SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)
z dne 20. marca 2002(*)
„Konkurenca – Sporazumi, sklepi in usklajena ravnanja – Cevi za mestno toplovodno ogrevanje – Člen 85 Pogodbe ES (postal člen 81 ES) – Trajna kršitev – Bojkot – Vpogled v spis – Globa – Smernice o načinu določanja glob – Prepoved retroaktivnosti – Upravičena pričakovanja“
V zadevi T-23/99,
LR AF 1998 A/S, prej Løgstør Rør A/S, s sedežem v Løgstørju (Danska), ki jo zastopata D. Waelbroeck in H. Peytz, odvetnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata P. Oliver in É. Gippini Fournier, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
primarno zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 1999/60/ES z dne 21. oktobra 1998 v postopku na podlagi člena 85 Pogodbe ES (IV/35.691/E-4 – Predizolirane cevi) (UL 1999, L 24, str. 1) ali, podredno, zaradi predloga za znižanje globe, naložene tožeči stranki s to odločbo,
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti senat),
v sestavi P. Mengozzi, predsednik, V. Tiili, sodnica, in R. M. Moura Ramos, sodnik,
sodni tajnik: G. Herzig, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. oktobra 2000
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba LR AF 1998 A/S, prej Løgstør Rør A/S, je danska družba, ki je v upoštevnem obdobju proizvajala in prodajala predizolirane cevi za uporabo predvsem za mestno toplovodno ogrevanje.
2 V sistemih mestnega toplovodnega ogrevanja se voda, ogreta na osrednji postaji, prenaša po podzemnih ceveh do prostorov, ki se ogrevajo. Ker je temperatura vode (oziroma pare) zelo visoka, morajo biti cevi, da bi se zagotovila gospodarna in varna distribucija, izolirane. Cevi, ki se uporabljajo, so predizolirane, in so zato običajno sestavljene iz jeklene cevi, ovite s plastično cevjo, med katerima je plast izolacijske pene.
3 Cevi za mestno toplovodno ogrevanje so predmet znatne trgovine med državami članicami. Največja nacionalna trga v Evropski uniji sta nemški s 40 % porabe v Skupnosti in danski z 20 %. Danska je z več kot 50-odstotnimi proizvodnimi zmožnostmi v Evropski uniji glavno proizvodno središče, ki oskrbuje vse države članice, v katerih se uporablja mestno toplovodno ogrevanje.
4 Švedsko podjetje Powerpipe AB je s pritožbo z dne 18. januarja 1995 Komisijo obvestilo, da so si drugi proizvajalci in dobavitelji cevi za mestno toplovodno ogrevanje razdelili evropski trg v okviru kartela in sprejeli usklajene ukrepe, da bi škodovali njegovi dejavnosti, ga omejili na švedski trg oziroma enostavno izrinili iz sektorja.
5 Uradniki Komisije in predstavniki organov zadevnih držav članic, pristojnih za konkurenco, so 28. junija 1995 na podlagi Odločbe Komisije z dne 12. junija 1995 hkrati in brez predhodnega obvestila opravili preiskave v desetih podjetjih oziroma združenjih, prisotnih v sektorju mestnega toplovodnega ogrevanja, vključno v podjetju tožeče stranke (v nadaljevanju: preiskava).
6 Nato je Komisija na tožečo stranko in na večino vpletenih podjetij naslovila zahtevo za informacije na podlagi člena 11 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe (UL, 13, str. 204).
7 Komisija je 20. marca 1997 na tožečo stranko in na druga vpletena podjetja naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Nato so bila vpletena podjetja 24. in 25. novembra 1997 zaslišana.
8 Komisija je 21. oktobra 1998 sprejela Odločbo 1999/60/ES v postopku na podlagi člena 85 Pogodbe ES (IV/35.691/E-4 – Predizolirane cevi) (UL 1999, L 24, str. 1), s popravkom pred objavo v Odločbi z dne 6. novembra 1998 (C(1998) 3415 konč.) (v nadaljevanju: odločba ali izpodbijana odločba), v kateri je ugotovila sodelovanje različnih podjetij, med drugim tožeče stranke, pri skupini sporazumov in usklajenih ravnanj v smislu člena 85(1) Pogodbe ES (postal člen 81(1) ES) (v nadaljevanju: kartel).
9 V skladu z odločbo je bil konec leta 1990 med štirimi danskimi proizvajalci cevi za mestno toplovodno ogrevanje sklenjen sporazum o načelnem splošnem sodelovanju na nacionalnem trgu. Sporazum naj bi združeval tožečo stranko in ABB IC Møller A/S, dansko hčerinsko družbo švicarsko-švedske skupine ABB Asea Brown Boveri Ltd (v nadaljevanju: ABB), Dansk Rørindustri A/S, znano tudi pod imenom Starpipe (v nadaljevanju: Dansk Rørindustri), in Tarco Energi A/S (v nadaljevanju: Tarco) (v nadaljevanju za vsa štiri podjetja skupaj: danski proizvajalci). Eden izmed prvih ukrepov naj bi bilo usklajevanje povišanja cen na danskem trgu in na izvoznih trgih. Za delitev danskega trga naj bi bile določene kvote, ki jih je uporabljala in nadzorovala „kontaktna skupina“ tistih, ki so bili v vpletenih podjetjih odgovorni za prodajo. Za vsak tržni projekt (v nadaljevanju: projekt) naj bi podjetje, ki mu je pogodbena skupina dodelila projekt, vse druge sodelujoče obvestilo o ceni, ki jo je nameravalo postaviti, ti pa naj bi nato izdelali ponudbo za višjo ceno in s tem zavarovali dobavitelja, določenega v okviru kartela.
10 V skladu z odločbo sta se rednih sestankov danskih proizvajalcev od jeseni 1991 udeleževala tudi dva nemška proizvajalca skupine Henss/Isoplus (v nadaljevanju: Henss/Isoplus) in Pan-Isovit GmbH. V okviru teh sestankov naj bi potekala pogajanja, katerih namen je bila delitev nemškega trga. Ti sestanki naj bi avgusta 1993 pripeljali do sporazumov, s katerimi so bile določene prodajne kvote za vsako udeleženo podjetje.
11 Prav tako je bil v skladu z odločbo leta 1994 sklenjen sporazum med vsemi temi proizvajalci, da bi določili kvote za celotni evropski trg. Struktura tega kartela na ravni Skupnosti naj bi bila dvojna. „Združenje direktorjev“, v katerem so se sestajali predsedniki ali generalni direktorji podjetij, ki so bila udeležena v kartelu, naj bi vsakemu podjetju dodelilo kvoto, tako na celotnem trgu kot na vsakem izmed nacionalnih trgov, zlasti na nemškem, avstrijskem, danskem, finskem, italijanskem, nizozemskem in švedskem trgu. Za določene nacionalne trge naj bi bila ustanovljena „kontaktna skupina“ območnih vodij prodaje, ki naj bi ji bilo zaupano vodenje sporazumov z dodeljevanjem projektov in usklajevanjem ponudb za javne razpise.
12 Odločba glede nemškega trga omenja, da se je po sestanku šestih vodilnih evropskih proizvajalcev 18. avgusta 1994 (ABB, Dansk Rrindustri, Henss/Isoplus, Pan Isovit, Tarco in tožeča stranka) ter Brugg Rohrsysteme GmbH (v nadaljevanju: Brugg) kontaktna skupina za Nemčijo prvič sestala 7. oktobra 1994. Sestanki te skupine naj bi se nadaljevali še dolgo po preiskavah Komisije konec junija 1995, čeprav so od tedaj potekali zunaj Evropske unije v Zürichu (Švica). Sestanki v Zürichu naj bi se nadaljevali do 25. marca 1996.
13 Omenjena odločba kot element kartela navaja zlasti sprejetje in udejanjenje usklajenih ukrepov za izločitev edinega večjega podjetja, ki ni bilo del kartela, in sicer Powerpipa. Komisija pojasnjuje, da so nekateri izmed udeležencev kartela zaposlili „ključne uslužbence“ tega podjetja in so temu dali vedeti, da se mora z nemškega trga umakniti. Zaradi oddaje pomembnega nemškega projekta Powerpipu v marcu 1995 naj bi bil v Düsseldorfu sestanek, na katerem naj bi sodelovalo šest zgoraj navedenih podjetij in Brugg. Komisija meni, da naj bi bilo na tem sestanku odločeno, da se skupno bojkotira kupce in dobavitelje Powerpipa. Ta bojkot naj bi bil nato tudi izpeljan.
14 Komisija v sporni odločbi navaja razloge, zaradi katerih je mogoče za „sporazum“, ki ga prepoveduje člen 85(1) Pogodbe, šteti ne samo izrecni dogovor o razdelitvi trgov, ki so ga konec leta 1990 sklenili danski proizvajalci, ampak tudi dogovore, sklenjene od oktobra 1991. Še več, Komisija poudarja, da sta bila „danski“ kartel in „evropski“ kartel zgolj obliki enega samega kartela, ki se je začel na Danskem, vendar je imel od vsega začetka dolgoročni cilj razširitve nadzora udeležencev na celotni trg. Po mnenju Komisije je nadaljevani sporazum med udeleženci znatno prizadel trgovino med državami članicami.
15 Zato je v izreku odločbe navedeno:
„Člen 1
ABB Asea Brown Boveri Ltd, Brugg Rohrsysteme GmbH, Dansk Rørindustri A/S, skupina Henss/Isoplus, KE KELIT Kunststoffwerk GmbH, Oy KWH Tech AB, Løgstør Rør A/S, Pan-Isovit GmbH, Sigma Tecnologie di rivestimento Srl in Tarco Energi A/S so kršili določbe člena 85(1) Pogodbe s tem, da so na način in v taki meri, kot je navedena v obrazložitvi, sodelovali pri skupku sporazumov in usklajenih ravnanj, ki je bil med štirimi danskimi proizvajalci vzpostavljen okoli novembra ali decembra 1990 in se je kasneje razširil na druge nacionalne trge in kateremu so se pridružili Pan-Isovit in Henss/Isoplus in se je konec leta 1994 zaključil z nastankom splošnega kartela, ki je pokrival celotni skupni trg.
Trajanje kršitve je bilo naslednje:
– v primeru [...] Løgstørja [...]: bolj ali manj od novembra, decembra 1990 in najmanj do marca ali aprila 1996,
[...]
Glavne značilnost kartela so bile:
– razdelitev različnih nacionalnih trgov, kasneje celotnega evropskega trga med proizvajalce s pomočjo sistema kvot,
– dodelitev nacionalnih trgov določenim proizvajalcem in organizacija umika drugih proizvajalcev,
– določitev cen za proizvode in za vsak projekt,
– dodelitev projektov v ta namen izbranim proizvajalcem in manipulacija postopkov oddaje ponudb zato, da bi bila zadevna javna naročila oddana tem proizvajalcem,
– za zaščito kartela pred konkurenco edinega pomembnega podjetja, ki v njem ni bilo udeleženo, Powerpipe AB, sprejetje in udejanjenje usklajenih ukrepov za oviranje njegove gospodarske dejavnosti, za škodovanje njegovemu poslovanju ali, preprosto, da ga izrinejo s trga.
[...]
Člen 3
Zaradi kršitve, ugotovljene v členu 1, se podjetjem, naštetim v istem členu, naložijo naslednje globe:
[...]
g) [Løgstør], globa 8.900.000 ekujev;
[...]“
16 Tožeča stranka je bila o odločbi obveščena z dopisom z dne 12. novembra 1998, ki ga je prejela naslednji dan.
Postopek in predlogi strank
17 Tožeča stranka je 21. januarja 1999 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
18 Proti odločbi je vložilo tožbe tudi sedem od devetih podjetij, odgovornih za kršitev (zadeve T-9/99, T-15/99, T-16/99, T-17/99, T-21/99, T-28/99 in T-31/99).
19 V skladu s poročilom sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (četrti senat) odločilo, da začne ustni postopek, in na podlagi Poslovnika strankam naložilo, naj odgovorijo na pisna vprašanja in predložijo določene listine. Stranke so ti zahtevi izpolnile.
20 Stranke so podale navedbe in ustne odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 25. oktobra 2000.
21 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– podredno, znatno zniža znesek globe;
– toženi stranki naloži plačilo stroškov.
22 Tožena stranka Sodišču prve stopnje predlaga naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Temelj
23 Tožeča stranka v bistvu uveljavlja pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog izhaja iz napak pri uporabi člena 85(1) Pogodbe. Drugi tožbeni razlog izhaja iz kršitev pravic obrambe. Tretji tožbeni razlog izhaja iz kršitev splošnih načel in napačno ugotovljenega dejanskega stanja pri določitvi zneska globe. Četrti tožbeni razlog izhaja iz kršitve dolžnosti obrazložitve pri določitvi zneska globe. Nazadnje, peti tožbeni razlog izhaja iz previsoke obrestne mere, ki se uporablja, če plačilo ni nemudoma izvršeno.
I – Prvi tožbeni razlog zmotne ugotovitve dejstev pri uporabi člena 85(1) Pogodbe
A – Sistem nadomestil v okviru danskega kartela
1. Trditve strank
24 Tožeča stranka navaja, da je Komisija storila napako, ker je v točki 35 odločbe trdila, da naj bi tožeča stranka konec leta 1991 sodelovala v sistemu nadomestil. Na zahtevo družbe Tarco za nadomestilo za del trga, ki ga je ta zgubila, naj bi tožeča stranka samo predlagala, da v korist družbe Tarco umakne ponudbo na islandskem trgu, za katero je že vedela, da jo je islandska stranka zavrnila. Čeprav se je razpravljalo o drugih sistemih nadomestil, tožeča stranka družbi Tarco nazadnje ni ničesar izplačala. To naj bi dokazovalo, da ni nameravala sodelovati v sistemu nadomestil in da v njemu tudi dejansko ni sodelovala.
25 Tožena stranka navaja, da so obrazložitve, ki jih podaja tožeča stranka, nezadostne, upoštevaje njeno priznanje, da se je z družbo Tarco dogovarjala o nadomestilih, in predlagala umik iz postopka dodelitve naročila. Trditev, v skladu s katero naj ne bi bilo plačano nobeno denarno nadomestilo, naj ne bi nasprotovala analizi sistema nadomestil v odločbi.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
26 Komisija je v točki 35 odločbe trdila, da je glede kartela na danskem trgu nesporno, da je bil konec leta 1991 uveden sistem nadomestil, čeprav podrobnosti nadomestil niso bile jasne. V zvezi s tem se Komisija sklicuje na izjave družbe Tarco, v skladu s katerimi so bila opravljena plačila nadomestil v gotovini in z računi za fiktivne dobave cevi, ter na odgovor tožeče stranke z dne 2. oktobra 1997 na zahtevo družbe Tarco za informacije z dne 26. avgusta 1997, v skladu s katero je bilo zahtevi za nadomestilo družbe Tarco ugodeno tako, da so se upoštevala naročila, ki jih je tožeča stranka že oddala družbi Tarco, in z odpovedjo sodelovanja pri skupnem projektu v Islandiji v korist družbe Tarco (točka 35, drugi odstavek, odločbe). Komisija je nato ugotovila, da je bilo, ne glede na to, kakšen je bil natančni postopek z nadomestili leta 1991, za leto 1992 dogovorjeno, da se bo uporabljal novi sistem, v skladu s katerim bodo tržni deleži, ki bodo presegli kvote, predmet „report“, in predodeljeni proizvajalcem, ki niso dosegli dodeljene kvote (točka 35, tretji odstavek, odločbe).
27 Ugotoviti je treba, da tožeča stranka priznava, da je po pogovorih z družbo Tarco, ki so sledili zahtevi te za nadomestilo za izgubljene projekte, tej zahtevi ugodila z izjavo o umiku ponudbe za islandski projekt.
28 Čeprav je tožeča stranka vedela, da v nobenem primeru ne bo dobila tega projekta, in kljub temu, da po dogovarjanju z družbo Tarco ni bilo izvršeno nobeno plačilo, ni bilo nasprotovanja temu, da se je tožeča stranka odpovedala projektu v korist družbe Tarco, da bi ugodila zahtevi za nadomestilo, ki je temeljilo na izdelanem sistemu v okviru kartela.
29 Zato je Komisija upravičeno trdila, da je bila dokazana uvedba sistema nadomestil, čeprav podrobnosti nadomestil niso jasne.
30 Očitek tožeče stranke je treba zato zavrniti.
B – Obstoj nadaljevanega kartela od leta 1990 do leta 1996
31 Tožeča stranka zanika, da bi bila udeležena pri kršitvi člena 85 Pogodbe v času „bolj ali manj od novembra, decembra 1990 in najmanj do marca ali aprila 1996“. Meni, da sta obstajala ločena kartela – prvi, ki je bil omejen na danski trg, od januarja 1991 do aprila 1993, in drugi, ki se je raztezal na evropski trg, od marca 1995 do novembra ali decembra 1995, in glede Danske in Nemčije, dopolnjen s sodelovanjem od konca leta 1994 in nestalnim sodelovanjem do marca 1996.
