Zadeva T-144/04

Télévision française 1 SA (TF1)

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Ničnostna tožba – Odločba Komisije, s katero so bili nekateri ukrepi, ki jih je Francoska republika sprejela v korist France 2 in France 3, razglašeni za državne pomoči, ki so združljive s skupnim trgom – Rok za vložitev tožbe – Člen 44(1)(c) Poslovnika – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Roki – Začetek – Datum objave – Dan, ko tožnik izve za akt – Subsidiarnost

(člen 230, peti odstavek, ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 26(3))

2.      Postopek – Tožba – Formalne predpostavke

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1))

1.      Iz besedila člena 230, peti odstavek, ES izhaja, da je datum, ko tožnik izve za akt, kot merilo za določitev začetka roka za vložitev tožbe susbidiarnega pomena v primerjavi z objavo akta ali uradnim obvestilom o njem.

Pri aktih, ki so v skladu z ustaljeno prakso zadevne institucije objavljeni v Uradnem listu Evropske unije, čeprav objava ni pogoj za njihovo uporabo, kot merilo ni mogoče uporabiti datuma, ko tožnik izve za akt, ampak je za začetek teka roka za vložitev tožbe odločilen datum objave. Tako lahko namreč zadevna tretja oseba upravičeno pričakuje, da bo zadevni akt objavljen.

Za akte, ki jih je treba na podlagi člena 26(3) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] objaviti v Uradnem listu, začne rok za vložitev tožbe v skladu s členom 102(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje teči po izteku štirinajstega dne po tej objavi.

(Glej točke od 18 do 22.)

2.      Na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika je treba v vsaki tožbi navesti predmet postopka in povzetek tožbenih razlogov.

Ta navedba dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Sodišču prve stopnje pa, da glede na okoliščine primera o tožbi odloči brez dodatnih podatkov.

Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega sojenja je za dopustnost tožbe odločilno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji, pregledno in razumljivo povzeti v sami tožbi. Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj mogoče utemeljiti in dopolniti s sklicevanjem na določene dele priloženih dokumentov, pa splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so ji priložena, ne more nadomestiti tega, da v tožbi ni bistvenih elementov. Sodišče prve stopnje ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati razlogov in utemeljitev, ki bi jih lahko upoštevalo kot podlago za tožbo, ker imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo.

Zato vsebine replike ni mogoče upoštevati pri preizkusu, ali tožba izpolnjuje pogoje iz člena 44(1) Poslovnika. Zlasti se na dopustnost tožbenih razlogov in utemeljitev, ki se v repliki uporabijo za ponovitev tožbenih razlogov iz tožbe, kar je priznano v sodni praksi, ni mogoče sklicevati z namenom odprave pomanjkljivosti glede zahtev iz člena 44(1) Poslovnika, do katerih je prišlo ob vložitvi tožbe, saj bi bil sicer slednji določbi odvzet ves pomen.

Poleg tega je lahko v primeru akta, ki ga sprejme institucija, obveznost obrazložitve v aktu dejansko milejša, če je naslovnik dobro seznanjen s problematiko, s katero je povezano sprejetje tega akta, vendar se te možnosti omilitve obveznosti obrazložitve ne sme po analogiji uporabljati glede zahtev zadostne jasnosti in natančnosti tožbe, vložene pri sodišču Skupnosti. Ti zahtevi je treba namreč izpolniti zlasti zaradi sodišča Skupnosti, ki predhodno ni bilo seznanjeno z zadevo, o kateri odloča. Ker je treba zagotoviti pravno varnost pri opredelitvi pojmov, uporabljenih v sodni razpravi, in učinkovito sojenje, je poleg tega izključena možnost, da bi se kot razlog za spregled zahtev iz člena 44(1) Poslovnika lahko upoštevala domneva, da je institucija, ki je akt izdala, dobro seznanjena s spisom.

(Glej točke od 28 do 31.)