SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 6. septembra 2012(*)
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Približevanje zakonodaj – Javno zdravje – Obveščanje in varstvo potrošnikov – Označevanje in predstavljanje živil – Pojma ‚prehranske trditve‘ in ‚zdravstvene trditve‘– Uredba (ES) št. 1924/2006 – Označba vina kot ‚lahko prebavljivega‘ – Oznaka za zmanjšano vsebnost kisline – Pijače, ki vsebujejo več kot 1,2 volumskega odstotka alkohola – Prepoved zdravstvenih trditev – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 15(1) – Svoboda izbire poklica – Člen 16 – Svoboda gospodarske pobude – Združljivost“
V zadevi C‑544/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) z odločbo z dne 23. septembra 2010, ki je prispela na Sodišče 23. novembra 2010, v postopku
Deutsches Weintor eG
proti
Land Rheinland-Pfalz,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, J. Malenovský (poročevalec), sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, E. Juhász in D. Šváby, sodnika,
generalni pravobranilec: J. Mazák,
sodna tajnica: A. Impellizzeri, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. januarja 2012,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Deutsches Weintor eG H. Eichele in B. Goebel, odvetnika,
– za Land Rheinland-Pfalz C. Grewing, zastopnica,
– za češko vlado M. Smolek in D. Hadroušek, zastopnika,
– za estonsko vlado M. Linntam, zastopnica,
– za francosko vlado G. de Bergues, B. Cabouat in R. Loosli-Surrans, zastopniki,
– za madžarsko vlado Z. Fehér in K. Szíjjártó, zastopnika,
– za finsko vlado H. Leppo, zastopnica,
– za Evropski parlament I. Anagnostopoulou in E. Waldherr, zastopnici,
– za Svet Evropske unije M. Simm, zastopnica,
– za Evropsko komisijo L. Pignataro-Nolin in S. Grünheid, zastopnici,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 29. marca 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2(2), točka 5, in 4(3), prvi pododstavek, Uredbe (ES) št. 1924/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (UL L 404, str. 9), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 116/2010 z dne 9. februarja 2010 (UL L 37, str. 16, v nadaljevanju: Uredba št. 1924/2006). Predlog se nanaša tudi na veljavnost teh določb glede na člena 15(1) in 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med nemškim združenjem vinogradnikov Deutsches Weintor eG (v nadaljevanju: Deutsches Weintor) in službami za nadzor nad prodajo alkoholnih pijač v deželi Porenje-Pfalška glede označbe vina kot „lahko prebavljivega“ z navedbo zmanjšane vsebnosti kisline.
Pravni okvir
3 V uvodnih izjavah od 1 do 3, 5, 10, od 14 do 16 in 18 Uredbe št. 1924/2006 je navedeno:
„(1) V Skupnosti obstaja vedno večje število živil, ki so označena in oglaševana s prehranskimi in zdravstvenimi trditvami. Da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov in olajšali njihovo izbiro, bi morali biti izdelki, ki so dani v promet, vključno z uvoženimi izdelki, varni in ustrezno označeni. Raznolika in uravnotežena prehrana je predpogoj za dobro zdravje in posamezni izdelki imajo sorazmeren pomen v okviru celotne prehrane.
(2) Razlike med nacionalnimi določbami, ki se nanašajo na takšne trditve, lahko ovirajo prost pretok živil in ustvarjajo neenake konkurenčne pogoje. Tako imajo neposreden vpliv na delovanje notranjega trga. Zato je nujno, da se sprejmejo pravila Skupnosti o uporabi prehranskih in zdravstvenih trditev na živilih.
(3) Splošne določbe glede označevanja vsebuje Direktiva 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil [(UL L 109, str. 29)]. Direktiva 2000/13/ES na splošno prepoveduje uporabo informacij, ki bi zavajale kupca ali živilom pripisovale zdravilne lastnosti. Ta uredba bi morala dopolnjevati splošna načela v Direktivi 2000/13/ES in določati posebne pogoje glede uporabe prehranskih in zdravstvenih trditev na živilih, namenjenih potrošniku.