32 Najprej je treba preučiti trditve, ki se nanašajo na sodelovanje tožeče stranke pri dejavnostih kartela, razen na danskem trgu, od leta 1990 do 1993, nato trditve, ki se nanašajo na prekinitev sodelovanja v letu 1993 in uvedbo evropskega kartela leta 1994, ter nazadnje trditve, ki se nanašajo na trajanje in nadaljevano naravo kartela.
1. Sodelovanje v kartelu od leta 1990 do 1993, razen na danskem trgu
– Trditve strank
33 Tožeča stranka navaja, da čeprav so vpletena podjetja od leta 1990 do 1993 nekajkrat poskusila vzpostaviti sodelovanje v Nemčiji, ti poskusi niso bili uspešni, in konkurenca v tem času ni bila izkrivljena. Tožeča stranka naj ne bi želela sporazuma o delitvi trga, ker je menila, da bi lahko sama povečala svoj tržni delež. Na sestankih, ki se jih je udeležila, je bila pasivna, ne da bi sprejela niti najmanjšo zavezo.
34 Prvič, tožeča stranka naj ne bi sodelovala pri sporazumu o povišanju cen za leto 1991, vključno s cenami na izvoznih trgih. Komisija naj bi se v zvezi s tem zmotno sklicevala na zapisek, sprejet na sestanku podskupine danskega sveta za mestno toplovodno ogrevanje (združenja, ki ni povezano s kartelom) 22. novembra 1990, glede na to, da je bilo o povišanju cen, ki so jih objavili proizvajalci ob tej priložnosti, odločeno enostransko. To povišanje cen tožeče stranke, ki so začele veljati 12. novembra 1990, naj bi dokazovalo dejstvo, da so bile cene objavljene pred tem sestankom. Sicer pa naj proizvajalci ne bi mogli „prirediti“ povišanj cen, ki jih je vsak izmed njih že določil. Izjava družbe Tarco, na katero se opira tudi Komisija, naj bi bila napačna. Poleg tega naj oseba, ki je to izjavo podpisala, v upoštevnem času ne bi bila zaposlena v družbi Tarco in naj na sestanku ne bi bila navzoča.
35 V letih od 1991 do 1993 naj bi bili edini kršitvi zunaj danskega trga sporazum, ki se je nanašal na Nemčijo in s katerim naj bi se povišal seznam bruto cen od 1. januarja 1992, in sporazum o sodelovanju v Italiji z dne 14. oktobra 1991, ki se je nanašal na projekt v Torinu. Sporazum o seznamu bruto cen naj ne bi bil sklenjen do sestanka 10. decembra 1991. Na tem sestanku naj kljub temu ne bi bil sklenjen noben sporazum o seznamu skupnih cen niti o programu mesečnih sestankov. Sporazum o seznamu bruto cen naj verjetno ne bi imel nobenega neposrednega učinka na nemškem trgu, glede na to, da je tožeča stranka na tem trgu prodajala po neodvisnem distributerju, ki je sam določal končne cene, in ker so bila povišanja cen v skladu s seznami izravnana s popusti, ki jih je tožeča stranka odobrila svojemu nemškemu distributerju. Projekt v Torinu naj bi bil edini primer sodelovanja brez vsakršnega učinka na trgu.
36 Drugič, tožeča stranka naj ne bi sodelovala pri sporazumu o delitvi nemškega trga za leto 1994, kot trdi Komisija v točkah 50 in 51 odločbe. Ne spomni se sestankov, ki naj bi potekali v Københavnu 30. junija 1993 in v Zürichu 18. in 19. avgusta 1993, kot so opisani v točkah 49 in 50 odločbe. Prav tako naj ne bi soglašala s pripravo seznama enotnih cen oziroma z izdelavo sistema sankcij. Listina, ki jo je Komisija predložila kot dokaz vsebine takega sporazuma, iz priloge 7 k stališčem tožeče stranke na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, naj bi bila le predlog ABB, ki naj bi bil tožeči stranki predstavljen pozneje (v nadaljevanju: predlog ABB). Odklonitev tožeče stranke, da podpiše tak sporazum, naj ne bi bila v nasprotju z njenim sprejetjem podrobne revizije članov kartela, ki so jo opravili švicarski revizorji, da bi pridobili številke o skupnem deležu na nemškem trgu, niti z vtisom podjetja Pan-Isovit, da si je tožeča stranka prizadevala za tak dogovor. Pravzaprav naj bi tožeča stranka hlinila zanimanje za dogovor pod pogoji, za katere je vedela, da za nemška podjetja v kartelu niso bili sprejemljivi. Med kratkim sestankom 8. septembra 1993, na katerem je bila tožeča stranka navzoča, naj bi izjavila, da glede nemškega trga ne želi skleniti niti najmanjšega dogovora. Na sestanku 29. septembra 1993 naj bi ponovno zavrnila sprejetje predloga ABB. Tožeča stranka na podlagi tega sklepa, da je ne samo zavrnila sprejetje dogovora o delitvi nemškega trga, ampak je, nasprotno, celo onemogočila poskuse, da bi se tak sporazum uresničil.
37 Tožeča stranka meni, da le sodelovanje na sestankih, katerih namen je bil protikonkurenčen, ne more povzročiti odgovornosti v smislu udeleženca kartela, glede na to, da naj bi drugim sodelujočim ob več priložnostih pojasnila, da je načrtovano sodelovanje ne zanima, in se tako „javno“ oddaljila od vsebine pogovorov, ki so potekali na teh sestankih. Poleg tega naj ti pogovori nikoli ne bi imeli nikakršnega učinka na trgu.
38 Tožena stranka opozarja, da je bil glede sodelovanja zunaj Danske od 1991 do 1993 sklenjen izrecen dogovor, najprej med danskimi proizvajalci, o povišanju cen pri izvozu na začetku leta 1991 in nato o povišanju cen v Nemčiji od januarja 1992, o določitvi cen in delitvi projektov v Italiji in o sistemu kvot v obliki tržnih deležev za leto 1994. Teh sporazumov ni mogoče obravnavati kot ločene dogodke. Pravzaprav je tožeča stranka sodelovala na številnih rednih sestankih v okviru kartela, ki naj bi se od jeseni 1991 razširil v formalno sodelovanje danskih proizvajalcev na nemškem trgu.
– Presoja Sodišča prve stopnje
39 V skladu z ustaljeno sodno prakso je mogoče, ko podjetje, čeprav pri tem nima aktivne vloge, sodeluje na sestankih med podjetji s protikonkurenčnim namenom in se javno ne oddalji od njihove vsebine ter s tem drugim udeležencem daje vedeti, da soglaša z izidi sestankov in da bo ravnalo v skladu z njimi, šteti za dokazano, da to sodeluje v kartelu, ki izhaja iz navedenih sestankov (glej sodbe Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T-7/89, Recueil, str. II-1711, točka 232; z dne 10. marca 1992 v zadevi Solvay proti Komisiji, T-12/89, Recueil, str. II-907, točka 98, in z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfileurope proti Komisiji, T-141/89, Recueil, str. II-791, točki 85 in 86).
40 V tem okviru je treba za obdobje od oktobra 1991 do oktobra 1993 presoditi dokaze, ki jih je zbrala Komisija, in sklepe na njihovi podlagi v točki 38 in naslednjih odločbe.
41 Ugotoviti je treba, prvič, da je Komisija v točkah 31, 38 in 135 odločbe upravičeno ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri povišanjih cen na izvoznih trgih, ki so jih usklajevala danska podjetja.
42 Pravzaprav tožeča stranka ne izpodbija, da je sodelovala na sestanku 22. novembra 1990, katerega zapisnik (priloga 19 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah) vsebuje seznam povišanj cen, ki za vsakega danskega proizvajalca navaja enega oziroma dva odstotka, skupaj z datumom, tako v stolpcu z naslovom „Danska“ kot v stolpcu z naslovom „Izvoz“. Ugotovitev Komisije na podlagi te listine, da so se sodelujoči na tem sestanku dogovorili o usklajenem povišanju cen na izvoznih trgih, potrjuje izjava, ki jo je podala družba Tarco, v skladu s katero so se sodelujoči na tem sestanku sporazumeli o usklajenih povišanjih seznamov osnovnih nacionalnih in izvoznih prodajnih cen (odgovor družbe Tarco z dne 26. aprila 1996 na zahtevo za informacije z dne 13. marca 1996, v nadaljevanju: odgovor družbe Tarco).
43 Tožeča stranka ne more izpodbiti ugotovitve Komisije s trditvami, da naj povišanje izvoznih cen na navedenem sestanku ne bi bilo „dogovorjeno“. Pravzaprav je treba ugotoviti, da se je Komisija omejila na ugotovitev, da so danski proizvajalci povišanja izvoznih cen „usklajevali“, kar kaže na to, da so se sodelujoči dogovorili najmanj o tem, kako se bodo izvedla predvidena povišanja, ne pa tudi na to, da so se sodelujoči na zadevnem sestanku poleg tega dogovorili tudi o načelu ali natančnem odstotku povišanj cen. Sicer pa iz zapisnika sestanka z dne 22. novembra 1990 izhaja, da so sodelujoči v vsakem primeru napovedali datume nameravanih povišanj cen in v okoliščinah posameznega primera stopenj, predvidenih za ta povišanja. Zato je Komisija upravičeno ugotovila usklajeno povišanje cen.
44 Trditev tožeče stranke, da naj bi že pred sestankom odbora 22. novembra 1990 objavila seznam cen, ki so bile predmet povišanja, ni upoštevna. Tožeča stranka po eni strani ni pojasnila, koliko se je 12. novembra 1990 v danščini objavljen seznam uporabljal za prodaje za izvoz, glede na to, da je bilo na sestanku 22. novembra 1990 ocenjeno za potrebno, da se izvozne cene obravnavajo ločeno od cen za danski trg. Po drugi strani se datum začetka veljavnosti tega seznama (12. november 1990) ujema z datumom, ki je naveden v zapisniku s sestanka z dne 22. novembra 1990 za povišanje cen tožeče stranke na danskem trgu, medtem ko so morala vsa povišanja cen, napovedana v stolpcu z naslovom „Izvoz“, začeti veljati pozneje (1. decembra 1990 v primeru Dansk Rørindustri in 1. januarja 1991 za Tarco in tožečo stranko). Tožeča stranka zato ne more trditi, da je povišala izvozne cene, ne da bi bila seznanjena z namenom drugih proizvajalcev, da ravnajo v istem smislu.
45 V zvezi s tem je treba navesti še, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, na dokazno vrednost odgovora družbe Tarco ne vpliva dejstvo, da oseba, ki ga je podpisala, ni bila navzoča na sestanku 22. novembra 1990 niti v tistem trenutku zaposlena pri družbi Tarco. Ker je bil ta odgovor podan v imenu podjetja kot takega, je bolj verodostojen kot odgovor, ki bi ga podal zaposleni, ne glede na svoje izkušnje in osebno mnenje. Poleg tega so predstavniki družbe Tarco v odgovoru izrecno navedli, da je to rezultat notranje preiskave, ki jo je opravilo podjetje.
46 Drugič, navesti je treba, da je tožeča stranka priznala, da je sodelovala pri sporazumu o povečanju bruto cen v Nemčiji od 1. januarja 1992 in pri sporazumu o sodelovanju iz oktobra 1991, ki se je nanašal na projekt v Torinu.
47 V zvezi s tem trditev, v skladu s katero naj zadevni sporazumi ne bi imeli učinka na trgu, ni upoštevna. Prav tako ni mogoče upoštevati trditve, da naj bi bila po sporazumu o povišanju bruto cen na trgu živahna konkurenca, ki je povzročila znižanje cen. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč pri uporabi člena 85(1) Pogodbe odveč upoštevati konkretne učinke sporazuma, če se izkaže, da je njegov namen omejevanje, preprečevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu (sodba Sodišča z dne 13. julija 1966 v zadevi Consten in Grundig proti Komisiji, 56/64 in 58/64, Recueil, str. 429 in 496, ter sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točka 99, in v zadevi Hüls proti Komisiji, C-199/92 P, Recueil, str. I-4287, točka 178; sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. februarja 1994 v zadevi CB in Europay proti Komisiji, T-39/92 in T-40/92, Recueil, str. II-49, točka 87). Glede sporazuma o povišanju bruto cen v Nemčiji je treba navesti, da dejstvo, da če neko podjetje, ki z drugimi sodeluje na sestankih, na katerih se sprejemajo odločitve o cenah, ne spoštuje določenih cen, ni tako, da bi oslabilo protikonkurenčni namen teh sestankov in s tem sodelovanje zadevnega podjetja v kartelu, ampak dokazuje največ to, da ni izvedlo zadevnih sporazumov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfilunion proti Komisiji, T-148/89, Recueil, str. II-1063, točka 79).
48 Poleg tega, glede sporazuma o povišanju bruto cen v Nemčiji, o veljavnosti odločbe ni mogoče dvomiti zaradi trditve tožeče stranke, da naj v tem sporazumu ne bi bili vključeni vsi elementi, ki jih je Komisija navedla v točki 44, drugi odstavek, odločbe. Dejansko se ključni elementi sporazuma, ki so bili glede na odgovor ABB z dne 4. junija 1996 na zahtevo za informacije z dne 13. marca 1996 (v nadaljevanju: odgovor ABB) načeloma določeni na sestanku 9. ali 10. oktobra 1991, nahajajo v kratkih, na roko zapisanih zapiskih o sestanku z dne 10. decembra 1991, ki jih je naredila tožeča stranka (priloga 36 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) in v katerih so med drugim omenjeni „Seznam najnižjih cen za stranke“, „Cena franko tovarna + 7 %“, „Mesečni sestan(e)k(i)“ in „Seznam 13.1.92“. Čeprav je bil sklenjen samo sporazum o povišanju bruto cen, odločba ni neveljavna, glede na to, da iz njene točke 137, drugi odstavek, izhaja, da je Komisija kot sporazum v smislu člena 85 Pogodbe v tem obdobju štela le sporazum o povišanju cen v Nemčiji od 1. januarja 1992. Enako dejstvo, da je bil tak sporazum sklenjen na sestanku 10. decembra 1991 in ne na sestanku 9. ali 10. oktobra 1991, ni tako, da bi razveljavilo ugotovitev Komisije na podlagi zaporedja sestankov, v skladu s katerim je danski kartel, v katerem je takrat sodelovala tožeča stranka, v določenem trenutku jeseni 1991 dopolnil sporazum o povišanju bruto cen na nemškem trgu. Poleg tega ni sporno, da je bil ta sporazum, ki je bil v vsakem primeru sklenjen najpozneje decembra 1991, že predmet pogovorov na sestanku 9. ali 10. oktobra 1991.
49 Tretjič, zdi se, da je Komisija dovolj dokazala udeležbo tožeče stranke pri sporazumu o delitvi nemškega trga konec leta 1993.
50 V zvezi s tem je treba opozoriti na priznanje ABB, da so se po reviziji, v kateri so bili ugotovljeni prihodki vsakega proizvajalca leta 1992, proizvajalci 18. avgusta 1993 sporazumeli o delitvi nemškega trga v skladu z deleži, pridobljenimi leta 1992, o pripravah na nov enotni seznam in o naknadni izdelavi sistema sankcij (odgovor ABB). Po trditvah ABB so se pogajanja o delitvi tržnih deležev nadaljevala na sestankih 8. ali 9. septembra 1993 v Københavnu in nato v Frankfurtu (odgovor ABB).
51 Glede revizije, pri kateri so bili ugotovljeni prihodki za leto 1992, je treba zato ugotoviti, da obrazložitev ABB ustreza ugotovitvam, do katerih je treba priti na podlagi obvestila ABB IC Møller z dne 19. avgusta 1993 (priloga 53 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), v katerem je predstavljena preglednica, ki za danske proizvode in za proizvode Pan-Isovit et Henss/Isoplus omenja promet in tržni delež za leto 1992 ter številko, ki pomeni tržni delež, predviden za leto 1994. V skladu s trditvami ABB bi morala podatke o prometu in tržnih deležih vpletenih podjetij predložiti švicarska revizijska pisarna (odgovor ABB z dne 4. junija 1996). Sicer pa je tožeča stranka na strani 36 stališč o obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah priznala obstoj revizije prodaje, ki jo je opravila švicarska pisarna. Glede namena te revizije tožeča stranka ne more dvomiti o verodostojnosti obrazložitve, ki jo je podala ABB, s trditvijo, da naj bi predlagala navedeno revizijo le svojemu nemškemu distributerju, da bi pridobila zanesljive podatke o skupnem tržnem deležu v Nemčiji. Pravzaprav si je težko predstavljati, da podjetje sodeluje z revizorsko družbo, ki ji posreduje podatke o prodaji z edinim namenom določiti lastni tržni delež glede na skupni trg, medtem ko druga podjetja, ki so sprejela isto revizijo, pričakujejo, da jim bodo posredovane vse informacije o tržnih deležih.
