Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 6. junija 2024(1)
Zadeva C‑314/23
Sindicato de Tripulantes Auxiliares de Vuelo de Líneas Aéreas (STAVLA),
Ministerio Fiscal
proti
Air Nostrum, Líneas Aéreas del Mediterráneo SA,
Federación de Servicios de Comisiones Obreras (CCOO),
Unión General de Trabajadores (UGT),
Unión Sindical Obrera (USO),
Comité de empresa de Air Nostrum Líneas Aéreas del Mediterráneo SA,
Dirección General de Trabajo,
Instituto de las Mujeres,
ob udeležbi
Sindicato Español de Pilotos de Líneas Aéreas (SEPLA),
Sindicato Unión Profesional de Pilotos de Aerolíneas (UPPA)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Audiencia Nacional (nacionalno visoko sodišče, Španija))
„Predhodno odločanje – Uresničevanje načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu – Direktiva 2006/54/ES – Člen 14 – Prepoved vsakršne posredne diskriminacije na podlagi spola – Kolektivne pogodbe, s katerimi so določeni različni zneski dnevnic za pilote in kabinsko osebje kot nadomestilo za obrok med potovanji“
I. Uvod
1. Ali je mogoče to, da kabinsko osebje letalske družbe za kritje stroškov obrokov, nastalih med službenimi potovanji, prejema nižje dnevnice kot piloti, objektivno utemeljiti z vidika Direktive 2006/54/ES,(2) če ta razlika izhaja iz uporabe dveh kolektivnih pogodb? To vprašanje je bistvo obravnavane zadeve.
2. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Audiencia Nacional (nacionalno visoko sodišče, Španija), se nanaša na razlago člena 14(1)(c) Direktive 2006/54.
3. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med sindikatom, ki zastopa kabinsko osebje, in letalsko družbo v zvezi s tožbo za razglasitev delne ničnosti kolektivne pogodbe, ki se uporablja za kabinsko osebje te družbe.
4. S to zadevo se Sodišču ponuja nova priložnost, da znova preuči nekatere vidike v zvezi s prepovedjo vsakršne diskriminacije na podlagi spola pri zaposlovanju in poklicnem delu ter zlasti vprašanje objektivne utemeljitve ukrepa, ki povzroči različno obravnavanje z vidika delovnih pogojev, kadar do te razlike pride zaradi uporabe dveh ločenih kolektivnih pogodb, izpogajanih med delodajalcem in različnimi sindikati.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
5. Člen 2 Direktive 2006/54, naslovljen „Opredelitve“, v odstavku 1 določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:
[…]
,posredna diskriminacija‘: kadar bi bile zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola, razen če ta predpis, merilo ali praksa objektivno temelji na zakonitem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna;
[…].“
6. Člen 14 te direktive, naslovljen „Prepoved diskriminacije“, v odstavku 1 določa:
„V javnem ali zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, ne sme biti nikakršne neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola v zvezi:
[…]
(c) z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, vključno z odpuščanjem, ter plačilom, kakor je določeno v členu 141 Pogodbe;
[…].“
B. Špansko pravo
7. Real Decreto Legislativo 2/2015 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba št. 2/2015 o potrditvi prečiščene različice zakona o delovnih razmerjih) z dne 23. oktobra 2015(3) (v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih) v členu 3, naslovljenem „Podlage delovnega razmerja“, določa:
„1. Pravice in obveznosti v zvezi z delovnim razmerjem so urejene z:
(a) zakoni in drugimi predpisi države;
(b) kolektivnimi pogodbami;
[…].“
8. Člen 4(2)(c) tega zakona določa:
„Delavci imajo v delovnem razmerju pravico:
[…]
(c) da se pri zaposlovanju ali med trajanjem delovnega razmerja zanje ne uporablja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija na podlagi spola […].“
9. Člen 17(1) navedenega zakona določa:
„Za nične in brez učinka se štejejo zakonske določbe, določbe kolektivnih pogodb, posamični dogovori in enostranske odločitve delodajalca, ki na področju zaposlitve, plačila, delovnega časa in drugih delovnih pogojev ustvarjajo […] položaje neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola […].“
10. Člen 26(2) istega zakona določa:
„Kot plača se ne štejejo zneski, ki jih prejme delavec kot nadomestilo ali povračilo stroškov v zvezi z delom, prejemki in nadomestila iz naslova socialne varnosti ter nadomestila za premestitve, začasne prekinitve ali odpovedi.“
11. Člen 87 zakona o delovnih razmerjih določa:
„1. Do pogajanj o kolektivnih pogodbah podjetja ali na nižji ravni so kot zastopniki delavcev upravičeni svet delavcev, po potrebi predstavniki delavcev ali sindikalne enote, če skupaj zastopajo večino članov sveta delavcev.
Pogajanja vodijo sindikalne enote, če so se tako dogovorile, pod pogojem, da zastopajo večino članov v svetu delavcev ali med predstavniki delavcev.
[…]
V pogodbah, ki se nanašajo na skupino delavcev s specifičnim poklicnim profilom, so do pogajanja upravičene sindikalne enote, ki so jih z večino imenovali njihovi predstavniki z osebnim, svobodnim, neposrednim in tajnim glasovanjem.“
12. IV Convenio colectivo de Air Nostrum (personal de tierra y TCP’S[(4)]) (IV. kolektivna pogodba družbe Air Nostrum (osebje na zemlji in kabinsko osebje)), registrirana in objavljena z Resolución de la Dirección General de Trabajo (sklep generalnega direktorata za delo) z dne 18. decembra 2018,(5) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: kolektivna pogodba za kabinsko osebje), ki so jo podpisali vodstvo družbe ter sindikati Unión general de trabajadores (Splošni sindikat delavcev, UGT), Comisiones obreras (Delavske komisije, CCOO) in Unión Sindical Obrera (Delavski sindikat, USO), v členih od 59 do 93 ureja delovne pogoje kabinskega osebja.
13. V členu 93 kolektivne pogodbe za kabinsko osebje, naslovljenem „Dnevnice“, je pojem „dnevnice“ opredeljen kot „znesek, ki se povrne [kabinskemu osebju] za stroške, ki mu nastanejo zaradi potovanj kot sestavnega dela njegovega opravljanja storitev“. V skladu s tem členom je „izrecno dogovorjeno, da podjetju zaradi tega sistema dnevnic ni treba nositi življenjskih stroškov med potovanji“.
14. Convenio Colectivo de Air Nostrum (pilotos) (kolektivna pogodba družbe Air Nostrum (piloti)), registrirana in objavljena z Resolución de la Dirección General de Trabajo (sklep generalnega direktorata za delo) z dne 10. marca 2020,(6) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: kolektivna pogodba za letalsko posadko), ki so jo podpisali vodstvo družbe ter sindikalni enoti sindikatov Sindicato Español de Pilotos de Líneas Aéreas (španski sindikat linijskih pilotov) (v nadaljevanju: SEPLA) in Sindicato Unión Profesional de Pilotos de Aerolíneas (UPPA), ureja delovna razmerja pilotov (člani letalske posadke, v nadaljevanju: letalska posadka).
15. Člen 16.19 kolektivne pogodbe za letalsko posadko, naslovljen „Dnevnice“, določa, da „dnevnica pomeni znesek, ki se obračuna za povrnitev stroškov pilotu, nastalih zaradi potovanj za potrebe podjetja ali bivanje zunaj njegove baze. Ne vključuje niti stroškov nastanitve niti prevoza.“ Ta člen določa, da je izrecno dogovorjeno, da družba zaradi tega sistema dnevnic ne nosi stroškov za nobeno vrsto obrokov.
