SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 24. septembra 2019(*)
„Damping – Uvoz solarnega stekla s poreklom iz Kitajske – Člen 2(7)(b) in (c) Uredbe (ES) št. 1225/2009 (postal člen 2(7)(b) in (c) Uredbe (EU) 2016/1036) – Status podjetja, ki deluje v pogojih tržnega gospodarstva – Pojem ‚znatno izkrivljanje proizvodnih stroškov in finančne situacije podjetij‘ – Davčne ugodnosti – Očitna napaka pri presoji“
V zadevi T‑586/14 RENV,
Xinyi PV Products (Anhui) Holdings Ltd s sedežem v Anhuiju (Kitajska), ki jo zastopa Y. Melin, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata L. Flynn in T. Maxian Rusche, agenta,
tožena stranka,
ob intervenciji
GMB Glasmanufaktur Brandenburg GmbH s sedežem v Tschernitzu (Nemčija), ki jo zastopa R. MacLean, odvetnik,
intervenientka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 470/2014 z dne 13. maja 2014 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz solarnega stekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2014, L 142, str. 1, in popravek v UL 2014, L 199, str. 11),
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, I. Labucka (poročevalka), sodnica, in I. Ulloa Rubio, sodnik,
sodni tajnik: F. Oller, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 16. januarja 2019
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Xinyi PV Products (Anhui) Holdings Ltd, je družba s sedežem na Kitajskem, ki proizvaja in v Evropsko unijo izvaža solarno steklo, na katero se nanaša Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 470/2014 z dne 13. maja 2014 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz solarnega stekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2014, L 142, str. 1, in popravek v UL 2014, L 199, str. 11, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).
2 Edini delničar te družbe je družba Xinyi Solar (Hongkong) Ltd s sedežem v Hongkongu (Kitajska), ki kotira na hongkonški borzi.
3 Tožeča stranka je 21. maja 2013 v okviru postopka, ki je privedel do sprejetja izpodbijane uredbe, na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51, v nadaljevanju: osnovna uredba) (nadomeščena z Uredbo (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21)) vložila zahtevek za odobritev tržnogospodarske obravnave (v nadaljevanju: TGO) v smislu člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe (postal člen 2(7)(b) in (c) Uredbe 2016/1036).
4 Tožeča stranka je 6. junija 2013 predložila odgovore na protidampinški vprašalnik Evropske komisije.
5 Tožeča stranka je 21. junija 2013 odgovorila na zahtevo Komisije za predložitev dodatnih informacij.
6 Podatki, ki jih je tožeča stranka posredovala na obrazcu zahtevka za odobritev TGO, in njeni odgovori na vprašalnik Komisije so bili preverjeni na sedežu tožeče stranke na Kitajskem med 21. in 26. junijem 2013.
7 Tožeča stranka je konec junija in julija 2013 v dogovoru s Komisijo in v skladu z njenimi zahtevami podala dodatne informacije.
8 Komisija je z dopisom z dne 22. avgusta 2013 tožečo stranko obvestila, da meni, da ne more ugoditi njenemu zahtevku za odobritev TGO samo zato, ker ne izpolnjuje določb člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe (v nadaljevanju: dopis z dne 22. avgusta 2013). Komisija je tožečo stranko pozvala, naj predloži pripombe, sicer pa je menila, da ta izpolnjuje druge pogoje, navedene v prvi, drugi, četrti in peti alinei člena 2(7)(c) navedene uredbe.
9 Tožeča stranka je 1. septembra 2013 predložila svoje pripombe, s katerimi je izpodbijala presojo Komisije.
10 Komisija je z dopisom z dne 13. septembra 2013 na te pripombe odgovorila v svoji končni odločitvi glede zahtevka za odobritev TGO (v nadaljevanju: dopis z dne 13. septembra 2013), s katero je potrdila zavrnitev zahtevka tožeče stranke za odobritev TGO.
11 Komisija je 26. novembra 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 1205/2013 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz solarnega stekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2013, L 316, str. 8, v nadaljevanju: začasna uredba).
12 V uvodnih izjavah od 34 do 47 začasne uredbe, ki se nanašajo na „[t]ržnogospodarsko obravnavo“, je navedeno:
„(34) V skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe se v protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz [Kitajske] normalna vrednost določi v skladu s členom 2(1) do (6) osnovne uredbe za tiste proizvajalce izvoznike, ki izpolnjujejo merila iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe.
