključiti pravico do zavrnitve sprejema.(36)
74. Težko je ugotoviti, ali je naslovnik glede na svoje znanje jezikov v položaju, da razume pisanje, ki ni napisano v jeziku zaprošene države članice. Ali oseba razume tuji jezik ali ne, je navsezadnje odvisno od njene lastne presoje.(37) Rudimentarno znanje jezika za razumevanje sodnih pisanj najbrž ne zadošča. Znanje jezika mora biti zaradi tega tako dobro, da se lahko v bistvu razume tudi pravne vloge z jezikovnega vidika.(38) To je očitno, če se je naslovnik pogodbeno dogovoril, da bo dopisovanje med organi in javnimi ustanovami te države potekalo v jeziku države članice prosilke, kot je v tem primeru. Zaradi pojma javne ustanove je mogoče domnevati, da je bil jezik dopisovanja strank dogovorjen z vsemi državnimi organi, h katerim spadajo tudi sodišča, in ne samo organi uprave.(39)
75. Zato bi bilo treba po možnosti uporabiti izključno splošna, objektivna merila, med katere spadata poslovanje in dopisovanje v zadevnem jeziku države članice prosilke. Preverjanje posameznikovega znanja jezikov je za vse stranke postopka, z izjemo naslovnika, povezano z velikimi težavami.(40) Če je sporno, ali naslovnik razume jezik države članice prosilke, se lahko to razjasni le v dokaznem postopku pred nacionalnim sodiščem, pred katerim poteka postopek. Tako je mogoče dokazati, da naslovnik pisanja razume jezik države članice prosilke, v katerem je to pisanje napisano.(41)
76. Določitev pogodbenega jezika je namenjena temu, da se izogne oziroma zmanjša težave pri razumevanju med strankami, ki ne govorijo istega jezika.(42) Če se pogodbeni stranki v mednarodnem pravnem prometu dogovorita o pogodbenem jeziku, je to indic za to, da obe pogodbeni stranki obvladata ta jezik. Če se v mednarodnem pravnem prometu pogodbeno določi pristojnost sodišča države članice prosilke ali pravo države članice prosilke kot pravo, ki se uporablja,(43) se lahko taka pogodbena privolitev v vodenje postopka v jeziku države članice prosilke obravnava kot nadaljnji indic za poznavanje jezika. Konkretno je bilo v tej zadevi v točki 10.2 pogodbe o delu arhitekta kot pristojno sodišče s sporazumom določeno sodišče v Berlinu.
77. Sicer lahko pride do primera, v katerem ena od pogodbenih strank dejansko ne razume pogodbenega jezika. Vendar je ta pogodbena stranka, ki se pri poskusu vročitve sklicuje na nezadostno znanje jezika, z veljavnim dogovorom glede pogodbenega jezika navzen sporočila, da ima zadostno znanje jezika.(44) Ta stranka je objektivno po presoji in razumevanju dobrovernega udeleženca v pravnem prometu vzbudila vtis, da razume jezik države članice prosilke.
78. S pogodbeno določitvijo pogodbenega jezika, prava, ki se uporablja, in predvsem pristojnega sodišča se poleg tega tudi pri drugi pogodbeni stranki vzbudi zaupanje, da obstaja zadostno znanje jezika države članice prosilke.(45) To velja predvsem takrat, kadar je bil za dopisovanje med pogodbenima strankama in organi ter javnimi ustanovami pogodbeno dogovorjen jezik države članice prosilke.(46)
79. S takim pogodbenim dogovorom pogodbena stranka navzven sporoča, da razpolaga z zadostnim znanjem jezika za dopisovanje z organi in drugimi javnimi ustanovami. V takem primeru je treba zato izhajati iz tega, da je utemeljena izpodbojna domneva (praesumptio iuris tantum), da naslovnik razpolaga z zadostnim znanjem jezika v skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000, da razume tudi jezik, ki je značilen za oblastne organe, med katere spada tudi jezik sodišča v procesnem pravu. Uresničevanje pravice do zavrnitve sprejema v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 1348/2000 bi bilo v takem primeru lahko izključeno.(47) Ker pa obstaja samo izpodbojna domneva, ima naslovnik možnost, da jo v skladu z dokaznim pravom države članice, v kateri se vodi pravdni postopek, izpodbija.
