SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 15. februarja 2005(*)
„Pritožba – Konkurenca – Uredba (EGS) št. 4064/89 – Sodba, ki razglaša za nezakonito odločbo o razdružitvi podjetij, in sicer zaradi nezakonitosti predhodne odločbe o nezdružljivosti koncentracije s skupnim trgom“
V zadevi C-13/03 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 49 Statuta Sodišča ES, vložene 8. januarja 2003,
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo M. Petite, A. Whelan in P. Hellström, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
druga stranka v postopku je
Tetra Laval BV, s sedežem v Amsterdamu (Nizozemska), ki jo zastopajo A. Vandencasteele, D. Waelbroeck in M. Johnsson, odvetniki, ter A. Weitbrecht in S. Völcker, Rechtsanwälte,
tožeča stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi P. Jann, predsednik prvega senata, v funkciji predsednika, C. W. A. Timmermans in A. Rosas (poročevalec), predsednika senatov, C. Gulmann, J.-P. Puissochet in R. Schintgen, sodniki, N. Colneric, sodnica, ter S. von Bahr in J. N. Cunha Rodrigues, sodnika,
generalni pravobranilec: A. Tizzano,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. januarja 2004,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. maja 2004
izreka naslednjo
Sodbo
1 S svojo pritožbo Komisija Evropskih skupnosti predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 25. oktobra 2002 v zadevi Tetra Laval proti Komisiji (T-80/02, Recueil, str. II-4519, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razglasilo za nično Odločbo Komisije 2004/103/ES z dne 30. januarja 2002 o ukrepih za ponovno vzpostavitev učinkovite konkurence v skladu s členom 8(4) Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 (zadeva COMP/M. 2416 – Tetra Laval proti Sidel) (UL 2004, L 38, str. 1, v nadaljevanju: odločba o razdružitvi).
Uredba (EGS) št. 4064/89
2 Uredba Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 395, str. 1, in popravek UL 1990, L 257, str. 13), ki je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1310/97 z dne 30. junija 1997 (UL L 180, str. 1, v nadaljevanju: Uredba), v členu 8(3) in (4) določa:
„3. Če Komisija ugotovi, da koncentracija izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(3), izda odločbo, s katero razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom.
4. Če je koncentracija že izvedena, lahko Komisija z odločbo v skladu z odstavkom 3 ali s posebno odločbo zahteva, da se združena podjetja ali premoženje razdružijo ali da se konča skupni nadzor, ali zahteva kakršenkoli drug ustrezen ukrep za ponovno vzpostavitev pogojev učinkovite konkurence.“
Odločbi Komisije
3 Komisija je 30. oktobra 2001 sprejela Odločbo 2004/124/ES, s katero je koncentracijo razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom in Sporazumom EGP (zadeva COMP/M. 2416 – Tetra Laval proti Sidel) (UL 2004, L 43, str. 13, v nadaljevanju: odločba o nezdružljivosti).
4 30. januarja 2002 je Komisija sprejela odločbo o razdružitvi, s katero je v skladu s členom 8(4) Uredbe zahtevala ukrepe za ponovno vzpostavitev učinkovite konkurence. V členu 1 izreka te odločbe, ki je bila družbi Tetra Laval BV (v nadaljevanju: Tetra) vročena 4. februarja 2002, Komisija od te družbe zahteva prenos delnic Sidel SA in določa postopek, po katerem mora biti izvedena ta razdružitev.
5 Družba Tetra je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 15. januarja 2002 vložila tožbo za razglasitev ničnosti odločbe o nezdružljivosti; tožba je bila vpisana pod številko T-5/02.
6 Družba Tetra je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 19. marca 2002 vložila drugo tožbo, in sicer za razglasitev ničnosti odločbe o razdružitvi.
7 S sodbo z dne 25. oktobra 2002 v zadevi Tetra Laval proti Komisiji (T-5/02, Recueil, str. II-4381, v nadaljevanju: sodba v zadevi T-5/02) je Sodišče prve stopnje odločbo o nezdružljivosti razglasilo za nično.
8 Z izpodbijano sodbo je Sodišče prve stopnje razglasilo za nično odločbo o razdružitvi.
Izpodbijana sodba
9 V točkah od 36 do 43 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje odločilo:
„36 Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da iz namena Uredbe, in še zlasti iz njegove uvodne izjave 16, izhaja, da je cilj člena 8(4) dovoliti Komisiji, da sprejme vse odločitve, potrebne za ponovno vzpostavitev učinkovite konkurence. V primeru, kakršen je tudi obravnavani, da je do koncentracije prišlo na podlagi člena 7(3) Uredbe, je razdružitev podjetij, vključenih v to koncentracijo, logična posledica odločbe, s katero je bila koncentracija razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom.