[…]
(5) Iz obsega uporabe te uredbe bi morali bili izvzeti generični deskriptorji (poimenovanja), ki so bili doslej običajno uporabljani za označevanje posebnosti določene vrste hrane ali pijače, ki bi lahko vplivala na človekovo zdravje, kot na primer ‚sredstvo za pospešitev prebave‘ ali ‚bonboni proti kašlju‘.
[…]
(10) Potrošniki bi lahko razumeli, da imajo živila, ki se oglašujejo s trditvami, v primerjavi s podobnimi ali drugimi izdelki, ki jim taka hranila in druge snovi niso dodana, hranilne, fiziološke ali druge prednosti za zdravje. To bi jih lahko navedlo na tako izbiro, ki bi neposredno vplivala na celotno vsebnost posameznih hranil ali drugih snovi v celotni prehrani na način, ki ne ustreza znanstvenim priporočilom. Da bi preprečili ta možni neželeni učinek, je primerno, da se za izdelke, ki so označeni s takšnimi trditvami, uvede določene omejitve. […]
[…]
(14) Obstajajo že številne trditve, ki se uporabljajo za označevanje živil in njihovo oglaševanje v nekaterih državah članicah ter se nanašajo na snovi, katerih pozitivno delovanje ni bilo dokazano ali zanje še ne obstaja enotno znanstveno stališče. Treba je zagotoviti, da je za snovi, na katere se nanaša trditev, dokazan pozitiven hranilni ali fiziološki učinek.
(15) Za zagotovitev, da so trditve resnične, je nujno, da je snov, ki je predmet trditve, prisotna v končnem izdelku v zadostnih količinah ali pa da snov ni prisotna, ali je prisotna v ustrezno zmanjšanih količinah, da se ustvari označeni hranilni ali fiziološki učinek. Snov bi morala biti na voljo tudi v takšni obliki, da jo telo lahko uporabi. […]
(16) Pomembno je, da potrošnik razume trditve na živilih ter da se vse potrošnike primerno zaščiti pred zavajajočimi trditvami. […]
[…]
(18) Prehranske ali zdravstvene trditve niso dovoljene, če niso skladne s splošno sprejetimi prehranskimi in zdravstvenimi načeli, ali če spodbujajo ali opravičujejo prekomerno uživanje živil ali podcenjujejo dobro prehranjevalno prakso.“
4 Predmet in področje uporabe Uredbe št. 1924/2006 sta določena v njenem členu 1:
„1. Ta uredba usklajuje določbe zakonov ali drugih predpisov v državah članicah, ki se nanašajo na prehranske in zdravstvene trditve, da bi zagotovili učinkovito delovanje notranjega trga ob istočasnem zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov.
2. Ta uredba se uporablja za prehranske in zdravstvene trditve pri komercialnem obveščanju, in sicer označevanju, predstavljanju ali oglaševanju živil, namenjenih končnemu potrošniku.
[…].“
5 V členu 2 Uredbe št. 1924/2006 so naslednje opredelitve:
„1. V tej uredbi:
(a) se uporabljajo opredelitve pojmov ‚živilo‘, ‚nosilec živilske dejavnosti‘, ‚dajanje v promet‘ in ‚končni potrošnik‘ iz členov 2, 3(3), 3(8) in 3(18) Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane [(UL L 31, str. 1)];
[…]
2. Uporabljajo se tudi naslednje opredelitve pojmov:
(1) ‚trditev‘ pomeni vsako sporočilo ali predstavitev, ki ni obvezna v okviru zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje, vključno s slikovno predstavitvijo, grafično predstavitvijo ali predstavitvijo s simboli v kakršni koli obliki, s katero se navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebne lastnosti;
[…]
(4) ‚prehranska trditev‘ pomeni vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebne ugodne prehranske lastnosti […];
(5) ‚zdravstvena trditev‘ pomeni vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da obstaja povezava med kategorijo živil, živilom ali eno od njegovih sestavin na eni strani in zdravjem na drugi strani;
(6) ‚trditev v zvezi z zmanjšanjem tveganja za bolezni‘ pomeni kakršno koli zdravstveno trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da uživanje kategorije živil, živila ali enega od njegovih sestavnih delov znatno zmanjšuje dejavnik tveganja za razvoj bolezni;
[…]“
6 Poglavje II (členi od 3 do 7) Uredbe št. 1924/2006 določa splošne pogoje za uporabo prehranskih in zdravstvenih trditev.
