Združene zadeve C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15
Francisco Gutiérrez NaranjoprotiCajasur Banco SAU,
Ana María Palacios MartínezprotiBanco Bilbao Vizcaya Argentaria SA (BBVA)
in
Banco Popular Español SAprotiEmiliu Irlesu LópezuinTeresi Torres Andreu
(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju vložila Juzgado de lo Mercantil no 1 de Granada in Audiencia Provincial de Alicante)
„Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Potrošniške pogodbe – Hipotekarna posojila – Nepošteni pogoji – Člen 4(2) – Člen 6(1) – Ugotovitev ničnosti – Omejitev časovnih učinkov ugotovitve ničnosti nedovoljenega pogoja od nacionalnega sodišča“
Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 21. decembra 2016
1. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Ugotovitev nepoštenosti pogoja – Obseg – Sprememba vsebine nedovoljenega pogoja s strani nacionalnega sodišča – Nedopustnost
(Direktiva Sveta 93/13, uvodna izjava 24 in člena 6(1) in 7(1))
2. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preuči nedovoljenost pogoja v pogodbi, ki mu je predložena v presojo
(Direktiva Sveta 93/13)
3. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Ugotovitev nepoštenosti pogoja – Obseg – Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti izpelje vse posledice, ki izhajajo iz navedene ugotovitve
(Direktiva Sveta 93/13, člen 6(1))
4. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Ugotovitev nepoštenosti pogoja – Obseg – Nacionalna sodna praksa, ki dovoljuje časovno omejitev restitucijskih učinkov, povezanih s sodno ugotovitvijo nepoštenosti pogodbenega pogoja, s strani nacionalnega sodišča – Nedopustnost
(Direktiva Sveta 93/13, členi 3(1), 6(1) in 7(1))
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 57 in 60.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 58.)
3. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 59.)
4. Člen 6(1) Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki časovno omejuje restitucijske učinke, povezane s sodno ugotovitvijo nepoštenosti, v smislu člena 3(1) te direktive, pogoja iz pogodbe, ki jo je s potrošnikom sklenil prodajalec oziroma ponudnik, zgolj na zneske, ki so bili neupravičeno preplačani na podlagi takega pogoja po razglasitvi odločbe, s katero je bila sodno ugotovljena ta nepoštenost.
Člen 6(1) Direktive 93/13 je namreč treba razlagati tako, da je treba za pogodbeni pogoj, ki je razglašen za nepošten, načeloma šteti, da ni nikoli obstajal, tako da ne sme imeti učinkov za potrošnika. Zato mora biti posledica sodne ugotovitve nepoštenosti takega pogoja načeloma to, da se ponovno vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta bil, če ne bi bilo tega pogoja. Tako obveznost nacionalnega sodišča, da ne uporabi nepoštenega pogodbenega pogoja, ki nalaga plačilo zneskov, ki so se izkazali za neupravičene, načeloma zajema restitucijski učinek glede teh zneskov. Neobstoj takega restitucijskega učinka bi namreč lahko ogrozil odvračilni učinek, ki ga člen 6(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7(1) te direktive pripisuje ugotovitvi nepoštenosti pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.
Dalje, ureditev varstva, ki ga potrošnikom zagotavlja Direktiva 93/13, z nacionalnim pravom ne sme spremeniti obsega in torej vsebine tega varstva in tako ogroziti krepitve učinkovitosti tega varstva s sprejetjem enotnih pravil glede nepoštenih pogojev, kar je bil, kot je navedeno v deseti uvodni izjavi Direktive 93/13, namen zakonodajalca Evropske unije. Zato mora taka ugotovitev, čeprav so države članice pristojne, da z nacionalnim pravom določijo podrobna pravila za ugotavljanje nepoštenosti pogodbenega pogoja in za nastop konkretnih pravnih učinkov te ugotovitve, omogočati ponovno vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če ne bi bilo tega nepoštenega pogoja, zlasti z določitvijo pravice do restitucije prednosti, ki jih je prodajalec ali ponudnik neupravičeno pridobil na njegovo škodo.
V tem kontekstu pogoji, določeni z nacionalnim pravom, na katere se sklicuje člen 6(1) Direktive 93/13, ne smejo posegati v bistvo pravice, ki jo imajo potrošniki na podlagi te določbe, in sicer, da jih ne veže pogoj, za katerega se šteje, da ni pošten.
Iz tega sledi, da nacionalna sodna praksa glede časovne omejitve pravnih učinkov, ki na podlagi člena 6(1) Direktive 93/13 izhajajo iz ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, zagotavlja zgolj omejeno varstvo potrošnikom. Tako varstvo se torej izkaže za necelovito in nezadostno ter ne pomeni niti ustreznega niti učinkovitega sredstva za dosego prenehanja uporabe te vrste klavzul, kar je v nasprotju s tem kar določa člen 7(1) Direktive 93/13. V teh okoliščinah predložitveni sodišči, ker sta vezani na razlago prava Unije, ki jo je podalo Sodišče, po uradni dolžnosti ne smeta uporabiti časovne omejitve, ki izhaja iz take sodne prakse, saj ta ni združljiva s tem pravom.
Zato je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki časovno omejuje restitucijske učinke, povezane z ugotovitvijo nepoštenosti, v smislu člena 3(1) te direktive, pogoja iz pogodbe, ki jo je s potrošnikom sklenil prodajalec oziroma ponudnik, zgolj na zneske, ki so bili neupravičeno preplačani na podlagi takega pogoja po razglasitvi odločbe, s katero je bila sodno ugotovljena ta nepoštenost.
(Glej točke od 61 do 63, 65, 66, 71, od 73 do 75 in izrek.)