SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA PRVE STOPNJE
z dne 10. februarja 2005(*)
„Začasna odredba – Direktivi 67/548/EGS in 2004/73/ES“
V zadevi T-291/04 R,
Enviro Tech Europe Ltd, s sedežem v Surreyju (Združeno kraljestvo),
Enviro Tech International, Inc., s sedežem v Čikagu, Illinois (Združene države),
ki ju zastopata C. Mereu in K. Van Maldegem, odvetnika,
tožeči stranki,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata X. Lewis in D. Recchia, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi predloga za odlog vključitve n-propil bromida v Direktivo Komisije 2004/73/ES z dne 29. aprila 2004 o devetindvajseti prilagoditvi tehničnemu napredku Direktive Sveta 67/548 z dne 27. junija 1967 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi (UL L 152, str. 1) in za izdajo drugih začasnih odredb,
PREDSEDNIK SODIŠČA PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI
izdaja naslednji
Sklep
Pravni okvir
Splošni pravni okvir
1 V Direktivi Sveta 67/548 z dne 27. junija 1967 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi (UL 1967, 196, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/32/EGS z dne 30. aprila 1992 o sedmi spremembi Direktive 67/548 (UL L 154, str. 1), so določena pravila za trgovanje z določenimi „snovmi“, ki so opredeljene kot „kemični elementi in njihove spojine v naravnem stanju ali pridobljen[e] v kakršnem koli proizvodnem procesu, vključno z vsemi dodatki, potrebnimi za ohranjanje obstojnosti izdelkov, in vsako nečistoto, nastalo v uporabljenem procesu, vendar brez vsakršnih topil, ki se lahko ločijo, ne da bi to vplivalo na obstojnost snovi ali spremembo njene sestave“.
2 Direktiva 67/548 je bila od sprejetja večkrat spremenjena, nazadnje z Direktivo Komisije 2004/73/ES z dne 29. aprila 2004 o devetindvajseti prilagoditvi tehničnemu napredku Direktive 67/548 (UL L 152, str. 1).
3 V členu 4 Direktive 67/548, kakor je bila spremenjena, je določeno, da se snovi razvrščajo na podlagi lastnosti, ki jih ima snovi, po kategorijah, opredeljenih v njenem členu 2(2). Razvrstitev kemične snovi med „nevarne“ pomeni, da mora biti embalaža opremljena z ustrezno nalepko, ki vključuje zlasti znake za nevarnost, standardne povedi, ki označujejo posebna tveganja, povezana z uporabo snovi (R-povedi), in standardne povedi, ki navajajo obvestila v zvezi z uporabo snovi (S-povedi).
4 V skladu s členom 2(2) Direktive 67/548, kakor je bila spremenjena, so v smislu navedene direktive „nevarni“ snovi in pripravki, ki so zlasti „zelo lahko vnetljivi“, „lahko vnetljivi“, „vnetljivi“ ali „strupeni za razmnoževanje“.
5 Glede preizkusov, ki se lahko opravijo za razvrstitev snovi, je v členu 3 Direktive 67/548, kakor je bila spremenjena, določeno:
„1. Preskusi s kemikalijami, ki se izvajajo v okviru te direktive, načeloma potekajo v skladu z metodami, opredeljenimi v Prilogi V. Fizikalno-kemijske lastnosti snovi se določajo v skladu z metodami, opredeljenimi v Prilogi V.A […]“
6 V točki A.9 Priloge V k Direktivi 67/548, kakor je bila spremenjena, so določene metode za določanje plamenišč.
7 V členu 4(2) Direktive 67/548, kakor je bila spremenjena, je določeno, da se splošna načela razvrščanja ter označevanja snovi in pripravkov uporabljajo v skladu z merili v Prilogi VI, razen če so nasprotne zahteve za nevarne pripravke opredeljene v posebnih direktivah.
8 V točki 4.2.3 Priloge VI k Direktivi 67/548, kakor je bila spremenjena, so navedena merila, ki se uporabljajo za strupene učinke na razmnoževanje, in snovi, ki imajo take učinke, razdeljeni v tri kategorije:
– kategorija 1: „snovi, za katere je znano, da neugodno vplivajo na plodnost pri ljudeh,“ in „snovi, za katere je znano, da povzročajo strupene učinke na razvoj pri ljudeh“;
– kategorija 2: „snovi, ki jih je treba šteti za snovi, ki neugodno vplivajo na plodnost pri ljudeh,“ in „snovi, ki jih je treba šteti za snovi, ki povzročajo strupene učinke na razvoj pri ljudeh“;
– kategorija 3: „snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost za plodnost pri ljudeh,“ in „snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost za ljudi zaradi možnih strupenih učinkov na razvoj“.
Prilagoditev Direktive 67/548 tehničnemu napredku
9 Člen 28 Direktive 67/548, kakor je bila spremenjena, določa:
„Spremembe, potrebne za prilagoditev prilog tehničnemu napredku, se sprejmejo v skladu s postopkom, določenim v členu 29.“
10 Komisija je v stališčih navedla, da se v praksi pri pripravi prvega osnutka ukrepov za prilagoditev Direktive 67/548 tehničnemu napredku posvetuje z delovno skupino za razvrščanje in označevanje (v nadaljevanju: delovna skupina). To skupino sestavljajo strokovnjaki za toksikologijo in razvrščanje, ki jih delegirajo države članice, predstavniki kemične industrije in predstavniki industrijske panoge, ki jo zadevni proizvodi še posebej zadevajo. Komisija po posvetovanju z delovno skupino predloži osnutek ukrepov odboru, ustanovljenemu s členom 29 Direktive 67/548 (v nadaljevanju: regulativni odbor).
11 Člen 29 Direktive 67/548, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 807/2003 z dne 14. aprila 2003 o prilagoditvi določb glede odborov, ki pomagajo Komisiji pri uresničevanju njenih izvedbenih pooblastil, predvidenih v aktih Sveta, ki se sprejemajo v postopku posvetovanja (soglasje), Sklepu 1999/468/ES (UL L 122, str. 36), določa:
„1. Komisiji pomaga odbor.