7 Člen 3 Uredbe št. 1924/2006 z naslovom „Splošna načela za vse trditve“ določa:
„Prehranske in zdravstvene trditve se lahko uporabljajo pri označevanju, predstavitvi in oglaševanju živil, danih v promet v Skupnosti le, če so skladne z določbami te uredbe.
Brez poseganja v direktivi 2000/13/ES in 84/450/EGS uporaba prehranskih in zdravstvenih trditev ne sme:
(a) biti napačna, dvoumna ali zavajajoča;
(b) povzročati dvomov glede varnosti in/ali prehranske primernosti drugih živil;
(c) spodbujati ali opravičevati pretirano uživanje živil;
[…]“
8 Člen 4 Uredbe št. 1924/2006 z naslovom „Pogoji za uporabo prehranskih in zdravstvenih trditev“ v odstavku 3 določa:
„Pijače, ki vsebujejo več kot 1,2 volumskega odstotka alkohola, ne smejo nositi zdravstvenih trditev.
Če gre za prehranske trditve, so dovoljene le prehranske trditve, ki se nanašajo na nizke vrednosti alkohola ali zmanjšanje vsebnosti alkohola ali zmanjšanje vsebnosti energijske vrednosti v pijačah, ki vsebujejo več kot 1,2 volumskega odstotka alkohola.“
9 Člen 5(1)(a) te uredbe v zvezi s splošnimi pogoji določa:
„1. Uporaba prehranskih in zdravstvenih trditev je dovoljena le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) dokazan ugoden hranilni ali fiziološki učinek glede na splošno sprejete znanstvene podatke v zvezi s prisotnostjo, odsotnostjo ali zmanjšano vsebnostjo hranila ali druge snovi v živilu ali kategoriji živil, na katero se trditve sklicujejo.“
10 Člen 6 navedene uredbe z naslovom „Znanstvena utemeljitev trditev“ v odstavku 1 določa:
„Prehranske in zdravstvene trditve temeljijo na in so utemeljene s splošno sprejetimi znanstvenimi dokazi.“
11 V členih od 10 do 19 iz poglavja IV Uredbe št. 1924/2006 so posebne določbe, ki se uporabljajo za zdravstvene trditve.
12 Člen 10(1) in (3) te uredbe v zvezi s posebnimi pogoji določa:
„1. Prepovedane so zdravstvene trditve, ki niso v skladu s splošnimi zahtevami iz poglavja II in s posebnimi zahtevami iz tega poglavja ter niso odobrene v skladu s to uredbo in vključene v sezname dovoljenih trditev iz členov 13 in 14.
[…]
3. Na splošne, ne posebej opredeljene prednosti, ki jih ima hranilo ali živilo za splošno dobro zdravje ali z zdravjem povezano dobro počutje, se lahko sklicuje le, če se doda posebna zdravstvena trditev, vključena v seznam iz členov 13 ali 14.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
13 Deutsches Weintor je združenje vinogradnikov, ustanovljeno v Ilbesheimu (Nemčija), v deželi Porenje-Pfalška. Prodaja vina vrste dornfelder in sivi/beli pinot z oznako „Edition Mild“ (blagi izbor) in z navedbo „blaga vsebnost kisline“. Na označbi je med drugim navedeno: „Blag užitek zagotavlja uporaba našega posebnega postopka ‚LO3‘ (LO3 Schonverfahren zur biologischen Säurereduzierung) za biološko znižanje kisline.“ Ovitek na vratu steklenice vina nosi napis „Edition Mild bekömmlich“ (blagi izbor, lahko prebavljivo). Na ceniku je vino označeno kot „Edition Mild – sanfte Säure/bekömmlich“ (blagi izbor – blaga kislina/lahko prebavljivo).
