Language of document : ECLI:EU:T:2019:502

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 11. julija 2019(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi zaradi razmer v Ukrajini – Zamrznitev sredstev – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere se uporablja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Ohranitev imena tožeče stranke na seznamu – Obveznost Sveta, da preveri, ali je bila odločba organa tretje države sprejeta ob upoštevanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva“

V združenih zadevah T‑244/16 in T‑285/17,

Viktor Fedorovych Yanukovych, stanujoč v Kijevu (Ukrajina), ki ga zastopajo T. Beazley, QC, E. Dean in J. Marjason-Stamp, barristers,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata P. Mahnič in J.-P. Hix, agenta,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Sveta (SZVP) 2016/318 z dne 4. marca 2016 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2016, L 60, str. 76) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2016/311 z dne 4. marca 2016 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2016, L 60, str. 1) ter, drugič, Sklepa Sveta (SZVP) 2017/381 z dne 3. marca 2017 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2017, L 58, str. 34) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2017/374 z dne 3. marca 2017 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2017, L 58, str. 1) v delu, v katerem je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu oseb, subjektov in organov, za katere se uporabljajo ti omejevalni ukrepi,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi G. Berardis (poročevalec), predsednik, D. Spielmann in Z. Csehi, sodnika,

sodni tajnik: P. Cullen, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 3. oktobra 2018,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Obravnavani zadevi spadata v okvir omejevalnih ukrepov, sprejetih proti nekaterim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini po zatrtju demonstracij na Trgu neodvisnosti v Kijevu (Ukrajina) februarja 2014.

2        Tožeča stranka, Viktor Fedorovych Yanukovych, je nekdanji predsednik Ukrajine.

3        Svet Evropske unije je 5. marca 2014 sprejel Sklep 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 26). Istega dne je Svet sprejel Uredbo (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini (UL 2014, L 66, str. 1).

4        V uvodnih izjavah 1 in 2 Sklepa 2014/119 je navedeno:

„(1)      Svet je 20. februarja 2014 najodločneje obsodil vsakršno uporabo nasilja v Ukrajini. Pozval je k takojšnji ustavitvi nasilja v Ukrajini ter doslednemu spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ukrajinsko vlado je pozval, naj se v celoti vzdrži vsakršnih ukrepov, voditelje opozicije pa, naj se oddaljijo od vseh, ki se zatekajo k skrajnim dejanjem, vključno z nasiljem.

(2)      Svet je 3. marca 2014 sklenil, da se omejevalni ukrepi osredotočijo na zamrznitev in povrnitev sredstev od oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, z namenom ureditve in podpore pravni državi in spoštovanju človekovih pravic v Ukrajini.“

5        Člen 1(1) in (2) Sklepa 2014/119 določa:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.

2.      Nobena sredstva ali gospodarski viri se ne smejo neposredno ali posredno dati na voljo ali v korist fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi.“

6        Podrobna pravila glede te zamrznitve so določena v členu 1, od (3) do (6), Sklepa 2014/119.

7        V skladu s Sklepom 2014/119 Uredba št. 208/2014 nalaga sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev in opredeljuje podrobna pravila te zamrznitve v bistvu enako kot navedeni sklep.

8        Imena oseb, na katere se nanašata ta akta, so navedena na istem seznamu iz Priloge k Sklepu 2014/119 in iz Priloge I k Uredbi št. 208/2014 (v nadaljevanju: seznam), skupaj z – med drugim – obrazložitvijo njihovega vpisa.

9        Na seznamu sta bila ob imenu tožeče stranke navedba „nekdanji predsednik Ukrajine“ kot podatek o identiteti in ta obrazložitev:

„Oseba, zoper katero v Ukrajini teče kazenski postopek zaradi preiskave zločinov [kaznivih dejanj] v zvezi s poneverbo [odtujitvijo] ukrajinskih državnih sredstev in nezakonitega prenosa teh sredstev izven Ukrajine.“

10      Tožeča stranka je 14. maja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko T‑346/14, s katero je predlagala razglasitev ničnosti Sklepa 2014/119 in Uredbe št. 208/2014 v delu, v katerem se ta akta nanašata nanjo.

11      Svet je 29. januarja 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/143 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2015, L 24, str. 16) in Uredbo (EU) 2015/138 o spremembi Uredbe št. 208/2014 (UL 2015, L 24, str. 1).

12      V Sklepu 2015/143 so bila od 31. januarja 2015 natančneje določena merila za vpis oseb, na katere se nanaša zamrznitev sredstev. Natančneje, člen 1(1) Sklepa 2014/119 je bil nadomeščen s tem besedilom:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, in oseb, odgovornih za kršitve človekovih pravic, in fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi.