2. Pri sklicevanju na ta člen se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES.
Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES znaša tri mesece.“
12 V členu 5 Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (UL L 184, str. 23) je določeno:
„1. Komisiji pomaga regulativni odbor, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic, predseduje pa mu predstavnik Komisije.
2. Predstavnik Komisije predloži odboru osnutek potrebnih ukrepov. Odbor da svoje mnenje o osnutku v roku, ki ga lahko določi predsednik glede na nujnost zadeve. Odbor poda mnenje z večino, ki jo določa člen 205(2) Pogodbe za sprejemanje odločitev Sveta na predlog Komisije. Glasovi predstavnikov držav članic v odboru se ponderirajo na način iz navedenega člena. Predsednik ne glasuje.
3. Brez poseganja v člen 8 Komisija sprejme predvidene ukrepe, če so v skladu z mnenjem odbora.
[…]“
Dejansko stanje in postopek
13 N-propil bromid (v nadaljevanju: nPB) je hlapno organsko topilo, ki se uporablja predvsem za industrijsko čiščenje.
14 Družbi Enviro Tech Europe Ltd in Enviro Tech International, Inc. (v nadaljevanju: tožeči stranki) se ukvarjata izključno s proizvodnjo in prodajo proizvoda, izdelanega na osnovi nPB in imenovanega „ensolv“. Prva od teh družb je evropska podružnica druge in ima izključno licenco za prodajo proizvoda Ensolv v Evropi.
15 Po sprejetju Direktive Komisije 91/325/EGS z dne 1. marca 1991 o dvanajsti prilagoditvi Direktive 67/548 tehničnemu napredku (UL L 180, str. 1) je bil nPB razvrščen v Prilogo I k Direktivi 67/548 kot dražljiva in vnetljiva snov.
16 Na sestanku delovne skupine, ki je potekal od 16. do 18. januarja 2002, je direktor Health & Safety Executive (urada za zdravje in varnost Združenega kraljestva, v nadaljevanju: HSE) predlagal razvrstitev nPB med snovi iz kategorije 2, ki so strupene za razmnoževanje.
17 Pozneje, aprila 2002, je HSE predlagal razvrstitev nPB med lahko vnetljive snovi, pri čemer se je skliceval na rezultate novega znanstvenega preizkusa.
18 Od tedaj sta tožeči stranki večkrat protestirali proti navedenemu osnutku razvrstitve pri HSE, Evropskem uradu za kemikalije in pri delovni skupini ter sta jim v ta namen predložili znanstvene podatke in argumente v podporo svojemu stališču.
19 Delovna skupina je na sestanku januarja 2003 odločila, da predlaga razvrstitev nPB med lahko vnetljive snovi in snovi iz kategorije 2, ki so strupene za razmnoževanje. Po sprejetju te odločitve sta tožeči stranki neuspešno poskušali prepričati delovno skupino, da bi ponovno odprla razpravo glede nPB.
20 Tožeči stranki sta 29. avgusta oziroma 29. septembra 2003 Komisiji poslali dopisa, s katerima sta od nje zahtevali zlasti, naj sprejme ukrepe, ki so potrebni za popravo napak, ki so bile po njunem mnenju podlaga za priporočila delovne skupine glede nPB.
21 Komisija je z dopisoma z dne 3. novembra 2003 tožeči stranki obvestila o tem, da trditve, predstavljene v njunih dopisih z dne 29. avgusta in 29. septembra 2003, ne upravičujejo spremembe razvrstitve nPB, ki jo je priporočila delovna skupina (v nadaljevanju: odgovori Komisije).
22 Tožeči stranki sta 23. decembra 2003 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložili ničnostno tožbo zoper odgovore Komisije in tudi odškodninsko tožbo.
23 Kmalu po vložitvi teh tožb sta bili tožeči stranki obveščeni o sestanku regulativnega odbora za potrditev devetindvajsete prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku, ki naj bi potekal 15. januarja 2004,.
24 Z ločenim aktom, vpisanim v vpisnik v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 30. decembra 2003, sta tožeči stranki na podlagi členov 242 ES in 243 ES sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, predložili predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je nanašal na odložitev izvršitve odgovorov Komisije in na to, da se Komisiji naloži, naj na naslednjem sestanku regulativnega odbora, predvidenem 15. januarja 2004, ne predlaga prerazvrstitve nPB v okviru devetindvajsete prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku.
25 Predsednik Sodišča prve stopnje je 3. februarja 2004 izdal sklep v zadevi Enviro Tech Europe in Enviro Tech International proti Komisiji (T‑422/03 R, Recueil, str. II‑469), s katerim je zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe.
26 Z aktom z dne 5. aprila 2004, vpisanim istega dne v vpisnik sodnega tajništva Sodišča prve stopnje, sta tožeči stranki vložili drugi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi členov 242 ES in 243 ES, v katerem predlagata, naj sodnik za izdajo začasne odredbe odredi začasno odložitev „vključitve nPB s strani Komisije v devetindvajseto prilagoditev Direktive 67/548 tehničnemu napredku“. Tožeči stranki sta v predlogu navedli, da bi moral biti sestanek regulativnega odbora za sprejetje predloga devetindvajsete prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku 14. aprila 2004.
27 Komisija je 29. aprila 2004 uradno sprejela Direktivo 2004/73, v kateri je nPB razvrščen med lahko vnetljive snovi (R 11) in snovi iz kategorije 2 (R 60), ki so strupene za razmnoževanje.
28 Predsednik Sodišča prve stopnje je 2. julija 2004 izdal sklep v zadevi Enviro Tech Europe in Enviro Tech International proti Komisiji (T‑422/03 R II, ZOdl., str. II‑2003), s katerim je zavrnil drugi predlog za izdajo začasne odredbe.