III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
16. Delovna razmerja med družbo Air Nostrum, Líneas Aéreas del Mediterráneo SA (v nadaljevanju: družba Air Nostrum) in njenim kabinskim osebjem so urejena s kolektivno pogodbo za kabinsko osebje, delovna razmerja med to družbo in njeno letalsko posadko pa s kolektivno pogodbo za letalsko posadko. Člen 93 kolektivne pogodbe za kabinsko osebje in člen 16.19 kolektivne pogodbe za letalsko posadko urejata zlasti stroške, ki nastanejo za člane kabinskega osebje oziroma letalske posadke zaradi potovanj med opravljanjem njihovih storitev (v nadaljevanju: dnevnice).
17. Sindicato de Tripulantes Auxiliares de Vuelo de Líneas Aéreas (sindikat kabinskega osebja letalskih družb, v nadaljevanju: STAVLA), torej sindikat, ki zastopa kabinsko osebje, je 8. novembra 2022 pri predložitvenem sodišču vložil tožbo za varstvo temeljnih pravic s postopkom izpodbijanja kolektivne pogodbe („procedimiento de impugnación de convenio colectivo“), s katero je predlagal zlasti razglasitev ničnosti člena 93 in Priloge I h kolektivni pogodbi za kabinsko osebje v delu, v katerem je s tem členom določen znesek dnevnic. Ker – kot navaja predložitveno sodišče – kabinsko osebje sestavlja 94 % žensk, letalsko posadko pa 93,71 % moških, po mnenju tega sindikata dejstvo, da je znesek dnevnic, določen s kolektivno pogodbo za kabinsko osebje, precej nižji od tega zneska, določenega s kolektivno pogodbo za letalsko posadko, čeprav se izplača kot nadomestilo za enak položaj, pomeni posredno diskriminacijo zaradi spola v zvezi z delovnimi pogoji, ki je s členom 14(1)(c) Direktive 2006/54 prepovedana.
18. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se zneski, izplačani iz naslova dnevnic, ne obravnavajo kot plače niti z vidika španskega delovnega prava, saj so izrecno izključeni iz pojma „plača“ iz člena 26(2) zakona o delovnih razmerjih, niti z vidika prava Unije v skladu s členom 157 PDEU in členom 2(1)(e) Direktive 2006/54. To sodišče trdi, da navedene dnevnice niso plačilo za posebno delo, obračunano na časovno enoto ali enoto dela, kar pomeni, da različna vrednost dela, ki ga opravljata letalska posadka in kabinsko osebje, ne more biti okoliščina, ki bi utemeljevala različno obravnavanje, kar zadeva njihov znesek. Ker se take dnevnice izplačajo za kritje stroškov, ki nastanejo zaradi potovanj, kot so dnevni obroki zunaj običajnega bivališča, naj bi spadale med delovne pogoje.
19. To sodišče meni, da iz navedenega izhaja, da znotraj družbe Air Nostrum skupina delavcev, ki jo večinoma sestavljajo ženske, kot povračilo za stroške, zlasti za hrano, ki nastanejo med njihovimi potovanji, prejme precej nižji znesek, kot ga prejme iz istega naslova druga skupina delavcev, ki jo večinoma sestavljajo moški, za kritje enakih stroškov.
20. Predložitveno sodišče meni, da bi posredna diskriminacija zaradi spola obstajala, če bi bile različne dnevnice določene v isti kolektivni pogodbi.(7) Nasprotno pa se mu dvomi o obstoju take diskriminacije v obravnavani zadevi porajajo, ker je različno obravnavanje povezano s tem, da podjetje uporablja dve različni kolektivni pogodbi, izpogajani z različnimi sindikalnimi predstavniki. Torej bi bilo treba domnevati, da je v vsakem od pogajalskih procesov vsako sindikalno predstavništvo v pogajanjih s podjetjem dalo prednost nekaterim zahtevam v razmerju do drugih.
21. Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da je bila v času pogajanj družbe Air Nostrum o kolektivni pogodbi za letalsko posadko kolektivna pogodba za kabinsko osebje že podpisana in da je ta družba torej že vedela, kakšni zneski so določeni za dnevnice kabinskega osebja.
22. V teh okoliščinah je Audiencia Nacional (nacionalno visoko sodišče) z odločbo z dne 17. marca 2023, ki je na Sodišče prispela 22. maja 2023, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali to, da [družba Air Nostrum] kolektivu, ki ga sestavlja kabinsko osebje, katerega večino sestavljajo ženske, povrne nižji znesek stroškov, ki jih ima to osebje zaradi svojih potovanj, ki se razlikujejo od stroškov prevoza in nastanitve, kot ga dobi povrnjenega iz istega naslova drugi kolektiv zaposlenih, v katerem je večina moških in ki ga sestavljajo piloti, pomeni posredno diskriminacijo na podlagi spola v zvezi z delovnimi pogoji, ki je v nasprotju s pravom [Unije] in prepovedana s členom 14(1)(c) Direktive 2006/54, kadar je razlog za to različno obravnavanje ta, da se za vsak kolektiv uporablja druga kolektivna pogodba, pri čemer je obe izpogajalo isto podjetje, vendar z različnima sindikalnima predstavništvoma na podlagi določb člena 87 [zakona o delovnih razmerjih]?“
23. Pisna stališča so predložili Ministerio Fiscal (državno tožilstvo, Španija), SEPLA, španska, danska in švedska vlada ter Evropska komisija.
24. Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da je STAVLA 21. septembra 2023 umaknil tožbo. Čeprav druge stranke iz postopka v glavni stvari niso ugovarjale umiku tožbe in izbrisu zadeve, je državno tožilstvo, nasprotno, menilo, da je treba tožbo obravnavati.(8)
25. Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 26. oktobra 2023 upoštevalo umik tožbe, ki jo je vložil STAVLA, vendar je predlog za sprejetje predhodne odločbe ohranilo, pri čemer je kot tožečo stranko namesto STAVLA obravnavalo državno tožilstvo.
26. Državno tožilstvo, družba Air Nostrum, UGT, SEPLA, španska, danska in švedska vlada ter Komisija so bili zastopani na obravnavi 19. marca 2024.
IV. Analiza
27. Predložitveno sodišče želi z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je treba člen 14(1)(c) Direktive 2006/54 razlagati tako, da nasprotuje praksi, v skladu s katero letalska družba kabinskemu osebju, ki ga večinoma sestavljajo ženske, izplača dnevnice za kritje stroškov prehrane, nastalih med službenimi potovanji, v znesku, ki je nižji od tistega, ki se iz istega naslova izplača letalski posadki, ki jo večinoma sestavljajo moški, kadar to neenako obravnavanje izhaja iz uporabe dveh ločenih kolektivnih pogodb, o katerih so se dogovorili delodajalec in različni sindikati.
28. V zvezi s tem se stranke iz postopka v glavni stvari ne strinjajo o vprašanju, ali obstaja diskriminacija zaradi spola v škodo kabinskega osebja. Družba Air Nostrum in SEPLA ter danska in švedska vlada ne zanikajo obstoja take diskriminacije, vendar menijo, da je utemeljena z avtonomijo socialnih partnerjev za pogajanja in sklenitev kolektivnih pogodb, ki se uporabljajo za delavce, ki jih predstavljajo. Tako naj bi bilo treba kolektivno pogodbo uporabiti, ne da bi se ob tem upoštevale druge kolektivne pogodbe, ki bi jih delodajalec morda sklenil s sindikalnimi predstavniki drugih skupin delavcev.