52 Dalje, glede sklenitve sporazuma o načelni delitvi trga trditev ABB, podano v odgovoru, da so se podjetja avgusta 1993 dogovorila o delitvi nemškega trga, čeprav so bili točni tržni deleži vsakega udeleženca predmet pogajanj, ki so se nadaljevala na sestankih, potrjujejo ne samo navedbe tržnih deležev za leto 1994 v zgoraj navedenem obvestilu ABB IC Møller, ampak tudi obvestilo Pan-Isovit z dne 18. avgusta 1993 (priloga 52 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) in predlog ABB, ki skupaj dokazujejo, da so avgusta in septembra 1993 potekala pogajanja o dodelitvi tržnih deležev v Nemčiji.
53 Po eni strani taka pogajanja potrjuje zgoraj navedeno obvestilo z dne 18. avgusta 1993, ki ga je Pan-Isovit izdelal za družbo mater in se nanaša na obisk, opravljen 3. avgusta 1993 pri tožeči stranki, iz katerega izhaja, da je bil Pan-Isovit obveščen o tem, da so tožečo stranko „načeloma zanimali sporazumi o cenah, ampak le, če bo [njen] tržni delež [...] primeren“, in o dejstvu, da „si bo prizadevala sporazumno z ABB Tarco nadzorovati na Danskem in v Nemčiji“.
54 Po drugi strani predlog ABB potrjuje, da se je bilo treba septembra 1993 glede delitve trga dogovoriti le o višini posameznih kvot. V zvezi s tem je treba navesti, da je tožeča stranka v skladu s podanimi stališči o obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah septembra 1993 prejela predlog ABB o sistemu delitve nemškega trga, ki je temeljil na reviziji prihodkov, plačilih, ki se opravijo ob preseganju dodeljenih kvot, in na seznamu o skupnih cenah, ki sta ga podprla Pan-Isovit in Henss/Isoplus. Glede tržnih deležev je treba navesti, da se odstotki, navedeni v tem predlogu, ujemajo s številkami iz zgoraj navedenega obvestila ABB IC Møller („26“ za Pan-Isovit, „25“ za ABB Isolrohr, „12“ za tožečo stranko, „4“ za Dansk Rørindustri/Starpipe), razen za Tarco in Henss/Isoplus, ki jima je dodeljenih „17“ oziroma „16“, medtem ko predlog ABB omenja „17,7“ in „13,3“. Navesti je treba, da je ABB glede povečanja deleža družbe Tarco v odgovoru izjavil, da številke za leto 1994 v obvestilu ABB IC Møller „odražajo sporazum, sklenjen na sestanku 18. avgusta [1993], na podlagi katerega bodo ti tržni deleži z manjšimi prilagoditvami glede na razgovore na tem sestanku veljali za leto 1994“, in da je bil na sestanku 8. in 9. septembra 1993 „domnevni namen sestanka nadaljevanje pogajanj o delitvi tržnih deležev po poročilu [švicarske revizijske pisarne]: Družba Tarco naj bi vztrajala na dodelitvi 18 % nemškega trga“. Upoštevaje skladnost med izjavami ABB in povečanjem tržnega deleža za družbo Tarco, ki so ga predlagali ABB, Pan Isovit in Henss/Isoplus septembra 1993 glede na delež, naveden avgusta 1993 v obvestilu ABB IC Møller, je treba ugotoviti, da je na podlagi sestankov avgusta in septembra 1993 obstajal sporazum o delitvi nemškega trga, čeprav so še potekali pogovori o kvotah.
55 Trditev tožeče stranke, da naj ne bi sprejela sistema v obliki, kot izhaja iz predloga ABB, je brezpredmetna. Dejansko zaporedje sestankov, na katerih so se sestajala podjetja, da bi se dogovorila o delitvi tržnih deležev, ne bi bilo mogoče, če takrat ne bi obstajala prostovoljna skupnost med sodelujočimi na teh sestankih, da omejijo prodajo na nemškem trgu z delitvijo tržnih deležev vsakemu gospodarskemu subjektu.
56 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da za sporazum v smislu člena 85(1) Pogodbe zadostuje, da vpletena podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (glej na primer sodbi Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točka 112, in z dne 29. oktobra 1980 v zadevi Van Landewyck proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 86, zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 130, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Rhône Poulenc proti Komisiji, T-1/89, Recueil, str. II-867, točka 120).
57 V teh okoliščinah je iz zaporedja sestankov o dodelitvi tržnih deležev avgusta in septembra 1993 Komisija pravilno sklepala o obstoju sporazuma med udeleženci teh sestankov, ki je obsegal najmanj načelno delitev nemškega trga.
58 Komisija res ni dokazala, da je tak načelni dogovor obstajal glede sistema plačil, ki jih je bilo treba plačati ob prekoračitvi dodeljenih kvot, in o seznamu skupnih cen. Kljub temu to ne more izničiti ugotovitev odločbe, glede na to, da iz točke 137, tretji odstavek, izhaja, da je Komisija avgusta 1993 kot sporazum v smislu člena 85(1) Pogodbe štela le sporazum o sistemu kvot v obliki tržnih deležev.
59 Glede sodelovanja tožeče stranke pri takem načelnem sporazumu o delitvi nemškega trga je treba navesti, da je njeno navzočnost na sestankih 30. junija in 18. ali 19. avgusta 1993, za katera trdi, da se jih ne spominja, potrdil ABB v odgovoru, medtem ko je navzočnost na sestanku 8. ali 9. septembra 1993 sama priznala.
60 V zvezi s tem je treba omeniti, da tudi če tožeča stranka ni bila navzoča na sestankih 30. junija in 18. ali 19. avgusta 1993, iz spisa izhaja, da je bila kljub temu vpletena v pogajanja, v okvir katerih se ta sestanka umeščata. Pravzaprav je treba ugotoviti, da je tožeča stranka, ko je poleti 1993 privolila v revizijo prodaje na nemškem trgu, ravnala v skladu s sklepom, sprejetim v zvezi s tem na sestanku 30. junija 1993. Tožeča stranka je priznala tudi, da je bila na sestanku z ABB junija 1993 predmet razprave delitev nemškega trga, kjer je potrdila, da ni hotela sprejeti delitve navedenega trga med nemškimi in danskimi podjetji v manjšem razmerju kot „60 : 40“ za ta trg (stališča o obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah). Tako delitev je istočasno načrtoval ABB v skladu s svojim sporočilom z dne 2. julija 1993, ob pripravah sestanka s tožečo stranko (priloga 48 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), v katerem je potrdil, da je tožeča stranka dejansko hotela višji tržni delež. Sicer pa iz te listine in iz sporočila Pan-Isovit z dne 18. avgusta 1993 izhaja, da je bila tožeča stranka, čeprav pred sestankom 18. ali 19. avgusta 1993 še ni bilo sporazuma o delitvi nemškega trga, eno od podjetij, ki so si zanj prizadevala.
61 V teh okoliščinah se tožeča stranka ne more izogniti odgovornosti za načelni sporazum o delitvi nemškega trga z zatrjevanjem, da naj bi na sestanku 8. ali 9. septembra 1993 izjavila, da v Nemčiji ne želi skleniti nikakršnega dogovora in da naj bi na sestanku 29. septembra 1993 zavrnila sprejetje predloga ABB.
62 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da stališče tožeče stranke na sestankih 8. ali 9. in 29. septembra 1993 ni pomenilo javnega odstopa od načelnega sporazuma o delitvi nemškega trga, ki je bilo predmet pogajanj avgusta in septembra 1993. Res je, da bi bilo, če sporazum o delitvi nemškega trga ne bi pripeljal do pisnega sporazuma in bi bil posledično popolnoma neuspešen, to v glavnem zaradi ravnanja tožeče stranke, kot je v odgovoru priznal ABB. Kljub temu tožeča stranka, ker je v določenem trenutku obstajalo soglasje o načelni delitvi nemškega trga, ni dovolj dokazala, da je takrat zagovarjala stališče, s katerim bi drugim udeležencem pogajanj jasno pokazala oddaljitev od načela take delitve. Pravzaprav iz vseh dokazov, opisanih v točkah od 52 do 54 zgoraj, izhaja, da avgusta in septembra drugi udeleženci kot sta Pan-Isovit in ABB, stališča tožeče stranke niso razumeli kot oddaljitve od načelne delitve trga.
63 Sicer pa je tožeča stranka z udeležbo na pogajanjih, ki so potekala avgusta in septembra 1993, predvsem z navzočnostjo na sestanku 8. in 9. septembra 1993, ne da bi se javno oddaljila od njegove vsebine, drugim udeležencem dala vedeti, da soglaša z izidi sestankov in da bo ravnala v skladu z njimi, in to tako, da je mogoče šteti za dokazano, da je sodelovala pri sporazumu, ki je navedenemu sestanku sledil (glej sodno prakso, navedeno v točki 39 zgoraj).
64 Glede na to, da Komisija tožeči stranki ne očita sklenitve sporazuma v smislu člena 85 Pogodbe o sistemu nadomestnih plačil in seznama skupnih cen in ne trdi niti, da se je sporazum o delitvi nemškega trga dejansko izvajal, se tožeča stranka zaman opira na dejstvo, da je nasprotovala sklenitvi pisnega sporazuma o nadomestnih plačilih in seznamu skupnih cen, ter na okoliščino, da se sporazum o delitvi trga ni izvajal.
65 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija za obdobje od novembra 1990 do septembra 1993 dovolj dokazala sodelovanje tožeče stranke pri sporazumih za povišanje cen v Nemčiji od vključno 1. januarja 1992, o določanju cen in delitvi projektov v Italiji in o sistemu kvot v obliki tržnih deležev avgusta 1993.
66 Zato je treba trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na njeno sodelovanje pri protikonkurenčnih dejavnostih zunaj danskega trga v letih od 1990 do 1993, zavrniti.
2. Prekinitev sodelovanja v kartelu leta 1993 in sodelovanje v kartelu od leta 1994
– Trditve strank
67 Tožeča stranka zatrjuje, da je iz kartela izstopila aprila 1993. Komisija naj bi zato zmotno trdila, da je bil takrat „padec cen na Danskem posledica merjenja moči v okviru kartela in ne njegove razpustitve“. Njen umik iz kartela naj bi potrjevalo več notranjih memorandumov ABB, ki se sklicujejo na njeno ravnanje „v nasprotju s sporazumom“ in „napadalno“ obnašanje ter močno spremembo pri delitvi danskega trga zaradi njene pridobitve večjega tržnega deleža.
68 Glede Nemčije pred letom 1994 in Danske od aprila 1993 do leta 1994, pomena trenj v kartelu, saj so povzročila umik tožeče stranke iz kartela leta 1993, ni mogoče podcenjevati. Glede obdobja od leta 1993 do 1994 naj Komisija ne bi dokazala niti najmanjšega usklajenega ravnanja na upoštevnem trgu, za katerega je bila, ravno nasprotno, značilna cenovna vojna.
69 Tožeča stranka ne izpodbija, da je leta 1993 in 1994 sodelovala na občasnih sestankih. Tako naj bi sodelovala na sestanku z ABB 5. in 6. julija 1993, na katerem naj bi zavrnila predloge za ponovni vstop v kartel. Vseeno to sodelovanje ne more biti dokaz za neprekinjeno usklajeno ravnanje v spornem obdobju. Sodelovanje določenih vpletenih podjetij na občasnih sestankih naj bi bilo, samo glede nemškega trga, brezpredmetno v delu, v katerem so vsa ta podjetja, predvsem tožeča stranka, neodvisno določala obnašanje na upoštevnem trgu. Zato naj za dokaz usklajenega ravnanja ne bi bilo dovolj, da so obstajali sporazumi, na podlagi katerih se podjetja niso dogovorila o delitvi trga. Pravzaprav naj bi položaj na upoštevnem trgu v letih pred 1995 jasno dokazoval, da na tem trgu ni bilo vzporednega obnašanja.
70 Tožeča stranka glede evropskega kartela priznava, da je bila navzoča na sestanku 3. maja 1994, na katerem so potekali pogovori o cenah na nemškem trgu, zanika pa, da bi takrat uporabljala kakršen koli seznam cen. Dalje, sodelovanja na sestanku 18. avgusta 1994 v Københavnu naj se ne bi spominjala, na večstranskem sestanku pa naj bi prvič sodelovala 30. septembra 1994. Kljub temu naj bi bilo v odločbi napačno navedeno, da je obstajal skupni dogovor o delitvi evropskega trga od jeseni 1994. Tako naj bi šele po 20. marcu 1995, ko je bil sklenjen končni sporazum o tem trgu, prišlo do poskusov za izvedbo takega sporazuma. Glede nemškega trga ni bil na prvem sestanku kontaktne skupine oktobra 1994 sklenjen noben sporazum. Prvi sestanek, na katerem naj bi se sodelujočim razdelili posamezni projekti, naj bi potekal januarja 1995. Glede danskega trga naj formalni sporazum o delitvi trga marca 1995 še ne bi začel veljati.
71 Tožena stranka meni, da tožeča stranka ni izstopila iz kartela aprila 1993. Na rednih sestankih naj bi sodelovala ves čas trajanja kršitve. Pravzaprav naj bi bile vse njene grožnje, ki jih je izrazila, namenjene priznanju večjega tržnega deleža s strani ABB. Še več, sodelovala naj bi na sestankih avgusta in septembra 1993 in jeseni 1993 ali na začetku 1994 naj bi na zahtevo ABB privolila, da bo prispevala k plačilu osebe, zaposlene v podjetju Powerpipe.
72 Dokazovanje tožeče stranke, da je bil kartel v letih 1993 in 1994 razpuščen, naj bi bilo zaman, saj je Komisija v odločbi priznala, da so bili kljub nadaljevanju dvostranskih pogodb med udeleženci kartela določeni dogovori od konca leta 1993 do začetka leta 1994 prekinjeni.
– Presoja Sodišča prve stopnje
73 Trditve tožeče stranke je treba razumeti tako, da je po njenem domnevnem umiku iz kartela aprila 1993 šele od marca 1995, po sklenitvi končnega dogovora o delitvi evropskega trga, sodelovala pri sporazumu oziroma pri usklajenem ravnanju v smislu člena 85 Pogodbe.
74 Prvič, navesti je treba, da v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, iz spremembe danskega kartela okoli aprila 1993 ni mogoče sklepati, da bi takrat prenehala sodelovati pri protikonkurenčnih dejavnostih v sektorju mestnega toplovodnega ogrevanja.
75 Glede tega je dovolj ugotoviti, da so danski proizvajalci in Pan-Isovit ter Henss/Isoplus, čeprav so od marca ali aprila 1993 cene na danskem trgu začele padati in dogovori o delitvi projektov niso bili več spoštovani, nadaljevali pogajanja o delitvi nemškega trga na sestankih 30. junija 1993 v Københavnu, 18. ali 19. avgusta 1993 v Zürichu in 8. ali 9. septembra v Københavnu in Frankfurtu, ki so se avgusta 1993 končala z načelnim dogovorom, izdelanim naprej na sestankih septembra 1993. Kot je bilo navedeno v točkah od 59 do 63 zgoraj, je Komisija dovolj dokazala, da je tožeča stranka sodelovala pri teh pogajanjih, med drugim z navzočnostjo na sestanku 8. ali 9. septembra 1993.
76 V tem okviru je Komisija v točki 37 odločbe upravičeno dokazala, da je bil padec cen na Danskem v tem obdobju posledica trenj v kartelu in ne njegove razpustitve.
77 Drugič, glede obdobja po spremembi sporazuma o delitvi nemškega trga septembra ali oktobra 1993 je treba pojasniti, da je Komisija v odločbi sama priznala, da v določenem obdobju protikonkurenčne dejavnosti na trgu niso bile znatne in jih zato v nobenem primeru ni bilo treba dokazovati.
78 Dejansko je Komisija v točki 52 odločbe potrdila 20-odstotni padec cen v nekaj mesecih na glavnih nacionalnih trgih v tem obdobju. Komisija je kljub temu navedla, da so se proizvajalci še naprej sestajali, čeprav so v določenem času večstranske sestanke nadomestile dvo- ali tristranski stiki. Po mnenju Komisije je zelo verjetno, da si je ABB s pogajanji prizadeval doseči nov dogovor, da bi ponovno vzpostavil „red“ na trgih (točka 52, peti odstavek, odločbe). V skladu z odločbo se je tožeča stranka z ABB sestala 28. januarja, 23. februarja in 11. marca 1994, z družbo Tarco pa 8. januarja in 19. marca 1994 (točka 52, šesti in sedmi odstavek). Kljub temu naj o teh sestankih ne bi bilo nobenih informacij, razen trditve tožeče stranke, v skladu s katero naj bi družba Tarco od nje brezuspešno zahtevala nadomestilo kot predhodno „mirovnemu pogajanju“ (točka 52, sedmi odstavek, Odločbe).