29 Tožeči stranki sta v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 20. julija 2004 vložili tožbo za delno razveljavitev Direktive 2004/73 in odškodninsko tožbo.
30 Z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 7. septembra 2004, je tožena stranka vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114 Poslovnika Sodišča prve stopnje. Tožeči stranki sta stališča o tem ugovoru predložili 25. oktobra 2004.
31 Z ločenim aktom, vpisanim v vpisnik sodnega tajništva Sodišča prve stopnje 3. novembra 2004, sta tožeči stranki vložili ta predlog za izdajo začasne odredbe. V tem predlogu sta sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, predlagali, naj na podlagi člena 105(2) Poslovnika odloči, preden je Komisija predložila svoja stališča.
32 Komisija je 15. novembra 2004 predložila stališča o predlogu za izdajo začasne odredbe.
Predlogi
33 Tožeči stranki v trenutnem predlogu sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, predlagata, naj:
– „ta predlog razglasi za dopusten in utemeljen“;
– „ugotovi, da je treba izdati začasno odredbo za preprečitev nastanka nepopravljive škode tožečim strankam“;
– „zadrži učinke vključitve nPB s strani Komisije v Direktivo [2004/73] do odločitve o tožbi v postopku v glavni stvari“;
– „Komisiji odredi, naj obvesti države članice o odložitvi izvršitve, da bi preprečila njihovo izvedbo prerazvrstitve nPB do odločitve o tožbi v postopku v glavni stvari“;
– „Komisiji naloži plačilo stroškov postopka“.
34 Komisija sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, predlaga, naj:
– zavrne predlog za izdajo začasne odredbe;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
35 V členu 104(2) Poslovnika je določeno, da je v predlogih za izdajo začasnih odredb treba navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Ti pogoji so kumulativni, tako da je treba začasne odredbe zavrniti, če kateri izmed njih ni izpolnjen (sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C‑268/96 P(R), Recueil, str. I‑4971, točka 30). Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, glede na okoliščine tudi tehta zadevne interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C‑445/00 R, Recueil, str. I‑1461, točka 73).
36 Poleg tega ima sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, v okviru tega celovitega pregleda široko diskrecijsko pravico in glede na posebnosti primera prosto odloča o načinu preverjanja teh različnih pogojev ter tudi o vrstnem redu tega pregleda, ker mu nobeno pravilo prava Skupnosti ne določa utrjene sheme preverjanja za presojo potrebe po sprejetju začasnih ukrepov (sklep predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, C‑149/95 P(R), Recueil, str. I‑2165, točka 23).
37 Ta predlog za izdajo začasne odredbe je treba preučiti na podlagi zgoraj navedenih načel.
Trditve strank
Dopustnost
38 Komisija v stališčih navaja, da tožba v postopku v glavni stvari in posledično predlog za izdajo začasne odredbe očitno nista dopustna. V zvezi s tem Komisija trdi, da je Direktiva 2004/73 splošni akt in da tožečih strank ne zadeva posamično.
39 Tudi glede odškodninske tožbe, ki sta jo vložili tožeči stranki, Komisija trdi, da lahko tožeči stranki, če je predlog za izdajo začasne odredbe povezan s tožbo, s katero se uveljavlja odgovornost za popravo posledic akta, ki ne more biti predmet ničnostne tožbe, uveljavljata legitimni interes za izdajo začasnih odredb samo v zelo posebnih okoliščinah (sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1995 v zadevi Connolly proti Komisiji, T‑203/95 R, Recueil, str. II‑2919). Vendar pa naj tožeči stranki v tem primeru ne bi navedli obstoja takih okoliščin.
40 Tožeči stranki nasprotno trdita, da imata procesno upravičenje za izpodbijanje Direktive 2004/73 na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES in to iz treh razlogov.
41 Prvič, v sodni praksi Skupnosti naj bi bilo določeno, da je ničnostno tožbo mogoče vložiti zoper vse akte institucij, ki naj bi imeli pravne učinke, ne glede na njihovo naravo ali obliko.
42 Drugič, Direktiva 2004/73 naj bi tožeči stranki zadevala posamično, ker naj bi sodelovali pri upravni oceni nPB, ki naj bi bila ločena od zakonodajnega postopka, ki je privedel do sprejetja Direktive 2004/73. Sodelovanje tožečih strank pri upravni oceni nPB naj bi izhajalo vsaj iz ustaljene prakse Komisije in je torej običajno, kar naj bi tožeči stranki postavljalo v poseben položaj. Poleg tega naj Komisija med upravno oceno nPB ne bi izpolnila svoje obveznosti, da skrbno in nepristransko preuči podatke ter pritožbe tožečih strank, zaradi česar se lahko opravi sodni nadzor (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. januarja 2002 v zadevi max.mobil proti Komisiji, T‑54/99, Recueil, str. II‑313).
43 Tretjič, tožeči stranki trdita, da imata prej pridobljene patente, ki jima dovoljujejo uporabo proizvoda Ensolv, kar naj bi ju posamično razlikovalo (v zvezi s tem glej sodbo Sodišča z dne 18. maja 1994 v zadevi Codorniu proti Svetu, C‑309/89, Recueil, str. I‑1853). Tožeči stranki poleg tega pojasnjujeta, da sta „pravica do (intelektualne) lastnine“ in pravica do opravljanja gospodarske dejavnosti temeljni pravici.
44 Nazadnje tožeči stranki trdita, da sta vložili odškodninsko tožbo, za katero izpolnjujeta pravila v zvezi s pravnim interesom.
Fumus boni juris
45 Tožeči stranki menita, da je njuna tožba v postopku v glavni stvari na prvi pogled utemeljena. Menita tudi, da si je Komisija s sprejetjem Direktive 2004/73, prvič, prisvojila priporočilo delovne skupine, drugič, da ni izpolnila svoje obveznosti, da svoje odločitve utemelji na najnovejših znanstvenih dosežkih, tretjič, da ni skrbno in nepristransko preučila dokumentov, ki sta jih poslali tožeči stranki, in četrtič, da jima je zavrnila pravico do zaslišanja.