29. UGT po drugi strani meni, da obstaja posredna diskriminacija, saj zadevnega različnega obravnavanja ni mogoče objektivno utemeljiti s pravico do kolektivnih pogajanj. Pri tem pojasnjuje, da dejstvo, da različno obravnavanje izhaja iz uporabe dveh ločenih kolektivnih pogodb, izpogajanih med delodajalcem in različnimi sindikati, nikakor ne vpliva na neobstoj utemeljitve z vidika določb Direktive 2006/54. Državno tožilstvo trdi, da kolektivna pogodba za kabinsko osebje vsebuje posredno diskriminacijo v zvezi z delovnimi pogoji znotraj istega podjetja, ki ni dopustna ne glede na vir te diskriminacije, saj uresničevanja pravice do kolektivnih pogajanj ni mogoče obravnavati kot merilo objektivne utemeljitve. Pravica do kolektivnih pogajanj namreč spada v pravo Unije in jo je treba uresničevati v skladu s tem pravom. Španska vlada in Komisija trdita, da mora predložitveno sodišče preveriti, ali je zadevna diskriminacija utemeljena. Vendar naj v ta namen zgolj okoliščina, da ta diskriminacija izhaja iz dveh kolektivnih pogodb, še ne bi mogla zadostovati kot utemeljitev zadevnega različnega obravnavanja z vidika določb Direktive 2006/54.
30. Da bi bilo mogoče v tem okviru predložitvenemu sodišču predlagati koristen odgovor, je treba najprej presoditi, ali dnevnice iz postopka v glavni stvari, določene s kolektivno pogodbo za kabinsko osebje, spadajo na področje uporabe Direktive 2006/54 (oddelek B), nato pa še preučiti, ali lahko izplačilo teh dnevnic vsebuje diskriminacijo zaradi spola, ki je z navedeno direktivo prepovedana (oddelek C). Menim, da je treba pred to analizo na kratko podati nekaj uvodnih pripomb o okviru primarnega in sekundarnega prava v zvezi z načeli enakosti, enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, v katerega se umešča ta spor (oddelek A).
A. Uvodna pojasnila
31. Uvodoma ugotavljam, da Evropska unija temelji na sklopu vrednot iz člena 2 PEU. Te vrednote, med katerimi je ob boku človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic tudi „spoštovanje enakosti“, „tvorijo srčiko identitete Unije“.(9) V skladu s to določbo so te vrednote skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujeta med drugim nediskriminacija ter enakost žensk in moških. Člen 3(3), drugi pododstavek, PEU določa, da se Unija v okviru vzpostavitve notranjega trga bori proti diskriminaciji ter spodbuja enakost žensk in moških. Poleg tega člen 21(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) določa prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi spola, pri čemer je ta določba poseben izraz splošnega načela enakega obravnavanja, priznanega s členom 20 Listine.(10) Enakost med moškimi in ženskami je zapisana tudi v členu 23 Listine.
32. V uvodni izjavi 2 Direktive 2006/54 je navedeno, da je „enakost[…] moških in žensk [tako] ‚naloga‘ [kot] ‚cilj‘ [Unije]“. V tej uvodni izjavi je opozorjeno še na status „temeljnega načela prava [Unije]“, ki ga uživa taka enakost v skladu s členom 2 in členom 3(2) PDEU.(11) Poleg tega je bila ta direktiva sprejeta na podlagi člena 141(3) Pogodbe ES (postal člen 157(3) PDEU). V skladu z uvodno izjavo 4 je ta direktiva „posebna pravna podlaga za sprejemanje ukrepov […] za zagotovitev uporabe načela enakih možnosti in enakega obravnavanja na področju zaposlovanja in poklica […]“. Tako je namen Direktive 2006/54, kot izhaja iz njenega člena 1, zagotoviti uresničevanje tega načela na področju zaposlovanja in poklicnega dela. V skladu s tem ciljem člen 14(1)(c) Direktive 2006/54 prepoveduje kakršno koli neposredno ali posredno diskriminacijo zaradi spola v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji.
33. To je torej okvir, v katerega se na splošno umešča vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče.
B. Obstoj posredne diskriminacije na podlagi spola, ki je prepovedana z Direktivo 2006/54
34. Moja analiza se v izhodišču nanaša na vprašanje, ali izplačilo dnevnic iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe Direktive 2006/54.
35. V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da te dnevnice, ker pomenijo povračilo, ki ga svojim zaposlenim izplača letalska družba za kritje stroškov, nastalih med njihovimi službenimi potovanji, kot so večinoma dnevni obroki zunaj običajnega bivališča, spadajo med „delovne pogoje“.(12)
36. Torej ni nobenega dvoma o tem, da spadajo dnevnice iz postopka v glavni stvari na stvarno področje uporabe Direktive 2006/54, saj se ta v členu 1, drugi odstavek, točka (b), nanaša na uresničevanje načela enakega obravnavanja v zvezi z „delovnimi pogoji“. Zato menim, da se ta direktiva v obravnavani zadevi uporablja.
37. Kar zadeva preučitev, ali obstaja posredna diskriminacija zaradi spola, uvodoma opozarjam, da mora predložitveno sodišče ob upoštevanju dejanskih okoliščin obravnavane zadeve preveriti, ali se z izplačilom dnevnic iz postopka v glavni stvari vzpostavlja posredna diskriminacija zaradi spola, ki je z Direktivo 2006/54 prepovedana.
38. V skladu s členom 2(1)(b) Direktive 2006/54 gre za posredno diskriminacijo takrat, kadar bi bile zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola, razen če ta predpis, merilo ali praksa objektivno temelji na zakonitem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna.(13) Iz te opredelitve izhaja, da je posredna diskriminacija v smislu Direktive 2006/54 podana, če so izpolnjeni trije pogoji, ki so navedeni v njej.
39. Torej je treba za presojo, ali obstaja posredna diskriminacija, ki je z Direktivo 2006/54 prepovedana, slediti normativni strukturi člena 2(1)(b) te direktive in opraviti tristopenjsko analizo. Za to bom najprej obravnaval vprašanje, ali je zadevni ukrep na videz nevtralen (oddelek 1).(14) Nato bom preučil, ali ta ukrep povzroča posebej neugoden položaj za osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola (oddelek 2). Nazadnje bom ocenil, ali je tak posebej neugoden položaj utemeljen z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola (oddelek 3).