(35) Ta merila so zgolj zaradi lažjega sklicevanja na kratko povzeta v nadaljevanju:
(1) Poslovne odločitve se sprejemajo glede na tržne razmere in brez večjega vmešavanja države, pri čemer stroški odražajo tržne vrednosti.
(2) Podjetja imajo jasno določeno zbirko osnovnih računovodskih evidenc, ki se revidirajo neodvisno v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo za vse namene.
(3) Ni znatnega izkrivljanja, ki bi se preneslo iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva.
(4) Pravno varnost in stabilnost zagotavljata stečajno pravo in pravo lastninskih razmerij.
(5) Menjave valute se opravljajo po tržnem tečaju.
(36) Deset sodelujočih družb je zahtevalo TGO v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe in v predpisanem roku izpolnilo obrazec zahtevka za TGO. V skladu s členom 2(7)(d) osnovne uredbe je bilo preverjanje v zvezi s TGO opravljeno za družbe, ki so bile vključene v vzorec[, med katerimi je bila tudi tožeča stranka].
(37) Iz tega izhaja, da je bila TGO določena za naslednje štiri družbe ali skupine družb.
– Vzorčene družbe:
– […];
– [tožeča stranka] in Xinyi Solar (Hongkong) […];
– […]
– Družba, za katero je bila izvedena individualna preiskava:
– […]
(38) Komisija je zbrala vse potrebne informacije in v prostorih zadevnih družb preverila vse informacije iz zahtevkov za TGO.
(39) V primeru povezanih strani Komisija preveri, ali skupina povezanih družb kot celota izpolnjuje pogoje za TGO. Zato se preiskava v zvezi s TGO, kadar je v proizvodnjo ali prodajo zadevnega izdelka neposredno ali posredno vključena podrejena družba ali katera koli druga družba, povezana z vlagateljem iz [Kitajske], izvede za vsako družbo posebej in za skupino družb kot celoto.
(40) V skladu s tem so bili preiskani zahtevki za TGO štirih proizvajalcev izvoznikov (skupin družb), sestavljenih iz enajstih pravnih oseb.
(41) Med preverjanjem je bilo ugotovljeno, da nobeden od štirih proizvajalcev izvoznikov (skupin družb), ki so zahtevali TGO, ni dokazal, da izpolnjuje vsa merila iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe.
(42) […]
(43) [N]obeden od štirih proizvajalcev izvoznikov, samostojno ali kot skupina, ni dokazal, da niso izpostavljeni znatnim izkrivljanjem, prenesenim iz sistema netržnega gospodarstva. Zato te družbe ali skupina družb ni izpolnjevala merila št. 3 v zvezi s TGO. Natančneje, vsi štirje proizvajalci izvozniki ali skupine proizvajalcev izvoznikov so uživali ugodnosti preferenčnih davčnih režimov.
(44) […]
(45) Komisija je razkrila rezultate preiskave v zvezi s TGO zadevnim družbam, [kitajskim] organom in pritožniku ter jih pozvala k predložitvi pripomb.
(46) Prejete pripombe niso zadostovale za spremembo predhodnih ugotovitev Komisije. Vsi vložniki so bili 13. septembra 2013 po posvetovanju z državami članicami v skladu s členom 2(7)(c) individualno in uradno obveščeni o dokončni odločitvi Komisije v zvezi z njihovimi zahtevki za TGO.
(47) Ugotovljeno je bilo, da nobeden od štirih sodelujočih proizvajalcev izvoznikov ali skupin proizvajalcev izvoznikov iz [Kitajske], ki so zahtevali TGO, ni mogel dokazati, da izpolnjuje vsa merila iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe, zato so bili njihovi zahtevki za TGO zavrnjeni.“
13 Komisija je 13. maja 2014 sprejela izpodbijano uredbo.
14 Komisija je v uvodnih izjavah od 32 do 34 izpodbijane uredbe, ki se nanašajo na „[t]ržnogospodarsko obravnavo“, menila:
„(32) En proizvajalec izvoznik je po začasnem razkritju in nato po dokončnem razkritju trdil, da se je Komisija napačno odločila, ko je zavrnila njegov zahtevek za TGO. Enak zahtevek v zvezi z določitvijo TGO je bil predstavljen že v fazi začasne preiskave, Komisija pa ga je zavrnila v uvodnih izjavah 43 in 47 začasne uredbe.