79 Komisija je v točki 53 odločbe navedla še, da so se sestanki šestih proizvajalcev nadaljevali 7. marca, 15. aprila in 3. maja 1994. Na sestankih marca in aprila naj bi potekali pogovori predvsem o povišanju cen, do katerih pa domnevno ni prišlo. Kljub temu naj bi bil po sestanku 3. maja 1994, na katerem so sodelovali tožeča stranka, ABB, Henss in Pan-Isovit, izdelan seznam cen, ki bi moral biti osnova za vse dobave na nemškem trgu (točka 54, prvi odstavek, odločbe). Po mnenju Komisije je verjetno, da je bila na sestanku šestih velikih proizvajalcev in Brugga 18. avgusta 1994 dogovorjena sestava novega skupnega seznama in omejitev popustov na določeno raven (točka 56, tretji odstavek, odločbe).
80 Iz tega sledi, da je Komisija za obdobje po septembru oziroma oktobru 1993 priznala, da kljub nadaljevanju stikov med podjetji ni dokaza o sporazumu ali usklajenemu ravnanju v smislu člena 85 Pogodbe, vse do pogajanj o povišanju cen na nemškem trgu. Glede teh pogajanj je v odločbi navedeno, da so pripeljala do sporazuma šele po sestanku 3. maja 1994.
81 Prav tako je Komisija v delu, ki se nanaša na pravno presojo dejstev, menila, da so bili kartelni sporazumi „prekinjeni“. Najprej, Komisija je pri presoji narave obravnavane kršitve priznala, da so bili dogovori kljub temu, da je bila med danskim in evropskim kartelom podana kontinuiteta, tako da je šlo za enotno in nadaljevano kršitev, za kratek čas prekinjeni (točka 145, tretji odstavek, odločbe). Natančneje, Komisija je v zvezi s tem v točki 141, tretji odstavek, odločbe navedla, da je bilo od septembra 1993 do marca 1994 „[v]sako prekinitev mogoče šteti za prekinitev dogovorov in običajnih razmerij: proizvajalci so kmalu priznali, da je podaljševano merjenje moči v nasprotju z njihovimi interesi in so se vrnili k pogajalski mizi“. V presoji trajanja kršitve je Komisija ugotovila, da v „[š]estih mesecih, ki so pretekli od oktobra 1993 do marca 1994, lahko štejemo, da so bili dogovori prekinjeni, čeprav so se (kot navaja ABB) nadaljevali dvostranski in tristranski sestanki“ in da je „[p]o maju 1994 v Nemčiji ponovno prišlo do trenj z uporabo seznama za celo Evropo“ (točka 152, prvi odstavek, odločbe).
82 V tem okviru tožeča stranka ne more trditi, da ji Komisija v odločbi očita sodelovanje pri protikonkurenčni dejavnosti po odklonitvi podpisa sporazuma o delitvi nemškega trga, to je od septembra ali oktobra 1993 do marca 1994.
83 Zato je treba v zvezi s ponovno vzpostavitvijo kartela navesti, da je Komisija upravičeno ugotovila sodelovanje tožeče stranke pri sporazumu o seznamu cen za nemški trg po sestanku 3. maja 1994 in nato jeseni 1994 pri sporazumu o sistemu kvot za evropski trg.
84 V zvezi s seznamom cen na nemškem trgu je treba najprej ugotoviti, da je v skladu z odgovorom ABB obstajal seznam cen, ki jih je bilo treba po sestanku 3. maja 1994 v Hannovru uporabljati za vse dobave nemškim dobaviteljem. To potrjuje dopis z dne 10. junija 1994, s katerim je koordinator kartela g. Henssa in direktorje tožeče stranke, ABB, Dansk Rørindustri, Pan-Isovit in Tarco povabil na sestanek, ki naj bi potekal 18. avgusta 1994 (priloga 56 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) in v katerem je navedeno:
„Sestanek o položaju na trgu RFA je s tem določen za:
Četrtek, 18. avgusta 1994 ob 11. uri [...]
Ker seznam z 9. maja 1994 glede določenih postavk ni popoln, kar povzroča nasprotja in velike razlike pri razlagi, sem dopolnil manjkajoče postavke v priloženem seznamu.“
85 Iz tega seznama izhaja, da je obstajal seznam cen, ki ga je bilo treba uporabljati pri dajanju ponudb in se je že uporabljal, čeprav z nekaterimi težavami. Obstoj takega seznama je potrdila družba Tarco v drugem odgovoru z dne 31. maja 1996 na zahtevo za informacije z dne 13. marca 1996, v kateri je omenjen seznam cen, ki jih je sporočil koordinator kartela direktorjem „najverjetneje maja 1994“. V skladu z odgovorom ABB so nato na sestanku 18. avgusta 1994 v Københavnu razpravljali o ukrepih za „izboljšanje“ ravni cen v Nemčiji.
86 Glede sodelovanja tožeče stranke pri tem sporazumu o skupnem seznamu cen je treba navesti, da je priznala udeležbo na sestanku 3. maja 1994, na katerem so potekali pogovori o položaju cen na nemškem trgu, in da ji je bil nato dejansko poslan seznam cen. Poleg tega je treba kot dokazano šteti, da je tožeča stranka sodelovala na sestanku 18. avgusta 1994, čeprav je pred Sodiščem prve stopnje trdila, da se ga je imel njen direktor namen udeležiti, da pa tega nazadnje ni storil. Dejansko je treba ugotoviti, da navzočnost predstavnika tožeče stranke na tem sestanku potrjujeta ne samo tožeča stranka s preglednico poslovnih potovanj direktorja prodaje, priloženo k odgovoru z dne 25. aprila 1996 na zahtevo za informacije z dne 13. marca 1996, ampak tudi odgovor ABB in Brugga (preglednica iz priloge 2 k odgovoru Brugga z dne 9. avgusta 1996 na zahtevo za informacije). Sicer pa iz vabila na sestanek 18. avgusta 1994 tožeči stranki, v katerem je omenjen seznam, ki ji je bil že poslan, izhaja, da je Komisija pravilno sklepala o njeni udeležbi pri sporazumu o seznamu cen iz njenega sodelovanja na sestankih 3. maja in 18. avgusta 1994.
87 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se tožeča stranka ne more sklicevati na to, da tega seznama ni nikoli uporabljala, upoštevaje to, da dejstvo, da če neko podjetje, ki z drugimi sodeluje na sestankih, na katerih se sprejemajo odločitve o cenah, ne spoštuje določenih cen, ni tako, da bi oslabilo protikonkurenčni namen teh sestankov in s tem sodelovanje zadevnega podjetja v kartelu, ampak dokazuje največ to, da ni izvedlo zadevnih sporazumov (glej sodno prakso, navedeno v točki 47).
88 Dalje, glede sporazuma o delitvi evropskega trga je treba pojasniti, da tožeča stranka priznava, da se je na sestanku 30. septembra in pozneje na sestankih 12. oktobra in 16. novembra 1994 razpravljalo o delitvi evropskega trga, vendar zanika, da bi bil sporazum dosežen pred marcem 1995.
89 V zvezi s tem je treba navesti, da je Komisija pravno dovolj prepričljivo dokazala svojo trditev, v skladu s katero naj bi bil na sestanku 30. septembra 1994 sklenjen načelni sporazum o vzpostavitvi sistema skupnih kvot za evropski trg, s tem da je bilo treba določiti še natančne številke za vsak nacionalni trg, katerih izvedba je bila zaupana sestankom kontaktnih skupin na nižji ravni (točka 59, četrti odstavek, odločbe).
90 Pravzaprav je treba najprej ugotoviti, da je ABB v odgovoru priznal, da je bilo o načelni skupni delitvi evropskega trga že odločeno na sestanku septembra 1994, s tem da je bilo o delitvi posameznih delov odločeno naknadno, na sestanku 16. novembra 1994. Dalje, v zvezi s sestankom 30. septembra 1994 je tožeča stranka, ki je trdila, da ni bil sklenjen noben sporazum in da je ta zahteval sodelovanje Brugga in še enega evropskega proizvajalca, KWH, priznala, da je obstajalo soglasje za nadaljevanje postopka, da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka razmislila o predlogu ABB, da bo ABB obiskal vsa podjetja, vključno s KWH in Bruggom, da bi izdelal končno rešitev in da bodo tržni deleži razdeljeni po uspešni vključitvi KWH v sporazum. Sicer pa je treba ugotoviti, da tožeča stranka s temi trditvami ne more ovreči ugotovitve Komisije na podlagi odgovora ABB, v skladu s katero so se udeleženci sestanka 30. septembra 1994 sporazumeli o načelni delitvi evropskega trga. Pravzaprav so udeleženci tega sestanka s tem, da so ABB zaupali izdelavo sporazuma z vsemi vpletenimi podjetji, izrazili skupno voljo po usklajevanju ravnanja na trgu z dodelitvijo tržnih deležev vsakemu gospodarskemu subjektu, čeprav je bila določitev deležev vsakega od njih pogojena z morebitno dodelitvijo tržnega deleža Bruggu in KWH.
91 Zato je lahko Komisija upravičeno trdila, da je bil na sestanku 30. septembra 1994 sklenjen načelni sporazum o delitvi evropskega trga, čeprav so morali biti posamezni deleži določeni pozneje. V zvezi s tem je treba navesti tudi, da 20. marec 1995 v nobenem primeru ni mogoče šteti za datum, ko je bila dodelitev tržnih deležev na evropskem trgu prvič predmet sporazuma, glede na skladne izjave ABB v odgovoru in Pan-Isovita (odgovor zadnjega z dne 17. junija 1996 na zahtevo za informacije), da je bil tak dogovor sklenjen na sestanku 16. novembra 1994.
92 Nazadnje, navesti je treba, da je glede na dokazano sodelovanje tožeče stranke pri skupnem sporazumu o delitvi evropskega trga z njeno navzočnostjo na sestankih 30. septembra, 12. oktobra in 16. novembra 1994 brezpredmetno trditi, da se je ta sporazum izvrševal šele pozneje, po sklenitvi sporazumov v okviru nacionalnih kontaktnih skupin.
93 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba trditve tožeče stranke zavrniti v delu, v katerem nasprotujejo ugotovitvam iz odločbe, ki se nanašajo na prekinitev sodelovanja tožeče stranke v kartelu konec leta 1993 in na njeno ponovno sodelovanje v njem od začetka leta 1994.
94 Vseeno je treba preveriti še stališče tožeče stranke v delu, v katerem nasprotuje tudi presoji trajanja in nadaljevane narave kršitve.
3. Trajanje in nadaljevana narava kršitve, ki se očita tožeči stranki
– Trditve strank
95 Tožeča stranka navaja, da naj glede na to, da gre za vprašanje dveh ločenih kartelov, ne bi sodelovala pri kršitvi člena 85 Pogodbe v nadaljevanem obdobju „bolj ali manj od novembra, decembra 1990 in najmanj do marca ali aprila 1996“, to je skupaj pet let in pet mesecev. Upoštevati bi bilo treba, nasprotno, obdobje dveh let in treh mesecev glede začetnega danskega kartela in glede evropskega kartela, odvisno od države, od 4 do 16, oziroma v primeru Nemčije največ 18 mesecev.
96 V delu, v katerem tožena stranka trdi, da je upoštevala, da „so bili dogovori najprej nepopolni in so imeli zunaj danskega trga omejen učinek“, bi bilo treba šteti, da bi morala manj obširna opredelitev kršitve vplivati na presojo njene manjše teže, raje kot na skrajšanje njenega trajanja.
97 Tožena stranka meni, da pomeni kartel eno splošno kršitev in ne zaporedja več različnih dogovorov, ki naj bi trajala do spomladi 1996 in ne le do jeseni 1995 in naj bi bila proti koncu še bolj groba kot prej.
– Presoja Sodišča prve stopnje
98 V skladu s členom 1, drugi odstavek, odločbe je kršitev, ki se očita tožeči stranki, trajala „bolj ali manj od novembra, decembra 1990 in najmanj do marca ali aprila 1996“.
99 Še več, Komisija v točki 153, četrti odstavek, odločbe „meni, da je sodelovanje podjetij pri kršitvi trajalo: a) ABB, [tožeča stranka], Tarco in [Dansk Rørindustri]: začetek okoli novembra 1990, nato postopna širitev na celotno Skupnost in vzdrževanje do marca ali aprila 1996, z obdobjem največ šestih mesecev od oktobra 1993 do marca 1994, v katerem so bili dogovori prekinjeni“.
100 Oceniti je treba, da je Komisija pravilno izračunala trajanje kršitve, ki se očita tožeči stranki.
101 Prvič, ni mogoče izpodbiti, da se je sodelovanje tožeče stranke začelo „novembra, decembra 1990“ na danskem trgu in da je sodelovanje v evropskem kartelu zaključila šele „marca ali aprila 1996“. Po eni strani je bilo v točkah od 42 do 45 zgoraj dokazano, da je tožeča stranka novembra 1990 sodelovala pri povišanjih cen, usklajenih na sestanku 22. novembra 1990. Po drugi strani je glede konca njenega sodelovanja v kartelu dovolj ugotoviti, da je tožeča stranka priznala udeležbo še na sestanku skupine direktorjev 4. marca 1996 in na sestankih nemške kontaktne skupine do 25. marca 1996.
102 Drugič, tožeča stranka zmotno zatrjuje, da bi morala Komisija ugotoviti obstoj dveh ločenih kartelov in upoštevati dejstvo, da se je njeno sodelovanje v danskem kartelu zaključilo aprila 1993 in da se je njeno sodelovanje v evropskem kartelu začelo šele po marcu 1995. Pravzaprav je bilo v točkah od 50 do 65 in od 84 do 88 zgoraj ugotovljeno, da je tožeča stranka sodelovala pri načelnem sporazumu o delitvi nemškega trga avgusta in septembra 1993 in nato od maja 1994 pri sporazumu o skupnem seznamu cen v Nemčiji. Sicer pa iz točke 153 odločbe izhaja, da je Komisija pri presoji trajanja kršitve, ki se očita tožeči stranki, natančno upoštevala prekinitev kartelnih sporazumov približno od oktobra 1993 do marca 1994.
103 Poleg tega je Komisijino upoštevanje obdobja prekinitve kartela potrjeno v okviru izračuna globe, naložene tožeči stranki. Pravzaprav iz točke 175, tretji odstavek, odločbe izhaja, da je trajanje, ki ga je upoštevala pri izračunu globe, enako kot trajanje, ki ga je upoštevala pri ABB. Glede njega je v točki 170 odločbe pojasnjeno, da je dejstvo, da so bili dogovori prekinjeni „od konca leta 1993 do začetka leta 1994“, dodano okoliščinam, v skladu s katerimi so bili dogovori na začetku nepopolni in so imeli le omejen učinek na danskem trgu, in dejstvu, da dogovori niso imeli izdelane oblike pred evropskim kartelom, ustanovljenim leta 1994, 1995, eden od dejavnikov, ki jih je Komisija upoštevala pri določitvi količnika 1,4 za povečanje globe za kršitev, ki traja več kot pet let.
104 V zvezi s tem je treba navesti, da dejstvo, da je tožeča stranka začela ponovno sodelovati v kartelu maja 1994, medtem ko je bila v odločbi upoštevana le prekinitev od „okoli marca 1994“, ni taka, da bi lahko razveljavila Komisijino presojo trajanja kršitve, glede na to, da iz točke 170 odločbe izhaja, da je bila ta prekinitev kartela za nekaj mesecev le eden od dejavnikov, ki so opredeljevali posledice trajanja kršitve, ki ga je treba upoštevati pri izračunu globe, in sicer tako, da te posledice niso bile odvisne od natančnega števila mesecev, v katerih so bili kartelni sporazumi prekinjeni.
105 Ker je bila pri presoji trajanja kršitve upoštevana prekinitev dejavnosti kartela, se tožeča stranka ne more sklicevati niti na dejstvo, da je Komisija zadevni kartel opredelila kot enotno in nadaljevano kršitev.
106 Dejansko je treba ugotoviti, da je Komisija v delu, v katerem je zadevni kartel opredelila kot enotno in nadaljevano kršitev, zavrnila trditev, ki jo je v upravnem postopku podala med drugim tudi tožeča stranka, v skladu s katero naj bi bila „danski“ in „evropski“ kartel dve popolnoma ločeni in druga od druge neodvisni kršitvi. V tem okviru je Komisija poudarila, da je bil že v izhodišču kartela na Danskem navzoč bolj dolgoročni namen, prevzeti nadzor na celotnem trgu (točka 140, tretji odstavek, odločbe), da je bilo mogoče za obdobje od septembra 1993 do marca 1994 celotno prekinitev šteti za ukinitev dogovorov in običajnih razmerij (točka 141, tretji odstavek, odločbe) in da je bila podana očitna stalnost v smislu načinov in praks med novim sporazumom, sklenjenim konec leta 1994 za celotni evropski trg, in predhodnimi dogovori (točka 142, prvi odstavek, odločbe).