1. Ali je praksa iz postopka v glavni stvari na videz nevtralna?
40. Naj uvodoma navedem, da za posredno diskriminacijo – v nasprotju z neposredno – ni značilen videz (ali namen avtorja) nacionalnega ukrepa, ampak je to njen morebitni škodljivi učinek. Torej gre na splošno za vprašanje, ali ima lahko dani ukrep ali dana praksa, ki sta nevtralna le na videz, „škodljiv ali neželen učinek“ na osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola.(15) Povedano drugače, tak ukrep ali taka praksa ne temeljita neposredno na prepovedanem razlogu za diskriminacijo, saj je odločilni element pri analizi posredne diskriminacije različnost med dvema skupinama.(16)
41. V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe jasno razvidno, da izplačilo dnevnic iz postopka v glavni stvari ne pomeni diskriminacije, ki neposredno temelji na spolu, v smislu člena 2(1)(a) Direktive 2006/54, saj so določbe kolektivnih pogodb, ki se nanašajo na te dnevnice (ali znesek dnevnic, zaradi katerega pride do različnega obravnavanja), formalno nevtralne. Letalska družba namreč navedene dnevnice zadevnim delavcem in delavkam izplačuje brez razlikovanja.(17)
42. Predložitveno sodišče se tako nagiba k mnenju, da izplačilo dnevnic iz postopka v glavni stvari pomeni posredno diskriminacijo, ki je s členom 14(1)(c) Direktive 2006/54 prepovedana. V zvezi s tem navaja, da taka na videz nevtralna praksa povzroča različno obravnavanje kabinskega osebja in letalske posadke ter posledično žensk in moških.
2. Ali praksa iz postopka v glavni stvari povzroča posebej neugoden položaj za osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola?
43. Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da različno obravnavanje kot posledica izplačevanja dnevnic s strani delodajalca izhaja iz uporabe upoštevnih določb kolektivne pogodbe za kabinsko osebje oziroma take pogodbe za letalsko posadko. Po navedbah predložitvenega sodišča je znesek stroškov za obroke v primeru službenega potovanja, ki se izplača kabinskemu osebju, ki ga večinoma sestavljajo ženske, nižji od zneska, ki se iz istega naslova izplača letalski posadki, ki jo večinoma sestavljajo moški. Po mnenju tega sodišča lahko taka na videz nevtralna praksa, katere posledica je različno obravnavanje zaradi uporabe teh kolektivnih pogodb, povzroči manj ugoden položaj v škodo kabinskega osebja.
44. Preden analiziram, ali lahko praksa iz postopka v glavni stvari povzroči tak primerjalno manj ugoden položaj v smislu člena 2(1)(b) Direktive 2006/54, se mi zdi koristno navesti naslednje ugotovitve.
a) Splošne ugotovitve o preučitvi primerjave
45. V zvezi z načelom enakega obravnavanja je Sodišče razsodilo, da „diskriminacija pomeni uporabo različnih pravil za primerljive položaje oziroma istega pravila za različne položaje“.(18) Kot ugotavljajo avtorji pravne teorije, ostajajo opredelitve, ki temeljijo na sodni praksi Sodišča v zvezi zlasti z neposredno in posredno diskriminacijo, še vedno bistvene na področjih, na katerih zakonodajalec Unije ni opredelil teh pojmov. V tem okviru je pojem „posredna diskriminacija“ za namene ciljev, zastavljenih s socialnim pravom Unije, vezan predvsem na različno obravnavanje primerljivih položajev.(19)
46. Kar zadeva področja, na katerih je zakonodajalec Unije izvedel kodifikacijo pojmov različnih oblik diskriminacije, ki jih je razvilo Sodišče v svoji sodni praksi(20), mora nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev iz spora, o katerem odloča, in za razlago nacionalne zakonodaje, ki se uporablja, konkretno ter ob upoštevanju teh pojmov in te sodne prakse opredeliti, ali obstaja zatrjevana diskriminacija ali, če je to primerno, druga oblika diskriminacije(21).
47. Kot sem že navedel, je neposredna ali posredna diskriminacija v smislu Direktive 2006/54 podana le, če so izpolnjeni pogoji iz določb, ki se nanašajo na vsako od njiju. Natančneje, kar v okviru pojma „neposredna diskriminacija“ (člen 2(1)(a)) zadeva presojo pogoja v zvezi s „primerljivostjo situacij“, v okviru posredne diskriminacije (člen 2(1)(b)) pa pogoja v zvezi s tem, da so „osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola“, menim, da je pomembno opozoriti, da se preučitev primerjave razlikuje glede na vrsto zadevne diskriminacije in torej normativno strukturo določbe, katere del je ta pogoj.(22)
48. V zvezi s tem je v opredelitvi „neposredne diskriminacije“ iz člena 2(1)(a) Direktive 2006/54 izrecno navedena zahteva po primerljivosti položajev („v primerljivi situaciji“).(23) Tako iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se za obstoj te diskriminacije zahteva, da sta obravnavana položaja primerljiva.(24)
49. Nasprotno pa v opredelitvi „posredne diskriminacije“ iz člena 2(1)(b) Direktive 2006/54 zahteva po primerljivosti položajev ni navedena. Besedna zveza „osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola“ iz navedene druge določbe namreč napotuje zgolj na posebej neugoden položaj zaradi predpisa, merila ali prakse, ki je navidezno nevtralen do ene skupine oseb v primerjavi z drugo skupino oseb, ne pa na kakršno koli primerljivost položajev.(25) Preučitev primerjave, ki je sicer v obeh primerih bistvena, v primeru neposredne diskriminacije in v primeru posredne diskriminacije, kot sta opredeljeni v členu 2(1)(a) in (b) te direktive, torej ni povsem enaka.(26)
50. Kar zadeva člen 2(1)(b) Direktive 2006/54, avtorji pravne teorije navajajo, da „se za ugotovitev obstoja posredne diskriminacije ne zahteva primerljivost zadevnih položajev tistih, ki se obravnavajo ugodneje, in tistih, ki se obravnavajo manj ugodno“.(27) Povedano drugače, iz člena 2(1)(b) te direktive ne izhaja, da bi bilo treba primerjavo izvesti samo z delavci, ki so v enakem ali podobnem položaju (na primer samo z delavci za krajši delovni čas).(28) Prej kot to morata primerjani skupini vključevati vse delavce, ki jih izpodbijani ukrep, to je predpis, merilo ali praksa, zadeva (na primer primerjavo delavcev za krajši delovni čas z delavci za polni delovni čas).(29) Ker se šteje, da razlike v zvezi s položajem skupine v posebej neugodnem položaju niso pomembne z vidika uporabljenega merila za primerjavo (kar omogoča ugotovitev obstoja izpodbijane razlike), se namreč postavlja le vprašanje, ali je razlikovanje med tema skupinama kljub obstoju primerjalno manj ugodnega položaja v škodo ene od obeh skupin ustrezno in potrebno za doseganje zakonitega cilja.
51. Tako je treba v skladu s členom 2(1)(b) Direktive 2006/54, da je podan obstoj posredne diskriminacije, opredeliti posebej neugoden položaj, merilo za primerjavo, zlasti določeno število primerjanih skupin, to je skupin delavcev, ki jih ukrep zadeva, in neobstoj objektivne utemeljitve. Avtorji pravne teorije zlasti poudarjajo, da je v okviru razlage direktiv o enakem obravnavanju Sodišče v sodni praksi v zvezi s posredno diskriminacijo pogosto preučilo vprašanje primerjave v okviru preučitve objektivne utemeljitve.(30)
52. Po teh pojasnilih in ob upoštevanju elementov, ki sem jih pravkar navedel, bom zdaj preučil trditev družbe Air Nostrum in SEPLA v zvezi z domnevno neupoštevnostjo opredelitve letalske posadke kot referenčne skupine za primerjavo, na podlagi katere bi ugotovili, ali je skupina v neugodnem položaju, to je kabinsko osebje, posredno diskriminirana. Ker se namreč s konceptualnega vidika opredelitev referenčne skupine za primerjavo opravi pred analizo objektivne utemeljitve, bom zaradi jasnosti najprej obravnaval ta vidik, preden se bom posvetil konkretni preučitvi posebej neugodnega položaja, ki ga zadevna praksa povzroči za kabinsko osebje v primerjavi z letalsko posadko.(31)
b) Domnevna neupoštevnost opredelitve letalske posadke kot referenčne skupine za primerjavo v okviru zatrjevane posredne diskriminacije
53. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da sta v postopku v glavni stvari družba Air Nostrum in SEPLA v pisnih in ustnih stališčih trdila, da položaj kabinskega osebja „ni primerljiv“ s položajem letalske posadke, ker bi bilo treba zadevne dnevnice obravnavati kot „plačilo“, načelo enakega plačila pa se uporablja le, če ti skupini delavcev opravljata enako delo ali delo enake vrednosti, kar naj za kabinsko osebje in letalsko posadko ne bi veljalo.