Za namene tega sklepa osebe, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev ukrajinskih državnih sredstev, vključujejo osebe, proti katerim ukrajinske oblasti vodijo preiskavo:

(a)      glede odtujitve ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja ali vpletenosti v to odtujitev ali

(b)      glede zlorabe položaja javnega funkcionarja z namenom pridobitve neupravičene koristi zanj ali za tretjo osebo, kar je povzročilo izgubo ukrajinskih javnih sredstev ali drugega premoženja, ali vpletenost v to zlorabo.“

13      Z Uredbo 2015/138 je bila Uredba št. 208/2014 spremenjena v skladu s Sklepom 2015/143.

14      Svet je 5. marca 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/364 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2015, L 62, str. 25) in Izvedbeno uredbo (EU) 2015/357 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2015, L 62, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2015). S Sklepom 2015/364 je bil, prvič, nadomeščen člen 5 Sklepa 2014/119, in sicer s podaljšanjem uporabe omejevalnih ukrepov v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko, do 6. marca 2016, in drugič, spremenjena Priloga k zadnjenavedenemu sklepu. Z Izvedbeno uredbo 2015/357 je bila zato spremenjena Priloga I k Uredbi št. 208/2014.

15      Z aktoma iz marca 2015 je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu skupaj z navedbo „nekdanji predsednik Ukrajine“ kot podatkom o identiteti in s to novo obrazložitvijo:

„Oseba, zoper katero ukrajinski organi vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja.“

16      Tožeča stranka je 8. aprila 2015 svoje tožbene predloge prilagodila v okviru zadeve T‑346/14, tako da so se ti nanašali tudi na razglasitev ničnosti Sklepa 2015/143, Uredbe 2015/138 in aktov iz marca 2015 v delu, v katerem se ta akta nanašata nanjo.

17      Svet je 6. novembra 2015 tožeči stranki poslal dopis z dne 3. septembra 2015 iz urada državnega tožilstva Ukrajine (v nadaljevanju: UDT), ki je bil naslovljen na visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Tožeča stranka je v dopisu z dne 26. novembra 2015 predložila pripombe.

18      Svet je z dopisom z dne 15. decembra 2015 tožečo stranko obvestil o dopisu UDT z dne 30. novembra 2015. Svet jo je s tem dopisom obvestil, da namerava ohraniti omejevalne ukrepe proti njej, in ji določil rok, v katerem naj mu v zvezi z letnim pregledom predloži pripombe. Tožeča stranka je predložila pripombe v dopisu z dne 4. januarja 2016.

19      Svet je 4. marca 2016 sprejel Sklep (SZVP) 2016/318 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2016, L 60, str. 76) in Izvedbeno uredbo (EU) 2016/311 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2016, L 60, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2016).

20      Z aktoma iz marca 2016 se je uporaba omejevalnih ukrepov podaljšala do 6. marca 2017, ne da bi bila obrazložitev določitve tožeče stranke spremenjena glede na akta iz marca 2015.

21      Svet je z dopisom z dne 7. marca 2016 tožečo stranko obvestil o ohranitvi omejevalnih ukrepov zoper njo, nato pa odgovoril na pripombe, ki jih je ta predložila v prejšnjih dopisih, in ji posredoval akta iz marca 2016. Navedel je tudi rok, v katerem naj bi mu predložila pripombe pred sprejetjem odločitve v zvezi z morebitno ohranitvijo njenega imena na seznamu.

22      Splošno sodišče je s sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet (T‑346/14, EU:T:2016:497), razglasilo za ničen Sklep 2014/119 in Uredbo št. 208/2014 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, in zavrnilo predlog – iz prilagoditve tožbe – za razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa 2015/143 in Uredbe 2015/138 ter, drugič, aktov iz marca 2015.

23      Tožeča stranka je 23. novembra 2016 zoper sodbo z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet (T‑346/14, EU:T:2016:497), pri Sodišču Evropske unije vložila pritožbo, vpisano pod številko C‑598/16.

24      Svet je z dopisom z dne 12. decembra 2016 zastopnike tožeče stranke obvestil, da namerava podaljšati omejevalne ukrepe glede tožeče stranke in je priložil dva dopisa UDT, in sicer z dne 10. avgusta 2016 in z dne 16. novembra 2016, ter opozoril na rok, ki je bil določen za predložitev pripomb za letni pregled omejevalnih ukrepov. Tožeča stranka je te pripombe predložila Svetu v dopisu z dne 11. januarja 2017.

25      Svet je 3. marca 2017 sprejel Sklep (SZVP) 2017/381 o spremembi Sklepa 2014/119 (UL 2017, L 58, str. 34) in Izvedbeno uredbo (EU) 2017/374 o izvajanju Uredbe št. 208/2014 (UL 2017, L 58, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2017).

26      Z aktoma iz marca 2017 se je uporaba omejevalnih ukrepov podaljšala do 6. marca 2018, ne da bi bila obrazložitev določitve tožeče stranke spremenjena glede na akta iz marca 2015 in iz marca 2016.

27      Svet je 6. marca 2017 tožečo stranko obvestil o ohranitvi omejevalnih ukrepov proti njej. Odgovoril je tudi na pripombe tožeče stranke, navedene v prejšnjih dopisih, in ji posredoval akta iz marca 2017. Določil je tudi rok, v katerem naj bi mu predložila pripombe pred sprejetjem odločitve v zvezi z morebitno ohranitvijo njenega imena na seznamu.

 Postopek in predlogi strank

28      Tožeča stranka je 13. maja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča zoper akta iz marca 2016 vložila tožbo, vpisano pod številko T‑244/16.