107 Iz tega sledi, da Komisija s tem, da je v odločbi štela, da je bil evropski kartel, oblikovan od konca leta 1994, le nadaljevanje prejšnjega kartela med proizvajalci na trgu mestnega toplovodnega ogrevanja, glede tožeče stranke ni upoštevala neprekinjenega sodelovanja od novembra 1990 do marca 1996. To razlago še toliko bolj potrjuje izrecno priznanje Komisije, da „čeprav gre za enotno in nadaljevano kršitev, so se njena intenzivnost in učinki spreminjali v celotnem obravnavanem obdobju: najprej se je postopoma širila (kljub kratkemu obdobju, v katerem so bili dogovori prekinjeni), dogovori so najprej zajeli Dansko leta 1991 in nato druge trge, dokler ni bil leta 1994 ustanovljen vseevropski kartel, ki je zajel skoraj vso trgovino z zadevnimi proizvodi“ (točka 145, tretji odstavek, odločbe).
108 Posledično je treba zavrniti trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na trajanje in nadaljevano naravo kršitve.
109 Zato je treba očitek, ki se nanaša na obstoj nadaljevanega kartela od leta 1990 do 1996, zavrniti v celoti.
C – Sodelovanje v evropskem kartelu na italijanskem trgu
1. Trditve strank
110 Tožeča stranka Komisiji očita, da je v zvezi z njo zmotno upoštevala italijanski trg, na katerem ni bila navzoča. Zato naj je ne bi bilo mogoče šteti za odgovorno za kršitve njenega območnega distributerja Socologstora na tem trgu, glede na to, da naj bi imela v lasti le njegovih 49 %.
111 V zvezi s tem naj ne bi bilo razloga za različno obravnavanje položaja Socologstora in položaja KE KELIT Kunststoffwerk GmbH (v nadaljevanju: KE KELIT), kateremu naj bi bila, čeprav je bil prav tako distributer njegovih proizvodov, naložena samostojna globa. Čeprav bi lahko sodelovanje tožeče stranke na sestankih o italijanskem trgu pomenilo kršitev pravil o konkurenci, naj Komisija ne bi dokazala, da je imela tožeča stranka možnost Socologstoru vsiliti svojo voljo, da bi uresničila kakršno koli omejitev konkurence.
112 Tožena stranka se sklicuje na dokaze o dodelitvi kvot za Italijo vsem proizvajalcem, vključno tožeči stranki, in na njeno navzočnost na sestanku kontaktne skupine za Italijo in na drugem sestanku, ki se je nanašal na to državo 9. junija 1995. Če tožeča stranka ne bi imela nobenega resničnega interesa v Italiji, naj se ne bi trudila z udeležbo na njem. Poleg tega naj možnost Komisije, da začne postopek neposredno proti Socologstoru, tožeče stranke ne bi oprostila za dejanja kartela v Italiji.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
113 Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ne izpodbija udeležbe na prvem sestanku kontaktne skupine za Italijo 21. marca 1995 v Milanu in na drugem sestanku o Italiji 9. junija 1995 v Zürichu.
114 Poleg tega iz določenih zapiskov, ki jih je pridobila Komisija od vpletenih podjetij in se nanašajo na italijanski trg, izhaja, da je bila tožeča stranka vpletena v dodeljevanje kvot in italijanskih projektov (priloge 64, 111 in 188 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), kar potrjuje tudi Pan-Isovit (njegov odgovor z dne 17. junija 1996 na zahtevo za informacije).
115 Zato je treba ugotoviti, da je imela Komisija na voljo dovolj podatkov, na podlagi katerih je lahko štela, da se je sodelovanje tožeče stranke v evropskem kartelu raztezalo tudi na italijanski trg, ne da bi bilo potrebno presoditi, koliko bi lahko tožeča stranka nadzorovala obnašanje svojega distributerja na tem trgu.
116 Očitek tožeče stranke je treba zato zavrniti.
D – Sodelovanje, ki se nanaša na standarde kakovosti
1. Trditve strank
117 Tožeča stranka trdi, da ni sodelovala pri kršitvi, ki se očita proizvajalcem cevi, in sestoji iz uporabe pravil o kakovosti za ohranitev določene ravni cen in zavlačevanja uvedbe novih, gospodarnejših tehnologij. Nasprotno naj bi bila žrtev takega ravnanja, usmerjenega proti tehnologiji, ki jo je razvila sama.
118 V zvezi s tem naj bi tožena stranka zmotno trdila, da taka kršitev ni bila vključena v ravnanje, sankcionirano v odločbi. Čeprav taka kršitev dejansko ni bila vključena v „glavne značilnosti“ kršitve, je v točki 2 odločbe navedeno, da pomeni tako obnašanje ločeno kršitev, za katero je odgovorna med drugim tožeča stranka. Sicer pa naj bi se člen 1 odločbe izrecno skliceval na obrazložitev, ki je bila podana v odločbi za opredelitev zadevne kršitve.
119 Tožena stranka navaja, da v odločbi med glavnimi značilnostmi kršitve v členu 1 izreka ni navedena uporaba standardov kakovosti. Vprašanje, ali je bila tožeča stranka, ki je imela učinkovitejšo tehnologijo, žrtev sodelovanja na področju standardov kakovosti, naj bi se presojalo pri presoji olajševalnih okoliščin, ki so se upoštevale pri določitvi globe.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
120 Ugotoviti je treba, da je uporaba standardov kakovosti za vzdrževanje določene cenovne ravni in zaviranje novih, gospodarnejših tehnologij, navedena med značilnostmi zadevne kršitve, kot so navedene v točki 2 odločbe. V nadaljevanju odločbe je Komisija v točkah od 113 do 115 pri presoji vloge poklicnega združenja „European District Heating Pipe Manufacturers Association“ (v nadaljevanju: EuHP) v kartelu omenila namen ABB, da standarde kakovosti uporablja kot sredstvo, s katerim bi tožeči stranki preprečil izkoriščanje tekočega postopka proizvodnje, ki bi ji omogočil znižanje stroškov in posledično cen. Poleg tega je med omejitvami konkurence, ki jih je povzročil kartel, v točki 147, zadnja alinea, odločbe, navedeno: „izkoriščanje standardov za preprečevanje oziroma zavlačevanje uvedbe novih tehnik, s katerimi bi bilo mogoče znižati cene (članov EuHP)“.
121 V vsakem primeru je treba ugotoviti, da sodelovanja na področju standardov kakovosti ni med glavnimi značilnostmi kartela, navedenimi v členu 1, tretji odstavek, izreka izpodbijane odločbe, kot je bila popravljena. V zvezi s tem je treba navesti, da je bil v izreku danske različice odločbe, ki je bila tožeči stranki vročena 21. oktobra 1998, odstavek, ki je sodelovanje na področju standardov kakovosti dejansko našteval med glavnimi značilnostmi kartela. Sicer pa je Komisija, ki je s popravkom odločbe z dne 6. novembra 1998 iz izreka izpustila točno ta odstavek, jasno navedla namen, da tega sodelovanja ne bo štela kot del kršitve, ki se očita tožeči stranki.
122 Čeprav je v delu, v katerem v izreku odločbe sodelovanja na področju standardov kakovosti ni med glavnimi značilnostmi obravnavane kršitve, medtem ko je na več mestih opisano v obrazložitvi, še naprej določena mera neskladnosti, po pojasnilu v zgoraj navedenem popravku ni nobenega dvoma o tem, da Komisija tožeči stranki v zvezi s sodelovanjem glede standardov kakovosti ni očitala kršitve člena 85 Pogodbe.
123 Zato tožeča stranka ne more izpodbijati veljavnosti odločbe z zatrjevanjem, da pri tem sodelovanju ni bila udeležena.
124 Ta očitek je treba zato zavrniti.
E – Usklajeno delovanje proti podjetju Powerpipe
1. Trditve strank
125 Tožeča stranka izpodbija vse trditve v odločbi glede usklajenega delovanja proti podjetju Powerpipe, ki se nanašajo nanjo. Čeprav je bila navzoča na sestankih, katerih predmet so bile dejavnosti proti podjetju Powerpipe, naj proti njemu ne bi uresničila niti najmanjšega usklajenega delovanja.
126 Tožeča stranka uvodoma pojasnjuje, da je bil sestanek v Billundu julija 1992 in zaposlitev generalnega direktorja podjetja Powerpipe, švedskega podjetja, časovno pred pristopom Švedske k Evropski uniji 1. januarja 1995. Zato naj bi bili ti dejstvi upoštevni le v delu, v katerem sta vplivali na konkurenco v Evropski uniji. Tak učinek, če je obstajal, pa naj ne bi bil pomemben.
127 Tožeča stranka naj bi bila navzoča na sestanku z ABB in podjetjem Powerpipe v Billundu, na katerem je ABB posvaril Powerpipe. Kljub temu naj bi bili predmet tega sestanka pogovori o možni prodaji podjetja Powerpipe ABB in/ali tožeči stranki, ta pa naj bi se iz pogajanj z ABB umaknila takoj, ko je ta izrecno pokazal namen, da zapre in razdeli Powerpipe.
128 Glede zaposlitve generalnega direktorja podjetja Powerpipe naj bi bila že nekaj časa prej načrtovana pisarna za lobiranje v Bruslju in predlog ABB o skupni zaposlitvi te osebe na to delovno mesto je bil videti kot dobra izbira. To vprašanje se je ponovno postavilo šele pozneje, najverjetneje jeseni 1993 ali na začetku 1994. Pravzaprav naj bi se tožeča stranka te zaposlitve zavedla šele, ko ki je ABB predložil račune o stroških, ki so bili z njo povezani. Tožeča stranka naj bi razumela, da je želela ta oseba zapustiti Powerpipe in je sama stopila v stik z ABB. V plačilo dela stroškov, povezanih z njeno zaposlitvijo, naj bi privolila v tem okviru. Delovanja ABB, da se pritegnejo še drugi zaposleni v podjetju Powerpipe, naj se ne bi zavedala in pri njem naj ne bi sodelovala.
129 Ne zanika, da je leta 1994 stopila v stik s podjetjem Powerpipe, da bi ga prepričala, naj se umakne iz projekta Neubrandenburg, potem ko je Henss v zvezi s tem izvršil močan pritisk, in mu predlagala prijateljsko rešitev s Henss/Isoplusom. Kljub temu naj podjetju Powerpipe niti v tem razgovoru niti v drugem telefonskem razgovoru ne bi na noben način grozila.
130 Tožeča stranka v zvezi s projektom Leipzig-Lippendorf pojasnjuje, da se ga je odločila poskusiti dobiti kljub dogovoru v okviru kartela o tem, da mora biti ta projekt dodeljen trem nemškim proizvajalcem. Pojasnjuje, da je bila prisiljena svoji nemški hčerinski družbi v vsakem primeru naročiti, naj umakne ponudbo, postavljeno v okviru tega projekta za 20-metrske cevi, in jo nadomesti s ponudbo za 18-metrske cevi. Pravzaprav naj bi ta prva ponudba zahtevala znatne naložbe v novo proizvodno enoto, ki ne bi mogle biti donosne. Nova ponudba naj ne bi bila nikoli predložena po pomoti. Ker naj bi bil vodja projekta z umikom prve ponudbe nezadovoljen, naj bi se pogajanja tožeče stranke z njim po tem prekinila.
131 Tožeča stranka glede sestanka z dne 24. marca 1995 navaja, da se, koliko ve, vodja projekta Leipzig-Lippendorf takrat še ni odločil, da ga bo dobil Powerpipe. Tožeča stranka naj ne bi sodelovala na prvem delu tega sestanka, na katerem bi se lahko razpravljalo o skupnem delovanju proti podjetju Powerpipe. Na delu sestanka, na katerem je bila navzoča, naj bi Henss vztrajal pri vprašanju skupnega delovanja. Kljub temu naj bi bila tožeča stranka povabila konzorcij treh nemških podjetij, naj se uskladi s ceno podjetja Powerpipe, in mu ponudila celo dobavo cevi kot podizvajalec. Razprave naj bi se med drugim osredotočile na tehnično nezmožnost podjetja Powerpipe, da izpolni ponudbo, še posebej v določenih rokih. Tožeča stranka naj bi ABB predlagala, naj vodji projekta pojasni škodo, ki jo je za ugled mestnega toplovodnega ogrevanja na splošno že povzročila izbira nezadostno usposobljenega ponudnika pri projektu v Torinu. Posredovanje ABB pri vodji projekta, naj bi bilo neuspešno, ker naj konzorcij ne bi hotel uskladiti cene s podjetjem Powerpipe. Tožeča stranka naj bi bila o tem, da je javno naročilo dobil Powerpipe, obveščena šele aprila 1995.
132 Tožeča stranka naj proti podjetju Powerpipe ne bi uresničila nobenega sporazuma. Kolikor ji je znano, naj bi bilo tako tudi pri drugih proizvajalcih, z izjemo ABB in Isoplusa. Ti podjetji naj bi na sestanku EuHP 5. maja 1995 vztrajali pri usklajenem delovanju proti podjetju Powerpipe, da bi imel ta težave pri oskrbovanju. Ker tožeča stranka ni proizvajala opreme, ki jo je potreboval podizvajalec projekta Leipzig-Lippendorf, te tako ali tako naj ne bi mogla dobaviti. Na sestanku 13. junija 1995 naj ne bi bil potrjen noben sporazum, usmerjen proti podjetju Powerpipe.
133 Glede primera Lymatex, podizvajalca tožeče stranke, naj ta temu na noben način ne bi naročila škodovati podjetju Powerpipe. V tistem času naj bi Lymatex nakopičil znatne zamude pri dobavah spojev tožeči stranki, medtem ko naj bi se bila ta pogodbeno zavezala k oskrbovanju vseh svojih potreb za spoje za leto 1995 pri Lymatexu. V nasprotju s tem, kar je navedeno v točki 102 odločbe, naj bi tožeča stranka vztrajala le pri tem, da Lymatex izpolni pogodbene obveznosti, ki jih ima do nje. Lymatex naj bi ji na lastno pobudo poslal osnutek dopisa, naslovljenega na Powerpipe, da bi ji dokazal, da si prizadeva rešiti težave pri dobavah, tožeča stranka pa naj v zvezi z njim nikoli ne bi predložila pripomb.
134 Poleg tega naj bi imel Powerpipe težave pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti zaradi lastnega ravnanja. Glede projekta Århus Kommunale Væerker (ÅKV) naj bi Powerpipe sprejel neuresničljivo pogodbo, s katero mu je bila naložena obveznost, ki je ni bilo mogoče uresničiti, da med drugim dobavi spoje iste vrste kot tožeča stranka, in to v kratkem roku. Vodja projekta naj bi nazadnje navedeno pogodbo razveljavil zaradi neizpolnitev podjetja Powerpipe, povezanih s temi dobavami. Odločitev o razveljavitvi te pogodbe naj bi bila tako sprejeta neodvisno od odločitve podjetja Lymatex, da podjetja Powerpipe ne bo več oskrbovalo. To naj bi potrjevalo dejstvo, da je bila odločitev o razveljavitvi teh dobav podjetju Powerpipe sprejeta 10. maja 1995, to je isti dan, ko je Lymatex Powerpipe obvestil o težavah s pravočasnimi dobavami, in da ne more sprejeti novih naročil pred septembrom 1995. Razlogi za razveljavitev pogodbe naj ne bi bili nikakor povezani z ravnanjem tožeče stranke.
135 Tožeča stranka naj zato ne bi imela nobene vloge pri poskusih Powerpipe izriniti s trga. Pri dobavah podjetja Lymatex naj bi vztrajala povsem legitimno in zatrjevane posledice tega stališča za Powerpipe naj ne bi bile posledica kakršnega koli nezakonitega ravnanja.
136 Tožena stranka navaja, da je tožeča stranka priznala udeležbo na številnih sestankih, na katerih so potekali pogovori o ukrepih proti podjetju Powerpipe, med drugim na sestanku julija 1992 z ABB in podjetjem Powerpipe, na katerem je bilo to „posvarjeno“. To priznanje naj bi zadostovalo za vpletenost v usklajeno delovanje proti podjetju Powerpipe. Še več, tožeča stranka naj ne bi predložila dokazov, zaradi katerih bi bile dvomljive ugotovitve iz točk 143 in 144 odločbe, v skladu s katerimi je z navzočnostjo na sestanku 24. marca 1995 sodelovala pri sporazumu z namenom škodovati podjetju Powerpipe.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
137 Prvič, navesti je treba, da tožeči stranki ni uspelo izpodbiti ugotovitev Komisije v zvezi z njenim sodelovanjem pri načrtu, katerega namen je bil Powerpipe izriniti s trga, še posebej glede zaposlovanja uslužbencev podjetja Powerpipe.
138 Tožeča stranka pravzaprav ne izpodbija, da je sodelovala na sestanku julija 1992 v Billundu, opisanem v točki 91 odločbe. Poleg tega ne izpodbija, da je sklenila in uresničila sporazum z ABB pritegniti generalnega direktorja podjetja Powerpipe in pri delitvi stroškov, povezanih s to zaposlitvijo.