54. S to trditvijo se ne strinjam. Z njo se mešata na eni strani „primerljivost položajev“, značilna za neposredno diskriminacijo, z opredelitvijo referenčne skupine, ki se uporablja za primerjavo, da se določi posebej neugoden položaj v okviru posredne diskriminacije, v smislu Direktive 2006/54,(32) in na drugi strani vprašanje različnega obravnavanja v zvezi s plačilom z vprašanjem različnega obravnavanja v zvezi z delovnimi pogoji v smislu te direktive. Povedano drugače, ti stranki dejansko želita preoblikovati namen primerjave, ki se nanaša na dnevnice, ki spadajo med delovne pogoje, v vprašanje enakega plačila.(33)
55. Kar na prvem mestu zadeva različno obravnavanje v zvezi z „delovni pogoji“, predložitveno sodišče pojasnjuje, da se zneski, izplačani iz naslova dnevnic, ne morejo obravnavati kot „plačilo“, saj so s členom 26(2) zakona o delovnih razmerjih izrecno izključeni iz pojma „plača“. Po navedbah tega sodišča se namreč navedene dnevnice ne spreminjajo glede na vrednost dela, ki ga opravljajo zadevni delavci, ampak – kot sem že navedel(34) – spadajo med „delovne pogoje“ v smislu Direktive 2006/54, saj se izplačajo samo za kritje stroškov, ki nastanejo zaradi službenih potovanj, kot so večinoma dnevni obroki zunaj običajnega bivališča.
56. Španska vlada, državno tožilstvo in Komisija se v pisnih in ustnih stališčih s tem pristopom strinjajo, saj trdijo, da zadevne dnevnice niso plačne narave. Po njihovem mnenju se namreč s temi dnevnicami ne plača posebno delo, izračunano na podlagi časovnih enot ali enot dela, ampak spadajo na področje pojma „zunajplačni“ in torej med delovne pogoje kabinskega osebja in letalske posadke med njunimi službenimi potovanji. UGT je na obravnavi zagovarjal enako stališče. Kot ugotavlja Komisija, navedene dnevnice niso odvisne od izkušenj pilota ali člana kabinskega osebja.(35) Torej se zdi, da med letom zadevne letalske družbe na eni strani poveljujoči pilot prejme enako dnevnico kot kopilot in na drugi strani vodja kabinskega osebja prejme enako dnevnico kot član tega osebja, medtem ko zelo verjetno ne prejemajo enake plače.
57. Kar na drugem mestu zadeva opredelitev merila za primerjavo, to je referenčne skupine zanjo, v smislu Direktive 2006/54, sem že navedel, da je treba v okviru neposredne diskriminacije primerjati podobne položaje, medtem ko je treba v okviru posredne diskriminacije opredeliti primerjalno manj ugoden položaj ene od obeh skupin oseb, ki jih ukrep zadeva.(36) Posredna diskriminacija zaradi spola se namreč večinoma nanaša na vpliv ukrepa na različne skupine oseb. Gre torej za opredelitev, ali lahko ta ukrep skupino, ki pripada enemu spolu, postavi v manj ugoden ali ugodnejši položaj v primerjavi s skupino drugega spola, s čimer je podan primerjalno manj ugoden položaj za eno od njiju.(37)
58. V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče za ugotovitev obstoja različnega obravnavanja v zadevi v glavni stvari upoštevalo izplačilo dnevnic, ki ga izvede delodajalec, s čimer je kot upoštevno merilo za primerjavo (tertium comparationis) opredelilo skupini oseb, ki so jima dnevnice, zaradi katerih pride do različnega obravnavanja, ki ga je treba utemeljiti, izplačane. To sodišče tako izpostavlja skupino delavcev v manj ugodnem položaju (kabinsko osebje), ki je v položaju službenega potovanja obravnavana različno v primerjavi z drugo skupino (letalska posadka) v zvezi z delovnimi pogoji v smislu Direktive 2006/54.(38)
59. Po mojem mnenju iz tega sledi, da so dnevnice iz postopka v glavni stvari, ki jih je upoštevalo predložitveno sodišče, veljaven element primerjave, s katerim se izpostavi posebej neugoden položaj kabinskega osebja v primerjavi z letalsko posadko v položaju službenega potovanja. Poleg tega ugotavljam, da je treba primerjalno manj ugoden položaj opredeliti ne abstraktno, ampak zgolj glede na zadevni predpis, merilo ali prakso, ki tak položaj povzročijo.(39) Povedano drugače, upoštevati je treba splošni cilj zadevnega ukrepa.
60. V obravnavani zadevi je treba za določitev primerjalno manj ugodnega položaja kabinskega osebja v primerjavi z letalsko posadko preučiti, kakšen je cilj izplačila dnevnic iz postopka v glavni stvari. V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da je ta cilj enak za obe zadevni skupini delavcev, to je, da delodajalec tem delavcem povrne stroške obrokov, ki zanje nastanejo v okviru službenih potovanj, kar ne vključuje stroškov prevoza in nastanitve. To sta na obravnavi potrdila državno tožilstvo in Komisija.
61. Torej izplačilo dnevnic z vidika cilja, ki ga ima, omogoča ugotovitev, da je obstoj posebej neugodnega položaja skupine oseb, ki jo sestavljajo večinoma ženske (kabinsko osebje), v primerjavi z drugo skupino oseb, ki jo sestavljajo večinoma moški (letalska posadka), veljavno merilo za primerjavo.
c) Obstoj posebej neugodnega položaja za osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola
62. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča bi bilo obstoj posebej neugodnega položaja med drugim mogoče ugotoviti, če bi bilo dokazano, da na videz nevtralna določba, merilo ali praksa negativno vpliva na bistveno večji delež pripadnikov enega spola kot pripadnikov drugega spola. Nacionalno sodišče mora presoditi, ali je v postopku v glavni stvari tako.(40)
63. V zvezi s tem je Sodišče že pred časom priznalo koristnost statističnih podatkov v okviru analize obstoja ali neobstoja posredne diskriminacije.(41) V teh okoliščinah imajo pri ugotovitvi obstoja dejansko manj ugodnega položaja, v katerem so osebe enega spola v primerjavi z osebami drugega spola, temeljno vlogo statistični podatki. Vendar mora nacionalno sodišče presoditi, ali so ti podatki zanesljivi in ali jih je mogoče upoštevati.(42) Če bi to sodišče menilo, da se izplačilo dnevnic iz postopka v glavni stvari nanaša na večji odstotni delež žensk kot moških, bi to izplačilo pomenilo neenako obravnavanje, ki je s členom 14(1)(c) Direktive 2006/54 prepovedano.