37 Vendar pa sprejetje odločbe o razdružitvi, do katerega je prišlo po sprejetju odločbe, s katero je bila koncentracija razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom, predpostavlja veljavnost slednje odločbe. Ker je cilj odločbe o razdružitvi, sprejete na podlagi člena 8(4) Uredbe, ponovna vzpostavitev učinkovite konkurence, ki jo ovira koncentracija, razglašena za nezdružljivo, je očitno, da je veljavnost te odločbe odvisna od veljavnosti odločbe, ki prepoveduje koncentracijo, in zato ob razglasitvi ničnosti slednje izgubi vsakršno zakonsko podlago.
38 Ta sklep dodatno potrjuje dejstvo, da je v skladu s členom 8(4) Uredbe prenos deležev, pridobljenih s koncentracijo, mogoče zahtevati tudi v okviru same odločbe o nezdružljivosti, sprejete na podlagi člena 8(3).
39 Omenjenega sklepa ne omaje niti sklicevanje Komisije na sodbo [Sodišča z dne 26. aprila 1988 v zadevi Asteris in drugi proti Komisiji, 97/86, 193/86, 99/86 in 215/86, Recueil, str. 2181, točki 30 in 32, v nadaljevanju: sodba Asteris]. Prvič, ugotoviti je treba, da je Sodišče v tej sodbi potrdilo ,retroaktivni učinek ničnostnih sodb‘ (točka 30). Drugič, sodba Asteris se je nanašala predvsem na učinke razglasitve ničnosti uredbe, katere uporaba je bila časovno natančno omejena, na vse določbe kasnejših uredb, ki imajo enako vsebino kot tista, ki je bila razglašena za nezakonito. Ta sodba se nanaša torej na obseg obveznosti, ki izhaja iz člena 233 ES in zavezuje institucije, odgovorne za sprejetje zadevnih uredb, da izvršijo zadevno ničnostno sodbo.
40 Vendar pa v obravnavani zadevi v nasprotju s situacijo, ki je privedla do sodbe Asteris, ne gre za uredbe z identičnimi določbami, ampak za predhodno sprejeto odločbo o razdružitvi, ki zgolj izvršuje odločbo o nezdružljivosti. Preprosto dejstvo, da v trenutku sprejetja odločbe o razdružitvi navedena odločba o nezdružljivosti ni bila razglašena za nično, ne more odvzeti retroaktivnega učinka njeni naknadno ugotovljeni ničnosti.
41 Sodišče prve stopnje pa je s sodbo v zadevi T-5/02 odločbo o nezdružljivosti razglasilo za nično […]
42 Ker nezakonitost odločbe o nezdružljivosti povzroči tudi nezakonitost odločbe o razdružitvi, je predlogu za razglasitev ničnosti slednje odločbe treba ugoditi, ne da bi bilo treba obravnavati ostale tožbene razloge, ki jih proti njej navaja tožeča stranka
43 Posledično se odločbo o razdružitvi razglasi za nično.“
Pritožba
10 V sodnem tajništvu Sodišča je 8. januarja 2003 Komisija v skladu s členoma 225 ES in 49(1) Statuta Sodišča ES vložila pritožbo zoper sodbo v zadevi T-5/02.
Navajanja strank
11 V utemeljitev pritožbe v tej zadevi Komisija navaja, da če bi pritožba proti sodbi v zadevi T-5/02 pripeljala do razveljavitve le-te, potem bi izpodbijana sodba temeljila na predpostavki, ki bi bila neveljavna zaradi nepravilne uporabe prava, in sicer razglasitvi ničnosti odločbe o nezdružljivosti. Če je bila namreč razglasitev ničnosti te odločbe s strani Sodišča prve stopnje edini razlog za razglasitev ničnosti odločbe o razdružitvi s strani zadnjega, bi razveljavitev sodbe v navedeni zadevi, ki razglaša za nično prvo odločbo, povzročila neveljavnost izpodbijane sodbe, ki za nično razglaša drugo odločbo.
12 Posledično Komisija meni, da bi bilo v primeru, da bi se glede na pritožbene razloge, ki so podrobno predstavljeni v pritožbi proti sodbi v zadevi T-5/02, tej pritožbi ugodilo, treba izpodbijano sodbo razveljaviti.
13 Družba Tetra zatrjuje, da je pritožba nedopustna. V nasprotju z zahtevami člena 112(1)(c) Poslovnika naj namreč pritožba ne bi navajala pritožbenih razlogov in trditev proti izpodbijani sodbi.
14 S tem v zvezi družba Tetra navaja, da Komisija ne zatrjuje, da naj bi izpodbijana sodba kršila pravo Skupnosti niti da bi bilo pri sklepanju Sodišča prve stopnje ali v izreku te sodbe pravo nepravilno uporabljeno. Nasprotno, po mnenju Komisije naj pravo ne bi bilo nepravilno uporabljeno v izpodbijani sodbi, ampak v sodbi v zadevi T-5/02.
15 Podredno družba Tetra zatrjuje, da pritožba ni utemeljena in da tudi v primeru, če bi bilo ugodeno pritožbi zoper sodbo v zadevi T-5/02, to ne bi smelo povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe.