29      Svet je 12. septembra 2016 vložil odgovor na tožbo v zadevi T‑244/16. V okviru te zadeve je 19. septembra 2016 vložil obrazloženi predlog v skladu s členom 66 Poslovnika Splošnega sodišča, naj se vsebina nekaterih dokumentov, priloženih k tožbi, in nekatere točke odgovora na tožbo ne navajajo v dokumentih v tej zadevi, do katerih ima javnost dostop.

30      Ker je bila sestava senatov Splošnega sodišča spremenjena, je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, zato je bila zadeva T‑244/16 dodeljena temu senatu.

31      V zadevi T‑244/16 sta bili 28. oktobra 2016 in 13. januarja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženi replika in duplika.

32      Pisni del postopka v zadevi T‑244/16 je bil končan 13. januarja 2017.

33      Svet je 20. januarja 2017 vložil predlog, ki je podoben tistemu iz točke 29 zgoraj, naj se vsebina nekaterih dokumentov, priloženih k dupliki, v zadevi T‑244/16 ne navede v dokumentih v tej zadevi, do katerih ima javnost dostop.

34      Tožeča stranka je z aktom, ki je bil vložen v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. februarja 2017, predlagala, naj se opravi obravnava v zadevi T‑244/16.

35      Z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. marca 2017, je tožeča stranka na podlagi člena 85(3) Poslovnika v spis v zadevi T‑244/16 predložila nove dokaze. Svet je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. aprila 2017, predložil stališča v zvezi z novimi dokazi.

36      Tožeča stranka je 12. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča zoper akta iz marca 2017 vložila ničnostno tožbo, ki je bila vpisana pod številko T‑285/17.

37      Sodišče je s sodbo z dne 19. oktobra 2017, Yanukovych/Svet (C‑598/16 P, neobjavljena, EU:C:2017:786), zavrnilo pritožbo tožeče stranke za delno razveljavitev sodbe z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet (T‑346/14, EU:T:2016:497).

38      Splošno sodišče je 27. oktobra 2017 stranke pozvalo, naj zavzamejo stališče, prvič, glede učinka, ki bi ga lahko imela sodba z dne 19. oktobra 2017, Yanukovych/Svet (C‑598/16 P, neobjavljena, EU:C:2017:786), glede zadeve T‑244/16 in glede zadeve T‑285/17 ter, drugič, glede morebitne združitve teh zadev za ustni del postopka in izdajo sodbe.

39      Na te ukrepe procesnega vodstva je tožeča stranka odgovorila 9. novembra 2017, Svet pa 10. novembra 2017. Tožeča stranka meni, da je morebitna združitev zadev T‑244/16 in T‑285/17 utemeljena, če je to potrebno, le za ustni del postopka. Svet to odločitev prepušča Splošnemu sodišču.

40      Svet je 9. novembra 2017 vložil odgovor na tožbo v zadevi T‑285/17.

41      Svet je v okviru te zadeve 20. novembra 2017 vložil podoben predlog, kot je naveden v točki 29 zgoraj, naj se vsebina nekaterih dokumentov, priloženih k vlogi, in nekatere točke odgovora na tožbo ne navedejo v dokumentih v zvezi s to zadevo, do katerih ima javnost dostop.

42      Splošno sodišče je 24. novembra 2017 odločilo, da druga izmenjava vlog v zadevi T‑285/17 ni bila potrebna. Tožeča stranka je z dopisom z dne 6. decembra 2017 vložila utemeljeno zahtevo na podlagi člena 83(2) Poslovnika, naj Splošno sodišče strankam dovoli, da dopolnijo spis z repliko in z dupliko. Splošno sodišče je s sklepom z dne 19. decembra 2017 odločilo, da temu predlogu ugodi, in je določilo datum za vložitev replike.

43      Replika in duplika v zadevi T‑285/17 sta bili vloženi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 22. januarja 2018 in 8. marca 2018.

44      Pisni del postopka v zadevi T‑285/17 je bil končan 8. marca 2018.

45      Svet je 16. marca 2018 vložil vlogo, ki je podobna tisti iz točke 29 zgoraj, naj se vsebina nekaterih dokumentov, ki so bili priloženi k dupliki v zadevi T‑285/17, ne navede v dokumentih v zvezi s to zadevo, do katerih ima javnost dostop.

46      Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 10. julija 2018 zadevo T‑244/16, Yanukovych/Svet, in zadevo T‑285/17, Yanukovych/Svet, združil za ustni del postopka in za izdajo skupne končne sodbe na podlagi člena 68 Poslovnika, potem ko sta bili stranki v zvezi s tem zaslišani.

47      Tožeča stranka je 28. septembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila stališča glede poročila za obravnavo.

48      Stranki sta podali ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 3. oktobra 2018, ki je bila na predlog Sveta, potem ko je bila tožeča stranka zaslišana, delno zaprta za javnost.

49      Svet je na obravnavi podal stališča do poročila za obravnavo, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.

50      Sodišče je s sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), razveljavilo sodbo z dne 7. julija 2017, Azarov/Svet (T‑215/15, EU:T:2017:479), in za nična razglasilo akta iz marca 2015 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba.

51      Zaradi mogočega učinka rešitve Sodišča iz sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), je Splošno sodišče (šesti senat) v teh zadevah s sklepom z dne 7. januarja 2019 odredilo ponovno odprtje ustnega dela postopka v skladu s členom 113(2)(b) Poslovnika, da se strankam omogoči, da se izjasnijo v zvezi s tem.