14 Organ, zadolžen za nadzor nad prodajo alkoholnih pijač v deželi Porenje-Pfalška, je uporabi označbe „lahko prebavljivo“ nasprotoval z utemeljitvijo, da gre za „zdravstveno trditev“ v smislu člena 2(2), točka 5, Uredbe št. 1924/2006, ki na podlagi člena 4(3), prvi pododstavek, te uredbe ni dovoljena za alkoholne pijače.
15 Stranki sta torej v sporu glede vprašanja, ali je označba vina kot „lahko prebavljivega“ v povezavi s sklicevanjem na vsebnost blage kisline „zdravstvena trditev“ v smislu člena 4(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1924/2006, ki je pri alkoholnih pijačah na splošno prepovedana.
16 Deutsches Weintor je vložilo tožbo pri Verwaltungsgericht (upravno sodišče) z zahtevo, da se ugotovi, da lahko uporablja označbo „lahko prebavljivo“ pri označevanju in oglaševanju zadevnih vin.
17 Deutsches Weintor je, po eni strani, v podporo svoji zahtevi v bistvu trdilo, da se označba „lahko prebavljivo“ ne nanaša na zdravje, temveč le na splošno dobro počutje. Po drugi strani pa trdi, da se Uredba št. 1924/2006 ne uporablja za označbe, ki se tradicionalno uporabljajo za živila ali pijače, ki lahko učinkujejo na splošno počutje, kot je označba „lahko prebavljivo“ za pijačo, ki pospešuje prebavo. Tako je treba po njegovem mnenju upoštevati ozko pojmovanje zdravstvenih trditev, ki je omejeno na dolgoročne učinke zadevnih živil.
18 Verwaltungsgericht je tožbo s sodbo z dne 23. aprila 2009 zavrnilo. Pritožbo zoper to sodbo je Oberverwaltungsgericht Rheinland-Pfalz (višje upravno sodišče dežele Porenje-Pfalška ) zavrnilo s sodbo z dne 19. avgusta 2009.
19 Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pojem „zdravstvene trditve“ v vsakem primeru zajema učinke, ki jih ima živilo na organizem potrošnika in njegove telesne funkcije. Označba „lahko prebavljivo“ v zvezi z vini vzpostavlja povezavo s telesnimi procesi in se nanaša na splošno dobro počutje v zvezi z zdravjem. S tem pojmom so povezane tudi sopomenke, kot so „dobro za zdravje“, „se lahko prebavlja“ ali „dobro za želodec“.
20 Po mnenju navedenega sodišča je ta vidik pri uživanju vina pomemben, ker se z njim vedno znova povezujejo bolečine v glavi in želodcu. Pod določenimi pogoji ima lahko vino celo škodljive učinke na človeški organizem in lahko povzroči zasvojenost. Z uporabo pojma „lahko prebavljivo“ v povezavi s sklicevanjem na poseben postopek za zmanjševanje kisline in na vsebnost blage kisline, se z vidika potrošnika vzpostavlja povezava med vinom in odsotnostjo negativnih učinkov v postopku prebave, ki so včasih povezani z uživanjem vina.
21 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) vložila kasacijsko pritožbo.
22 Predložitveno sodišče meni, da je pri široki razlagi pojma „zdravstvene trditve“, ki so jo uporabila nižja sodišča, potrebna previdnost. Po njegovem mnenju glede na namen, skupen vsem živilom, ki je vnašanje hranil in drugih snovi v človeški organizem, označba o zgolj začasnem ohranjanju telesnih funkcij ali splošnega dobrega počutja v zvezi z zdravjem ne zadošča za vzpostavitev povezave z zdravjem v smislu člena 2(2), točka 5, Uredbe št. 1924/2006.
23 Po mnenju Bundesverwaltungsgericht pa, nasprotno, nekateri dejavniki kažejo, da je opredelitev „zdravstvene trditve“ upravičena le, če se navajajo dolgoročni učinki na telesno stanje ali dobro počutje, in ne zgolj bežni učinki na presnovne procese, ki ne vplivajo na konstitucijo in s tem na dejansko zdravstveno stanje.