139 V zvezi s tem pojasnila tožeče stranke, da naj s sporazumom o delitvi stroškov zaposlitve ne bi imela namena škodovati podjetju Powerpipe, ni mogoče sprejeti. Upoštevaje svarilo ABB podjetju Powerpipe na sestanku julija 1992, v navzočnosti tožeče stranke, ta ni mogla prezreti, da je bil namen ABB, da zaposli uslužbence podjetja Powerpipe, del strategije, kako podjetju Powerpipe škodovati. Pravzaprav iz obvestila ABB z dne 2. julija 1993, ki je bilo namenjeno organizaciji sestanka s tožečo stranko, izhaja, da je bila zaposlitev tega generalnega direktorja mišljena kot „skupno delovanje glede podjetja Powerpipe“ (priloga 48 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah). Sicer pa je tožeča stranka v upravnem postopku priznala, da je vedela, da bi bilo mogoče imenovanje zadevne osebe šteti kot negativno skupno delovanje proti podjetju Powerpipe (izjava g. Becha v prilogi k odgovoru tožeče stranke z dne 25. aprila na zahtevo za informacije z dne 13. marca 1996).
140 V vsakem primeru tožeča stranka, čeprav trdi, da je udeležbo pri stroških za pritegnitev na začetku sprejela izključno z namenom omogočiti odprtje pisarne za lobiranje, s to razlago ne more upravičiti privolitve k plačilu načrtovanega prispevka v trenutku, ko je bilo očitno, da je ABB zadevno osebo zaposlil zato, da bi prevzela drugačni položaj od načrtovanega.
141 Drugič, ne izpodbija se niti, da se je tožeča stranka takrat, ko je podjetje Powerpipe vložilo ponudbo za projekt Neubrandenburg, z ABB in Henssom dogovorila o pritisku na Powerpipe z namenom, da ta ponudbo umakne. Čeprav tožeča stranka sama ni grozila podjetju Powerpipe na njunih srečanjih, ni sporno, da se je odzvala takemu ravnanju, kot je bilo dogovorjeno z drugimi sodelujočimi v kartelu. Tožeča stranka pravzaprav priznava, da je njen direktor prodaje podjetju Powerpipe takrat potrdil obstoj določenega kartela med gospodarskimi subjekti v sektorju.
142 V zvezi s pritiski, ki naj bi jih utrpela tožeča stranka, je treba navesti, da se podjetje, ki z drugimi sodeluje pri protikonkurenčnih dejavnostih, ne more sklicevati na dejstvo, da pri teh sodeluje pod pritiskom drugih udeležencev. Te pritiske, ki so bili naslovljeni nanj, bi lahko namreč prijavilo pristojnim organom in pred Komisijo vložilo pritožbo na podlagi člena 3 Uredbe št. 17, namesto da je pri zadevnih dejavnostih sodelovalo (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 1992 v zadevi Hüls proti Komisiji, T-9/89, Recueil, str. II-499, točki 123 in 128, in zgoraj navedeno sodbo Tréfileurope proti Komisiji, točka 58).
143 Tretjič, glede dodelitve projekta Leipzig-Lippendorf je treba navesti, da ugotovitve Komisije temeljijo na izidih sestanka z dne 24. marca 1995 v Düsseldorfu.
144 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da tožeča stranka ne izpodbija sporazuma v okviru kartela, v skladu s katerim je bil projekt Leipzig-Lippendorf namenjen za ABB, Henss/Isoplus in Pan-Isovit.
145 V tem okviru je lahko Komisija v točki 99 odločbe upravičeno ugotovila, da je mogoče umik ponudbe, ki jo je za ta projekt vložila tožeča stranka, vsaj deloma pojasniti s pritiski drugih proizvajalcev. Pravzaprav, tudi če je tožeča stranka menila, da bi bile naložbe, potrebne za prvo ponudbo, nedonosne, trditev, v skladu s katero je bila opustitev vložitve nove ponudbe izključno posledica „napake“, ni verodostojna, glede na to, da bi, upoštevaje dodelitev projekta v okviru kartela, morala vedeti, da tako ravnanje ustreza obnašanju, ki ga drugi člani kartela od nje pričakujejo.
146 Dalje, iz zapiskov družbe Tarco s sestanka z dne 24. marca 1995 (priloga 143 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) izhaja, da je pridobitev projekta Leipzig-Lippendorf s strani podjetja Powerpipe sprožila razpravo o nizu ukrepov. V zapiskih je navedeno:
„[Powerpipe] je očitno pridobil [projekt] Leipzig Lippendorf.
– Noben proizvajalec ne sme dobaviti nobenega proizvoda L-L, IKR, Mannesmann-Seiffert, VEAG.
– Vse zahteve za informacije v zvezi s projektom je treba posredovati [X].
– Noben od naših podizvajalcev ne sme opravljati del za [Powerpipe]; v nasprotnem primeru bo končano vsako sodelovanje.
– Poskušali bomo preprečiti, da bi se [Powerpipe] oskrboval na primer s plastiko itd.
– EuHP bo poskusil ugotoviti, ali se lahko pritožimo zaradi dodelitve pogodbe neusposobljenemu podjetju.“
147 Opozoriti je treba, da sodelovanje podjetja na sestanku z očitno protikonkurenčnim namenom, ne da bi se javno oddaljilo od njegove vsebine, drugim udeležencem daje vedeti, da soglaša z izidi sestankov in da bo ravnalo v skladu z njimi (glej sodno prakso, navedeno v točki 39 zgoraj). V teh okoliščinah je zato, da bi se dokazalo sodelovanje zadevnega podjetja pri nedovoljenem usklajevanju, dovolj, da je bilo na sestanku, na katerem je to podjetje sodelovalo, to usklajevanje obravnavano.
148 Glede na to, da so se na sestanku 24. marca 1995 obravnavali protikonkurenčni ukrepi, je treba šteti, da so vsa navzoča podjetja, ki se od njega niso javno oddaljila, delovala pri sporazumu oziroma pri usklajenem ravnanju, ki so ga sestavljali ti ukrepi.
149 V zvezi s tem je vprašanje, ali je bil projekt Leipzig-Lippendorf ob sestanku 24. marca 1995 že dodeljen podjetju Powerpipe, brezpredmetno. Dejansko so se ukrepi, o katerih se je na sestanku 24. marca 1995 razpravljalo, vsekakor nanašali na primer, da bi Powerpipe to pogodbo dobil. V vsakem primeru kljub možnosti, da je bila pogodba med VEAG, družbo izdajateljem zadevnega javnega razpisa, in podjetjem Powerpipe podpisana šele po tem sestanku, iz dopisa VEAG glavnemu izvajalcu projekta z dne 21. marca 1995 (priloga 142 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) in iz odgovora VEAG z dne 29. septembra 1995 na zahtevo za informacije izhaja, da je bila odločitev organa za dodelitev v korist podjetja Powerpipe sprejeta 21. marca 1995, to je pred obteževalnim sestankom.
150 Poleg tega tožeča stranka ne more zatrjevati, da na delu sestanka, na katerem naj bi se morebiti razpravljalo o skupnem delovanju proti podjetju Powerpipe, ni bila navzoča, da bi se izognila odgovornosti. Pravzaprav priznava, da je na delu sestanka, na katerem je bila navzoča, Henss vztrajal pri vprašanju „skupnega delovanja“.
151 Še več, obnašanja tožeče stranke na sestanku 24. marca 1995 nikakor ni mogoče razumeti kot javno oddaljitev od sklepa o neizvedbi dobav podjetju Powerpipe, saj je, nasprotno, upoštevaje kontekst, predvsem položaj podjetja Powerpipe v projektu ÅKV in težave z dobavami podjetja Lymatex, dokazala vedenje, ki to odločitev potrjuje.
152 Tožeča stranka ne izpodbija, da je bila nezadovoljna, ko je izvedela, da je Powerpipu, potem ko je pridobil projekt ÅKV, ki je bil v kartelu namenjen ABB in njej, v okviru izvajanja tega javnega naročila uspelo nabavljati pri švedski hčerinski družbi tožeče stranke. Tako stališče priča o volji tožeče stranke poskrbeti za to, da bo imel Powerpipe pri oskrbi za izvedbo projektov težave.
153 Za dokazano je treba šteti tudi, da je tožeča stranka posredovala pri podjetju Lymatex, da bi ta zavlačeval z dobavami podjetju Powerpipe. Pravzaprav trditev podjetja Powerpipe, v skladu s katero mu je zaposleni v podjetju Lymatex potrdil, da odločitev o nemožnosti dobave pred septembrom 1995 ni povezana s težavami pri proizvodnji, na katere se je Lymatex skliceval v dopisu podjetju Powerpipe z dne 10. maja 1995 (priloga 153 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), potrjuje dejstvo, da je bil osnutek tega dopisa (priloga 155 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) med preiskavami, ki jih je opravila Komisija med drugim 28. junija 1995, najden v pisarni direktorja tožeče stranke. Dejstvo, da je štel Lymatex za potrebno tožečo stranko obvestiti o odgovoru na naročilo podjetja Powerpipe, in to še preden je ta odgovor poslal podjetju Powerpipe, dokazuje, da je želel Lymatex tožeči stranki dati najmanj možnost vplivati na odgovor na to naročilo, ki ga je nameraval poslati. Sicer pa upoštevaje sklep, sprejet na sestanku 24. marca 1995, da se ne dobavlja podjetju Powerpipe, najdbe osnutka dopisa odgovora podjetja Lymatex pri tožeči stranki ni mogoče razumeti drugače kot potrditev dejstva, da je imela tožeča stranka stike s podjetjem Lymatex, 10. maja 1995 ali prej, v okviru katerih je izrazila voljo za zavlačevanje dobav podjetju Powerpipe. Ta ugotovitev ne nasprotuje ugotovitvi, da Lymatex ni preklical drugih naročil podjetja Powerpipe. V zvezi s tem je treba poleg tega ugotoviti, da Lymatex Komisiji ni odkrito pojasnil, zakaj je tožeči stranki poslal osnutek odgovora, in sicer je trdil, da ne gre za osnutek, ampak za prepis tega dopisa podjetju Powerpipe, s katerim naj bi želel le dokazati, da si dejavno prizadeva izpolniti pogodbene obveznosti, ki jih ima do tožeče stranke (priloga 157 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah), medtem ko iz navedb različice dopisa, ki je bil v posesti tožeče stranke, izhaja, da gre za osnutek, poslan nekaj ur preden je bila podjetju Powerpipe poslana končna različica tega dopisa.
154 Ker je bilo dovolj dokazano, da se tožeča stranka ni javno oddaljila od sklepa o bojkotu, sprejetega na sestanku 24. marca 1995, je dokazovanje, koliko je bilo obnašanje tožeče stranke neposredni razlog za domnevne izgube Powerpipa, ki naj bi jih ta utrpel med drugim v okviru projekta ÅKV, brezpredmetno.
155 Iz tega sledi, da je Komisija dovolj dokazala sodelovanje tožeče stranke pri sporazumu, katerega namen je bil škodovati podjetju Powerpipe, medtem ko tožeči stranki ni uspelo dokazati, da se je od izida zadevnega sestanka oddaljila.
156 Te ugotovitve ne omaja trditev tožeče stranke, da naj v nobenem primeru ne bi mogla izvajati bojkota podjetja Powerpipe, ker sama ni proizvajala opreme, po kateri je povpraševal podizvajalec zadevnega projekta.
157 Pravzaprav je podjetje odgovorno za bojkot, ne da bi bilo pri tem potrebno, da dejansko sodeluje oziroma celo da bi imelo možnost sodelovati pri njegovem izvajanju. Nasprotno stališče bi povzročilo, da bi se podjetja, ki so odobrila ukrepe bojkota, vendar niso imela priložnosti tudi sama sprejeti ukrepov za njihovo izvajanje, izognila vsaki obliki odgovornosti za sodelovanje pri sporazumu.
158 V zvezi s tem je treba navesti, da je lahko podjetje, ki je sodelovalo pri mnogovrstni kršitvi pravil o konkurenci z lastnimi dejanji, ki ustrezajo pojmoma sporazuma oziroma usklajenega ravnanja s protikonkurenčnim namenom v smislu člena 85(1) Pogodbe in katerih cilj je, da prispevajo k uresničitvi kršitve v celoti, prav tako za celotno obdobje sodelovanja pri tej kršitvi odgovorno za ravnanja, ki jih izvajajo druga podjetja v okviru iste kršitve, če je dokazano, da je bilo vpletenemu podjetju kršitveno ravnanje drugih sodelujočih znano, oziroma če bi ga lahko razumno predvidelo in če je pripravljeno zanj sprejeti tveganje (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 203).
159 Sicer pa je bila tožeča stranka ob udeležbi na sestanku 24. marca 1995 seznanjena z ukrepi, ki so bili namenjeni za škodovanje tržnim dejavnostim podjetja Powerpipe. Ker se od teh ukrepov ni oddaljila, je drugim udeležencem istega sestanka dala vedeti najmanj to, da z njegovimi rezultati soglaša, da bo v skladu z njimi ravnala in da je pripravljena sprejeti tveganje.
160 Nazadnje, v delu, v katerem je Komisija obravnavala dejavnosti na Švedskem pred njenim pristopom k Evropski uniji 1. januarja 1995, je dovolj navesti, da se je želelo z ukrepi, katerih namen je bil škodovati dejavnostim podjetja Powerpipe, za katere je treba šteti za odgovorno tožečo stranko in ki jih je izzval vstop podjetja Powerpipe na nemški trg, izvorno preprečiti, da bi ta razvil svojo dejavnost v Evropski uniji. Še več, s privolitvijo, da prispeva k vključitvi generalnega direktorja podjetja Powerpipe, je tožeča stranka, čeprav pred 1. januarjem 1995, na skupnem trgu dejansko uresničila sporazum z namenom škodovati njegovim dejavnostim. Iz tega sledi, da je Komisija upoštevala protikonkurenčne dejavnosti na Švedskem v delu, v katerem so dejansko vplivale na konkurenco v Evropski uniji.
161 V zvezi s tem je v točki 148 odločbe jasno navedeno:
„[z]a namene tega postopka Komisija ni upoštevala skupnega delovanja proti podjetju Powerpipe pred pristopom Švedske k Skupnosti (1. [januarja] 1995), razen v delu, v katerem je vplivalo na konkurenco v Uniji (vstop podjetja Powerpipe na nemški trg) oziroma v delu, v katerem pomeni posredni dokaz o nadaljevanem načrtu škodovanja podjetju Powerpipe oziroma njegovi izključitvi po tem datumu.“
162 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba zavrniti tudi očitek, ki se nanaša na usklajeno delovanje proti podjetju Powerpipe.
F – Pritisk ABB
1. Trditve strank
163 Tožeča stranka zatrjuje, da je Komisija podcenjevala pritisk ABB proti njej, kar tožena stranka izpodbija.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
164 Navesti je treba, da je Komisija v odločbi, kot je omenila tožeča stranka, večkrat opozorila na dejstvo, da je ABB na druga podjetja v sektorju znatno pritiskal, da bi jih pregovoril k sodelovanju pri zadevnih protikonkurenčnih sporazumih. Še več, Komisija je pri odločanju o znesku globe, naložene ABB, priznala, da je ta „sistematično izkoriščal svojo gospodarsko moč in sredstva kot veliko mednarodno podjetje, da bi okrepil učinkovitost kartela in zagotovil, da se bodo druga podjetja podredila njegovi volji“ (točka 169 odločbe).
165 Glede kršitve, ki se očita tožeči stranki, je dovolj opozoriti, da se v skladu s sodno prakso podjetje, ki z drugimi pod prisilo sodeluje pri protikonkurenčnih dejavnostih, ne more sklicevati na to prisilo, glede na to, da bi lahko te pritiske, ki so bili naslovljeni nanj, odvrnilo, namesto da je pri zadevnih dejavnostih sodelovalo (glej sodno prakso, navedeno v točki 142 zgoraj).
166 Ker temu očitku ni mogoče pritrditi, je treba tožbeni razlog, ki izhaja iz zmotne ugotovitve dejstev pri uporabi člena 85(1) Pogodbe, v celoti zavrniti.
II – Drugi tožbeni razlog kršitve pravic obrambe
A – Vpogled v spis
1. Trditve strank
167 Tožeča stranka trdi, da jo je Komisija odvrnila od vztrajanja pri vpogledu v spis. Pan-Isovit, ki je imel do spisa dostop, naj bi bil kaznovan z manjšim deležem zneska globe kot drugi na podlagi njegovega sodelovanja. Tožeča stranka naj bi privolila k odpovedi delu pravic pod pritiskom v upanju, da bo neposredno pridobila listine v zvezi s kartelom od ABB. Kljub temu ji je ABB predložil le izbor navedenih listin, ki poleg tega niso bile popolne. V tem okviru tožeča stranka zatrjuje, da Komisijina izbira, da vpletenim podjetjem prepusti primerno medsebojno izmenjavo listin iz spisa, ni bila zadovoljiva rešitev.