52      Splošno sodišče je tako 10. januarja 2019 v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika, stranki pozvalo, naj predložita svoji stališči glede posledic, ki jih ima v teh zadevah sodba z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031). Stranki sta se na ta poziv odzvali v za to določenem roku.

53      Tožeča stranka v zadevah T‑244/16 in T‑285/17 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        akta iz marca 2016 in akta iz marca 2017 (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani akti) razglasi za nične v delu, v katerem se nanašajo nanjo;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

54      Po pojasnilih, navedenih na obravnavi v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča, Svet temu predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Dopustnost sklicevanja na druga pisanja

55      Navesti je treba, da tožeča stranka v vlogah, ki se nanašajo na predlog za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2016, v vlogah, ki so bile pri Splošnem sodišču vložene v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet (T‑346/14, EU:T:2016:497), in v vlogah, ki se nanašajo na predlog za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2017, napotuje na navedene vloge in na vloge, ki jih je vložila v okviru predloga za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2016, ki jih prilaga v prilogi.

56      Kot je Svet pravilno poudaril, je treba spomniti, da je zaradi zagotavljanja pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti za dopustnost tožbe pred Splošnim sodiščem potrebno, da bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih tožba temelji, izhajajo iz besedila tožbe. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj mogoče utemeljiti in dopolniti s sklicevanjem na odlomke iz priloženih dokumentov, pa splošno sklicevanje na druga pisanja ne more nadomestiti bistvenih elementov, ki morajo biti na podlagi člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 76(1)(d) Poslovnika navedeni v tožbi (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2017, Al-Faqih in drugi/Komisija, C‑19/16 P, EU:C:2017:466, točka 54 in navedena sodna praksa, in z dne 18. januarja 2012, Djebel – SGPS/Komisija, T‑422/07, neobjavljena, EU:T:2012:11, točka 42 in navedena sodna praksa).

57      Zato je treba splošno sklicevanje tožeče stranke na pisanja v okviru prejšnjih zadev ali na zadevo T‑244/16 glede zadeve T‑285/17 šteti za nedopustno.

 Vsebinska presoja

58      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov navaja sedem tožbenih razlogov, ki se nanašajo na, prvič, neobstoj pravne podlage, drugič, zlorabo pooblastil, tretjič, neobstoj obrazložitve, četrtič, neupoštevanje meril za vpis na seznam, petič, očitno napako pri presoji, šestič, kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter, sedmič, kršitev lastninske pravice.

59      Najprej je treba preučiti četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje meril za vpis imena tožeče stranke na seznam.

60      V okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu trdi, da razlogi za vpis njenega imena na seznam ne izpolnjujejo meril za uporabo omejevalnih ukrepov, ki jih določajo izpodbijani akti.

61      Natančneje, tožeča stranka trdi, da mnenje o sumu ali začetek predhodne preiskave zoper njo ne zadostujeta, da je opredeljena kot odgovorna za očitano ravnanje. Ker nadzor nad predhodnimi preiskavami glede spoštovanja procesnega prava opravi UDT, ki po mnenju tožeče stranke ne zagotavlja dovolj neodvisnosti in nepristranskosti, bi moral tudi Svet opraviti dodatna preverjanja v zvezi s tem. Poleg tega tožeča stranka poudarja, da pri predhodnih preiskavah, katerih predmet je, od sprejetja zadevnih omejevalnih ukrepov ni nobenega napredka, in zavrača trditev Sveta, da naj bi ta neobstoj napredka izhajal iz njenega ravnanja. Kljub obstoju dovoljenja za začetek preiskave v odsotnosti v zvezi z njo v enem od kazenskih postopkov, ki se nanašajo nanjo, ni bilo nobenega napredka in zoper njo ni bil zbran noben dokaz.

62      Iz dopisov UDT, na katere se sklicuje Svet, naj sicer ne bi izhajalo niti to, da tožeča stranka spada v eno od kategorij oseb, ki so bile opredeljene s sodbo z dne 27. februarja 2014, Ezz in drugi/Svet (T‑256/11, EU:T:2014:93). Celo ob predpostavki, da je v tem primeru sodišče ustrezno ukrepalo, zlasti glede zasega premoženja tožeče stranke in njenega pripora, takega ukrepanja ne bi bilo mogoče šteti za zanesljivo in primerno v smislu te sodne prakse, saj ukrajinski sodni sistem tudi glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ne zagotavlja zadostne mere neodvisnosti in nepristranskosti.

63      Tožeča stranka meni, da okoliščina, da Svet ne bi mogel presojati njene krivde ali utemeljenosti preiskav, ki se nanašajo nanjo, Sveta ne odvezuje obveznosti spoštovanja pravic in načel, ki jih zagotavlja Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, pri opravljanju njegovih pristojnosti in zato preverjanja, ali in v kolikšnem obsegu so se spoštovale oziroma se spoštujejo njene temeljne pravice v Ukrajini.