46 Zaradi tega naj Direktiva 2004/73 očitno ne bi bila zakonita, ker naj bi, prvič, temeljila na očitni napaki pri presoji in kršila člene 3, 4 in 5 ter tudi Prilogo V, točko A.9, Prilogo VI, točko 4.2.3, in Prilogo VI, točko 1.1, Direktive 67/548. Drugič, Direktiva 2004/73 naj bi bila v nasprotju z legitimnimi pričakovanji tožečih strank, da bodo njuni podatki ocenjeni skrbno, nepristransko in v skladu z veljavnimi določbami Direktive 67/548. Tretjič, Direktiva 2004/73 naj bi kršila člen 95(3) ES. Četrtič, kršila naj bi previdnostno načelo. Petič, tožeči stranki trdita, da Komisija ni bila pristojna za sprejetje Direktive 2004/73 in da le-ta krši načela pravne varnosti, varstva zaupanja v pravo, odličnosti in neodvisnosti znanstvenih mnenj, sorazmernosti, enake obravnave, prepovedi zlorabe pooblastil ter tudi dolžnosti nadzora in dobrega upravljanja. Komisija naj bi s sprejetjem Direktive 2004/73 kršila tudi pravico tožečih strank do zaslišanja ter svojo obveznost skrbne in nepristranske preučitve.
Nujnost
47 Tožeči stranki v predlogu menita, da je nujno treba preprečiti prenos Direktive 2004/73 ter njene nepopravljive gospodarske in regulativne posledice.
48 Najprej, tožeči stranki bi morali zaradi razvrstitve nPB med lahko vnetljive snovi izpolnjevati več pravil in zahtev v zvezi z varnostjo, ki naj bi jima preprečevala, da še naprej dobavljata svoj proizvod strankam. Mešanice, kot je ensolv, bi bilo treba razvrstiti na podlagi razvrstitve njihovih komponent v skladu z določbami Direktive 67/548 v povezavi z določbami Direktive 1999/45/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 1999 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih pripravkov (UL L 200, str. 1). Tožeči stranki dodajata, da je treba, kot je določeno v točki 2.2.5 Priloge VI k Direktivi 67/548, pripravke, ki vsebujejo vnetljivo snov, razvrstiti kot take, razen če pripravek „v nobenem primeru ne pospešuje gorenja“. Vendar pa naj ta izjema ne bi zadevala lahko vnetljivih snovi in zato naj se ne bi mogla več uporabljati po prerazvrstitvi nPB. Iz tega naj bi izhajali škodljivi učinki za možnost tožečih strank, da nadaljujeta s trženjem svojega edinega proizvoda, kar naj bi ogrozilo njun obstoj.
49 Tožeči stranki bi med drugim morali spremeniti svoje promocijsko gradivo. Poleg tega bi morali spremeniti svoje „varnostne liste“, pripravljene v skladu z Direktivo Komisije 91/155/EGS z dne 5. marca 1991 o opredelitvi in določitvi podrobne ureditve sistema posebnih informacij za nevarne pripravke pri izvajanju člena 10 Direktive 88/379/EGS (UL L 76, str. 35). Prav tako bi morali spremeniti postopek proizvodnje in prevoza ter obvestiti svoje stranke, da bodo morale bistveno spremeniti svojo prakso skladiščenja, ravnanja s proizvodom in prevoza. Po mnenju tožečih strank ensolv zaradi teh novih bremen in s tem povezanih stroškov, ki izhajajo zlasti iz precejšnjih povečanj zavarovalnih premij, ne bo več veljal za privlačen nadomestek za druge nevarnejše snovi, kar naj bi izničilo njegovo tržno prednost. Ker pa dejavnosti tožečih strank temeljijo izključno na tem proizvodu, bi bil s tem ogrožen njun obstoj.
50 Nadalje bo po mnenju tožečih strank razvrstitev nPB med snovi iz kategorije 2, ki so strupene za razmnoževanje, v najkrajšem času zagotovila, da bosta nPB in nato ensolv v najkrajšem mogočem času umaknjena s trga na podlagi Direktive Sveta 1999/13/ES z dne 11. marca 1999 o omejevanju emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil v nekaterih dejavnostih in obratih (UL L 85, str. 1). Ta nova razvrstitev bi povzročila tudi spremembo postopka avtorizacije nPB v okviru prihodnje „uredbe REACH“.
51 Nazadnje, ponovna razvrstitev nPB naj bi povzročila, da patentirana mešanica tožečih strank „ne bo več izpolnjevala ali […] ne bo smela izpolnjevati svoje tržne funkcije in torej ne bo imela pomena“. Patent tožečih strank v zvezi s proizvodom Ensolv in tehnologijo čiščenja z razmaščevanjem s paro, na kateri temelji, naj bi bil odvisen od nevnetljivosti in nenevarnosti nPB, kot sta opisani v navedenem patentu. Prerazvrstitev bi slednjemu odvzela vsakršno tehnično vrednost in „tako uničila tržni položaj tožečih strank, povezan s tem patentom“. Tožeči stranki dodajata, da bosta, če bi bil nPB postopoma umaknjen ali če se zaradi določenih zakonodajnih ali finančnih razlogov ne bi več kupoval, prenehali poslovati, tako da prihodnjih izgub in škode ne bi bilo mogoče niti količinsko opredeliti niti popraviti.
52 Komisija v odgovoru na te trditve meni, da sta tožeči stranki precenili škodo, ki bi jo utrpeli, in da bi jo bilo mogoče popraviti z dodelitvijo finančnega nadomestila.