168 Tožena stranka nasprotuje temu, da naj bi podjetja odvračala od vpogleda v spis, in opozarja, da se je tožeča stranka strinjala z organizacijo izmenjave listin med vpletenimi podjetji. Znižanje zneska globe Pan-Isovit naj ne bi imelo nobene zveze z obnašanjem tega podjetja glede vpogleda v spis. Glede ABB ni točno, da ta ni predložil popolne dokumentacije.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
169 Namen vpogleda v spis v zadevah s področja konkurence je naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah omogočiti, da se seznanijo z dokazi v spisu Komisije, da bi se lahko na podlagi teh dokazov učinkovito izrekli o ugotovitvah, do katerih je prišla Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 89, in z dne 8. julija 1999 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, C-51/92 P, Recueil, str. I-4235, točka 75; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 29. junija 1995 v zadevi Solvay proti Komisiji, T-30/91, Recueil, str. II-1775, točka 59, in v zadevi ICI proti Komisiji, T-36/91, Recueil, str. II-1847, točka 69). Vpogled v spis je postopkovno jamstvo, s katerim naj se zavarujejo pravice obrambe in zagotovi predvsem učinkovito varstvo pravice biti slišan iz členov 19(1) in (2) Uredbe št. 17 in 2 Uredbe Komisije št. 99/63/EGS z dne 25. julija 1963 o zaslišanjih, predvidenih v členu 19(1) in (2) Uredbe Sveta št. 17 (UL 1963, 127, str. 2268) (sodba Sodišča prve stopnje z dne 1. aprila 1993 v zadevi BPB Industries in British Gypsum proti Komisiji, T-65/89, Recueil, str. II-389, točka 30).
170 V skladu z ustaljeno sodno prakso je Komisija, da bi podjetjem in vpletenim podjetniškim združenjem omogočila uspešno obrambo zoper očitke, ki so bili proti njim navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, tem dolžna omogočiti vpogled v celotni spis o preiskavi, razen v listine, ki vsebujejo tajne podatke o drugih podjetjih ali druge zaupne podatke, in v notranje dokumente Komisije (zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje Hercules Chemicals proti Komisiji z dne 17. decembra 1991, točka 54, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. maja 1999 v zadevi BASF Coatings proti Komisiji, T-175/95, Recueil, str. II‑1581).
171 Dejansko v okviru kontradiktornega postopka, uvedenega z Uredbo št. 17, ne more samo Komisija odločati o tem, katere listine so koristne za obrambo (zgoraj navedeni sodbi z dne 29. junija 1995 Solvay proti Komisiji, točka 81, in ICI proti Komisiji, točka 91). Zlasti ob upoštevanju splošnega načela enakosti orožij ni mogoče sprejeti, da bi Komisija lahko sama odločila, ali bo uporabila dokumente zoper tožečo stranko, medtem ko ta do njih ni imela dostopa in se torej ni mogla ustrezno odločiti, ali bi jih uporabila za svojo obrambo (zgoraj navedeni sodbi z dne 29. junija 1995 Solvay proti Komisiji, točka 83, in ICI proti Komisiji, točka 93).
172 V smislu teh pravil je treba preveriti, ali je Komisija v obravnavanem primeru spoštovala obveznost, da omogoči vpogled v celotni spis o preiskavi.
173 Najprej je treba navesti, da je Komisija v dopisu z dne 20. marca 1997, priloženemu k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, tožeči stranki sporočila:
„Da bi podjetjem pomagala pri pripravi stališč o očitkih, ki so naslovljeni nanje, jim lahko Komisija omogoči vpogled v zadevni spis. V tem primeru je Komisija k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah priložila vso upoštevno dokumentacijo, sestavljeno iz celotne upoštevne korespondence v skladu s členom 11 Uredbe [št. 17]. Sklicevanja na dejstva, ki niso v nikakršni zvezi s predmetom zadeve, so bila iz listin, priloženih k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, izbrisana.
Če bi želeli pregledati dokaze, v katere je mogoč vpogled in se nanašajo na vaše podjetje, v prostorih Komisije ali če imate vprašanja v zvezi s tem postopkom, se prosim obrnite na [...] v treh tednih po prejemu tega dopisa.“
174 Tožeča stranka je v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje trdila, da je stopila v stik s Komisijo 23. aprila 1997, da bi dobila dovoljenje za vpogled v celoten spis. Čeprav ni sporno, da se je tak telefonski pogovor res zgodil, stranki ne soglašata o njegovi natančni vsebini, predvsem o tem, ali je Komisija, prvič, zavrnila zahtevo za vpogled v spis, s tem da je, kot trdi tožeča stranka, izjavila, naj podjetja, „če želijo dejansko pokazati sodelovanje, sama poskrbijo za medsebojno izmenjavo prepisov“, in, drugič, ali je tožeča stranka nazadnje zahtevala vpogled v celoten spis. Kljub temu ni sporno, da se je pri tem pogovoru postavilo vprašanje izmenjave listin med vpletenimi podjetji.
175 Ni sporno, da je Komisija aprila in maja 1997 podjetjem, na katera je bilo naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, predlagala, naj organizirajo izmenjavo vseh listin, ki so bile pri njih zasežene v preiskavah. Ni sporno, da so se vsa vpletena podjetja, z izjemo Dansk Rørindustri, strinjala s tako izmenjavo listin. Nato so vsa podjetja, ki so sodelovala pri izmenjavi listin, med njimi tožeča stranka, od vseh drugih podjetij prejela pri njih zasežene listine, skupaj s seznamom, ki ga je izdelalo bodisi to podjetje bodisi v primerih ABB in Pan-Isovit na njuno zahtevo Komisija. Del listin, zaseženih pri Dansk Rørindustri, je bil posredovan drugim podjetjem 18. junija 1997 na zahtevo Komisije, medtem ko jim je drugi del 24. septembra 1997 poslala Komisija sama.
176 Prav tako ni sporno, da tožeča stranka po telefonskem pogovoru 23. aprila 1997 ni več stopila v stik s službami Komisije v zvezi z vpogledom v spis.
177 V odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje tožeča stranka zatrjuje, da je iz opisanega telefonskega pogovora sklepala, naj v lastnem interesu ne zahteva vpogleda v celotni spis Komisije, pod grožnjo očitka pomanjkanja sodelovanja v upravnem postopku, ki bi ga tako obnašanje pomenilo.
178 Kljub temu je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne predlaga nobenega dokaza o ravnanju Komisije, iz katerega bi lahko takrat razumno sklepala o posledicah, ki bi jih imelo izvrševanje pravice do vpogleda v spis o preiskavi na poznejšo presojo stopnje sodelovanja pri izračunu zneska globe. Res je, da je ABB v dopisu z dne 6. junija 1997 Komisiji predlog o izmenjavi listin povezal s pripravljenostjo, da s Komisijo sodeluje, in da je družba Tarco zase v dopisu z dne 19. junija 1997 Komisiji priznala, da je s sodelovanjem pri izmenjavi listin „še naprej ka[zala] pripravljenost za učinkovito sodelovanje s Komisijo, čeprav [je] pri tem tvega[la], da ne bo imela vpogleda v celoten spis“. Kljub temu te trditve, čeprav izražajo pripravljenost podjetij, da še naprej sodelujejo, ne kažejo na ravnanje Komisije, na podlagi katerega bi bilo mogoče dobiti vtis, da bi vsak vpogled v spis povzročil povišanje globe. Tožeča stranka ni dokazala niti svoje tožbene trditve, v skladu s katero je „pod pritiskom“ privolila, da ne bo imela vpogleda v spis. Enako velja poleg tega tudi za njeno trditev, da naj bi zahteva za vpogled v spis za Pan-Isovit vplivala na presojo njegovega sodelovanja pri izračunu zneska globe.
179 Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija s pritiskom dosegla, da ni uporabila možnosti vpogleda v celotni spis o preiskavi. Zato je treba predpostaviti, da se je tožeča stranka strinjala z odpovedjo tej možnosti.
180 V vsakem primeru je treba presoditi, da se je Komisija s tem, ko je uredila dostop do listin v svojih prostorih, kar je navedla v dopisu, priloženemu k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, razvezala obveznosti, podjetjem omogočiti vpogled v spis o preiskavi na lastno pobudo, ne da bi čakala na njihova dejanja.
181 V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati niti tega, da je želela vpogled v spis o preiskavi olajšati s pozivom vpletenim podjetjem, naj si med seboj, po pravnih svetovalcih, izmenjajo pri vsakem od njih v preiskavah zasežene listine.
182 V zvezi s tem je treba navesti, da se tožeča stranka ne more sklicevati na nemožnost vpogleda v spis zato, ker ji je ABB v okviru te izmenjave listin poslal listine, v katerih so bili določeni odstavki izbrisani.
183 Pravzaprav iz dopisa z dne 4. junija 1997, ki so ga poslali pravni svetovalci ABB pravnim svetovalcem tožeče stranke, izhaja, da je ABB določene listine „prečistil“ („redacted“). V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso vpogled v spis ne more raztezati na tajne podatke o drugih podjetjih ali druge zaupne podatke (glej točko 170 zgoraj). Sicer pa tožeči stranki, če je dvomila o različicah določenih listin, ki so jih pripravili ABB ali drugi konkurenti, predvsem glede informacij, ki jih je ABB izbrisala v določenih listinah, oziroma če je kakor koli dvomila tudi o izčrpnosti seznamov listin, ki so jih izdelali konkurenti, ni nič preprečevalo, da stopi v stik s Komisijo in v okoliščinah posameznega primera uresniči pravico do vpogleda v celoten spis o preiskavi v prostorih Komisije.
184 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija, ko je vpletenim podjetjem predlagala, naj dostop do listin olajšajo z izmenjavo listin, medtem ko je tudi sama zagotovila pravico do vpogleda v celotni spis o preiskavi, ustrezno upoštevala zahteve sodne prakse Sodišča prve stopnje, v skladu s katerimi izmenjava listin med podjetji nikakor ne izključi naloge Komisije, da sama v preiskavi kršitve prava konkurence zagotovi spoštovanje pravic obrambe vpletenih podjetij. Obramba podjetja namreč ne more biti odvisna od dobrohotnosti drugega podjetja, njegovega domnevnega konkurenta, na katerega je Komisija naslovila podobne očitke in katerega gospodarski in postopkovni interesi so velikokrat nasprotni (zgoraj navedeni sodbi z dne 29. junija 1995 Solvay proti Komisiji, točki 85 in 86, in ICI proti Komisiji, točki 95 in 96).
185 Iz tega sledi, da je treba očitek, ki izhaja iz nemožnosti vpogleda v spis, zavrniti.
B – Kršitev pravice biti slišan glede predložitve novih dokaznih sredstev
1. Trditve strank
186 Tožeča stranka Komisiji očita, da je kršila njene pravice do obrambe, ko je po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah dvakrat, k dopisoma z dne 22. maja in 9. oktobra 1997, priložila dodatne listine v podporo obtožbam. Komisija naj ne bi imela pravice sklicevati se na te listine, saj v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni jasno navedla, da bo tako ravnala.
187 Tožena stranka navaja, da ji nobeno postopkovno pravilo ne preprečuje predložitve dodatnih dokazov po poslanem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. V zadevnih dopisih naj bi Komisija pojasnila, da se listine, ki so jima priložene, nanašajo na trditve, podane v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah oziroma na stališča o njem. Ker sta bila dopisa poslana veliko pred zaslišanjem, naj bi imela tožeča stranka vse možnosti, da nanju odgovori, kaj je poleg tega tudi storila.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
188 Iz člena 19(1) Uredbe št. 17 in členov 2 in 4 Uredbe št. 99/63, branih skupaj, izhaja, da mora Komisija posredovati očitke, ki jih uveljavlja proti podjetjem in zadevnim združenjem, in sme v odločbah upoštevati le očitkov o predmetu, glede katerih so imela podjetja priložnost predstaviti stališče (zgoraj navedena sodba CB in Europay proti Komisiji, točka 47).
189 Enako spoštovanje pravic obrambe kot temeljno načelo prava Skupnosti, ki ga je treba spoštovati v vseh okoliščinah, predvsem v vseh postopkih, v katerih so lahko naložene sankcije, torej tudi v upravnem postopku, zahteva, da imajo podjetja in zadevna združenja podjetij od upravnega postopka naprej možnost, da učinkovito predstavijo stališča o resničnosti in upoštevnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih zatrjuje Komisija (sodba Sodišča z dne 13. februarja 1979 v zadevi Hoffmann-La Roche proti Komisiji, 85/76, Recueil, str. 461, točka 11; sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T-11/89, Recueil, str. II-757, točka 39).
190 Kljub temu Komisiji nobena določba ne prepoveduje, da strankam potem, ko jim je poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, posreduje nove dokaze, za katere meni, da podpirajo njeno trditev, s pridržkom, da imajo podjetja na voljo čas, ki ga potrebujejo za predstavitev stališč o tem predmetu (sodba Sodišča z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG proti Komisiji, 107/82, Recueil, str. 3151, točka 29).
191 Glede dopisa z dne 22. maja 1997 je treba navesti, da je Komisija v njem sporočila pomen, ki ga imajo listine, priložene v prilogah od X1 do X9, za obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 20. marca 1997, tako da je za vsako listino označila oddelek obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, na katerega se nanaša. Iz tega sledi, da je bila tožeča stranka dovolj obveščena o upoštevnosti teh listin za že posredovane ugotovitve.
192 V zvezi z listinami, priloženimi k dopisu z dne 9. oktobra 1997, je treba pojasniti, da gre za niz dodatnih listin k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, označenih z od 1 do 18, in za niz odgovorov, ki so jih določena podjetja podala na zahteve za informacije, poslane s preglednicami, ki za vsako zadevno listino navajajo obravnavani predmet in sklic na upoštevni odstavek obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in v okoliščinah obravnavanega primera na odstavke v stališčih določenih podjetij o obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.
193 Iz tega sledi, da Komisija z dopisoma z dne 22. maja in 9. oktobra 1997 ni predstavila novih očitkov, ampak so v njih navedene določene listine, ki pomenijo dodatne dokaze v podporo očitkom, predstavljenim v za to predvidenem obvestilu.
194 Ker je Komisija dovolj pojasnila, koliko se vsaka od listin, poslanih po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, nanaša nanj, in ker tožeča stranka poleg tega ne zatrjuje, da naj ne bi imela časa, potrebnega za predstavitev stališč v zvezi z njimi, je treba ugotoviti, da je imela tožeča stranka možnost učinkovito predstaviti stališča o resničnosti dejstev, očitkov in okoliščin, zatrjevanih v teh listinah.
195 Zato je treba očitek zavrniti v delu, v katerem se nanaša na predložitev novih dokaznih sredstev.
C – Kršitev pravice biti slišan pri uporabi Smernic o načinu določanja glob
1. Trditve strank
196 Tožeča stranka meni, da je Komisija kršila njene pravice obrambe, s tem da se je sklicevala na nove Smernice o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3) (v nadaljevanju: nove Smernice ali Smernice). Čeprav naj bi Smernice temeljito spreminjale pravila, ki so se do takrat uporabljala, naj Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z ničemer ne bi dala vedeti, da bo uporabila novo politiko za izračun zneska glob. Sicer pa naj bi bilo splošno mnenje, da je zaželeno, da Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah pokaže merila, ki jih ima namen uporabiti pri določitvi zneska globe.
197 Tožena stranka v zvezi z odsotnostjo vseh navedb glede globe v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah opozarja, da v zvezi s tem nima nobenih obveznosti.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
198 Uvodoma je treba navesti, da ni sporno, da je Komisija tožeči stranki naložila globo po splošni metodi izračuna globe, kot jo opredeljujejo Smernice.
199 V skladu z ustaljeno sodno prakso zadostuje, da Komisija zato, da izpolni obveznost spoštovanja pravic podjetij do izjave, v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno navede, da bo preučila, ali je treba zadevnim podjetjem naložiti globe, ter da določi glavne dejanske in pravne elemente, ki bi lahko povzročili globo, na primer težo ali trajanje domnevne kršitve in dejstvo, da je bila ta storjena „namerno ali iz malomarnosti“. Tako jim daje potrebne elemente, da se branijo ne samo pred ugotovitvijo kršitve, ampak tudi pred tem, da se jim naloži globa (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 21).
200 Iz tega sledi, da so glede določitve zneska glob pred Komisijo pravice zadevnih podjetij do obrambe zagotovljene z možnostjo, predstaviti stališča o trajanju, teži in protikonkurenčnosti očitanih dejstev. Sicer pa imajo podjetja še dodatno jamstvo glede določitve glob, saj ima Sodišče prve stopnje pristojnost za odločanje v sporu polne jurisdikcije in lahko na podlagi člena 17 Uredbe št. 17 zlasti razveljavi ali zniža globo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 1994 v zadevi Tetra Pak proti Komisiji, T-83/91, Recueil, str. II-755, točka 235).
201 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija na straneh 53 in 54 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, poslanega tožeči stranki, obrazložila kršitev, ki jo je nameravala ugotoviti glede nje.