64      To, ali je Svet spoštoval obveznost, da opravi popoln in strog nadzor ter se prepriča, ali je bila vsaka odločitev, ki nalaga omejevalni ukrep, sprejeta na dovolj trdni dejanski podlagi, naj bi bilo toliko bolj pomembno v tem primeru, glede na dejstvo, da Ukrajina ni država članica Evropske unije, glede na politično motiviranost obtožb zoper tožečo stranko, glede na neobstoj občutnega napredka v kazenskih postopkih, na katerih temelji vpis njenega imena na seznam, glede na neobstoj uravnoteženega ali poštenega postopka odločanja pred formulacijo obtožb v Ukrajini in glede na rok, ki ga je imel Svet za preverjanje dokazov in informacij, na podlagi katerih je bilo ime tožeče stranke ponovno vpisano na seznam.

65      Tožeča stranka v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča (glej točko 52 zgoraj) pojasnjuje, da sta razlogovanje in rešitev Sodišča v sodbi z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), ključnega pomena v tej zadevi, ker so okoliščine, ki so povzročile obveznost preverjanja Sveta v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, v bistvu enake tistim, ki so značilne za sprejetje izpodbijanih aktov. Tako, prvič, tožeča stranka Svetu očita, da ni preveril – misleč, da mu tega ni bilo treba storiti – ali je bila odločba ukrajinskih organov, na podlagi katere je nameraval ohraniti njeno ime na seznamu, sprejeta ob upoštevanju njene pravice do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva. Drugič, Svetu očita, da v obrazložitvi ohranitve njenega imena na seznamu ni navedel razlogov, iz katerih je bil prepričan, da je bila ta odločba ukrajinskih organov sprejeta ob upoštevanju navedenih pravic. Poleg tega naj v dopisih Sveta z dne 7. marca 2016 in 6. marca 2017, s katerima je bila tožeča stranka obveščena o podaljšanju omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, ti razlogi ne bi bili navedeni.

66      Svet meni, da odločba, da se ime tožeče stranke vpiše in nato ohrani na sezamu na podlagi informacij iz dopisov UDT, izpolnjuje merila za vpis in temelji na dovolj trdni dejanski podlagi, da se lahko utemelji, da je tožeča stranka predmet kazenskih postopkov zaradi odtujitve sredstev.

67      Glede trditve, da naj UDT ne bi izkazal pravnih značilnosti, ki se zahtevajo za neodvisnost in nepristranskost, Svet odgovarja, da je predhodna preiskava, ki jo je vodil UDT pod nadzorom sodišča, del kazenskega postopka. Poleg tega naj namen omejevalnih ukrepov ne bi bil dosežen, če jih ne bi bilo mogoče sprejeti zoper osebe, ki so predmet predhodne preiskave zaradi udeležbe pri kaznivih dejanjih, kakršna je preiskava, ki poteka zoper tožečo stranko.

68      V odgovor na trditev, da se ni mogoče veljavno sklicevati na kazenski postopek brez preverjanja, v kolikšni meri so bile spoštovane temeljne pravice tožeče stranke v Ukrajini, Svet najprej navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile njene pravice dejansko kršene. Drugič, iz sodne prakse naj ne bi izhajalo, da bi moral Svet preveriti, ali je tretja država, iz katere je sodni organ, ki je izdal potrdila, na podlagi katerih je Svet sprejel omejevalne ukrepe, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, spoštovala pravico do učinkovitega sodnega varstva. Tretjič, tožeča stranka naj bi imela še vedno pravico do obrambe v kazenskih postopkih, ki se nanašajo nanjo, in postopku pred ESČP, kar naj Svetu ne bi preprečevalo, da do konca teh postopkov svoje odločitve utemelji z obstojem tekočih postopkov, dokler ne sprejme sklepa o naložitvi omejevalnih ukrepov.

69      Nazadnje, glede trditve tožeče stranke glede neobstoja občutnega napredka kazenskih postopkov, ki se nanašajo nanjo, Svet trdi, da je pomembno, da postopki tečejo v času sprejetja izpodbijanih aktov in da se ta neobstoj napredka pripiše tožeči stranki, ki naj bi se izognila sodnemu postopku.

70      Na splošno Svet opozarja, da mu v skladu s sodno prakso ni treba sistematično izvajati preiskav ali preverjanj, da bi dobil dodatne informacije, kadar svojo odločitev utemelji z elementi, ki so jih predložili organi tretje države za sprejetje omejevalnih ukrepov zoper osebe iz teh držav, zoper katere potekajo kazenski postopki. Takšna preverjanja naj bi bila nujna le, če se izkaže, da so prejete informacije nezadostne in neskladne. Svet meni, da je v obravnavanem primeru učinkovito preveril utemeljenost sklepa o zamrznitvi sredstev tožeče stranke glede na ukrajinske kazenske postopke zaradi odtujitve javnih sredstev.