53 Prvič, tožeči stranki naj ne bi zagotovili zadostnih pojasnil glede učinka Direktive 2004/73 na svoj patent. Na eni strani naj ne bi patent nikjer navajal vnetljivih lastnosti nPB. Na drugi strani, medtem ko naj bi bil nPB razvrščen med vnetljive snovi že leta 1991, naj bi bila patentna prijava vložena 23. decembra 1996 in patent odobren 29. septembra 1999. Komisija naj tudi ne bi razumela, kako naj bi razvrstitev nPB med snovi iz kategorije 2, ki so strupene za razmnoževanje, vplivala na zadevni patent. Poleg tega naj tožeči stranki ne bi dokazali niti da bi nova razvrstitev vplivala na metodo čiščenja, ki jo pokriva ta patent, niti da nPB ne bi bilo mogoče nadomestiti z drugim topilom.
54 Drugič, Komisija dvomi o veljavnosti analize tožečih strank glede združenih učinkov direktiv 67/548 in 1999/45, zlasti glede potrebe po prerazvrstitvi proizvoda Ensolv v nasprotju z nPB med lahko vnetljive pripravke.
55 Tretjič, Komisija trdi, da ponovna razvrstitev nPB med snovi iz kategorije 2, ki so strupene za razmnoževanje, ne vodi neizogibno do umika nPB na podlagi Direktive 1999/13.
56 Nadalje, trditve tožečih strank v zvezi z mogočimi učinki „uredbe REACH“ naj bi bile špekulativne in naj bi temeljile na domnevah, ker ta uredba še ni bila sprejeta in naj ne bi bilo mogoče vnaprej oceniti rezultatov preizkusov, ki jih bo treba opraviti v tem okviru.
57 Komisija tudi navaja, da dejstvo, da sta tožeči stranki vložili tožbo, s katero se uveljavlja nepogodbena odgovornost, ne da bi zahtevali vnaprejšnje plačilo zneska ali odškodnine, kaže, da tožeči stranki menita, da bi bilo lahko finančno nadomestilo zadostna odškodnina.
58 Poleg tega naj tožeči stranki, tudi če domnevamo, da bosta izgubili tržne deleže, ne bi dokazali, da ponovna osvojitev pomembnega dela teh deležev, zlasti z ustreznimi oglaševalskimi ukrepi, ne bi bila mogoča zaradi strukturnih ali pravnih ovir (sklep predsednika Sodišča z dne 11. aprila 2001 v zadevi Komisija proti Cambridge Healthcare Supplies, C‑471/00 P(R), Recueil, str. I‑2865, točki 110 in 111).
59 Nazadnje, tožeči stranki naj ne bi dokazali, da bi lahko bili zaradi Direktive 2004/73 primorani opustiti svoje dejavnosti. Komisija dodaja, da je neobstoj dokaza te škode še toliko pomembnejša, ker je malo verjetno, da bo Direktiva 2004/73 učinkovala pred rokom za prenos, tj. 31. oktobrom 2005, in ker trenutno nobena država članica ni obvestila Komisije, da je prenesla Direktivo.
Presoja sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe
60 Ker pisna stališča strank vsebujejo vse potrebne informacije za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, strank ni treba ustno zaslišati.
61 V skladu z ustaljeno sodno prakso dopustnosti tožbe pred sodiščem, pristojnim v zadevi v glavni stvari, načeloma ni treba preučiti v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, da ne bi vplivali na zadevo v glavni stvari. Vendar pa se lahko vseeno izkaže, da je treba dokazati obstoj nekaterih elementov, ki omogočajo sklepanje na prvi pogled, da je tožba v postopku v glavni stvari dopustna, če se, kot v tem primeru, uveljavlja očitna nedopustnost take tožbe, na kateri temelji predlog za izdajo začasne odredbe (sklepa predsednika Sodišča prve stopnje z dne 15. februarja 2000 v zadevi Hölzl in drugi proti Komisiji, T‑1/00 R, Recueil, str. II‑251, točka 21, ter z dne 8. avgusta 2002 v zadevi VVG International in drugi proti Komisiji, T‑155/02 R, Recueil, str. II‑3239, točka 18).
62 V skladu s členom 230, četrti odstavek, ES „[f]izične ali pravne osebe lahko [...] sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe naslovljene na drugo osebo“. Čeprav v členu 230, četrti odstavek, ES ni izrecno obravnavana dopustnost ničnostnih tožb, ki jih posamezniki vložijo zoper Direktivo, iz sodne prakse vseeno izhaja, da samo ta okoliščina ne zadostuje za razglasitev nedopustnosti takih tožb (sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. junija 1998 v zadevi UEAPME proti Svetu, T‑135/96, Recueil, str. II‑2335, točka 63, ter sklep Sodišča prve stopnje z dne 10. septembra 2002 v zadevi Japan Tobacco in JT International proti Parlamentu in Svetu, T‑223/01, Recueil, str. II‑3259, točka 28).
63 V skladu z ustaljeno sodno prakso je akt splošen, če se uporablja za objektivno določene okoliščine ter če ima pravne učinke na kategorije oseb, ki so določene splošno in abstraktno (sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 1996 v zadevi Weber proti Komisiji, T‑482/93, Recueil, str. II‑609, točka 55, ter sklep Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 2000 v zadevi Galileo in Galileo International proti Svetu, T‑113/99, Recueil, str. II‑4141, točka 48).
64 V tem primeru ima sprememba pravil razvrščanja in označevanja nPB, kot izhaja iz Direktive 2004/73, določene učinke na proizvajalce in uporabnike nPB v Skupnosti. Zato se na prvi pogled Direktiva 2004/73 uporablja za objektivno določene okoliščine ter ima pravne učinke na kategorije oseb, ki so določene splošno in abstraktno. Na prvi pogled je torej ta direktiva po naravi in področju uporabe splošna.
