Zadeva C‑606/21
Doctipharma SAS
proti
Union des Groupements de pharmaciens d’officine (UDGPO)
in
Pictime Coreyre
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija))
Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. februarja 2024
„Predhodno odločanje – Zdravila za uporabo v humani medicini – Direktiva 2001/83/ES – Člen 85c – Področje uporabe – Prodaja zdravil javnosti na daljavo – Zdravila za uporabo v humani medicini, za katera ni potreben zdravniški recept – Osebe, ki imajo dovoljenje ali pravico prodajati zdravila javnosti na daljavo – Možnost držav članic, da postavijo pogoje, utemeljene iz razlogov varovanja javnega zdravja, za prodajo na drobno zdravil, ki se prodajajo na spletu, na svojem ozemlju – Storitve informacijske družbe – Direktiva 98/34/ES – Direktiva (EU) 2015/1535 – Storitev povezovanja farmacevtov in strank za spletno prodajo zdravil“
1. Približevanje zakonodaj – Postopek za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe – Direktivi 98/34 in 2015/1535 – Storitev informacijske družbe – Pojem – Storitev povezovanja farmacevtov in strank za spletno prodajo zdravil za uporabo v humani medicini, za katera ni potreben zdravniški recept – Vključitev
(Direktive Evropskega parlamenta in Sveta št. 98/34, kakor je bila spremenjena z Direktivo št. 98/48, člen 1, točka 2, št. 2000/31, člen 2(a), in št. 2015/1535, člen 1(1)(b))
(Glej točke 27, od 29 do 33, 35 in 38 ter točko 1 izreka.)
2. Približevanje zakonodaj – Zdravila za uporabo v humani medicini – Direktiva 2001/83 – Zdravila za uporabo v humani medicini, za katera ni potreben zdravniški recept – Osebe, ki imajo dovoljenje ali pravico prodajati zdravila javnosti na daljavo – Možnost držav članic, da prepovejo opravljanje storitve povezovanja farmacevtov in strank na spletnem mestu za prodajo zdravil, za katera ni potreben zdravniški recept – Dopustnost – Zahteva
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/83, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/62, člen 85c)
(Glej točke 45, od 48 do 55 in 57 ter točko 2 izreka.)
Povzetek
Sodišče, ki mu je cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija) predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, je pojasnilo obseg pojma „storitev informacijske družbe“ in podalo elemente razlage, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je prepoved države članice glede storitve, ki se opravlja prek spletnega mesta in zajema povezovanje farmacevtov in strank za spletno prodajo zdravil, za katera ni potreben zdravniški recept (v nadaljevanju: opravljena storitev), v skladu s pravom Unije.
Družba Doctipharma je vzpostavila spletno stran www.doctipharma.fr, na kateri so lahko internetni uporabniki prek spletnih mest lekarn kupovali farmacevtske izdelke in zdravila brez recepta.
Na tem spletnem mestu so se farmacevti naročili na spletno prodajno platformo z mesečno naročnino, ki so jo plačevali družbi Doctipharma, stranke pa so morale ustvariti uporabniški račun, da so lahko dostopale do spletnih mest izbranih farmacevtov.
Union des Groupements de pharmaciens d’officine (združenje skupin lekarniških farmacevtov, UDGPO) je menilo, da ta praksa pomeni sodelovanje družbe Doctipharma pri elektronskem poslovanju z zdravili, zato je proti njej vložila tožbo pri tribunal de commerce de Nanterre (sodišče za gospodarske spore v Nanterru, Francija), ki je ugotovilo, da je to spletno mesto nezakonito, in družbi Doctipharma naložilo, naj preneha opravljati svojo dejavnost. Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) je razveljavilo sodbo cour d’appel de Versailles (višje sodišče v Versaillesu, Francija), s katero je bila razveljavljena prvostopenjska sodba. Menilo je, da je imela družba Doctipharma s tem, da je lekarniške farmacevte povezovala s potencialnimi pacienti, vlogo posrednika pri prodaji zdravil brez recepta in je sodelovala pri elektronskem poslovanju z zdravili, ne da bi imela status farmacevta, ki se zahteva z nacionalno zakonodajo. Zadevo je vrnilo cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija), ki je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi.