24 Označba glede prebavljivosti vin, ki jih prodaja tožeča stranka v postopku v glavni stvari, se zato po mnenju predložitvenega sodišča omejuje na trditev, da vino pri prebavljanju ne povzroča oziroma povzroča manj želodčnih bolečin, kot je običajno za vina takšne vrste in kakovosti. Poleg tega se Bundesverwaltungsgericht sprašuje, ali zgolj dejstvo, da je živilo manj škodljivo kot primerljivi proizvodi iste kategorije, zadošča za ugotovitev pozitivnega učinka na zdravje.
25 Nazadnje je Bundesverwaltungsgericht izrazilo dvome glede vprašanja, ali je prepoved zdravstvenih trditev pri vinu v skladu s temeljnimi pravicami, namreč svobodo izbire poklica in svobodo gospodarske pobude, če je proizvajalcu ali trgovcu vina prepovedano označevanje, da je njegov proizvod lahko prebavljiv zaradi blage kisline, in to tudi, če je ta trditev resnična.
26 V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali se za obstoj zdravstvene trditve v smislu člena 4(3), prvi pododstavek, v povezavi s členoma 2(2), točka 5, ali 10(3) Uredbe […] št. 1924/2006 […] zahteva pozitiven hranilni ali fiziološki učinek, katerega cilj je trajno izboljšanje telesnega počutja, ali pa zadošča že začasen učinek, ki je zlasti omejen na čas uživanja in prebavljanja živila?
2. Če se lahko kot zdravstvena trditev opredeli že trditev o začasnem pozitivnem učinku:
Ali zadošča za domnevo, da tak učinek izhaja iz pomanjkanja ali zmanjšane vrednosti snovi v smislu člena 5(1)(a) in uvodne izjave 15 Uredbe, če se s trditvijo zgolj zatrjuje, da je učinek, ki na splošno izhaja iz tovrstnih živil in se pogosto šteje za neugoden, v konkretnem primeru neznaten?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen:
Ali je skladno s prvim pododstavkom člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji, kakor je bila spremenjena 13. decembra 2007 (UL 2008, C 115, str. 1), v povezavi s členom 15(1) (svoboda izbire poklica in pravica do dela) in členom 16 (svoboda gospodarske pobude) [Listine], kakor je bila spremenjena 12. decembra 2007 (UL C 303, str. 1), če se proizvajalcu ali trgovcu vina brez izjeme prepoveduje oglaševanje z uporabo zdravstvene trditve, kot je podana [v postopku v glavni stvari], tudi če je ta trditev resnična?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in drugo vprašanje
27 Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 4(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1924/2006 razlagati tako, da pojem „zdravstvena trditev“ zajema označbo „lahko prebavljivo“, ki jo spremlja navedba o zmanjšani vsebnosti snovi, ki jih veliko število potrošnikov šteje za negativne.
28 Člen 2(2), točka 5, Uredbe št. 1924/2006 opredeljuje „zdravstveno trditev“ kot „vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da obstaja povezava med kategorijo živil, živilom ali eno od njegovih sestavin na eni strani in zdravjem na drugi strani“.
29 Poleg tega člen 5(1)(a) Uredbe št. 1924/2006 določa, da je uporaba zdravstvenih trditev dovoljena le, če je dokazan ugoden hranilni ali fiziološki učinek glede na splošno sprejete znanstvene podatke v zvezi s prisotnostjo, odsotnostjo ali zmanjšano vsebnostjo hranila ali druge snovi v živilu ali kategoriji živil, na katero se trditve nanašajo.
30 V sporu o glavni stvari so vprašanja za predhodno odločanje postavljena v zvezi z vinom. Ker vino spada v kategorijo pijač, ki vsebujejo več kot 1,2 volumskega odstotka alkohola, je treba najprej poudariti, da je v skladu s členom 4(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1924/2006 zakonodajalec Unije brez izjeme prepovedal vsakršno „zdravstveno trditev“, kar zadeva pijače iz te kategorije.
