SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 6. marca 2013(1)
Zadeva C‑144/12
Goldbet Sportwetten GmbH
proti
Massimu Sperindeu
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija))
„Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Pristojnost sodišča, pred katerim teče postopek, ker se je tožena stranka spustila v postopek – Vloga za evropski plačilni nalog“
1. Ta zadeva se nanaša na razlago člena 6(1) Uredbe (ES) št. 1896/2006,(2) ki določa, da se pri njeni uporabi pristojnost določi v skladu z ustreznimi pravili prava Skupnosti, zlasti v skladu z Uredbo (ES) št. 44/2001.(3)
2. Natančneje, gre za vprašanje, ali vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog pomeni spustitev v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001 in torej privolitev v pristojnost sodišča, pristojnega za sojenje v običajnem civilnem postopku, ki sledi postopku, določenem z Uredbo št. 1896/2006.
3. V teh sklepnih predlogih bom pojasnil razloge, zaradi katerih menim, da je treba člen 6(1) Uredbe št. 1896/2006 razlagati tako, da vložitev ugovora zoper vlogo za evropski plačilni nalog ne pomeni spustitve v običajni civilni postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001, ki sledi postopku za evropski plačilni nalog.
4. Navedel bom tudi, zakaj menim, da dejstvo, da je oseba, ki je ugovarjala tej vlogi za evropski plačilni nalog, v okviru tega ugovora navedla trditve o utemeljenosti zadeve, na to nima nobenega vpliva.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
1. Uredba št. 1896/2006
5. Uredba št. 1896/2006 uvaja postopek za evropski plačilni nalog. Člen 1(1)(a) te uredbe določa, da „[je njen] namen […] z uvedbo postopka za evropski plačilni nalog poenostaviti, pospešiti in zmanjšati stroške sodnih postopkov v čezmejnih zadevah v zvezi z nespornimi denarnimi zahtevki“.
6. Člen 6(1) navedene uredbe določa:
„Pri uporabi te uredbe se pristojnost določi v skladu z ustreznimi pravili prava Skupnosti, zlasti v skladu z Uredbo (ES) št. 44/2001.“
7. Člen 16 Uredbe št. 1896/2006 določa:
„1. Tožena stranka lahko vloži ugovor zoper evropski plačilni nalog pri sodišču izvora na standardnem obrazcu F, kot je določen v Prilogi VI, ki ga prejme skupaj z evropskim plačilnim nalogom.
2. Ugovor se pošlje v 30 dneh od vročitve naloga toženi stranki.
3. Tožena stranka v ugovoru zgolj izjavi, da ugovarja zahtevku, brez navedbe razlogov za ugovor.
[…]“
8. Člen 17 te uredbe določa:
„1. Če se ugovor vloži v roku iz člena 16(2), se postopek nadaljuje pred pristojnimi sodišči države članice izvora v skladu s pravili običajnega civilnega postopka, razen če je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se postopek v takem primeru zaključi.
Kadar je tožeča stranka vložila zahtevek s pomočjo postopka za evropski plačilni nalog, ne sme nič v okviru nacionalnega prava posegati v njen položaj v okviru nadaljnjih običajnih civilnih postopkov.
2. Prenos na običajni civilni postopek v smislu odstavka 1 ureja pravo države članice izvora.
3. Tožečo stranko se obvesti, ali je tožena stranka vložila ugovor ter o vsakem prenosu na običajni civilni postopek.“
2. Uredba št. 44/2001
9. Uredba št. 44/2001 ureja pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Člen 5, točka 1, te uredbe določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
1. (a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;
(b) za namene te določbe, in razen če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti:
– […]
– v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene;
[…]“
10. Člen 24 te uredbe določa:
„Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 22 izključno pristojno drugo sodišče.“
B – Avstrijsko pravo
11. Člen 252 zakona o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung), ki se nanaša na postopek za evropski plačilni nalog, določa, da če Uredba št. 1896/2006 ne določa česar drugega, se morajo uporabiti pravila postopka, ki veljajo za obravnavano zadevo. Ta člen določa, da je za izvedbo postopka za evropski plačilni nalog izključno pristojno Bezirksgericht für Handelssachen Wien (Avstrija). Poleg tega mora v skladu s to določbo sodišče po vložitvi pravočasnega ugovora ta ugovor poslati tožeči stranki s pozivom, da v roku 30 dni imenuje pristojno sodišče za odločanje v običajnem postopku. Tožena stranka mora ugovor pristojnosti sodišča vložiti, preden se spusti v obravnavo o glavni stvari.
II – Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12. Goldbet Sportwetten GmbH (v nadaljevanju: tožeča stranka) je podjetje s sedežem v Avstriji, ki organizira športne stave. M. Sperindeo (v nadaljevanju: tožena stranka) ima stalno prebivališče v Italiji. S pogodbo o opravljanju storitev se je zavezal, da bo organiziral in skrbel za razširjanje dejavnosti tožeče stranke v Italiji. Predvsem je moral pobirati stave od lokalnih stavnih mest in tožeči stranki po odbitku izplačanih dobitkov posredovati denar.
13. Ker je tožeča stranka menila, da tožena stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, je 29. decembra 2009 pri Bezirksgericht für Handelssachen Wien, ki je sodišče, pristojno za postopek za evropski plačilni nalog, zahtevala in 17. februarja 2010 pridobila evropski plačilni nalog za plačilo zneska 16.406 EUR, povečanega za obresti in stroške postopka iz naslova nadomestila škode.
14. Tožena stranka je 19. aprila 2010 po odvetniku pravočasno vložila ugovor zoper ta evropski plačilni nalog. Svoj ugovor je utemeljila s tem, da po njenem mnenju zahtevek tožeče stranke ni utemeljen in da je zapadel.
15. Bezirksgericht für Handelssachen Wien je s sklepom z dne 2. julija 2010 zadevo v odločanje odstopilo Landesgericht Innsbruck (Avstrija), ker je menilo, da je to sodišče pristojno na podlagi člena 17(1) Uredbe št. 1896/2006.
16. Tožeča stranka je pred Landesgericht Innsbruck prvič ugovarjala nepristojnosti tega sodišča, ker je imela stalno prebivališče v Italiji. Zato mu je predlagala, naj se izreče za krajevno nepristojno in naj tožbo zavrže. Tožeča stranka je menila, da je kot sodišče kraja izpolnitve obveznosti plačila denarnega zneska na podlagi člena 5, točka 1, (a) Uredbe št. 44/2001 pristojno Landesgericht Innsbruck. To sodišče naj bi bilo v vsakem primeru pristojno na podlagi člena 24 te uredbe, saj naj bi se tožena stranka spustila v postopek s tem, da je v ugovoru zoper evropski plačilni nalog že podala vsebinske navedbe, ob tem pa ni ugovarjala pristojnosti.
17. Landesgericht Innsbruck je s sklepom ugodilo predlogu tožene stranke, se izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo. Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila pri Oberlandesgericht Innsbruck (Avstrija). Pritožba je bila zavržena iz razloga, da načeloma ni podana pristojnost avstrijskih sodišč, ker tožeča stranka uveljavlja zahtevke iz pogodbe o opravljanju storitev in ker je dogovorjeni kraj izpolnitve v smislu člena 5, točka 1, (a) Uredbe št. 44/2001 v Italiji. Pritožbeno sodišče je dodalo, da ni postalo pristojno sodišče zaradi spustitve v postopek na podlagi člena 24 Uredbe št. 44/2001.
18. Tožeča stranka je zoper odločbo Oberlandesgericht Innsbruck pri Oberster Gerichtshof (Avstrija) vložila zahtevo za revizijo, s katero predlaga razveljavitev prejšnjih odločb in nadaljevanje postopka pred Landesgericht Innsbruck.
19. Ker je Oberster Gerichtshof dvomilo o pravilnosti razlage prava Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 6 Uredbe št. 1896/2006 […] razlagati tako, da se v postopku za evropski plačilni nalog uporablja tudi člen 24 Uredbe št. 44/2001 […], ki kot pristojno sodišče določa tisto, pred katerim se tožena stranka spusti v postopek?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
Ali je treba člen 17 Uredbe št. 1896/2006 v povezavi s členom 24 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da že vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog pomeni spustitev v postopek, če se z njim ne ugovarja pristojnosti sodišča izvora?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen:
Ali je treba člen 17 Uredbe št. 1896/2006 v povezavi s členom 24 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da vložitev ugovora v vsakem primeru utemeljuje pristojnost zaradi spustitve v postopek, če že vsebuje navedbe v glavni stvari, ne da bi se hkrati ugovarjalo pristojnosti?“
III – Analiza
20. Predložitveno sodišče skuša z vprašanji v bistvu izvedeti, ali je treba člen 6(1) Uredbe št. 1896/2006 razlagati tako, da vložitev ugovora zoper vlogo za evropski plačilni nalog pomeni spustitev v običajni civilni postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001, ki sledi postopku za evropski plačilni nalog, in ali ima dejstvo, da je oseba, ki je ugovarjala vlogi za evropski plačilni nalog, v tem ugovoru navedla trditve o vsebini zadeve, na to kakršen koli vpliv.
