Zadeva C‑222/22
Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl
proti
JF
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (Avstrija))
Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 29. februarja 2024
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Azilna politika – Direktiva 2011/95/EU – Pogoji za upravičenost do mednarodne zaščite – Vsebina te zaščite – Člen 5 – Potreba po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem – Naknadna prošnja za priznanje statusa begunca – Člen 5(3) – Pojem ,okoliščine, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države‘ – Namen zlorabe in instrumentalizacije postopka, ki se uporablja – Dejavnosti v državi članici gostiteljici, ki ne pomenijo izraza in nadaljevanja prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi – Verska spreobrnitev“
Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Naknadna prošnja – Potreba po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem – Okoliščine, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države – Možnost držav članic, da izključijo priznanje statusa begunca – Zahteva – Okoliščine, ki izhajajo iz namena zlorabe ali instrumentalizacije postopka – Samodejna izključitev iz statusa begunca, razen v okoliščinah, ki izkazujejo izraz in nadaljevanje prepričanj, ki so bila prisotna že v izvorni državi – Nedopustnost
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člena 4(3) in 5(3))
(Glej točke 28, 32, 34, 36, 37, od 40 do 44 in 46 ter izrek.)
Povzetek
Sodišče, ki mu je Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče, Avstrija) predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, je pojasnilo pogoje, pod katerimi lahko države članice na podlagi člena 5(3) Direktive 2011/95(1) omejijo priznanje potrebe po mednarodni zaščiti, ki izhaja iz dejavnosti, ki jih državljan tretje države ali oseba brez državljanstva opravlja po odhodu iz izvorne države.
JF, iranski državljan, je leta 2015 v Avstriji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Njegova prošnja je bila dokončno zavrnjena leta 2018.
JF je leta 2019 vložil naknadno prošnjo v smislu člena 2(q) Direktive 2013/32,(2) pri čemer je trdil, da se je medtem spreobrnil v krščanstvo in se zato boji, da bo v svoji izvorni državi preganjan. Avstrijski pristojni organ mu je z odločbo, sprejeto junija 2020, zavrnil priznanje statusa begunca, ker se je zatrjevana nevarnost preganjanja pojavila na kraju samem in je nastala na podlagi prosilčeve lastne odločitve. Ker pa je menil, da obstaja tveganje, da bo JF v primeru vrnitve v Iran zaradi svoje spreobrnitve izpostavljen individualnemu preganjanju, mu je vseeno priznal status upravičenca do subsidiarne zaščite in pravico do začasnega prebivanja.
Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija) je septembra 2020 ugodilo tožbi, ki jo je JF vložil zoper to odločbo. To sodišče je menilo, da prošnja ne pomeni zlorabe in da neobstoj elementov, ki bi dokazovali, da je bila spreobrnitev JF izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je zagovarjal že v njegovi izvorni državi, ne zadostuje za utemeljitev zavrnitve priznanja statusa begunca. Pristojni avstrijski organ je zoper to sodbo vložil revizijo pri predložitvenem sodišču.
V teh okoliščinah se je to sodišče odločilo, da Sodišču postavi vprašanje, ali člen 5(3) Direktive 2011/95(3) nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za priznanje statusa begunca po naknadni prošnji, ki temelji na tveganju preganjanja, ki izhaja iz okoliščin, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, postavlja dvojni pogoj, da te okoliščine spadajo med dejavnosti, dovoljene v zadevni državi članici, in da pomenijo izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.
Presoja Sodišča
Sodišče je najprej poudarilo, da člen 5(3) Direktive 2011/95 pomeni odstopanje od načela, določenega v odstavkih 1 in 2 tega člena,(4) ker dovoljuje, da tveganje preganjanja, na katero se sklicuje v utemeljitev naknadne prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, „načeloma“ povzroči izključitev priznanja statusa begunca. Zato je treba možnost, ki jo državam članicam daje ta določba, razlagati ozko.
Sodišče je nato menilo, da je namen zavrnitve priznanja statusa begunca po naknadni prošnji na podlagi te določbe sankcionirati namen zlorabe prosilca, ki si je „izmislil“ okoliščine, na katerih temelji tveganje preganjanja, ki bi mu bil izpostavljen v primeru vrnitve v izvorno državo, in je tako instrumentaliziral postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki se uporabi.
Vprašanje, ali navedene okoliščine izhajajo iz namena zlorabe in instrumentalizacije postopka, ki se uporabi, zahteva posamično obravnavanje te prošnje glede na vse zadevne okoliščine, ki ga pristojni organi držav članic opravijo v skladu s členom 4(3) Direktive 2011/95. V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da prenos člena 5(3) te direktive državam članicam ne omogoča, da uvedejo domnevo, v skladu s katero vsaka naknadna prošnja, ki temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, izhaja iz namena zlorabe in instrumentalizacije postopka za priznanje mednarodne zaščite. Nasprotna razlaga bi namreč določbam člena 4 Direktive 2011/95, ki se uporabljajo za vse prošnje za mednarodno zaščito, ne glede na razloge za preganjanje, navedene v utemeljitev teh prošenj, odvzela polni učinek.
Zato, kadar se po posamičnem obravnavanju naknadne prošnje ugotovi, da okoliščine, ki jih navaja prosilec, izhajajo iz namena zlorabe in instrumentalizacije postopka, ki se uporabi, člen 5(3) Direktive 2011/95 zadevni državi članici dovoljuje, da določi, da se temu prosilcu načeloma ne prizna status begunca v smislu člena 2(e) te direktive.(5) Izraz „brez poseganja v Ženevsko konvencijo“(6) iz člena 5(3) iste direktive pa narekuje – če pristojni nacionalni organ ugotovi obstoj verjetnega tveganja preganjanja v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo – da lahko ta prosilec v zadevni državi članici kljub temu uživa pravice, zagotovljene s to konvencijo, ki ne morejo biti predmet nobenih pridržkov. Med temi pravicami je zlasti načelo nevračanja, določeno v členu 33(1) Konvencije.
Nazadnje, Sodišče je menilo, da izraz „brez poseganja v Ženevsko konvencijo“ ne nasprotuje pogoju, določenemu v nacionalnem pravu, v skladu s katerim morajo biti dejavnosti, ki ustvarjajo tveganje preganjanja, na katero se sklicuje prosilec, dovoljene v državi članici gostiteljici. V zvezi s tem je opozorilo, da ima v skladu s členom 2 Ženevske konvencije „vsak begunec […] dolžnosti do države, v kateri se nahaja, še posebej dolžnost, da se ravna po njenih zakonih in predpisih ter ukrepih za vzdrževanje javnega reda in miru“.
Glede na navedeno je Sodišče menilo, da člen 5(3) Direktive 2011/95 nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za priznanje statusa begunca po naknadni prošnji, ki temelji na tveganju preganjanja, ki izhaja iz okoliščin, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države, postavlja pogoj, da te okoliščine pomenijo izraz in nadaljevanje prepričanja, ki ga je prosilec zagovarjal že v tej državi.