71      Svet v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča (glej točko 52 zgoraj) navaja, da je, čeprav tega ni pojasnil v obrazložitvi, vedel, da je bil v Ukrajini med kazenskimi postopki, ki se nanašajo na tožečo stranko, opravljen sodni nadzor. Iz dopisov UDT, navedenih v točkah 17, 18 in 24 zgoraj, naj bi izhajalo, da je bilo v Ukrajini izdano več sodnih odločb zoper tožečo stranko, kakor na primer zaplemba premoženja, ki jo je odredilo sodišče okrožja Petschersk (Kijev), in odredba pritožbenega sodišča v Kijevu, da je tožeča stranka preventivno pridržana. Dejstvo, da sta bili pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva spoštovani ter da ju je tožeča stranka dejansko uresničevala, naj bi izhajalo iz odločbe tega sodišča v Petschersku z dne 27. julija 2015, v skladu s katero naj bi preiskovalni sodnik odločil v okviru enega od kazenskih postopkov, ki se nanašajo na tožečo stranko, na javni obravnavi in ob sodelovanju njenih odvetnikov, da ugodi zahtevi tožilstva, da se tožilcu dovoli, da vodi posebno predhodno preiskavo v odsotnosti. To naj bi izhajalo tudi iz odločbe istega sodišča z dne 22. aprila 2016, da se delno ugodi ugovoru, ki ga je vložila obramba tožeče stranke glede domnevne opustitve s strani UDT, da upošteva predlog, da se v okviru navedenega postopka sprejme procesni ukrep.

72      Svet meni, da ti primeri kažejo na to, da če je svoje odločitve oprl na odločitve ukrajinskih organov, navedene v dopisih UDT, je lahko preveril, da so bile te sprejete ob upoštevanju pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva.

73      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morata sodišči Unije pri nadzoru omejevalnih ukrepov zagotoviti načeloma celovit nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije glede na temeljne pravice, ki so del pravnega reda Unije in med katere spadata med drugim pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva (glej sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točki 20 in 21 ter navedena sodna praksa).

74      Zaradi učinkovitosti sodnega nadzora, zagotovljenega s členom 47 Listine o temeljnih pravicah, se zahteva, da se pri nadzoru zakonitosti razlogov, na katerih temelji odločba o vpisu in ohranitvi imena osebe na seznamu oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, sodišče Unije prepriča, da ta odločba, ki je za zadevno osebo posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvi in na katerih temelji navedeni akt, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih – za katere se šteje, da so sami po sebi dovolj za utemeljitev tega akta, utemeljeni (glej sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točka 22 in navedena sodna praksa).

75      Sprejetje in ohranitev omejevalnih ukrepov, kakršni so ti iz Sklepa 2014/119 in Uredbe 208/2014, kakor sta bila spremenjena, zoper osebo, za katero je bilo ugotovljeno, da je odgovorna za odtujitev javnih sredstev, ki pripadajo tretji državi, v bistvu temeljita na odločbi organa te države, ki je v zvezi s tem pristojen za začetek in vodenje postopka kazenske preiskave o kaznivem dejanju odtujitve javnih sredstev (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točka 25).

76      Tudi če na podlagi merila za vpis, kot je tisto, ki je bilo navedeno v točki 12 zgoraj, Svet lahko omejevalne ukrepe utemelji z odločbo tretje države, obveznost te institucije, da spoštuje pravico do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega varstva, pomeni, da se mora prepričati, da organi tretje države, ki so sprejeli to odločbo, spoštujejo navedene pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točke 26, 27 in 35).

77      V zvezi s tem Sodišče navaja, da je namen zahteve po tem, da Svet preverja dejstvo, da so bile odločbe tretjih držav, s katerimi bo utemeljil svojo odločitev, sprejete ob upoštevanju teh pravic, zagotoviti, da sta bila sprejetje ali ohranitev ukrepov zamrznitve sredstev utemeljena z dovolj trdnimi dejstvi, in tako zaščititi zadevne osebe ali subjekte. Svet namreč lahko šteje, da odločitev za sprejetje ali ohranitev teh ukrepov temelji na dovolj trdni dejanski podlagi šele po tem, ko je sam preveril, da sta bili pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva pri sprejetju odločbe zadevne tretje države, s katero namerava utemeljiti sprejetje omejevalnih ukrepov, upoštevani (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točki 28 in 34 ter navedena sodna praksa).

78      Poleg tega, čeprav je res, da okoliščina, da je tretja država ena od držav, ki so pristopile h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), zahteva, da ESČP opravi nadzor nad temeljnimi pravicami, ki jih zagotavlja EKČP in ki so v skladu s členom 6(3) PEU del prava Unije kot splošna načela, pa ta okoliščina ne odpravi zahteve po preverjanju, navedene v točki 77 zgoraj (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točka 36).

79      Sodišče meni tudi, da mora Svet v obrazložitvi glede sprejetja ali ohranitve omejevalnih ukrepov glede osebe ali subjekta izkazati, čeprav na kratko, razloge, iz katerih meni, da je bila odločba tretje države, s katero bo utemeljil svojo odločitev, sprejeta ob upoštevanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Zato mora Svet, da izpolni svojo obveznost obrazložitve, v odločbi o naložitvi omejevalnih ukrepov izkazati, da je preveril, da je bila odločba tretje države, s katero je utemeljil te ukrepe, sprejeta ob upoštevanju teh pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točki 29 in 30 ter navedena sodna praksa).

80      Nazadnje, če Svet sprejetje ali ohranitev omejevalnih ukrepov, kakršni so ti v obravnavanem primeru, utemelji z odločitvijo tretje države, da začne in vodi kazenski postopek za odtujitev javnih sredstev ali premoženja s strani zadevne osebe, se mora Svet, prvič, prepričati, da so v času sprejetja te odločbe organi te tretje države spoštovali pravico do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega varstva osebe, ki je predmet zadevnega kazenskega postopka, in drugič, v odločbi o naložitvi omejevalnih ukrepov navesti razloge, iz katerih meni, da je bila navedena odločba tretje države sprejeta ob upoštevanju teh pravic.