21. Opozarjam, da se na podlagi člena 6(1) Uredbe št. 1896/2006 pri uporabi te uredbe pristojnost določi v skladu z ustreznimi pravili prava Skupnosti, zlasti v skladu z Uredbo št. 44/2001. Člen 24 zadnjenavedene uredbe pa določa tihi dogovor o pristojnosti v korist sodišča, pred katerim teče postopek, v primerih, ko se tožena stranka spusti v postopek, ne da bi ugovarjala njegovi pristojnosti.
22. Tako kot avstrijska in nemška vlada ter Evropska komisija tudi sam menim, da vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog ne pomeni spustitev v postopek v smislu te določbe. Po mojem mnenju dejstvo, da je oseba svoj ugovor utemeljila, nima nobenega vpliva na to.
23. Prvi del odgovora je namreč mogoče najti v uvodnih izjavah Uredbe št. 1896/2006.
24. V njih je zelo jasno določeno, da je postopek za evropski plačilni nalog, uveden z uredbo, postopek, ki je usmerjen v oblikovanje učinkovitega in enotnega mehanizma za izterjavo nespornih denarnih zahtevkov v celotni Evropski uniji.(4)
25. Uredba št. 1896/2006 v tem smislu ustreza programu ukrepov, ki ga je leta 2000 sprejel Svet Evropske unije in ki določa možnost uvedbe „enotnega in usklajenega programa za izdajanje sodnih odločb“(5) v Evropski skupnosti, ta program je bil leta 2004 potrjen s Haaškim programom, ki ga je 5. novembra 2004 sprejel Evropski svet.(6)
26. Na to posebnost je opozorilo tudi Sodišče v točki 30 sodbe z dne 13. decembra 2012 v zadevi Szyrocka,(7) v kateri je navedlo: „[n]azadnje je treba opozoriti, da je cilj Uredbe št. 1896/2006, kot je razvidno iz njenega člena 1(1)(a), predvsem poenostaviti in pospešiti sodne postopke v čezmejnih zadevah v zvezi z nespornimi denarnimi zahtevki ter zmanjšati stroške teh postopkov. Čeprav ta uredba, kakor je navedeno v njenih uvodnih izjavah 8, 10 in 29, ne nadomešča in ne usklajuje obstoječih mehanizmov za izterjavo nespornih zahtevkov, za dosego tega cilja vzpostavlja enoten instrument za izterjavo teh zahtevkov, ki zagotavlja enake pogoje za dolžnike in upnike v vsej Uniji“.
27. Izražen cilj brez vsakršnega dvoma nakazuje na pravni instrument, namenjen preprečevanju vsakršnega vsebinskega izpodbijanja in zamud, ki jih na splošno povzročijo običajni sodni postopki. Vse do te mere, da bi lahko ta postopek po diskreciji držav članic potekal celo pred upravnim organom.
28. Zdi se namreč, da člen 5(3) te uredbe za uresničitev zastavljenega cilja pojem „sodišče“ samostojno opredeljuje kot „vsak organ države članice, ki je pristojen za evropske plačilne naloge ali za katere koli druge z njimi povezane zadeve“.(8) To jasno izključuje možnost, da bi postopek potekal le pred sodišči ali upravnimi organi, če države članice zadnjenavedene poznajo.
29. S tega vidika ima sistem, uveden s to uredbo, naslednje značilnosti.
30. Najprej, ni kontradiktoren. Evropski plačilni nalog izda oziroma vlogo zanj zavrne pristojni nacionalni organ, ne da bi pred njim potekala obravnava,(9) čeprav lahko vlagatelja pozove k predložitvi pojasnil ali dokazil, kar služi zgolj preverjanju, ali uveljavljani zahtevek vsaj na prvi pogled ustreza opredelitvi „nesporni zahtevek“. V tej fazi dolžnik ni zaslišan in ne more navesti trditev.
31. Dalje, dolžnik nastopi šele v fazi izvršitve evropskega plačilnega naloga, potem ko je ta izdan. Dolžnik se s sklepom o evropskem plačilnem nalogu seznani šele ob njegovi vročitvi, ko začne teči 30 dnevni rok za vložitev ugovora zoper ta sklep.(10) Ugovor se predloži na standardnem obrazcu, ki mora biti priložen sklepu, ali pa se vloži brez posebne oblike.(11) Ta ugovor sam po sebi zaključi postopek za evropski plačilni nalog.(12) Organ v smislu člena 5(3) te uredbe ni več pristojen za njegovo odločanje. Postopek se lahko torej nadaljuje le v skladu s pravili običajnega civilnega postopka, ki je od tedaj edini, ki se uporablja.(13)
32. Ta načela postopka bi sama po sebi zadostovala, da se upraviči uvedba povsem novega postopka pred običajnim civilnim sodiščem, v katerem bi se moralo vse začeti znova, in to tudi v primeru, ko bi bil organ, ki je pristojen za evropski plačilni nalog, hkrati tudi sodišče, pristojno za vsebinsko odločanje.