31 V obravnavani zadevi sporna trditev vzbuja domnevo, da je zadevno vino ob upoštevanju znižane kisline primerno ali prijetno za prebavo. To vino naj bi tako imelo pozitivne hranilne ali fiziološke učinke.
32 Ni sporno, da se prebava zaradi povezave z rednim uživanjem živil šteje za fiziološki proces, ki je po definiciji časovno omejen in ima le začasne ali bežne učinke.
33 Predložitveno sodišče se, izhajajoč iz te ugotovitve, sprašuje, ali je mogoče označbo „lahko prebavljivo“ šteti za „zdravstveno trditev“, tudi če ta ne namiguje, da pozitiven hranilni ali fiziološki učinek, ki ga zadevno vino lahko ima, trajno izboljšuje telesno počutje.
34 V zvezi s tem iz besedila člena 2(2), točka 5, Uredbe št. 1924/2006 izhaja, da je „zdravstvena trditev“ v smislu navedene uredbe opredeljena glede na povezavo, ki mora obstajati med živilom in eno od njegovih sestavin na eni strani ter zdravjem na drugi strani. Treba je ugotoviti, da v tej opredelitvi ni nobenega pojasnila ne glede neposrednosti ali posrednosti te povezave ne glede njene intenzivnosti ali trajanja. V teh okoliščinah je treba besedo „povezava“ razlagati široko.
35 Po eni strani, pojem „zdravstvena trditev“ tako ne zadeva le povezave, ki namiguje na izboljšanje zdravstvenega stanja zaradi uživanja živila, temveč tudi vsako povezavo, ki namiguje na odsotnost ali zmanjšanje negativnih ali škodljivih učinkov za zdravje ob ali – v drugih primerih – po takšnem uživanju in zgolj zato na ohranitev dobrega zdravstvenega stanja kljub temu, da je omenjeno uživanje morda škodljivo.
36 Po drugi strani pojem „zdravstvena trditev“ ne zadeva le učinkov občasnega uživanja določene količine živila, ki ima običajno le začasne in bežne učinke, temveč tudi učinke ponavljajočega, rednega, celo pogostega uživanja takšnega živila, katerega učinki pa, nasprotno, niso nujno le začasni in bežni.
37 Kot namreč izhaja iz uvodne izjave 1 v povezavi z uvodno izjavo 10 Uredbe št. 1924/2006, trditve, s katerimi so oglaševana živila, na katerih so te trditve navedene, in sicer o hranilnih, fizioloških ali drugih prednostih v primerjavi s podobnimi izdelki, usmerjajo izbiro potrošnikov. Ta izbira neposredno vpliva na celotno količino različnih hranil ali drugih snovi, ki so se jih potrošniki odločili zaužiti, in tako utemeljuje omejitve, določene v navedeni uredbi v zvezi z uporabo teh trditev.
38 Zato je treba v tej zadevi upoštevati tako začasne in bežne učinke kot tudi skupne učinke ponavljajočega in dolgotrajnega uživanja določenega živila na telesno stanje.
39 V obravnavani zadevi sporna označba, ki vzbuja domnevo, da je vino dobro užitno in prebavljivo, namiguje zlasti na to, da prebavnemu sistemu, torej delu človeškega telesa, ne škoduje oziroma mu škoduje le malo in da ta sistem ostaja relativno zdrav in nedotaknjen celo po večkratnem uživanju tudi večjih količin in v daljšem obdobju, saj je lastnost tega vina znižana kislost.
40 S tem lahko zadevna trditev vzbudi domnevo o trajnem pozitivnem fiziološkem učinku ohranjanja dobrega stanja prebavnega sistema, v nasprotju z drugimi vini, za katera se domneva, da po večkratnem uživanju povzročajo trajne negativne učinke na prebavni sistem in posledično na zdravje.
41 Glede na navedene ugotovitve je treba na prvi dve vprašanji odgovoriti, da je treba člen 4(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1924/2006 razlagati tako, da pojem „zdravstvena trditev“ zajema označbo, kot je „lahko prebavljivo“, ki jo spremlja navedba o zmanjšani vsebnosti snovi, ki jih veliko število potrošnikov šteje za negativne.