64. Naj za presojo teh podatkov spomnim, da je Sodišče razsodilo, da mora nacionalno sodišče na eni strani upoštevati vse delavce, na katere se nanaša nacionalna ureditev, iz katere izhaja različno obravnavanje,(43) in na drugi strani primerjati zadevne deleže delavcev, ki spadajo na področje uporabe te ureditve, na katere vpliva domnevno različno obravnavanje, in tistih, na katere ne vpliva, z istimi deleži pri delavkah, ki spadajo na njeno področje uporabe.(44)
65. Kot sem navedel, v obravnavani zadevi po statističnih podatkih, ki jih ima na voljo predložitveno sodišče, ženske predstavljajo 94 % kabinskega osebja (6 % je moških), moški pa 93,71 % letalske posadke (6,29 % je žensk). Pri tem je znesek dnevnic, ki ga določa kolektivna pogodba za kabinsko osebje, precej nižji od zneska, ki ga v enakem položaju službenega potovanja določa kolektivna pogodba za letalsko posadko.(45) Iz teh podatkov naj bi torej izhajalo, da je delež zaposlenih delavk, na katere se nanaša različno obravnavanje, ki izhaja iz izplačila dnevnic iz postopka v glavni stvari, bistveno večji od deleža zaposlenih delavcev.
66. Zato menim, da bi bilo treba – če bi predložitveno sodišče na podlagi statističnih podatkov, ki sem jih pravkar preučil, in, odvisno od primera, drugih upoštevnih dejavnikov ugotovilo, da je s prakso iz postopka v glavni stvari v posebej neugoden položaj postavljeno zlasti kabinsko osebje, ki ga sestavljajo večinoma ženske – šteti, da je ta praksa v nasprotju s členom 14(1)(c) Direktive 2006/54, razen če bi bila utemeljena z objektivnimi dejavniki, ki niso nikakor povezani z diskriminacijo na podlagi spola.(46)
3. V kolikšni meri je domnevno diskriminatorna praksa objektivno utemeljena?
67. Naj uvodoma spomnim, da Direktiva 2006/54 razlikuje med neposrednimi in posrednimi diskriminacijami zaradi spola v smislu, da prvih ni mogoče utemeljiti z zakonitim ciljem.(47) Nasprotno, v skladu s členom 2(1)(b) te direktive se lahko predpisi, merila ali prakse, ki bi lahko pomenili posredno diskriminacijo, izognejo opredelitvi kot „diskriminacija“, če „objektivno temelji[jo] na zakonitem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna“.
a) Zakonitost cilja, navedenega za utemeljitev prakse iz postopka v glavni stvari
68. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav mora to, ali in koliko je zadevna praksa utemeljena z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nikakršno diskriminacijo na podlagi spola, nazadnje ugotoviti nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejstev in razlago nacionalnega prava, je Sodišče, ki je pozvano, naj nacionalnemu sodišču v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe da koristen odgovor, pristojno, da na podlagi spisa v postopku v glavni stvari ter pisnih in ustnih stališč, ki so mu predložena, navede napotke, da lahko nacionalno sodišče o zadevi odloči.(48)
69. Iz sodne prakse izhaja tudi, da mora delodajalec v okviru posredne diskriminacije na podlagi spola v zvezi z delovnimi pogoji dokazati, da ni bilo kršitve načela prepovedi diskriminacije, tako da zagotovi dokaze o objektivni utemeljenosti različnega obravnavanja v škodo skupine delavcev, ki so v manj ugodnem položaju.(49)
70. Družba Air Nostrum, SEPLA ter danska in švedska vlada so v pisnih in ustnih stališčih trdili, da je različno obravnavanje kabinskega osebja objektivno utemeljeno z avtonomijo socialnih partnerjev, kar zadeva pogajanja in sklenitev kolektivnih pogodb, ki se uporabljajo za delavce, ki jih zastopajo. UGT, državno tožilstvo, španska vlada in Komisija se s tem pristopom ne strinjajo.(50)
71. V teh okoliščinah se postavlja vprašanje, ali lahko avtonomija socialnih partnerjev sama zase pomeni zadosten razlog za objektivno utemeljitev različnega obravnavanja, kakršno se preučuje v zadevi v glavni stvari (naslov 1), ali pa, nasprotno, je treba razlike v zvezi z zneskom dnevnic dveh skupin delavcev utemeljiti še z drugimi objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nikakršno diskriminacijo na podlagi spola (naslov 2).
1) Avtonomija socialnih partnerjev kot zadosten razlog za objektivno utemeljitev
72. Pred preučitvijo utemeljitve, ki se nanaša na ločena kolektivna pogajanja, bom preučil objektivno utemeljitev, ki se nanaša na avtonomijo socialnih partnerjev v primeru enotnih kolektivnih pogajanj.
i) Objektivna utemeljitev, ki se nanaša na avtonomijo socialnih partnerjev v primeru enotnih kolektivnih pogajanj
73. Uvodoma ugotavljam, da avtonomija pri kolektivnih pogajanjih uživa posebno priznanje v nacionalnih pravnih tradicijah in praksah držav članic, zato je ključen pojem za razumevanje razvoja evropskega delovnega prava, okrog katerega so zgrajena pravila demokratičnih predstavniških sistemov in so določene zakonske omejitve v odnosu do sindikalne svobode.(51)
74. V okviru prava Unije je varstvo avtonomije pri kolektivnih pogajanjih vpisano v člen 28 Listine, ki določa temeljno pravico do kolektivnih pogajanj, na katero je napoteno v členu 6 PEU prek splošnega priznanja pravic, svoboščin in načel iz Listine.(52) Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se narava ukrepov, sprejetih na podlagi kolektivnih pogodb, razlikuje od narave ukrepov, ki jih države članice enostransko sprejmejo z zakonom ali drugimi predpisi, ker se domneva, da so socialni partnerji pri izvrševanju te temeljne pravice poskrbeli za določitev ravnovesja med njihovimi interesi.(53) Pomena vloge kolektivnih pogajanj, ki je danes zagotovljena z Listino, torej ni mogoče zanikati.(54)
75. Iz iste sodne prakse izhaja, da je treba pravico do kolektivnih pogajanj iz člena 28 Listine, ker je del določb prava Unije, kadar se uporabi to pravo, izvrševati v skladu z njim.(55) Zato morajo socialni partnerji, ko sprejemajo ukrepe s področja uporabe Direktive 2006/54 (v kateri je, kot sem že navedel v uvodnih pripombah, udejanjeno načelo prepovedi diskriminacije zaradi spola na področju zaposlovanja in dela), spoštovati to direktivo.(56) Vse od sodbe Defrenne(57) namreč iz obsežne sodne prakse izhaja, da prepoved diskriminacije med delavci in delavkami velja za vse pogodbe, katerih namen je kolektivno urediti plačano delo(58).
76. Natančneje, iz člena 21(2) Direktive 2006/54 jasno izhaja, da morajo sporazumi, ki jih sklenejo socialni partnerji, spoštovati „določbe te direktive in ustrezne nacionalne izvedbene ukrepe“. Prav tako morajo države članice na podlagi člena 23, prvi odstavek, točka (b), navedene direktive sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da „se določbe, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja v […] kolektivnih pogodbah ali sporazumih, […] razglasijo ali se lahko razglasijo za nične in neveljavne ali se spremenijo“. V zvezi s tem je Sodišče večkrat razsodilo, da je treba v kolektivnih pogodbah, enako kot v zakonih in drugih predpisih, spoštovati načelo enakega obravnavanja.(59)
77. Po mojem mnenju iz tega izhaja, da v okviru Direktive 2006/54 avtonomija socialnih partnerjev sama zase ni dovolj za objektivno utemeljitev različnega obravnavanja, kakršno je to iz obravnavane zadeve.
78. Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da dejstvo, da pravo Unije nasprotuje ukrepu iz kolektivne pogodbe, ne posega v pravico do pogajanj in do sklepanja kolektivnih pogodb, ki je priznana v členu 28 Listine,(60) saj lahko zadevne stranke upoštevne določbe teh pogodb prosto revidirajo. Tako bi v nasprotju s trditvijo družbe Air Nostrum in SEPLA taka revizija pomenila ponovna pogajanja ne o zadevni kolektivni pogodbi v celoti, ampak le o upoštevnih določbah, ki se nanašajo na dnevnice, s čimer bi bilo mogoče ohraniti izpogajano ravnovesje med strankami.
79. Po teh pojasnilih – in ker se sodna praksa, ki sem jo pravkar preučil, nanaša na diskriminacije, ki so neposredno ali posredno izhajale iz ene same kolektivne pogodbe – bom zdaj preučil posebnost te zadeve, to je objektivno utemeljitev, ki se nanaša na avtonomijo socialnih partnerjev v primeru nepovezanih in ločenih kolektivnih pogajanj.
ii) Objektivna utemeljitev, ki se nanaša na avtonomijo socialnih partnerjev v primeru ločenih kolektivnih pogajanj
80. Predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje, ali okoliščina, da ugotovljeno različno obravnavanje iz spora o glavni stvari izhaja iz uporabe dveh ločenih kolektivnih pogodb, o katerih so se izpogajali različni sindikati, sama zase zadostuje kot objektivna utemeljitev zatrjevane posredne diskriminacije z vidika Direktive 2006/54.
81. Na prvem mestu je treba v okviru enakega plačila napotiti na zadevo, v kateri je bila izrečena sodba Enderby, ki se je nanašala na posredno diskriminacijo zaradi spola z vidika člena 157 PDEU (prejšnji člen 119 EGS in člen 141 ES). V tej zadevi sta zadevni skupini opravljali delovne naloge logopedov in farmacevtov, pri čemer je bila prva sestavljena skoraj izključno iz žensk, druga pa večinoma iz moških, ugotovljeno pa je bilo različno plačilo v škodo logopedov. Sodišče je najprej razsodilo, da „okoliščina, da določitev zadevnih plačil izhaja iz kolektivnih pogajanj, ki so bila izpeljana nepovezano za vsako od obeh zadevnih poklicnih skupin in ki niso imela diskriminatornega učinka znotraj vsake od teh dveh skupin, še ne preprečuje ugotovitve očitne diskriminacije, saj so ta pogajanja privedla do rezultatov, iz katerih je razvidno različno obravnavanje dveh skupin, ki ju zaposluje isti delodajalec in sta pod okriljem istega sindikata“.(61) Nato je menilo, da „bi lahko delodajalec, če bi bilo za utemeljitev različnega plačila dovolj že sklicevanje na neobstoj diskriminacije v okviru vsakega od teh pogajanj, če se obravnava ločeno, preprosto […] zaobšel načelo enakega plačila prek nepovezanih pogajanj“.(62) Nazadnje je še menilo, da za objektivno utemeljitev takega različnega plačila ni dovolj sklicevanje na okoliščino, da je bilo plačilo vsake od teh dveh delovnih nalog določeno „v procesih kolektivnih pogajanj, ki sta ju sicer izpeljali isti strani, vendar sta ločena, pri čemer vsak od njiju, če se obravnava brez povezave z drugim, sam zase ni diskriminatoren“.(63)
82. Drži sicer, da je v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Enderby, različno obravnavanje izhajalo iz ločenih procesov kolektivnih pogajanj, ki sta ju izpeljali isti strani, torej delodajalec in sindikat, ki je zastopal obe zadevni poklicni skupini. Vendar je iz te sodbe jasno razvidno, da je bil osrednji element, na katerega se je v preučitvi utemeljitve osredotočilo Sodišče, okoliščina, da so bila kolektivna pogajanja v zvezi z logopedi izpeljana „ločeno in neodvisno“ od kolektivnih pogajanj v zvezi s farmacevti.
83. Čeprav je tako v obravnavani zadevi ugotovljeno različno obravnavanje povezano z dejstvom, da sta bili kolektivni pogodbi izpogajani z različnimi sindikati, je odločilna okoliščina – kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Enderby – kljub vsemu ta, da se je o ločenih kolektivnih pogodbah pogajalo nepovezano in neodvisno. Iz tega po mojem mnenju izhaja – ker se je v obeh zadevah o kolektivnih pogodbah pogajalo nepovezano in neodvisno ter se torej nanašata na različna kolektivna pogajanja – da dejstvo, da sta bili v obravnavani zadevi kolektivni pogodbi izpogajani z različnimi sindikati, ne zadostuje za to, da nanjo ne bi mogli prenesti ugotovitev, ki izhajajo iz sodbe Enderby.(64)
84. Na drugem mestu in kot je navedla španska vlada v odgovor na vprašanje, ki ji ga je postavilo Sodišče, sta v skladu s členom 89 zakona o delovnih razmerjih možnost predlagati pogajanja in izbira sogovornika za njihovo izpeljavo v pristojnosti tako delodajalca kot predstavnikov delavcev.(65) Po navedbah te vlade lahko obe strani zavrneta začetek pogajanj, ki jih predlaga druga stran, pod pogoji, določenimi z nacionalno zakonodajo. V teh okoliščinah se je manevrski prostor delodajalca nanašal na možnost izbire legitimnih sogovornikov ob upoštevanju nekaterih pravil.(66)
85. Če so pogajanja predlagali delavci in so do tega upravičeni, se delodajalec mora pogajati. Državno tožilstvo je v zvezi s tem na obravnavi pojasnilo, da lahko delodajalec začne pogajanja s predstavniki delavcev, „pri čemer prosto odloči, ali se strinja z sklenitvijo dogovora o konkretnih vprašanjih ali ne“.
86. Tudi če predložitveno sodišče pravilno domneva, da je v vsakem od pogajalskih procesov vsako sindikalno predstavništvo v razmerju do družbe Air Nostrum dalo prednost nekaterim zahtevam pred drugimi, to sodišče kljub vsemu ugotavlja, da je navedeno podjetje v času pogajanj o kolektivni pogodbi za letalsko posadko že podpisalo kolektivno pogodbo za kabinsko osebje, kar pomeni, da je družba Air Nostrum že vedela, kakšni zneski so določeni za dnevnice kabinskega osebja. Torej je mogoče brez težav šteti, da je to podjetje vedelo, da se z različnim obravnavanjem v zvezi z delovni pogoji zaradi izplačila zadevnih dnevnic vzpostavlja primerjalno manj ugoden položaj v škodo kabinskega osebja, ki je v nasprotju z nacionalno zakonodajo, s katero je bila prenesena Direktiva 2006/54, in torej s to direktivo kot tako.
87. Na tretjem mestu sicer drži, da bi bilo na prvi pogled mogoče šteti, da bi bila posledica nesprejetja utemeljitve družbe Air Nostrum ta, da bi bilo treba kolektivno pogodbo – pa čeprav posredno – uporabiti za delavce, katerih sindikalni predstavniki se o njej niso pogajali in so jo še manj sklenili.