33. Poudaril bi še, da tak primer ni podan v postopku v glavni stvari, saj je v skladu s členom 5(3) Uredbe št. 1896/2006 pristojen organ Bezirksgericht für Handelssachen Wien, ta pa je za sodišče, pristojno za vsebinsko odločanje, določil Landesgericht Innsbruck.
34. Kakorkoli že, pri tem ostaja odprto vprašanje, ali je vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog, in sicer ne na standardnem obrazcu, pač pa na podrobnem dokumentu, povzročila ustalitev pristojnosti sodišča, ki naj bi vsebinsko odločalo, ker tak ugovor tako pomeni spustitev v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001.
35. Proti stališču, ki se nagiba k pritrdilnemu odgovoru na to vprašanje, lahko navedem več argumentov.
36. Pritrdilni odgovor bi pomenil priznanje, da sta postopek za evropski plačilni nalog in nacionalni običajni civilni postopek v resnici en in isti postopek in da se je odločanje dejansko začelo pri organu, pristojnem za evropski plačilni nalog. To se namreč lahko razume le, če bi se besedna zveza „postopek se nadaljuje pred“ iz člena 17(1) Uredbe št. 1896/2006 razlagala tako, da pomeni, da je postopek po ugovoru zoper evropski plačilni nalog isti, kot se je začel pri organu, ki se je s tem prvi ukvarjal, ker bi dogodki, do katerih je prišlo na tej stopnji postopka, zavezovali sodišče, ki mora vsebinsko odločati.
37. Zato je treba ugotoviti, da tožena stranka, v tej fazi dolžnik, ne bi imela nobene možnosti uveljavljanja nepristojnosti sodišča, ker od začetka postopka v njem sploh ni sodelovala, kot je navedeno v točkah 30 in 31 teh sklepnih predlogov.
38. To pomanjkljivost bi bilo mogoče odpraviti z domnevo, da se za dolžnika postopek začne, ko mu je vročen sklep o evropskem plačilnem nalogu. Vendar bi v tem primeru prišlo do različnega obravnavanja, kar po mojem mnenju povsem izključuje to zadnjo razlago.
39. Ugovor, podan na standardnem obrazcu, naj namreč ne bi vplival na vprašanje o ugovarjanju pristojnosti, o katerem bi odločalo le sodišče, ki o zadevi vsebinsko odloča. Nasprotno pa bi prosto podan ugovor z nekaj podanimi trditvami, ali celo s popolno utemeljitvijo, pomenil spustitev v postopek in torej tiho privolitev v pristojnost, čeprav uredba, ki dopušča takšno obliko svobodnega izražanja, za njegovo veljavnost določa le en pogoj: podati jasno izražen ugovor.
40. Dolžnik bi tako ostal brez pravnega sredstva pred napačno presojo glede pristojnosti organa, ki odloča o evropskem plačilnem nalogu, za kar naj bi po mnenju predložitvenega sodišča šlo v obravnavanem primeru. V takem primeru bi se dolžnik lahko po potrebi obrnil le na nacionalno sodišče, ki bi se v okviru običajnega civilnega postopka po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno.
41. Kako je mogoče upravičiti, da lahko do takšne posledice pride na podlagi postopka za evropski plačilni nalog, ki ne predvideva nobene možnosti pritožbe? Tožeča stranka je v zvezi s tem na obravnavi zatrdila, da naj bi kljub tihi privolitvi v pristojnost za vsebinsko odločanje, ki izhaja iz samega ugovora, vloženega zoper vlogo za evropski plačilni nalog, še vedno ostala možnost, da se pred tem sodiščem uveljavlja nepristojnost običajnega civilnega sodišča. Če bi sprejeli tako hipotezo, ne razumem, zakaj bi bilo treba potemtakem šteti ugovor za spustitev v postopek s pravnimi posledicami, ki so s tem povezane.
42. Kako natančne morajo biti trditve, da ugovor, podan v tej obliki, pomeni spustitev v postopek? Ali ne bi to ustvarilo nejasnosti, ki vodi k pravni negotovosti in ki nasprotuje cilju evropskega zakonodajalca, ki je, opozarjam, prav poenostavitev postopka za evropski plačilni nalog?