81      Glede na ta pravna načela je treba preučiti, ali je Svet spoštoval ti obveznosti.

82      Uvodoma je treba spomniti, da se na tožečo stranko nanašajo novi omejevalni ukrepi, ki so bili sprejeti z izpodbijanimi akti na podlagi merila za vpis, navedenega v členu 1(1) Sklepa 2014/119, kakor je bil pojasnjen v Sklepu 2015/143, in v členu 3 Uredbe št. 208/2014, kakor je bil pojasnjen v Uredbi 2015/138 (glej točki 12 in 13 zgoraj). To merilo določa zamrznitev sredstev oseb, ki so bile opredeljene kot odgovorne za odtujitev javnih sredstev, vključno z osebami, proti katerim ukrajinske oblasti vodijo preiskavo.

83      Ni sporno, da je Svet svojo odločitev o ohranitvi imena tožeče stranke na seznamu utemeljil z okoliščino, da je bila ta predmet „kazenskega postopka s strani ukrajinskih organov zaradi odtujitve javnih sredstev ali javnega premoženja“, ki je bila izkazana z dopisoma UDT z dne 3. septembra in 30. novembra 2015 glede aktov iz marca 2016 in z dopisoma z dne 10. avgusta in 16. novembra 2016 glede aktov iz marca 2017.

84      Ohranitev omejevalnih ukrepov, sprejetih zoper tožečo stranko, torej temelji, tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), na odločitvi UDT, da začne in vodi postopke kazenskih preiskav, ki se nanašajo na kaznivo dejanje odtujitve javnih sredstev, ki pripadajo Ukrajinski državi.

85      Na prvem mestu je treba ugotoviti, da obrazložitev izpodbijanih aktov glede tožeče stranke (glej točke 15, 20 in 26 zgoraj) sploh ne napotuje na dejstvo, da naj bi Svet preveril, ali so ukrajinski pravosodni organi preverili, ali sta bili pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva upoštevani, in da je ta neobstoj obrazložitve prvi indic, da Svet tega ni preveril.

86      Na drugem mestu je treba navesti, da nobena informacija, ki jo vsebujeta dopisa, ki sta skoraj enaka, z dne 7. marca 2016 (glej točko 21 zgoraj) glede zadeve T‑244/16 in z dne 6. marca 2017 (glej točko 27 zgoraj) glede zadeve T‑285/17, ne dopušča mnenja, da je imel Svet na voljo dokaze glede tega, ali so ukrajinski organi spoštovali zadevni pravici glede kazenskih postopkov, ki se nanašajo na tožečo stranko, in še manj, da je Svet te dokaze presojal, da bi preveril, ali so ukrajinski sodni organi ti pravici dovolj upoštevali pri sprejetju odločitve o začetku in vodenju postopka kazenske preiskave, ki se nanaša na kaznivo dejanje odtujitve javnih sredstev ali javnega premoženja, ki naj bi ga storila tožeča stranka. V teh dopisih je namreč Svet, kakor v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točka 24), le navedel, da dopisi UDT, ki so bili predhodno posredovani tožeči stranki (glej točki 18 in 24 zgoraj), dokazujejo, da so se nanjo še vedno nanašali kazenski postopki za odtujitev javnih sredstev ali javnega premoženja. Poleg tega okoliščina, da je Ukrajina med državami, ki so pristopile k EKČP, kar je Svet izrecno navedel v dopisih in pisnih vlogah, ne odpravi zahteve po preverjanju spoštovanja pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva (glej točko 78 zgoraj).

87      Na tretjem mestu je treba navesti, da je v nasprotju s tem, kar trdi Svet, ta to preverjanje moral opraviti ne glede na vse dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, da bi dokazala, da so v tej zadevi na njen osebni položaj vplivali problemi, ki jih je navedla glede delovanja sodnega sistema v Ukrajini. Čeprav je tožeča stranka večkrat navedla in pri tem predložila posebne dokaze, da ukrajinski pravosodni organi niso spoštovali njene pravice do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva ter da stanje v Ukrajini na splošno ni bilo združljivo z obstojem zadostnih garancij v zvezi s tem, Svet nikakor ni dokazal, da je preveril, ali so bile te pravice spoštovane. Nasprotno, v svojih vlogah je večkrat potrdil, da v tem smislu ni imel nobene obveznosti in da ta obveznost niti ni izhajala iz načel sodne prakse, ki so bila določena v sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE (C‑599/14 P, EU:C:2017:583), in ki jih je navedla tožeča stranka.

88      Na četrtem mestu je Svet v odgovoru na vprašanje glede učinka sodbe z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), na ti zadevi navedel le trditve, navedene v točki 71 zgoraj.

89      V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da Svet priznava, da v obrazložitvi izpodbijanih aktov ni obravnavano vprašanje upoštevanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva glede odločbe, da se začnejo in vodijo kazenski postopki, ki so upravičili vpis in ohranitev imena tožeče stranke na seznamu.