(33) [Tožeča stranka] je trdil[a], da ugodnosti preferenčnih davčnih režimov in nepovratna sredstva ne pomenijo bistvenega dela [njenega]prometa. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija to trditev skupaj z drugimi trditvami že obravnavala v dopisu z dne 13. septembra 2013, ki ga je poslala izvozniku in v katerem je stranko obvestila o svoji odločitvi v zvezi s TGO. Komisija je poudarila zlasti, da absolutna ugodnost, prejeta v OP, zaradi značaja te prednosti ni pomembna za ocenjevanje, ali je bilo izkrivljanje ‚bistveno‘. Ta trditev se zato zavrne.
(34) Ob upoštevanju navedenega se potrdi ugotovitev iz uvodnih izjav 34 do 47 začasne uredbe, da je treba vse zahtevke za TGO zavrniti.“
Postopek in predlogi strank v zadevi T‑586/14
15 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. avgusta 2014 vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe.
16 Komisija je 21. oktobra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo, s katerim je Splošnemu sodišču predlagala, naj tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
17 Tožeča stranka in Komisija sta 16. decembra 2014 oziroma 30. januarja 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili repliko oziroma dupliko.
18 Splošno sodišče je na podlagi predloga sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka.
19 Splošno sodišče je na podlagi člena 64(2)(a) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 strankama predložilo vprašanja, da bi ti na njih pisno odgovorili pred obravnavo.
20 Stranki sta na ta vprašanja odgovorili v za to določenem roku.
21 Stranki sta podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo na obravnavi 9. septembra 2015.
22 Splošno sodišče je s sodbo z dne 16. marca 2016, Xinyi PV Products (Anhui) Holdings/Komisija (T‑586/14, v nadaljevanju: prvotna sodba, EU:T:2016:154), izpodbijano uredbo razglasilo za nično in Komisiji naložilo, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.
23 Komisija je 26. maja 2016 v sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo zoper prvotno sodbo.
24 Družbi GMB Glasmanufaktur Brandenburg GmbH je bila s sklepom z dne 13. oktobra 2016, Komisija/Xinyi PV Products (Anhui) Holdings (C‑301/16 P, neobjavljen, EU:C:2016:796), dovoljena intervencija pred Sodiščem v podporo predlogom Komisije.
25 Sodišče je s sodbo z dne 28. februarja 2018, Komisija/Xinyi PV Products (Anhui) Holdings (C‑301/16 P, v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku, EU:C:2018:132), razveljavilo prvotno sodbo, zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču in pridržalo odločitev o stroških.
Postopek in predlogi strank po vrnitvi v razsojanje
26 Po sodbi, izdani v pritožbenem postopku, in v skladu s členom 215 Poslovnika Splošnega sodišča je bila obravnavana zadeva dodeljena petemu senatu Splošnega sodišča.
27 V skladu s členom 217(1) Poslovnika so tožeča stranka in Komisija 27. aprila 2018, intervenientka pa 8. maja 2018, v za to določenem roku predložile pisna stališča o posledicah, ki bi jih bilo treba zaradi rešitve spora izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku.
28 Splošno sodišče je 21. novembra 2018 na podlagi člena 89(2)(a) Poslovnika strankam predložilo vprašanja, da bi te na njih pisno odgovorile pred obravnavo.
29 Stranke so na ta vprašanja odgovorile v za to določenem roku.
30 Stranke so na obravnavi 16. januarja 2019 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
31 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– Komisiji in intervenientki naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.
32 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.
33 Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški njene intervencije pred Sodiščem.
Pravo
34 Tožeča stranka v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe navaja štiri tožbene razloge.
35 Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
36 Najprej je treba obravnavati drugi del prvega tožbenega razloga
37 Tožeča stranka z drugim delom prvega tožbenega razloga trdi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji dejanskega stanja in napačno uporabila pravo, ker je trdila, da je v smislu člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe izkrivljanje bistveno glede na njene proizvodne stroške in finančno stanje.
38 Tožeča stranka trdi, da tudi če bi bile zadevne davčne ugodnosti prenesene iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, take ugodnosti ne bi bistveno izkrivile njenih proizvodnih stroškov in finančne situacije. Kot naj bi namreč pojasnila med preiskavo, zadevne davčne spodbude v njenem primeru pomenijo le 1,34 % vseh njenih proizvodnih stroškov in 1,14 % prometa.