43. Načelo pravne varnosti v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, da mora biti zakonodaja Unije jasna in da mora biti njena uporaba predvidljiva za osebe, na katere se nanaša. To načelo zato predpostavlja, da mora biti akt prava Unije – v obravnavanem primeru so to upoštevne določbe uredb št. 1896/2006 in št. 44/2001 – ki povzroča pravne učinke za posameznike, jasen in natančen, tako da lahko ti z gotovostjo vedo, kdaj začne akt učinkovati.
44. Če pa bi dopustili, da se ugovor zoper vlogo za evropski plačilni nalog lahko šteje za spustitev v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001, glede na to, ali je podana obrazložitev glede vsebine zadeve ali ne, bi prav to privedlo do pravne negotovosti, saj bi bilo treba vsakič presoditi, ali je obrazložitev izčrpna ali ne in ali ta izčrpnost, eksplicitno ali implicitno, pomeni ustalitev pristojnosti sodišča, ki mu je zaupan običajni civilni postopek, ki pa mu v tej fazi, opozarjam, zadeva sploh še ni bila predložena.
45. To bi posledično privedlo do zapletov prav tam, kjer naj bi Uredba št. 1896/2006 poenostavila postopek za evropski plačilni nalog.
46. Kako se lahko trdi, da sta postopek za evropski plačilni nalog in običajni civilni postopek enoten postopek, če je na primer organ, ki je pristojen za evropski izvršilni nalog, upravno sodišče, organ, pristojen za vsebinsko odločanje, pa redno sodišče? Ali še bolje, kaj če ta organ sploh ni sodišče? Kako potem upravičiti, da bi dogodek, ki se zgodi pred takim organom, lahko imel take posledice? Opozoril bi samo na pomen, ki ga imajo pravila o pristojnosti pri poteku sodnega postopka.
47. Nazadnje, zdi se, da je člen 16 Uredbe št. 1896/2006 v povezavi z njeno uvodno izjavo 23 dovolj za odločitev. Člen 16(1) te uredbe namreč dejansko ne določa nobene posebne oblike za ugovor. Določa, da „[t]ožena stranka lahko vloži ugovor […] na standardnem obrazcu […]“. Odstavek 3 to določbo dopolnjuje s pojasnilom, da dolžniku ni treba navesti razlogov za ugovor.
48. Navedba razlogov za ugovor dolžnika torej ni prepovedana in zanj v nobenem primeru ne bi smela imeti posebnih in škodljivih pravnih posledic, ki niso izrecno določene v tej uredbi, preprosto zato, ker je v tej fazi odločilno samo to, ali je zahtevek sporen ali ne. Obrazložitev je popolnoma odveč. Tukaj je pomembno samo to, ali je zahtevek sporen.
49. Besedilo uvodne izjave 23 Uredbe št. 1896/2006 to potrjuje in določa, da „[t]ožena stranka lahko predloži ugovor na standardnem obrazcu, ki je določen s to uredbo. Vendar bi morala sodišča upoštevati tudi ugovore, ki so predloženi v drugačni pisni obliki, iz katere je jasno razvidna vsebina ugovora“. Ugovor, ki vsebuje trditve, je jasno izražen ugovor v pisni obliki. Je torej veljaven in ima enake pravne posledice kot ugovor, ki je vložen s standardnim obrazcem, in sicer preprečiti izdajo evropskega plačilnega naloga. Z dodajanjem drugih posledic ne bi le presegli volje zakonodajalca, temveč bi bilo to celo v nasprotju z njo.
50. Na podlagi navedenega menim, da je treba člen 6(1) Uredbe št. 1896/2006 razlagati tako, da vložitev ugovora zoper vlogo za evropski plačilni nalog ne pomeni spustitve v običajni civilni postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001, ki sledi postopku za evropski plačilni nalog. Dejstvo, da je oseba, ki je ugovarjala vlogi za evropski plačilni nalog, podala trditve o vsebini zadevi, na to nima nobenega vpliva.
IV – Predlog
51. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija), odgovori:
Člen 6(1) Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog, kakor je bila spremenjena z uredbo Komisije (EU) št. 936/2012 z dne 4. oktobra 2012, je treba razlagati tako, da vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog ne pomeni spustitve v običajni civilni postopek v smislu člena 24 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki sledi postopku za evropski plačilni nalog. Dejstvo, da je oseba, ki je ugovarjala vlogi za evropski plačilni nalog, podala trditve o vsebini zadeve, na to nima nobenega vpliva.