Tretje vprašanje
42 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je skladno s prvim pododstavkom člena 6(1) PEU, če se proizvajalcu ali trgovcu vina v Uredbi št. 1924/2006 brez izjeme prepoveduje uporaba trditve, kot je ta v postopku v glavni stvari, tudi če bi bila ta trditev sama po sebi resnična.
43 Evropska unija v skladu s členom 6(1), prvi pododstavek, PEU priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine, ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi.
44 Predložitveno sodišče se na podlagi upoštevnih temeljnih pravic v zvezi z zadevno prepovedjo sklicuje na člen 15(1) Listine, v skladu s katerim ima vsakdo pravico do dela in do opravljanja svobodno izbranega ali sprejetega poklica, ter na člen 16 Listine, ki zagotavlja svobodo gospodarske pobude.
45 Vendar je prav tako treba upoštevati člen 35, drugi stavek, Listine, ki zahteva zagotavljanje visoke ravni varovanja zdravja ljudi pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije. Tako kot je namreč razvidno iz uvodnih izjav od 1 do 18 Uredbe št. 1924/2006, je varovanje zdravja med glavnimi cilji te uredbe.
46 V teh okoliščinah je treba presoditi skladnost prepovedi – ki nima izjeme – trditve, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne le glede na svobodo izbire poklica in svobodo gospodarske pobude, temveč tudi glede na varovanje zdravja.
47 Iz tega sledi, da mora biti takšna presoja opravljena ob spoštovanju potrebnih uskladitev zahtev, povezanih z varstvom teh različnih temeljnih pravic, ki jih varuje pravni red Unije, in pravilnega ravnovesja med njimi (glej v tem smislu sodbo z dne 29. januarja 2008 v zadevi Promusicae, C‑275/06, ZOdl., str. I‑271, točki 65 in 66).
48 Prvič, v zvezi z varovanjem zdravja je treba poudariti, da alkoholne pijače glede na tveganja odvisnosti in zlorabe ter dokazane zapletene škodljive učinke v zvezi z uživanjem alkohola, zlasti nastanek težkih bolezni, predstavljajo posebno kategorijo živil, za katero velja posebej stroga ureditev.
49 Sodišče je v zvezi s tem že večkrat priznalo, da je v predpisih, ki omejujejo možnosti oglaševanja alkoholnih pijač in so tako namenjeni temu, da se prepreči zloraba alkohola, izražena skrb za javno zdravje in da je varstvo javnega zdravja, kot izhaja tudi iz člena 9 PDEU, cilj splošnega interesa, ki v nekaterih primerih upravičuje omejitev temeljne svoboščine (glej v tem smislu sodbi z dne 10. julija 1980 v zadevi Komisija proti Franciji, 152/78, Recueil, str. 2299, točka 17, in z dne 25. julija 1991 v združenih zadevah Aragonesa de Publicidad Exterior in Publivía, C‑l/90 in C‑176/90, Recueil, str. I‑4151, točka 15, ter sodbi z dne 13. julija 2004 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑262/02, ZOdl., str. I‑6569, točka 30, in v zadevi Bacardi France, C‑429/02, ZOdl., str. I‑6613, točka 37).
50 Poleg tega, če že na splošno iz člena 3(a) Uredbe št. 1924/2006 izhaja, da prehranske in zdravstvene trditve ne smejo biti napačne, dvoumne ali zavajajoče, ta prepoved še toliko bolj velja za alkoholne pijače. Bistveno je namreč, da so vse trditve v zvezi s pijačami nedvoumne, tako da lahko potrošniki uravnavajo svoje uživanje ob upoštevanju vseh bistvenih nevarnosti, ki so povezane z navedenim uživanjem, in tako učinkovito zavarujejo svoje zdravje.
51 V zadevi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, je sporna trditev ob predpostavki, da je glede navedbe o zmanjšani vsebnosti kisline dejansko pravilna, kljub vsemu nepopolna. Navedena trditev namreč poudarja določeno lastnost za olajševanje prebave, medtem ko v njej ni omenjeno dejstvo, da neodvisno od dobre prebave nevarnosti pri uživanju alkoholnih pijač niso prav nič odvrnjene niti omejene.