39 Komisija naj te utemeljitve ne bi obravnavala in naj bi v dopisu z dne 13. septembra 2013 napačno menila, da je bistveno izkrivljanje posledica nižjih davčnih stopenj, ker „bi lahko bilo med drugim namenjeno privabljanju kapitala z nižjimi davčnimi stopnjami, s čimer bi vplivalo na skupni finančni in gospodarski položaj družbe“, čeprav finančni učinek pod 1,5 % proizvodnih stroškov ali prometa ne more biti resna spodbuda za pritegnitev kapitala, zlasti družbe Xinyi Solar (Hongkong).
40 Komisija v zvezi z obsegom izkrivljanja poudarja, da tožeča stranka ni oporekala temu, da je bila upravičena do ugodnejšega davčnega režima, in trdi, da če so družbe, ki jih država obravnava kot strateške, upravičene do ugodne obravnave v okviru obdavčitve na podlagi dohodkov, je izkrivljanje zaradi te obravnave bistveno, ker popolnoma spremeni znesek dobička pred obdavčitvijo, ki ga morajo ta podjetja doseči za pritegnitev vlagateljev. Ker je to izkrivljanje trajno, absolutna ugodnost, prejeta v obdobju preiskave, zaradi značaja te ugodnosti ni pomembna za ocenjevanje, ali je izkrivljanje bistveno.
41 Dalje, Komisija trdi, da je glede na obseg zadevnih davčnih ugodnosti v bistvu lahko domnevala, da se je privlačnost za tuj kapital povečala, zato je bilo izkrivljanje finančnega položaja tožeče stranke bistveno, vsekakor pa zadnjenavedena ni predložila nobenega nasprotnega dokaza.
42 Poleg tega naj tožeča stranka ne bi navedla podlage, ki bi utemeljevala razlog, zaradi katerega bi moral biti referenčno merilo njen promet ali zaradi katerega bi moral biti preizkus izkrivljanja omejen na obdobje preiskave, pri čemer je v nasprotju s proizvodnimi stroški ali prometom zamolčala svoj splošni finančni položaj.
43 Nazadnje, Komisija ne razume, kako bi lahko pojem „bistveno izkrivljanje“ zlorabila z ugotovitvijo, da tožeča stranka zaradi dveletnega obdobja oproščenosti od davka in triletne obdavčenosti v višini 50 % običajne stopnje v povezavi s stalno davčno ugodnostjo za nedoločen čas ni dokazala, da njeni proizvodni stroški ali finančni položaj zaradi zadevnih ukrepov niso bili bistveno izkrivljeni.
44 Tožeča stranka v pisnih stališčih o sklepih, ki jih je treba zaradi rešitve spora izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, vztraja pri trditvah iz tožbe.
45 Komisija v pisnih stališčih o sklepih, ki jih je treba zaradi rešitve spora izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, v zvezi z drugim delom prvega tožbenega razloga meni, da sta stranki o tem obsežno razpravljali v pisnih stališčih pred Splošnim sodiščem in na obravnavi.
46 Intervenientka v pisnih stališčih glede sklepov, ki jih je treba zaradi rešitve spora izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, navaja, da je bilo mogoče zadevni davčni ugodnosti kombinirati, zato je lahko tožeča stranka svojo stopnjo obdavčitve v obdobju preiskave znižala na 14 %, medtem ko je bila splošna stopnja kitajskega davka od dohodka pravnih oseb 25 %, in oporeka stališču tožeče stranke, da se te ugodnosti ne morejo obravnavati kot znatne.
47 Intervenientka v tem smislu izpostavlja reorganizacijo tožeče stranke kot družbe in razloge za to ter povečanje obsega uvoza solarnega stekla s poreklom iz Kitajske in tržni delež tožeče stranke.
48 Intervenientka prav tako trdi, da tožeča stranka brez zadevnih davčnih ugodnosti glede na sprejete stopnje protidampinških dajatev ne bi mogla prenesti uvedenih protidampinških ukrepov zoper njo, sploh pa ne bi mogla vstopiti na trg Unije tako hitro in občutno, pri čemer zavrača upoštevnost deleža navedenih ugodnosti v celotnih proizvodnih stroških in prometu tožeče stranke.
49 Uvodoma je treba navesti, da se v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe (postal člen 2(7)(a) Uredbe 2016/1036) pri uvozu iz držav brez tržnega gospodarstva, z odstopanjem od pravil, določenih v odstavkih od 1 do 6 istega člena, normalna vrednost načeloma določi na podlagi cene ali računsko določene vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom.