65 Vendar pa ni izključeno, da lahko določba, ki je po naravi in področju uporabe splošna, posamično zadeva fizično ali pravno osebo, če jo zadeva zaradi določenih lastnosti, ki so značilne zanjo, ali zaradi dejanskega stanja, ki jo razlikuje od katere koli druge osebe, in zato individualizira enako, kot bi naslovnika odločbe (sodba Sodišča z dne 16. maja 1991 v zadevi Extramet Industrie proti Svetu, C‑358/89, Recueil, str. I‑2501, točka 13, zgoraj v točki 43 navedena sodba Codorniu proti Svetu, točka 19, in sodba Sodišča z dne 22. novembra 2001 v zadevi Antillean Rice Mills proti Svetu, C‑451/98, Recueil, str. I‑8949, točka 49).
66 V tem primeru je treba glede na trditve tožečih strank izraziti resne dvome o možnosti, da ju Direktiva 2004/73 zadeva posamično.
67 Prvič, dejstvo, da oseba tako ali drugače sodeluje v postopku, ki vodi do sprejetja akta Skupnosti, lahko to osebo individualizira glede na zadevni akt samo, če je zakonodaja Skupnosti, ki se uporabi, za to osebo predvidela določena procesna jamstva (sklepa Sodišča prve stopnje z dne 3. junija 1997 v zadevi Merck in drugi proti Komisiji, T‑60/96, Recueil, str. II‑849, točka 73, ter z dne 15. septembra 1998 v zadevi Molkerei Großbraunshain in Bene Nahrungsmittel proti Komisiji, T‑109/97, Recueil, str. II‑3533, točki 67 in 68).
68 V tem primeru se na prvi pogled ne zdi, da določbe, na katere se sklicujeta tožeči stranki v predlogu za izdajo začasne odredbe slednjima, dajejo ustrezne procesne pravice v okviru postopka prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku. Zlasti za točko 1.2 Priloge VI k Direktivi 67/548, v kateri je določeno, da je navedena priloga „namenjena vsem (proizvajalcem, uvoznikom, državnim organom), ki se ukvarjajo z metodami razvrščanja ter označevanja nevarnih snovi in pripravkov“, ni mogoče šteti, da tožečima strankama daje tako procesno jamstvo. Enako na prvi pogled velja za točki 1.7.2 in 4.1 Priloge VI k Direktivi 67/548. Na prvi pogled ti določbi dajeta proizvajalcem, uvoznikom ali distributerjem samo možnost ali nalogo, da določene informacije ali predloge pošljejo državam članicam, ne dajeta pa jim posebne procesne pravice v okviru postopka prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku.
69 Poleg tega se zdi, da tožeči stranki podpirata svojo trditev z dejstvom, da sta sodelovali v „upravnem postopku“, ki se loči od „zakonodajnega postopka“, ki vodi do sprejetja Direktive 2004/73. Vseeno je treba na prvi pogled ugotoviti, da ta razlika samo še poudari neobstoj individualizacije tožečih strank glede na dokončno sprejeti akt, vsaj brez posebnega procesnega jamstva, predvidenega v njuno korist v pričakovanju sprejetja navedenega akta. V zvezi s to zadnjo točko dokazi, ki sta jih predložili tožeči stranki v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, na prvi pogled ne dokazujejo, da ju Direktiva 2004/73 zadeva posamično zaradi pravice, ki izhaja iz prakse Komisije, ali „običaja“, ki bi jima omogočal sodelovanje v „upravnem postopku“ pred sprejetjem Direktive 2004/73. Prav tako je na prvi pogled zaman, da se tožeči stranki sklicujeta na obveznost Komisije, da skrbno in nepristransko preuči njuna dopisa z dne 29. avgusta in 29. septembra 2003. Na prvi pogled taka obveznost namreč Komisiji ne nalaga, da upošteva poseben položaj tožečih strank za sprejetje Direktive 2004/73 ali da ju na poseben način poveže s postopkom sprejemanja tega akta.
70 Drugič, v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, se na prvi pogled ne zdi, da sta zaradi licence, ki jo imata za uporabo patenta za proizvod Ensolv, v podobnem položaju kot tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Codorniu proti Svetu (glej zgoraj navedeno točko 43). V tej zadevi namreč Codorniu zaradi sporne določbe, s katero je bila pravica do uporabe izraza „crémant“ pridržana samo za francoske in luksemburške proizvajalce, ni več mogel uporabljati grafične znamke, ki jo je uporabljal od leta 1924. Vendar pa elementi, ki sta jih predstavili tožeči stranki, na prvi pogled ne dokazujejo, da zaradi Direktive 2004/73 ne moreta več uporabljati svojih izključnih pravic ali da so jima take pravice odvzete.
71 Zato obstaja resen dvom o možnosti, da Direktiva 2004/73 tožeči stranki zadeva posamično. Vseeno sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, meni, da v okoliščinah tega primera ni treba nadaljevati obravnave, ali je ničnostna tožba na prvi pogled dopustna. Niti ni treba odločiti o trditvah Komisije glede nedopustnosti predloga, ki temeljijo na dejstvu, da je ta predlog povezan z odškodninsko tožbo, vloženo za popravo posledic akta, ki ne more biti predmet ničnostne tožbe. Tožeči stranki namreč vsekakor nista dokazali, da je nujno treba izdati predlagane začasne odredbe.
72 V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba nujnost predloga za izdajo začasne odredbe presojati glede na potrebo po začasnem odločanju, da bi se izognili temu, da bi stranki, ki predlaga začasno odredbo, nastala precejšnja in nepopravljiva škoda (sklep predsednika Sodišča z dne 6. februarja 1986 v zadevi Deufil proti Komisiji, 310/85 R, Receuil, str. 537, točka 15, in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 30. junija 1999 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, T‑13/99 R, Recueil, str. II‑1961, točka 134). Stranka mora dokazati, da ne more počakati na izid postopka v stvari sami, ne da bi utrpela tovrstno škodo (sklep predsednika Sodišča z dne 8. maja 1991 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑356/90 R, Recueil, str. I-2423, točka 23, in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 15. novembra 2001 v zadevi Duales System Deutschland proti Komisiji, T-151/01 R, Recueil, str. II-3295, točka 187).