90      Drugič, ugotoviti je treba, da Svet trdi, da iz spisov iz teh zadev jasno izhaja, da je bil v Ukrajini medtem, ko so potekale kazenske preiskave, opravljen sodni nadzor. Natančneje, Svet meni, da obstoj več sodnih odločb, ki so bile sprejete v okviru kazenskih postopkov, ki se nanašajo na tožečo stranko, dokazuje, da ker je svojo odločbo utemeljil z odločitvijo ukrajinskih organov, ki je navedena v dopisih UDT, je na eni strani lahko preveril, da je bila ta sprejeta ob upoštevanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, in se je na drugi strani prepričal, da so bile nekatere sodne odločbe, ki so bile sprejete v okviru teh kazenskih postopkov, sprejete ob upoštevanju teh pravic.

91      Vse sodne odločbe, ki jih je navedel Svet, torej spadajo v okvir kazenskih postopkov, ki so upravičili vpis in ohranitev imena tožeče stranke na seznamu, ter so glede njih zgolj stranske, ker so previdnostne ali pa procesne. S temi odločbami je gotovo mogoče podpreti trditev Sveta, da obstaja dovolj trdna dejanska podlaga, in sicer dejstvo, da je bila v skladu z merilom za vpis tožeča stranka predmet kazenskih postopkov, ki so se med drugim nanašali na kaznivo dejanje odtujitve javnih sredstev ali premoženja, ki je last Ukrajinske države. Vendar pa te odločbe ontološko same po sebi ne morejo biti dokaz, kot to trdi Svet, da je bila odločitev ukrajinskih pravosodnih organov, da začnejo in vodijo te kazenske postopke, na katerih v bistvu temelji ohranitev omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko, sprejeta ob upoštevanju pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva.

92      Svet nikakor ne more navesti nobenega elementa iz spisa postopka, ki se je končal s sprejetjem izpodbijanih aktov, iz katerega bi izhajalo, da je preučil odločbe ukrajinskih sodišč, ki jih zdaj navaja in iz katerih je lahko sklepal, da sta bili pravica tožeče stranke do obrambe in njena pravica do učinkovitega sodnega varstva v glavnem upoštevani.

93      Torej ni mogoče sklepati, da je Svet na podlagi elementov, ki jih je imel na voljo ob sprejetju izpodbijanih aktov, lahko preveril, ali je bila odločba ukrajinskih pravosodnih organov sprejeta ob upoštevanju navedenih pravic tožeče stranke.

94      Poleg tega je v zvezi s tem treba tudi ugotoviti, kot je bilo pojasnjeno v sodbi z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet (C‑530/17 P, EU:C:2018:1031), da sodne prakse Sodišča, v skladu s katero Svetu ali Splošnemu sodišču med drugim zlasti v primeru sprejetja odločbe o zamrznitvi sredstev, kakršna je ta, ki se nanaša na tožečo stranko, ni treba preveriti utemeljenosti preiskav, katerih predmet je bila oseba, na katero se ti ukrepi nanašajo, ampak le utemeljenost odločbe o zamrznitvi sredstev glede na dokument ali dokumente, na podlagi katerih je bila ta odločba sprejeta (glej v tem smislu sodbe z dne 5. marca 2015, Ezz in drugi/Svet, C‑220/14 P, EU:C:2015:147, točka 77; z dne 19. oktobra 2017, Yanukovych/Svet, C‑599/16 P, neobjavljena, EU:C:2017:785, točka 69, in z dne 19. oktobra 2017, Yanukovych/Svet, C‑598/16 P, neobjavljena, EU:C:2017:786, točka 72), ni mogoče razlagati tako, da Svetu ni treba preveriti, ali je bila odločba tretje države, s katero namerava utemeljiti sprejetje omejevalnih ukrepov, sprejeta ob upoštevanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2018, Azarov/Svet, C‑530/17 P, EU:C:2018:1031, točka 40 in navedena sodna praksa).

95      Glede na zgornje ugotovitve ni dokazano, da je Svet pred sprejetjem izpodbijanih aktov preveril, ali so ukrajinski pravosodni organi upoštevali pravico tožeče stranke do obrambe in njeno pravico so učinkovitega sodnega varstva.

96      V teh okoliščinah je treba izpodbijane akte razglasiti za nične v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge in trditve, ki jih navaja tožeča stranka, ter predloge za zaupno obravnavanje, ki jih je vložil Svet.

 Stroški

97      V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Svet ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo:

1.      Sklep Sveta (SZVP) 2016/318 z dne 4. marca 2016 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini, Izvedbena uredba Sveta (EU) 2016/311 z dne 4. marca 2016 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini, Sklep Sveta (SZVP) 2017/381 z dne 3. marca 2017 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini in Izvedbena uredba Sveta (EU) 2017/374 z dne 3. marca 2017 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini se razglasijo za nične v delu, v katerem je bilo ime Viktorja Fedorovycha Yanukovycha ohranjeno na seznamu oseb, subjektov in organov, za katere se uporabljajo ti omejevalni ukrepi.

2.      Svet Evropske unije poleg svojih stroškov nosi tudi stroške V. F. Yanukovycha.

Berardis

Spielmann

Csehi

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. julija 2019.

Podpisi


*      Jezik postopka: angleščina.