50 Namen člena 2(7)(a) osnovne uredbe je preprečiti upoštevanje cen in stroškov, ki veljajo v državah brez tržnega gospodarstva, ker tam ti dejavniki niso običajna posledica delovanja tržnih sil (glej sodbo z dne 19. julija 2012, Svet/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, C‑337/09 P, EU:C:2012:471, točka 66 in navedena sodna praksa).
51 Vendar se v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe pri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom, med drugim iz Kitajske, normalna vrednost določi v skladu s členom 2, od (1) do (6), osnovne uredbe (zdaj člen 2, od (1) do (6), Uredbe 2016/1036), če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev v preiskavi ter v skladu z merili in postopki iz člena 2(7)(c) navedene uredbe dokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega izdelka (sodba z dne 19. julija 2012, Svet/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, C‑337/09 P, EU:C:2012:471, točka 67).
52 Zato mora na eni strani proizvajalec, ki želi biti upravičen do TGO, vložiti ustrezno utemeljen zahtevek v tem smislu, Komisija pa mora na drugi strani presoditi, ali elementi, ki jih je predložil proizvajalec, ustrezno dokazujejo, da so pogoji iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjeni. Sodišče Unije v tem okviru po potrebi preveri, ali je ta presoja očitno napačna (glej v tem smislu sodbi z dne 2. februarja 2012, Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet, C‑249/10 P, EU:C:2012:53, točka 32, in z dne 19. julija 2012, Svet/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, C‑337/09 P, EU:C:2012:471, točka 70).
53 Zahteva po ozki razlagi izjeme iz člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe ne dopušča, da bi institucije to določbo razlagale in uporabljale v neskladju z njenim besedilom in ciljem (sodba z dne 19. julija 2012, Svet/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, C‑337/09 P, EU:C:2012:471, točka 93).
54 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z besedilom člena 2(7)(b) osnovne uredbe merilo, po katerem se presoja utemeljenost zahtevka proizvajalca, ki želi biti upravičen do TGO, to, ali pogoji tržnega gospodarstva prevladujejo „glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega izdelka“.
55 Iz člena 2(7)(b) osnovne uredbe izhaja, da se merila iz člena 2(7)(c) navedene uredbe, ki se uporabljajo za zahtevke, ki jih predložijo proizvajalci in jih mora Komisija preizkusiti, nanašajo na „proizvodnjo in prodajo zadevnega podobnega izdelka“. To pojasnilo se umešča v okvir člena 2 osnovne uredbe, ki določa pravila za izračun normalne vrednosti, torej primerljive cene podobnega izdelka, ki se plačuje v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici.
56 Natančneje, v skladu s členom 2(1) in (3) osnovne uredbe normalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici. Kadar ni – ali pa ni dovolj – prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja ali kadar zaradi posebne situacije na trgu taka prodaja ne omogoča ustrezne primerjave, se ta vrednost izračuna na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne stroške ter za dobiček. V zvezi s tem je iz člena 2, od (4) do (6), osnovne uredbe razvidno, da je dosledna uporaba teh pojmov odvisna od tega, ali računovodski podatki iz evidenc zadevnega proizvajalca, na katere se opre Komisija, načeloma odražajo tržne vrednosti in torej omogočajo izračun normalne vrednosti v skladu s cilji protidampinške preiskave.
57 Vsa merila, ki jih je zakonodajalec Unije na podlagi svoje diskrecijske pravice določil v členu 2(7)(c) osnovne uredbe, izražajo voljo, da se preveri, ali gospodarski subjekt, ki vloži zahtevo za TGO, pri proizvodnji in prodaji zadevnega podobnega izdelka posluje v skladu z načeli, ki omogočajo izračun normalne vrednosti.
58 V tem okviru tretje merilo iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe – edino, za katero se v obravnavani zadevi šteje, da ni izpolnjeno – zahteva, da „proizvodni stroški in finančna situacija podjetij niso podvrženi bistvenemu izkrivljanju, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, zlasti v zvezi z amortizacijo sredstev, druge vrste odpisov, blagovne menjave in plačila preko kompenzacij dolgov“.