52 Zakonodajalec Unije je tako lahko upravičeno upošteval, da so trditve, kot so te v postopku v glavni stvari, dvoumne, celo zavajajoče, kadar se nanašajo na alkoholno pijačo. Zgolj s poudarjanjem lažje prebave lahko sporna trditev namreč spodbuja k uživanju zadevnega vina in nazadnje poveča tveganja, ki so prisotna pri nezmernemu uživanju vsake alkoholne pijače, za zdravje potrošnikov. Zato se glede na zahtevo po zagotavljanju visoke ravni varovanja zdravja potrošnika prepoved takšnih trditev lahko upraviči.
53 Ob upoštevanju zgoraj navedenega se popolna prepoved trditve, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, lahko šteje kot nujna za zagotavljanje spoštovanja zahtev, ki izhajajo iz člena 35 Listine.
54 Drugič, v zvezi s svobodo izbire poklica in svobodo gospodarske pobude je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča svoboda opravljanja gospodarske dejavnosti tako kot lastninska pravica nista absolutni, temveč ju je treba upoštevati v razmerju do njune družbene funkcije (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2004 v zadevi Swedish Match, C‑210/03, ZOdl., str. I‑11893, točka 72). Zato je izvrševanje teh svoboščin mogoče omejiti, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih želi doseči Unija, ter če ob upoštevanju želenega cilja ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posredovanja, ki bi posegalo v bistvo teh pravic (sodbi z dne 15. aprila 1997 v zadevi Irish Farmers Association in drugi, C‑22/94, Recueil, str. I‑1809, točka 27, in z dne 10. julija 2003 v združenih zadevah Booker Aquaculture in Hydro Seafood, C‑20/00 in C‑64/00, Recueil, str. I‑7411, točka 68).
55 V zvezi z navedenimi cilji iz točk od 48 do 53 te sodbe izhaja, da je namen zadevne ureditve varovanje zdravja, kar je cilj, ki je določen v členu 35 Listine.
56 Čeprav je glede spoštovanja načela sorazmernosti res, da prepoved zadevnih trditev vzpostavlja določene omejitve poklicne dejavnosti zadevnih gospodarskih subjektov glede natančno določenega vidika, je glede bistvenih vidikov spoštovanje teh svoboščin kljub temu zagotovljeno.
57 Zadevna ureditev se namreč na jasno razmejenem področju omejuje na določitev označevanja in z njim povezanega oglaševanja, ne da bi prepovedovala proizvodnjo in prodajo alkoholnih pijač.
58 Sporna prepoved v zadevi, kakršna je v sporu o glavni stvari, tako nikakor ne vpliva na bistvo svobode izbire poklica in svobode gospodarske pobude.
59 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je popolna prepoved trditve, kot je ta v postopku v glavni stvari, v Uredbi št. 1924/2006 skladna z zahtevo po uskladitvi različnih zadevnih temeljih pravic in vzpostavitvi pravilnega ravnovesja med njimi.
60 Glede na vse navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je skladno s prvim pododstavkom člena 6(1) PEU, če se proizvajalcu ali trgovcu vina v Uredbi št. 1924/2006 brez izjeme prepoveduje uporaba trditve, kot je ta v postopku v glavni stvari, tudi če bi bila ta trditev sama po sebi resnična.
Stroški
61 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Člen 4(3), prvi pododstavek, Uredbe (ES) št. 1924/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 116/2010 z dne 9. februarja 2010, je treba razlagati tako, da pojem „zdravstvena trditev“ zajema označbo, kot je „lahko prebavljivo“, ki jo spremlja navedba o zmanjšani vsebnosti snovi, ki jih veliko število potrošnikov šteje za negativne.
2. To, da se proizvajalcu ali trgovcu vina v Uredbi št. 1924/2006, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 116/2010, brez izjeme prepoveduje uporaba trditve, kot je ta v postopku v glavni stvari, tudi če bi bila ta trditev sama po sebi resnična, je v skladu s prvim pododstavkom člena 6(1) PEU.
Podpisi