80. Na tem mestu bi želela opozoriti še na sklep Sodišča prve stopnje. V zadevi Hensotherm proti UUNT (T-366/04)(48) je Sodišče prve stopnje v primeru švedskega podjetja, ki je izbralo angleščino za jezik postopka v upravnem postopku pred UUNT in je v tem jeziku samo sestavilo vloge, na ugovor tega podjetja, da kot švedsko podjetje, ki je dejavno v mednarodni trgovini, ne obvlada angleškega jezika, odgovorilo, da tak ugovor ni utemeljen.
81. Zato je treba člen 8(1)(b) Uredbe št. 1348/2000 razlagati tako, da obstaja izpodbojna domneva, da naslovnik pisanja razume jezik države članice prosilke v smislu te uredbe, če se je pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti v pogodbi dogovoril, da bo dopisovanje med pogodbenima strankama na eni strani in javnimi ustanovami države članice prosilke na drugi strani potekalo v jeziku te države. Ker pa obstaja samo izpodbojna domneva, ima naslovnik možnost, da jo izpodbija v skladu z dokaznim pravom države članice, v kateri poteka civilni postopek,.
82. Tak zaključek na splošno ne more veljati v okviru potrošniških pogodb, saj glede na objektivna merila dopisovanja potrošnika, ki prava in stroke neuka stranka, ni mogoče enačiti z dopisovanjem gospodarstvenika. Zato je treba odgovor na drugo vprašanje omejiti samo na poseben primer, v katerem se gospodarstvenik pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti v pogodbi dogovori, da bo dopisovanje med pogodbenima strankama na eni strani in organi ter javnimi ustanovami države članice prosilke na drugi strani potekalo v jeziku te države.
D – Tretje vprašanje za predhodno odločanje
83. Bundesgerichtshof želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali se naslovnik načelno zaradi manjkajočega prevoda prilog ne sme sklicevati na člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000, če pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti sklene pogodbo in se v njej dogovori, da bo dopisovanje potekalo v jeziku države članice prosilke.
84. Iz uvodne izjave 8 Uredbe št. 1348/2000 izhaja, da se „zaradi zagotovitve učinkovitosti te uredbe […] možnost, da se vročitev pisanja zavrne, omeji na izjemne primere“. Izjeme je treba v pravu Skupnosti razlagati ozko, singularia non sunt extendenda.(49)
85. Biro Grimshaw se v svojem stališču k drugemu vprašanju sicer sklicuje na dogmatično nezmožnost utemeljitve, zakaj bi imel pogodbeni dogovor med zasebnimi subjekti, ki naj bi po volji strank veljal le za izpolnjevanje pogodbe, omejevalni učinek glede na javnopravno pravico biti slišan.
86. Pomisleke zoper tako široko razlago člena 8(1) Uredbe št. 1348/2000 sprožita predvsem točki 10.2 in 10.4 pogodbe o delu arhitekta, v kateri je dogovorjeno: „V primeru spora je pristojno sodišče v Berlinu.“ in to, da se za pogodbo o delu arhitekta uporablja nemško pravo. Ta pogodbena klavzula v povezavi s klavzulo o jeziku, v kateri je bil za dopisovanje z organi in javnimi ustanovami(50) države članice prosilke dogovorjen jezik te države, pomeni učinkovito konkretno odpoved temeljni pravici.(51) To v tej zadevi pomeni, da pristanek na pristojnost sodišča države članice prosilke pomeni hkrati priznavanje veljavnega jezika sodišča v konkretnem pravdnem postopku. Podobno velja za dogovor o arbitraži, pri katerem stranki mednarodne pogodbe po prosti presoji vnaprej določita jezik arbitražnega postopka.
87. Kot je Komisija pravilno ugotovila(52), je dogovor v zvezi z uporabo nemškega jezika, ki sta ga sklenila biro Grimshaw in IHK Berlin, sestavni del pogodbe, ki je pomemben za izpolnitev pogodbe. Ta sestavni del pogodbe pa se ne nanaša samo na dopisovanje, ki se nanaša na izpolnitev te pogodbe, ampak se razširja tudi na dopisovanje v primeru različnih mnenj o pogodbenih obveznostih in na dopisovanje v zvezi s sodnim postopkom, ki poteka v zvezi s tem.