16 Prvič, družba Tetra navaja, da Komisija nima interesa za razveljavitev izpodbijane sodbe. Táko pomanjkanje interesa naj bi izhajalo po eni strani iz dejstva, da je odločba o razdružitvi sporna sama po sebi, saj so izvedbeni ukrepi, ki jih zahteva, skupaj s predpisanimi roki, zaradi poznejših dogodkov postali obsoletni. Po drugi strani bi Komisija morala, če bi se to izkazalo za potrebno, sprejeti novo odločbo na podlagi člena 8(4) Uredbe, odločbo, ki bi torej ustrezala obstoječi situaciji.
17 Drugič, ta pritožba naj bi temeljila na predpostavki, da naj bi Sodišče razveljavilo tudi sodbo, izpodbijano s to pritožbo, če bi bila pritožba zoper sodbo v zadevi C‑12/03 P sprejeta kot utemeljena. Vendar pa v tem primeru:
– bodisi Sodišče zadevo vrne Sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in v tem primeru bi bila končna odločitev v obravnavani pritožbi odvisna od odločitve Sodišča prve stopnje v zadevi T-5/02, pri čemer Sodišče ne bi moglo razsoditi, ne da bi poznalo končne odločitve v prvi zadevi; Sodišče bi moralo torej tudi obravnavano zadevo predati v odločanje Sodišču prve stopnje;
– bodisi Sodišče odloči, da bo v zadevi T-5/02 odločalo po temelju; vendar družba Tetra meni, da bi morala biti v tem primeru obravnavana zadeva vrnjena v odločanje Sodišču prve stopnje. Družba Tetra je namreč pred Sodiščem prve stopnje navedla vrsto tožbenih razlogov v prid razglasitvi ničnosti odločbe o razdružitvi, Sodišče prve stopnje pa naj bi se opredelilo le o enem izmed njih.
18 V repliki Komisija zatrjuje, da se pri predlogu za razveljavitev izpodbijane sodbe ne opira na trditve iz pritožbe zoper sodbo v zadevi T-5/02, ampak na dejstvo, da bi razveljavitev te sodbe razveljavila pravni temelj izpodbijane sodbe. Pri tej bi bilo namreč, kolikor temelji na očitno ničnem aktu, pravo nepravilno uporabljeno glede veljavnosti in uporabnosti tega akta, neodvisno od razlogov te neveljavnosti, ki bi bili ugotovljeni v posebnem postopku. Ker je bil tak pritožbeni razlog jasno podan v tej pritožbi, bi morala biti ta dopustna.
19 Komisija v odgovor na trditev, da naj odločba o razdružitvi ne bi bila več uporabna, navaja, da morebitna potreba po spremembi akta, ki nalaga med drugim določene roke in katerega uporaba je bila zadržana s sodnim postopkom, ne bi smela biti razlog niti za odstop pristojnosti niti za zavrnitev utemeljenih trditev, ki bi lahko v okviru pritožbe privedle do razveljavitve sodbe, ki razglaša za ničen tak akt. Veljavnost navedene odločbe je treba presojati glede na pogoje, ki so veljali v času njenega sprejetja s strani Komisije, in ta bi v primeru, če bi omenjena sodišča nazadnje presodila, da je bila odločba veljavno sprejeta, sprejela vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njene zakonite uporabe.
20 Glede zveze med obravnavano pritožbo in pritožbo zoper sodbo v zadevi T-5/02 Komisija izpostavlja, da bi razveljavitev te sodbe zadostovala za razveljavitev izpodbijane sodbe. Razveljavitev bi imela tak učinek, tudi če bi bila obravnavana zadeva vrnjena v nadaljnje odločanje Sodišču prve stopnje.
Presoja Sodišča
21 Iz navedb Komisije, podanih v njeni vlogi, izhaja, da je ta pritožba predmetna le v primeru, da bi bila razveljavljena sodba v zadevi T-5/02, ki jo Komisija spodbija s pritožbo, ki je pripeljala do sodbe z današnjega dne v zadevi Komisija proti Tetra Laval (C-12/03 P, še neobjavljena v ZOdl.).
22 S to zadnjo sodbo pa je Sodišče zavrnilo pritožbo Komisije zoper sodbo Sodišča prve stopnje, s katero je bila za nično razglašena odločba o nezdružljivosti.
23 Iz navedenega izhaja, da je treba to pritožbo razglasiti za brezpredmetno, ne da bi bilo treba preučiti trditve družbe Tetra Laval glede nedopustnosti te pritožbe.
Stroški
24 V skladu s členom 69(6) Poslovnika, ki se v postopku pritožbe uporablja v skladu z njegovim členom 118, Sodišče v primeru, da se postopek ustavi pred izdajo sodbe, o stroških odloči po lastni presoji. Ker je zaradi zavrnitve pritožbe Komisije v zadevi C-12/03 P s sodbo z današnjega dne, s katero je bilo Komisiji naloženo plačilo stroškov, obravnavana pritožba brezpredmetna, je treba Komisiji naložiti tudi stroške te pritožbe.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1) Postopek s pritožbo se ustavi.
2) Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo stroškov.
Podpisi