59 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se pogoj, naveden v točki 58 zgoraj, nanaša na proizvodne stroške in finančni položaj podjetja z vidika nekaterih dejavnikov, ki so neposredno povezani z metodami izračuna normalne vrednosti iz člena 2, od (1) do (6), osnovne uredbe. Ti dejavniki so zlasti amortizacija sredstev, druge vrste odpisov, blagovna menjava in plačila v obliki kompenzacije dolgov. Res je, da je ta navedba okvirna, na kar kaže uporaba prislova „zlasti“. Vendar ni niti cilj niti posledica uporabe tega izraza, da se Komisiji omogoči zavrnitev zahtevka za odobritev TGO na podlagi okoliščin, ki kljub povezanosti s finančnim položajem podjetja v širšem smislu samodejno ne povzročijo izkrivljenja – ki mora biti poleg tega še „bistveno“ – enega ali več dejavnikov, na katerih temeljijo podatki o proizvodnji in prodaji zadevnega podobnega proizvoda (glej po analogiji glede člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne uredbe sodbo z dne 19. julija 2012, Svet/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, C‑337/09 P, EU:C:2012:471, točke od 78 do 82).
60 Zato mora Komisija v zvezi z ukrepi, ki se nanašajo na splošni finančni položaj podjetja in lahko zato zgolj potencialno bistveno izkrivijo ta položaj glede proizvodnje ali prodaje zadevnega podobnega proizvoda, na podlagi elementov, predloženih med upravnim postopkom, presoditi, ali so ti ukrepi dejansko vzrok za tako izkrivljanje.
61 Na eni strani se namreč člen 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe nanaša na proizvodne stroške in finančni položaj, ki „niso“ podvrženi bistvenemu izkrivljanju, in ne na take, ki takemu izkrivljanju „ne morejo“ biti podvrženi. Na drugi strani je treba „bistvenost“ zadevnega izkrivljanja presojati glede na namen te določbe, s katero se želi zagotoviti, da se dejavniki v zvezi s proizvodnimi stroški in finančnim položajem podjetja ne izkrivljajo tako, da bi bili rezultati na podlagi morebitne uporabe člena 2, od (1) do (6), osnovne uredbe umetni, zaradi česar bi bili ogroženi cilji protidampinške preiskave (glej po analogiji sodbo z dne 19. julija 2012, Svet/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, C‑337/09 P, EU:C:2012:471, točka 82).
62 V obravnavanem primeru Komisija tožeči stranki ni odobrila TGO izključno zato, ker ta ni dokazala, da izpolnjuje merilo iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
63 Natančneje, na eni strani je Komisija v dopisu z dne 22. avgusta 2013 menila, da je bila tožeča stranka upravičena do različnih davčnih ugodnosti glede davka od dohodkov pravnih oseb, kot je:
„– […] davčni režim[, ki] družbam s tujim kapitalom omogoča, da so v obdobju dveh let upravičene do davčne oprostitve [davka od dohodkov pravnih oseb] v celoti (0 odstotkov) in v naslednjih treh letih do 50‑odstotnega znižanja stopnje [tega davka], torej do 12,5‑odstotne stopnje namesto običajne 25‑odstotne stopnje;
– tako imenovani davčni režim ‚visokotehnoloških podjetij‘, na podlagi katerega velja za družbo nižja 15‑odstotna stopnja davka od dohodkov pravnih oseb namesto običajne 25‑odstotne stopnje. Ta preferenčna davčna stopnja pomeni subvencijo, ki jo je mogoče tako rekoč stalno prilagajati in katere namen bi bil lahko tudi privabljanje naložb po nižjih stopnjah, kar bi povzročilo izkrivljanje konkurence.“
64 Komisija je na podlagi navedenega sklepala, da „znižane davčne stopnje povzročajo znatne finančne ugodnosti“, tako da tožeča stranka „ni uspela dokazati, da njeni proizvodni stroški in njen finančni položaj ne povzročajo izkrivljanja, ki se prenaša iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“. Komisija je spomnila, da je bil „tako imenovani davčni režim ‚visokotehnoloških podjetij‘ pred kratkim analiziran v zadevi Solar Panels, v kateri je bil obravnavan kot zadosten razlog za zavrnitev odobritve TGO“.