73 Neposrednosti grozeče škode ni treba dokazati z absolutno gotovostjo, zadostuje – zlasti kadar je uresničenje te škode odvisno od nastopa več dejavnikov –, da jo je mogoče predvideti z zadostno stopnjo gotovosti (sklep predsednika Sodišča z dne 14. decembra 1999 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, C-335/99 P(R), Recueil, str. I-8705, točka 67). Tožeča stranka pa je še vedno dolžna dokazati dejstva, ki naj bi utemeljevala možnost nastanka take precejšnje in nepopravljive škode (zgoraj navedeni sklep HFB in drugi proti Komisiji, točka 67).
74 Nazadnje, čeprav je ustaljeno stališče, da škode finančne narave, razen v izjemnih okoliščinah, ni mogoče šteti za nepopravljivo ali celo težko popravljivo, ker je lahko predmet poznejšega finančnega nadomestila (sklep predsednika Sodišča z dne 18. oktobra 1991 v zadevi Abertal in drugi proti Komisiji, C‑213/91 R, Recueil, str. I‑5109, točka 24, in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 28. maja 2001 v zadevi Poste Italiane proti Komisiji, T‑53/01 R, Recueil, str. II‑1479, točka 119), pa je ustaljeno stališče tudi, da je začasna odredba upravičena, če se zdi, da bi se tožeča stranka brez te odredbe znašla v položaju, ki bi lahko ogrozil njen obstoj ali nepopravljivo spremenil njen položaj na trgu (v zvezi s tem glej sklepa predsednika Sodišča prve stopnje z dne 20. julija 2000 v zadevi Esedra proti Komisiji, T‑169/00 R, Recueil, str. II‑2951, točka 45, in z dne 27. julija 2004 v zadevi TQ3 Travel Solutions Belgium proti Komisiji, T‑148/04 R, ZOdl., str. II‑3027, točka 46).
75 V tem primeru je treba preučiti, ali sta tožeči stranki v pravno zadostni meri dokazali, da lahko nova razvrstitev nPB, kot izhaja iz Direktive 2004/73, škoduje njunim interesom tako, da jima povzroči precejšnjo in nepopravljivo škodo, preden Sodišče prve stopnje odloči o tožbi v postopku v glavni stvari.
76 V zvezi s tem je treba ločeno analizirati, prvič, učinke razvrstitve nPB med lahko vnetljive snovi na tržni in finančni položaj tožečih strank, drugič, učinke razvrstitve nPB med snovi iz kategorije 2, ki so strupene za razmnoževanje, na isti tržni in finančni položaj, ter tretjič, učinke teh dveh razvrstitev na pravice, ki jih tožečima strankama daje patent za proizvod Ensolv.
77 Glede, prvič, razvrstitev nPB med lahko vnetljive snovi, tožeči stranki v bistvu navajata, da je treba ensolv zaradi določb Direktive 67/548, kakor je bila spremenjena, v povezavi z določbami Direktive 1999/45, razvrstiti med lahko vnetljive pripravke. Zaradi te razvrstitve bi morali tožeči stranki spremeniti svoje promocijsko gradivo, „varnostne liste“ ter postopke proizvodnje in prevoza. Poleg tega naj se ensolv ob upoštevanju nevšečnosti, povezanih z njegovo razvrstitvijo, ne bi več razlikoval od drugih proizvodov, njegova uporaba pa bi vključevala previsoke stroške, kar bi izničilo tržno prednost, doseženo v zadnjih letih.
78 Če domnevamo, da razvrstitev nPB med lahko vnetljive snovi dejansko povzroči prerazvrstitev proizvoda Ensolv, o čemer Komisija dvomi, je treba ugotoviti, da tožeči stranki v nobenem primeru nista predložili dokazov, ki bi kazali, da bi lahko taka sprememba imela resne in nepopravljive posledice za njun finančni in tržni položaj.
79 Najprej, tožeči stranki nista predložili dokazov, ki omogočajo oceno finančnih stroškov, ki naj bi jih domnevno imeli zaradi sprememb promocijskega gradiva, „varnostnih listov“ ter postopkov proizvodnje in prevoza.
80 Nadalje, trditve in dokazi, ki sta jih tožeči stranki predložili v predlogu za izdajo začasne odredbe, niso dovolj natančni in zadostni, da bi lahko na njihovi podlagi ocenili realnost in resnost omejitev, ki bi jih lahko doživeli stranki zaradi morebitne razvrstitve proizvoda Ensolv med lahko vnetljive proizvode. Ti dokazi tudi ne zadostujejo, da bi ocenili značilnosti trga, na katerem je prisoten ensolv, kot so značilnosti konkurenčnih proizvodov, in a fortiori da bi dokazali, da bo nova razvrstitev nPB ter morda proizvoda Ensolv povzročila hud in nepopravljiv padec prometa tožečih strank ali njunih tržnih deležev.
81 V zvezi s tem pod prisego dane izjave enega od vodilnih družbe Envirotech Europe, ki je predložena v prilogi k predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče šteti kot dovolj prepričljive, da bi dokazala domnevne učinke.
82 Tudi izjave enega od distributerjev tožečih strank, prav tako predložene v prilogi k predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče šteti za dovolj prepričljivo. Zadevni distributer v tej izjavi namreč navaja, da tudi sam ne bo več naročal pri tožečih strankah, če bodo njegove stranke nehale kupovati proizvod Ensolv. Vendar na eni strani izjave tega distributerja ne zadostujejo, da bi dokazale realnost takih odzivov končnih strank in, ob takih odzivih, resnost posledic, ki bi jih imeli za tožeči stranki. Na drugi strani tožeči stranki ne navajata, kolikšen delež njune skupne prodaje predstavljajo nakupi tega distributerja, za katerega se zdi, da deluje samo v Združenem kraljestvu in na Irskem.