88. V takem primeru nujnost prevoda pisanja iz jezika države članice prosilke v jezik zaprošene države članice ne more biti več utemeljena z varstvom interesov naslovnika. Kdor s svojim pogodbenim partnerjem v pogodbi, sklenjeni med gospodarstveniki, prostovoljno soglaša z določeno izbiro jezika dopisovanja, se pozneje ne more sklicevati na to, da pri uporabi tega jezika niso bili varovani njegovi legitimni interesi. Tako sklicevanje spada že pod venire contra factum proprium.(53) Zahteva po prevodu prilog v jezik države članice prosilke v takem primeru ni odstopa od namena varstva pravice do zavrnitve sprejema, ki je urejena v členu 8(1) Uredbe št. 1348/2000; s privolitvijo k taki pogodbeni jezikovni ureditvi interesa za prevod v jezik zaprošene države članice in pravica do zavrnitve sprejema v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 1348/2000 ni več upravičena.
89. V nasprotnem primeru bi moralo biti pisanje prevedeno v jezik zaprošene države članice tudi,(54) prvič, kadar obstaja med strankama pogodba, sklenjena pri opravljanju njune poslovne dejavnosti, v kateri je bil izbran jezik države članice prosilke za dopisovanje z organi in javnimi ustanovami te države, drugič, kadar sta izbrali pristojno sodišče in, tretjič, kadar sta izbrali pravo države članice prosilke, ki se uporablja. Tak izid pa bil bil v nasprotju z namenom Uredbe št. 1348/2000.(55)
90. Končno bi rada še omenila, da taka rešitev ne bi bila primerna za mednarodno potrošniško pogodbo. V takem primeru bi lahko močnejša stranka, podjetje, šibkejši stranki, na primer potrošniku, vsilila jezik, ki ga potrošnik ne razume. V primeru potrošnika, ki ne razume jezika, ki mu ga je podjetje „vsililo“, bi bila pravica do zavrnitve sprejema v zvezi z neprevedenimi pisanji utemeljena.(56)
91. Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 razlagati tako, da naslovnik s sklicevanjem na člen 8(1) Uredbe št. 1348/2000 ne sme zavrniti sprejema prilog k tožbi, ki niso napisane v jeziku zaprošene države članice, ampak so napisane v jeziku države članice prosilke, ki sta ga stranki pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti pogodbeno izbrali za dopisovanje z organi in javnimi ustanovami države članice prosilke, kadar pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti sklene pogodbo in se v njej dogovori, da bo dopisovanje z organi in javnimi ustanovami države članice prosilke potekalo v jeziku države članice prosilke, in se posredovane priloge nanašajo na to dopisovanje ter so tudi napisane v dogovorjenem jeziku.
VI – Predlog
92. Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesgerichtshof odgovori tako:
1. Člen 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah je treba razlagati tako, da v primeru vročitve pisanja skupaj s prilogami naslovnikova pravica do zavrnitve sprejema v skladu s členom 8(1) obstaja tudi takrat, kadar samo priloge pisanja za vročitev niso napisane v jeziku zaprošene države članice ali v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume.
2. Člen 8(1)(b) Uredbe Sveta št. 1348/2000 je treba razlagati tako, da obstaja izpodbojna domneva, da naslovnik pisanja razume jezik države članice prosilke v smislu te uredbe, če se je pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti v pogodbi dogovoril, da bo dopisovanje med pogodbenima strankama na eni strani in javnimi ustanovami države članice prosilke na drugi strani potekalo v jeziku te države. Ker pa obstaja samo izpodbojna domneva, ima naslovnik možnost, da jo izpodbija v skladu z dokaznim pravom države članice, v kateri poteka civilni postopek.
3. Člen 8(1) Uredbe Sveta št. 1348/2000 je treba razlagati tako, da naslovnik s sklicevanjem na ta člen ne sme zavrniti sprejema prilog k tožbi, ki niso napisane v jeziku zaprošene države članice, ampak so napisane v jeziku države članice prosilke, ki sta ga stranki pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti pogodbeno izbrali za dopisovanje z organi in javnimi ustanovami države članice prosilke, kadar pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti sklene pogodbo in se v njej dogovori, da bo dopisovanje z organi in javnimi ustanovami države članice prosilke potekalo v jeziku države članice prosilke in se posredovane priloge nanašajo na to dopisovanje ter so tudi napisane v dogovorjenem jeziku.