65 Na drugi strani je Komisija v dopisu z dne 13. septembra 2013, s katerim je tožečo stranko obvestila o svoji dokončni odločitvi o njenem zahtevku za odobritev TGO v odgovor na njene pripombe k dopisu z dne 22. avgusta 2013, med drugim navedla te ugotovitve:
„Uporaba režima preferenčnih davčnih stopenj vpliva na znesek dobička pred obdavčitvijo, ki ga mora ustvariti družba, da bi lahko privabila vlagatelje. Absolutna prednost, dana v obdobju preiskave, ni nujno odločilno merilo za presojo pomena izkrivljanja glede na naravo prednosti. Nasprotno, pri tej presoji je treba upoštevati skupni vpliv ukrepa na gospodarski in finančni položaj družbe v določenem obdobju.
V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bilo za [tožečo stranko] mogoče uporabiti nižjo davčno stopnjo (14,01 %), ker je lahko davčni režim visokotehnoloških podjetij združila z drugim režimom, in sicer s programom ‚Two Free 3 Halve‘. Skupni učinek teh režimov je bila občutno nižja stopnja v primerjavi z običajno stopnjo (25 %), ki bi lahko, med drugim, sledila cilju privabljanja kapitala po nižji stopnji ter tako vplivala na finančni in gospodarski položaj celotne družbe.
[…]
Nazadnje trdite, da presoja Komisije, v skladu s katero se davčni režim tako rekoč stalno prilagaja, ni utemeljena. Vaše trditve o tem, da sta oba davčna režima časovno omejena, so bile upoštevane. Vendar dejstvo, da oba davčna režima nista bila stalna, ne more omajati tega, da […] je bil njun namen vplivati na finančni in gospodarski položaj podjetja.“
66 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija svojo ugotovitev v zvezi s pogojem iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe oprla na elemente v zvezi z merilom, ki niso določeni v tej določbi (glej točko 58 zgoraj). Iz dopisov z dne 22. avgusta in 13. septembra 2013 je namreč razvidno, da se je na eni strani oprla na finančno ugodnost, ki jo na splošno zagotavljajo znižane davčne stopnje, do katerih je tožeča stranka upravičena, in na drugi strani na to, da bi taka ugodnost lahko pritegnila vlagatelje v kapital tožeče stranke. Zato se zdi, da je Komisija trditev tožeče stranke, da je obseg zadevne ugodnosti v konkretnem primeru dejansko zanemarljiv, zavrnila z vztrajanjem pri tem, kar imenuje „skupni vpliv“ zadevnega ukrepa, to je možnost „privabljanja kapitala po nižjih stopnjah“.
67 Ugotoviti pa je treba, da se ti razlogi nanašajo kvečjemu na finančni položaj podjetja z zelo abstraktnega vidika, niso pa povezani z elementi, ki so izrecno navedeni v členu 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe, niti z drugimi elementi v zvezi s proizvodnjo in prodajo zadevnega podobnega izdelka, katerih bistveno izkrivljanje zaradi sporne ugodnosti bi ogrozilo možnost pravilnega izračuna normalne vrednosti na podlagi člena 2, od (1) do (6), osnovne uredbe.
68 Prvič, sistem davka od dohodkov pravnih oseb se namreč nanaša na davčno obravnavo dobičkov, ustvarjenih v določenem poslovnem letu. Zato niti po cilju niti učinku ne vpliva na znesek ali samo stopnjo tega dobička ali druge elemente kot sestavine normalne vrednosti, ki jo mora Komisija izračunati v skladu s členom 2, od (1) do (6), osnovne uredbe za potrebe protidampinške preiskave. Zato splošno sklicevanje Komisije na „skupni vpliv“ zadevnih ukrepov na finančni položaj tožeče stranke samo po sebi in brez drugih pojasnil ni upoštevno za uporabo člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
69 Drugič, podobno velja za presojo Komisije v zvezi s „privlačnostjo“ tožeče stranke kot prejemnice naložbenega kapitala. Natančneje, ugotoviti je treba, da glede na besedilo člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe zgolj možnost, da preferencialni davčni režim privabi vlagatelje v kapital podjetja, ne zadostuje za sklep, da „je“ finančni položaj tega podjetja dejansko podvržen bistvenemu izkrivljanju. Poleg tega se v nasprotju z zatrjevanjem Komisije odločitev o naložbi v kapital družbe ne sprejme glede na kakršno koli „stopnjo“, zato je nerazumljivo sklicevanje te institucije na „cilj privabljanja kapitala z nižjimi stopnjami“. V vsakem primeru pa je zato dejstvo, da vlagatelj svoja sredstva vloži v nakup kapitalskih deležev tožeče stranke, že po svoji naravi brez očitne povezave z izkrivljanjem finančnega položaja tožeče stranke z vidika namena člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe (glej točke od 59 do 61 zgoraj). Zato Komisija ne more zgolj na podlagi domnev sklepati o občutnih učinkih, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot „bistveno izkrivljanje“, in zaradi tega izločiti dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka in s katerimi skuša ovreči bistvenost izkrivljanja, do katerega naj bi bila upravičena.