Glede na različne pristope francoskih sodišč se je predložitveno sodišče odločilo, da Sodišču predloži več vprašanj za predhodno odločanje. Sodišču je postavilo vprašanja o razlagi Direktive 98/34,(1) da bi ugotovilo, ali opravljena storitev spada pod pojem „storitev informacijske družbe“, in razlagi člena 85c Direktive 2001/83,(2) da bi ugotovilo, ali lahko države članice na podlagi te določbe prepovejo opravljanje zadevne storitve.
Presoja Sodišča
Na prvem mestu, v zvezi s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za opredelitev storitve kot storitve, ki spada pod pojem „storitev informacijske družbe“ v smislu direktiv 98/34 in 2015/1535,(3) je Sodišče najprej presodilo, da na eni strani ni pomembno, da so farmacevti, ki so naročeni na njeno platformo, na podlagi pavšala plačevali družbi Doctipharma, in da je bila na drugi strani storitev, ki jo opravlja družba Doctipharma, pogojena z mesečno naročnino, ki so ji jo plačevali farmacevti, in povratnim plačilom deleža zneska prodaje, ki se pobere na platformi, saj te okoliščine, če bi bile dokazane, pomenijo, da je treba za zadevno storitev šteti, da izpolnjuje pogoj, da se opravlja za plačilo. Dalje, opredelitev zadevne storitve kot „storitve informacijske družbe“ izhaja tudi iz dejstva, da se ta storitev opravlja prek spletnega mesta, ki ne zahteva hkratne navzočnosti ponudnika storitev in stranke ali farmacevta, ter iz dejstva, da se storitev opravlja na individualno zahtevo farmacevtov in strank.
Sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da storitev, ki se opravlja na spletnem mestu in zajema povezovanje farmacevtov in strank za prodajo zdravil, za katera ni potreben zdravniški recept, prek spletnih mest lekarn, ki so naročene na to storitev, spada pod pojem „storitev informacijske družbe“.
Na drugem mestu, glede možnosti držav članic, da prepovejo tako storitev posredovanja na podlagi člena 85c Direktive 2001/83, je Sodišče opozorilo, da so samo države članice pristojne za določitev fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo dovoljenje in pravico za izdajanje zdravil javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe.
Menilo je, da člen 85c(1)(a) Direktive 2001/83 predložitvenemu sodišču nalaga, naj preveri, ali je treba šteti, da ponudnik zadevne storitve z lastno storitvijo, ločeno od prodaje, zgolj povezuje prodajalce s strankami, ali pa je treba šteti, da ta ponudnik sam opravlja prodajo.
Če bi bilo treba v zvezi s tem v obravnavanem primeru na podlagi te analize šteti, da družba Doctipharma sama opravlja prodajo, potem člen 85c(1)(a) ne nasprotuje temu, da država članica, na katere ozemlju ima ta družba sedež, prepove to storitev. Država članica lahko dejansko omeji prodajo zdravil brez recepta javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe le na osebe, ki imajo status farmacevta.
Nasprotno, če bi se izkazalo, da družba Doctipharma opravlja lastno storitev, ločeno od prodaje, potem opravljene storitve ne bi bilo mogoče prepovedati na podlagi člena 85c(2) Direktive 2001/83 in ne bi spadala pod pojem „pogoji za prodajo na drobno“ zdravil, ki se prodajajo javnosti na daljavo. Opravljeno storitev je namreč treba šteti za „storitev informacijske družbe“. Člen 85c(1) pa izrecno določa, da brez poseganja v nacionalno zakonodajo, ki prepoveduje ponujanje zdravil na recept v prodajo javnosti na daljavo, države članice zagotovijo, da se zdravila ponudijo v prodajo javnosti na daljavo prek storitev informacijske družbe. Zato bi bilo nedosledno šteti, da lahko države članice prepovejo uporabo take storitve.