88. Vendar bi sprejetje avtonomije socialnih partnerjev kot edinega razloga za utemeljitev diskriminacije, kakršna je ta iz obravnavane zadeve, po mojem mnenju pomenilo, da se sprejme neobstoj vsakršne posredne diskriminacije v vseh primerih, v katerih bi obstajale ločene kolektivne pogodbe zlasti v zvezi z delovnimi pogoji. Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, bi namreč lahko delodajalec, če bi bilo za utemeljitev različnih delovnih pogojev dovolj že sklicevanje na neobstoj vsakršne diskriminacije v okviru vsakega od teh pogajanj, če se obravnava ločeno, temeljno načelo enakega obravnavanja preprosto zaobšel prek nepovezanih pogajanj.(67)
89. Na četrtem mestu in kot je navedla Komisija v pisnih stališčih, bi lahko, kadar niso na voljo konkretna pojasnila o poteku pogajanj, z dopustitvijo splošnega sklicevanja na avtonomijo socialnih partnerjev in na možnost, da strani sprejmeta ločeni pogajalski strategiji, vsaj prikrili dejstvo, da si sindikati sicer prizadevajo za izboljšanje delovnih pogojev za vse delavce, vendar imajo lahko tako delodajalec kot sindikati nezavedne predsodke, zaradi katerih podcenijo potrebe delavk v primerjavi s potrebami delavcev in zato sprejmejo različne pogoje za skupine, ki jih večinoma sestavljajo ženske.(68)
90. Pa tudi če bi na prvi pogled možnost sprejetja obstoja dveh ločenih kolektivnih pogodb obravnavali kot objektivno utemeljitev za zadevno različno obravnavanje, je treba vsekakor opozoriti, da – ker se kolektivna pogodba za kabinsko osebje nanaša večinoma na ženske, kolektivna pogodba za letalsko posadko pa večinoma na moške – v okviru posredne diskriminacije ni mogoče ugotoviti natančnega dejstva, ki povzroči primerjalno manj ugoden položaj, saj se mora utemeljitev navezovati na cilj, ki se razlikuje od vsakršne diskriminacije zaradi spola in ni povezan z njo.(69)
91. Iz vsega navedenega je razvidno, da avtonomija socialnih partnerjev v okviru nepovezanih in ločenih kolektivnih pogajanj, če naj se členu 23, prvi odstavek, točka (b), Direktive 2006/54 ne odvzame polni učinek, sama zase ni objektiven razlog, ki ni povezan z nikakršno diskriminacijo na podlagi spola, zato sama zase ne zadostuje kot razlog za objektivno utemeljitev različnega obravnavanja, kakršno je to iz obravnavane zadeve.
2) Obstoj drugih objektivnih dejavnikov, ki niso povezani z nikakršno diskriminacijo na podlagi spola, za utemeljitev zadevnega različnega obravnavanja
92. Zdi se mi pomembno razlikovati med na eni strani tem, da se šteje, da lahko okoliščina, da različno obravnavanje izhaja iz uporabe dveh ločenih kolektivnih pogodb, sama zase zadostno utemeljuje različno obravnavanje na podlagi spola, in na drugi strani tem, da se šteje, da bi lahko ta utemeljitev v povezavi z drugimi merili pripomogla k izoblikovanju objektivnega razloga za utemeljitev, ki ni povezan z nikakršno diskriminacijo na podlagi spola, z vidika Direktive 2006/54.
93. Kar zadeva zadnjenavedeno okoliščino, lahko predložitveno sodišče – kot to izhaja iz sodne prakse Sodišča – obstoj dveh kolektivnih pogodb upošteva pri presoji, ali obstajajo razlike med dnevnicami obeh zadevnih skupin in ali so te razlike posledica drugih objektivnih dejavnikov, ki niso povezani z nikakršno diskriminacijo na podlagi spola.(70)
94. Vendar je treba ugotoviti, da niso taki dejavniki razvidni niti iz predložitvene odločbe niti iz stališč družbe Air Nostrum. V zvezi s tem ugotavljam, da tudi ob predpostavki, da se želi z zatrjevano utemeljitvijo uveljaviti zakonit cilj, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da zgolj posploševanje ni zadostno za izkaz, da cilj zadevnega ukrepa ni povezan z nikakršno diskriminacijo na podlagi spola.(71)
95. Če pa bi, nasprotno, delodajalec predložil natančne in prepričljive dokaze o tem, da različno obravnavanje dejansko temelji na zakonitem cilju, ne pa na razliki v spolu, bo moralo predložitveno sodišče presoditi, ali je dejansko tako. Kot je upravičeno navedla Komisija, se lahko ti dokazi nanašajo zlasti na obstoj prednostnih področij za vsakega od sindikatov, ki zastopajo delavce.
96. Kot je razvidno iz prejšnjih točk, v tem okviru ni dovolj, da se delodajalec sklicuje na to, da sta bili izpeljani dve ločeni kolektivni pogajanji; za to mora konkretno dokazati, da so se prednostna področja vsake od skupin razlikovala, da se je o njih resnično in neodvisno pogajalo ter da sta se strani dejansko pogajali glede na prednostna področja vsake od njiju, pri čemer sta vztrajali pri nekaterih vidikih, medtem ko sta bili pri drugih prožni, da sta tako dosegli dogovor, v katerem se upoštevajo interesi obeh strani. V zvezi s tem se mi zdi pomembno, da predložitveno sodišče preveri, ali je skupina, ki je bila a priori v manj ugodnem položaju, čeprav se je povsem zavedala razlik v zvezi z zneski zadevnih dnevnic, te razlike sprejela in v zameno dala prednost drugim elementom, zlasti tistim v zvezi z delovni pogoji, kot je kakovost hotelov ali število dni letnega dopusta.
b) Primernost in nujnost prakse iz postopka v glavni stvari za dosego navedenega cilja
97. Ob upoštevanju analize, ki sem jo opravil, ni treba preučiti vprašanja primernosti zadevne prakse za dosego zastavljenega cilja. Vendar želim kljub vsemu navesti, da bo moralo predložitveno sodišče, če bi bili predloženi dokazi o obstoju zakonitega cilja, preveriti, ali so sredstva za dosego tega zakonitega cilja ustrezna in potrebna v smislu člena 2(1)(b) Direktive 2006/54.
98. Menim, da je v okviru te preučitve smiselno, da predložitveno sodišče upošteva elemente, kot je verodostojnost navedb v zvezi z zadevnimi dnevnicami, ki jih izplačuje delodajalec, in sicer zlasti to, ali navedene dnevnice izpolnjujejo cilj kritja stroškov za obroke, ki nastanejo med službenimi potovanji, ali ne.
V. Predlog
99. Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Audiencia Nacional (nacionalno visoko sodišče, Španija), odgovori:
Člen 14(1)(c) Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu
je treba razlagati tako, da
nasprotuje praksi, v skladu s katero letalska družba kabinskemu osebju, ki ga večinoma sestavljajo ženske, izplača dnevnice za kritje stroškov prehrane, nastalih med službenimi potovanji, v znesku, ki je nižji od tistega, ki se iz istega naslova izplača letalski posadki, ki jo večinoma sestavljajo moški, kadar to neenako obravnavanje izhaja iz uporabe dveh ločenih kolektivnih pogodb, o katerih so se dogovorili delodajalec in različni sindikati.