70 To velja še toliko bolj, kadar proizvajalec, kakršna je tožeča stranka, dokaže, da ob upoštevanju majhne absolutne vrednosti davčnih spodbud glede na njegov promet in na celotne proizvodne stroške v določenem obdobju – in sicer obdobju preiskave – na zadevnem trgu gospodarsko in finančno ni odvisen od zadevnih ukrepov.
71 Poudariti je namreč treba, da je promet podjetja pomemben kazalnik njegove gospodarske in finančne moči, na podlagi katerega ustvari dobiček. Zato je tožeča stranka z navedbo, da zadevno izkrivljanje predstavlja 1,14 % njenega prometa, dejansko predložila zanesljiv in upošteven dokaz o skupnem vplivu obravnavanega davčnega ukrepa na njen finančni položaj.
72 V teh okoliščinah bi morala Komisija vsaj pojasniti povezavo med, na eni strani, odločitvijo za naložbo v kapital tožeče stranke, ki lahko temelji na ugodnem režimu obdavčitve, in na drugi strani izkrivljanjem njenega finančnega položaja, vendar ne nasploh in teoretično, ampak z vidika cilja člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe (glej točke od 49 do 61 zgoraj).
73 Tako presojo potrjuje tudi to, da se je Komisija pri zavrnitvi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, izrecno sklicevala na svojo analizo enega od zadevnih davčnih režimov v okviru zadeve „Solar Panels“ in menila, da ta analiza zadostuje za zavrnitev odobritve TGO tožeči stranki. V skladu z besedilom člena 2(7)(b) osnovne uredbe pa se o TGO presoja na podlagi gospodarskih okoliščin, v katerih posluje vsak proizvajalec, vključen v preiskavo (glej v tem smislu sodbo z dne 2. februarja 2012, Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet, C‑249/10 P, EU:C:2012:53, točka 38).
74 Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je Komisija pri obrazložitvi, na podlagi katere je zavrnila zahtevek tožeče stranke za odobritev TGO, storila očitno napako pri presoji, zato je drugi del prvega tožbenega razloga utemeljen. Zato je treba izpodbijano uredbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba odločiti o prvem delu prvega tožbenega razloga niti o drugih tožbenih razlogih.
Stroški
75 V skladu s členom 219 Poslovnika v odločbah, ki jih Splošno sodišče izda po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje, to sodišče odloči tako o stroških postopka pred Splošnim sodiščem kot o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem. Ker je Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, pridržalo odločitev o stroških tožeče stranke, Komisije in intervenientke, mora Splošno sodišče v tej sodbi odločiti o stroških vseh postopkov pred njim, tudi postopka na prvi stopnji, kot tudi o stroških pritožbenega postopka v zadevi C‑301/16 P.
76 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
77 Člen 134(2) Poslovnika poleg tega določa, da če je neuspelih strank več, Splošno sodišče odloči o porazdelitvi stroškov.
78 V obravnavani zadevi Komisija ni uspela v postopku na prvi stopnji, tožeča stranka pa ni uspela v pritožbenem postopku. Ker pa Komisija in intervenientka nazadnje nista uspeli pred Splošnim sodiščem, potem ko mu je bila zadeva vrnjena v razsojanje, je treba Komisiji naložiti, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke, razen stroškov v zvezi z intervencijo. Intervenientka poleg svojih stroškov nosi stroške tožeče stranke, povezane z njeno intervencijo.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 470/2014 z dne 13. maja 2014 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz solarnega stekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, se razglasi za nično.
2. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške družbe Xinyi PV Products (Anhui) Holdings Ltd, razen stroškov v zvezi z intervencijo.
3. Družba GMB Glasmanufaktur Brandenburg GmbH poleg svojih stroškov nosi stroške družbe Xinyi PV Products (Anhui) Holdings v zvezi z njeno intervencijo.
Gratsias | Labucka | Ulloa Rubio |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. septembra 2019.
Podpisi