83 Poleg tega, tudi če domnevamo, da sta tožeči stranki v pravno zadostni meri dokazali, da bosta zaradi prerazvrstitve nPB utrpeli hudo izgubo tržnih deležev, pa naj ne bi dokazali, da obstajajo strukturne ali pravne ovire, ki jima preprečujejo ponovno osvojitev pomembnega dela teh deležev, zlasti po izvedbi ustreznih oglaševalskih ukrepov (po analogiji glej zgoraj v točki 58 navedeni sklep Komisija proti Cambridge Healthcare Supplies, točka 111).
84 Nazadnje, tudi če domnevamo, da sta tožeči stranki dokazali, da zaradi ohranitve veljavnosti Direktive 2004/73 ne bosta več prodali proizvoda Ensolv na ozemlju Skupnosti, pa nista dokazali, da bo zaradi tega ogrožen njun obstoj.
85 Prvič, čeprav tožeči stranki navajata, da tržita samo en proizvod, tj. ensolv, nikjer ne navajata deleža svojega skupnega prometa, ki ga predstavlja prodaja tega proizvoda v Skupnosti. Tako ni dokazano, da tožeči stranki ne opravljata prodaje zunaj ozemlja Skupnosti, ki bi jima omogočila, da preživita do odločitve Sodišča prve stopnje v okviru tožbe v postopku v glavni stvari.
86 Drugič, tožeči stranki ne navajata nikakršnega dokaza v zvezi s svojim sedanjim finančnim položajem. Zaradi neobstoja takih dokazov nič ne kaže na to, da ne bi imeli finančnih rezerv, ki bi jima omogočile, da preživita do odločitve Sodišča prve stopnje v okviru tožbe v postopku v glavni stvari, čeprav bi morali popolnoma opustiti svoje dejavnosti na ozemlju Skupnosti.
87 Glede na elemente v spisu za razvrstitev nPB med lahko vnetljive snovi torej ni mogoče šteti, da ima resne in nepopravljive posledice za finančni in tržni položaj tožečih strank.
88 Drugič, glede posledic razvrstitve nPB med snovi iz kategorije 2, ki so strupene za razmnoževanje, tožeči stranki v bistvu navajata, da bo povzročila umik nPB in proizvoda Ensolv s trga. Ne da bi bilo treba odločiti o realnosti take posledice, je treba zaradi zgoraj navedenih razlogov (zgoraj navedene točke od 84 do 86) najprej ugotoviti, da tožeči stranki nista dokazali, da bosta utrpeli precejšnjo in nepopravljivo škodo, celo ob domnevi, da bi morali popolnoma opustiti prodajo proizvoda Ensolv na ozemlju Skupnosti.
89 Nadalje, čeprav tožeči stranki trdita, da bi lahko zaradi razvrstitve nPB med snovi iz kategorije 2, ki so strupene za razmnoževanje, izgubili tržne deleže, nista v pravno zadostni meri dokazali niti realnosti te izgube, niti njene resnosti, niti da naj bi obstajale strukturne ali pravne ovire, ki bi jima preprečile ponovno osvojitev pomembnega dela deležev, ki bi jih lahko izgubili (glej zgoraj navedeno točko 83).
90 Nazadnje je treba glede učinkov novega postopka avtorizacije, ki se bo uporabljal v okviru „programa REACH“, ugotoviti, da predpisi, na katere se sklicujeta tožeči stranki, še niso bili sprejeti in da je posledično škoda, ki bi lahko izhajala iz teh, samo hipotetična. Tovrstna škoda pa ne more upravičiti izdaje predlaganih začasnih odredb (v zvezi s tem glej sklepe predsednika Sodišča prve stopnje z dne 15. julija 1998 v zadevi Prayon-Rupel proti Komisiji, T‑73/98 R, Recueil, str. II‑2769, točke 22, 26 in 38; z dne 8. decembra 2000 v zadevi BP Nederland in drugi proti Komisiji, T‑237/99 R, Recueil, str. II‑3849, točki 57 in 66, in z dne 15. januarja 2001 v zadevi Le Canne proti Komisiji, T‑241/00 R, Recueil, str. II‑37, točka 37).
91 Glede na elemente v spisu za razvrstitev nPB med snovi iz kategorije 2, ki so strupene za razmnoževanje, torej ni mogoče šteti, da ima resne in nepopravljive posledice za finančni in tržni položaj tožečih strank.
92 Nazadnje in tretjič je treba ugotoviti, da trditev tožečih strank, da bo patent za proizvod Ensolv zaradi prerazvrstitve nPB „brez pomena“, ni dovolj jasna, da bi dokazala možnost precejšnje in nepopravljive škode. Čeprav tožeči stranki poskušata dokazati, da bi lahko prerazvrstitev nPB s pravnega vidika vplivala na njune izključne pravice, njune trditve niso dovolj jasne, podrobne in podprte, da bi dokazale, da so taki učinki verjetni, resni in nepopravljivi. Poleg tega, čeprav tožeči stranki poskušata s svojimi trditvami dokazati, da bo ohranitev veljavnosti Direktive 2004/73 škodljivo vplivala na tržno vrednost njune licence, pa zaradi neobstoja dokazov o njunem finančnem položaju tudi ni dokazano, prvič, da bi bila taka škoda precejšnja (v zvezi s tem glej sklep predsednika Sodišča z dne 23. maja 1990 v zadevi Comos-Tank in drugi proti Komisiji, C‑51/90 R in C‑59/90 R, Recueil, str. I‑2167, točka 26), drugič, da bi bil lahko obstoj tožečih strank ogrožen (glej zgoraj navedeni točki 85 in 86), in tretjič, da navedene škode ne bo mogoče nadomestiti s finančnim nadomestilom.
93 Tožeči stranki torej nista dokazali, da lahko zaradi ohranitve veljavnosti Direktive 2004/73 utrpita precejšnjo in nepopravljivo škodo. Zaradi tega je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti pogoj v zvezi s fumus boni juris in tehtati zadevne interese.
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SODIŠČA PRVE STOPNJE
sklenil:
1) Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
2) Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 10. februarja 2005.