202 Komisija je na straneh 57 in 58 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah obrazložila tudi razloge, na podlagi katerih je ocenila, da je obravnavana kršitev zelo resna, in elemente, ki so pomenili oteževalne okoliščine, to je prirejanje postopkov oddaje naročil ter napadalno izvajanje kartela, da se zagotovi poslušnost vseh udeležencev sporazumov in izključi edini pomembni konkurent, ki pri kršitvi po preiskavah v njem ni sodeloval.
203 Komisija je na istem mestu pojasnila, da je pri določitvi globe, ki jo je treba naložiti vsakemu podjetju, upoštevala predvsem vlogo vsakega od njih pri protikonkurenčnih dejavnostih, vse bistvene razlike glede trajanja njihovega sodelovanja, pomen v industriji mestnega toplovodnega ogrevanja, promet v sektorju mestnega toplovodnega ogrevanja, skupni promet v okoliščinah obravnavanega primera, da bi upoštevala velikost in gospodarsko moč zadevnega podjetja in zagotovila zadosten odvračilni učinek, ter nazadnje vse olajševalne okoliščine.
204 Na strani 58 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je Komisija glede tožeče stranke dodala še, da je imela ta v kartelu vodilno vlogo, da je bila drugi največji proizvajalec cevi za mestno toplovodno ogrevanje in da je bila dejavna v vseh dejavnostih kartela, čeprav je bila njena vloga v primerjavi z vlogo ABB podrejena.
205 S tem je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla dejanske in pravne elemente, na katere se bo oprla pri izračunu zneska globe tožeči stranki, tako da je bila glede tega njena pravica biti slišan primerno spoštovana.
206 Navesti je treba, da Komisija, ker je navedla pravne in dejanske elemente, na katere bo oprla izračun glob, ni bila dolžna natančno navesti načina, ki ga bo uporabila za vsakega od teh elementov pri izračunu ravni globe. Pravzaprav bi podajanje namigov glede višine predvidenih glob v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, vse dokler podjetja ne morejo podati pripomb glede očitkov proti njim, povzročilo, da bi bila odločba Komisije pričakovana, kar je neprimerno (zgoraj navedena sodba Sodišča Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 21, in sodba z dne 9. novembra 1983 v zadevi Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točka 19).
207 Zato Komisija tudi ni bila zavezana v upravnem postopku zadevnim podjetjem posredovati namena, da bo za izračun glob uporabila novo metodo.
208 Komisija zlasti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bila dolžna navesti možnosti o morebitni spremembi politike o višini glob, to je možnosti, ki je bila odvisna od splošnih pomislekov na področju konkurenčne politike, brez neposredne zveze s posebnimi okoliščinami obravnavanih zadev (zgoraj navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 22). Dejansko Komisija ni dolžna podjetij posvariti z opozorilom o namenu, da bo na splošno zvišala zneske glob (zgoraj navedena sodba z dne 10. marca 1992 Solvay proti Komisiji, točka 311).
209 Iz tega sledi, da pravica tožeče stranke biti slišan Komisije ni zavezovala, da jo obvesti o namenu uporabe novih Smernic v njenem primeru.
210 Iz vseh teh razlogov je treba zavrniti tudi očitek kršitve pravice biti slišan v delu, v katerem se nanaša na uporabo Smernic o načinu določanja glob.
III – Tretji tožbeni razlog kršitve splošnih načel in zmotne ugotovitve dejstev pri določanju globe
A – Kršitev načela prepovedi retroaktivnosti
1. Trditve strank
211 Tožeča stranka Komisiji očita, da je kršila načelo prepovedi retroaktivnosti, ko je v njenem primeru uporabila nove Smernice, čeprav se kljub sodelovanju s Komisijo ni zavedala njenega namena, da temeljito spremeni politiko na področju glob.
212 Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da imajo globe, določene v členu 15 Uredbe št. 17, kaznovalno naravo, in so zato zajete s členom 7(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki prepoveduje izrek strožje kazni od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Zato naj bi bila retroaktivna uporaba novih pravnih pravil, ki si jih je naložila Komisija pri določanju globe in so normativne narave ter Komisijo zavezujejo, v nasprotju s členom 7(1) EKČP. Tudi če ne bi bilo mogoče šteti, da so ta nova pravila normativne narave, ampak so le sprememba v praksi Komisije, bi bila uporaba norm, ki iz te spremembe izhajajo, v nasprotju z načeli iz zgoraj navedene določbe. Iz sodne prakse Sodišča za človekove pravice med drugim izhaja, da se ta načela uporabljajo tudi za spremembe v sodni praksi.
213 Tožeča stranka priznava, da ima Komisija običajno pravico brez predhodnega opozorila zvišati splošno raven glob. Kljub temu naj bi v tem primeru Komisija korenito spremenila svojo politiko in prakso na področju glob, kar naj bi jo zavezovalo k predhodnem opozorilu, še posebej ko podjetje, kot je tožeča stranka, prostovoljno predloži vse obremenilne dokaze, ne da bi se te korenite spremembe zavedalo.
214 Sicer pa naj bi Smernice glede podjetij, ki so v enakem položaju kot tožeča stranka, vodile do sistematičnega povišanja ravni glob. Pri določanju glob na temelju absolutnih zneskov naj bi Smernice nalagale metodo izračuna, ki majhna in srednja podjetja prizadene močneje kot sistem glob, ki je popolnoma ali deloma odvisen od prometa zadevnega podjetja.
215 Tožena stranka odgovarja, da nove Smernice določajo le okvir, v katerem Komisija uporablja člen 15 Uredbe št. 17, in tega okvira z ničemer ne spreminjajo. Pravzaprav bi lahko Komisija tožeči stranki naložila popolnoma isto globo, ne da bi sprejela nove Smernice.
216 Še več, Smernice naj bi pomenile spremembo splošnega pristopa, ki ga je Komisija sprejela za izračun glob in ki naj ne bi nujno pripeljal do povišanja globe v konkretnem primeru. Tudi če bi bil namen Smernic naložitev višjih glob, bi bilo to popolnoma v skladu s sodno prakso.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
217 Opozoriti je treba, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso temeljne pravice sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti (glej zlasti mnenje Sodišča 2/94 z dne 28. marca 1996, Recueil, str. I‑1759, točka 33, in sodbo Sodišča z dne 29. maja 1997 v zadevi Kremzow, C‑299/95, Recueil, str. I-2629, točka 14). Sodišče Skupnosti pri tem črpa navdih iz ustavnih izročil, skupnih državam članicam, in vodil, ki jih dajejo mednarodne pogodbe o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale in h katerim so pristopile. EKČP ima glede tega še poseben pomen (zgoraj navedena sodba Kremzow, točka 14; sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. februarja 2001 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T-112/98, Recueil, str. II-729, točka 60). Poleg tega na podlagi člena F(2) Pogodbe o Evropski uniji (po spremembi člen 6(2) EU) „Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja [EKČP], in ki kot splošna načela prava Skupnosti izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic“.
218 V skladu s členom 7(1) EKČP „[n]ihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno“ in „ne sme [se] izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno“.
219 Navesti je treba, da je načelo prepovedi retroaktivnosti kazenskih predpisov, določeno v členu 7 EKČP kot temeljna pravica, načelo, skupno vsem pravnim redom držav članic, in sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti (sodba Sodišča z dne 10. julija 1984 v zadevi Kirk, 63/83, Recueil, str. 2689, točka 22).
220 Čeprav iz člena 15(4) Uredbe št. 17 izhaja, da odločbe Komisije, s katerimi so naložene globe za kršitev prava konkurence, niso kaznovalne (zgoraj navedena sodba Tetra Pak proti Komisiji, točka 235), to ne pomeni, da Komisija ni dolžna spoštovati splošnih načel prava Skupnosti, med njimi načela prepovedi retroaktivnosti, v vseh upravnih postopkih, v katerih so lahko naložene sankcije na področju uporabe pravil Pogodbe o konkurenci (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Michelin proti Komisiji, točka 7).
221 To spoštovanje zahteva, da sankcije, naložene podjetju zaradi kršitve pravil o konkurenci, ustrezajo tistim, ki so bile določene v času, ko je bila kršitev storjena.
222 V zvezi s tem je treba pojasniti, da so sankcije, ki jih lahko naloži Komisija za kršitev pravil Skupnosti o konkurenci, opredeljene v členu 15 Uredbe št. 17, sprejete pred začetkom kršitve. Po eni strani je treba opozoriti, da Komisija ne more spremeniti Uredbe št. 17 oziroma je ne upoštevati, niti na podlagi splošnih pravil, ki si jih sama nalaga. Po drugi strani pa je treba, če Komisija nesporno določi globo, ki jo naloži tožeči stranki v skladu s splošno metodo izračuna glob iz Smernic, ugotoviti, da pri tem ostaja v okviru sankcij, opredeljenih v členu 15 Uredbe št. 17.
223 Pravzaprav na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 „Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1000 do 1.000.000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti [...] kršijo člen 85(1) [...] Pogodbe“. V isti določbi je predvideno, da se „[p]ri določanju višine globe [...] upoštevata teža in trajanje kršitve“.
224 Sicer pa Smernice v točki 1(prvi odstavek) določajo, da se pri izračunu globe osnovni znesek določi glede na težo in trajanje kršitve, to je meril iz člena 15(2) Uredbe št. 17.
225 Komisija v skladu s Smernicami kot izhodišče pri izračunu zneska globe upošteva znesek, določen glede na težo kršitve (v nadaljevanju: splošno izhodišče). Teža kršitve mora biti ocenjena ob upoštevanju narave kršitve, njenega konkretnega vpliva na trg, če ga je mogoče izmeriti, in obsega zadevnega geografskega trga (točka 1A, prvi odstavek). V okviru tega so kršitve razvrščene v tri kategorije, in sicer na „manjše kršitve“, za katere so predvidene globe v višini od 1000 do 1 milijona ekujev, „resne kršitve“, pri katerih lahko ta znesek znaša od 1 milijona do 20 milijonov ekujev, in „zelo resne kršitve“, pri katerih navedeni znesek presega 20 milijonov ekujev (točka 1A, drugi odstavek, od prve do tretje alinee). Znotraj vsake od teh kategorij in zlasti glede „resnih“ in „zelo resnih“ kršitev predlagana lestvica glob omogoča uporabo različnega obravnavanja podjetij v skladu z naravo storjenih kršitev (točka 1A, tretji odstavek). Upoštevati je treba tudi dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da povzročijo večjo škodo drugim subjektom, zlasti potrošnikom, in določiti globo na ravni, ki zagotavlja, da ima zadosten odvračilni učinek (točka 1A, četrti odstavek).
226 Dalje, upoštevati je treba dejstvo, da imajo velika podjetja običajno pravno in gospodarsko znanje ter infrastrukturo, ki jim omogoča, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje pomeni kršitev, in se zavedajo posledic, ki iz tega izhajajo z vidika prava o konkurenci (točka 1A, peti odstavek).
227 Znotraj vsake od navedenih kategorij lahko Komisija v nekaterih primerih ponderira določeni znesek, da bi upoštevala specifično težo in torej dejanski vpliv kršitve vsakega podjetja na konkurenco, zlasti če obstaja velika razlika med velikostjo podjetij, ki so storila kršitev iste vrste, in posledično splošno izhodišče prilagodi glede na posebno naravo vsakega podjetja (v nadaljevanju: posebno izhodišče) (točka 1A, šesti odstavek).
228 V zvezi z merilom trajanja kršitve je v Smernicah določeno razlikovanje med kratkotrajnimi kršitvami (na splošno krajše od enega leta), pri katerih zneska, določenega za težo kršitve, ni mogoče povečati, srednjetrajnimi kršitvami (na splošno od enega do petih let), pri katerih je ta znesek mogoče povečati do 50 %, in dolgotrajnimi kršitvami (na splošno več kot pet let), pri katerih je navedeni znesek mogoče povečati za 10 % letno (točka 1B, prvi odstavek, od prve do tretje alinee).
229 V Smernicah je primeroma naveden seznam oteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki se lahko upoštevajo za povečanje ali zmanjšanje osnovnega zneska, ki mu sledi sklicevanje na Obvestilo Komisije z dne 18. julija 1996 o nenalaganju ali zmanjševanju glob pri kartelih (UL C 207, str. 4) (v nadaljevanju: obvestilo o sodelovanju).
230 Kot splošna pripomba je pojasnjeno, da končni izračunani znesek globe po tej metodi (osnovni znesek, povečan ali zmanjšan na podlagi odstotka), v nobenem primeru ne sme preseči 10 % svetovnega prometa podjetij, kot je določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17 (točka 5(a)). Poleg tega je v Smernicah določeno, da je treba odvisno od okoliščin, potem ko so bila izvedena zgoraj omenjena izračunavanja, upoštevati določene objektivne dejavnike, kot so poseben gospodarski okvir, kakršne koli gospodarske ali finančne koristi, ki jih pridobijo kršitelji, posebne značilnosti udeleženih podjetij in, v posebnem socialnem okviru, njihovo dejansko plačilno sposobnost, da se določene globe dokončno prilagodijo (točka 5(b)).
231 Iz tega izhaja, da se na podlagi metode iz Smernic globe izračunavajo glede na obe merili iz člena 15(2) Uredbe št. 17, to je glede na težo in trajanje kršitve, pri čemer je treba upoštevati zgornjo mejo glede prometa vsakega podjetja, ki je določena v tej določbi.
232 Zato ni mogoče šteti, da Smernice prestopajo pravni okvir sankcij, kot je opredeljen v tej določbi.
233 V nasprotju s trditvami tožeče stranke sprememba, ki so jo prinesle Smernice glede na obstoječo upravno prakso Komisije, ni sprememba pravnega okvira za določanje glob, ki jih je mogoče naložiti, in ni v nasprotju z načeli iz člena 7(1) EKČP.
234 Pravzaprav po eni strani prejšnja praksa odločanja Komisije sama po sebi ni pravni okvir za globe na področju konkurence, glede na to, da je ta opredeljen izključno v Uredbi št. 17.
235 Po drugi strani pa glede na diskrecijo, ki jo Komisiji pušča Uredba št. 17, uvedbe nove metode izračuna glob, ki lahko v določenih primerih povzroči povišanje globe, ne da bi pri tem presegla zgornjo mejo, določeno v isti uredbi, ni mogoče šteti kot postrožitev glob, kot so pravno določene v členu 15 Uredbe št. 17, z retroaktivnim učinkom v nasprotju z načeli zakonitosti in pravne varnosti.
236 V zvezi s tem je brezpredmetna trditev, da lahko Komisija pri izračunu zneskov glob po metodi iz Smernic, predvsem na podlagi zneska, ki je načeloma določen glede na težo kršitve, naloži višje globe kot v predhodni praksi. Pravzaprav je treba na podlagi ustaljene sodne prakse težo kršitev določiti glede na številne elemente, kot so med drugim posebne okoliščine zadeve, njen okvir in obvračilni domet glob, ne da bi bilo pri tem treba sestaviti zavezujoč in izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (sklep Sodišča z dne 25. marca 1996 v zadevi SPO in drugi proti Komisiji, C-137/95 P, Recueil, str. I-1611, točka 54; sodba Sodišča z dne 17. julija 1997 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, C-219/95 P, Recueil, str. I-4411, točka 33; glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Buchmann proti Komisiji, T-295/94, Recueil, str. II-813, točka 163). Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima Komisija v okviru Uredbe št. 17 diskrecijo pri določanju glob, da bi obnašanje podjetij usmerila v smer spoštovanja pravil o konkurenci (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Martinelli proti Komisiji, T-150/89, Recueil, str. II-1165, točka 59, z dne 11. decembra 1996 v zadevi Van Megen Sports proti Komisiji, T-49/95, Recueil, str. II-1799, točka 53, in z dne 21. oktobra 1997 v zadevi Deutsche Bahn proti Komisiji, T-229/94, Recueil, str. II-1689, točka 127).
237 Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da dejstvo, da naj bi Komisija v preteklosti za določene vrste kršitev uporabila globe določene višine, tej ne more onemogočiti, da to raven zviša znotraj omejitev, ki jih določa Uredba št. 17, če je to nujno, da se zagotovi uresničevanje skupnostne politike konkurence (zgoraj navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 109, zgoraj navedena sodba z dne 10. marca 1992 Solvay proti Komisiji, točka 309; sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Europa Carton proti Komisiji, T-304/94, Recueil, str. II-869, točka 89). Učinkovita uporaba pravil Skupnosti o konkurenci nasprotno zahteva, da lahko Komisija v vsakem trenutku prilagodi globe potrebam te politike (zgoraj navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 109).
238 Iz vseh navedenih razlogov je treba očitek, ki izhaja iz zatrjevane kršitve načela prepovedi retroaktivnosti, zavrniti.
B – Kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj
1. Trditve strank
239 Tožeča stranka poudarja, da je uporaba nove politike določanja glob, potem ko je prostovoljno predložila vse obremenilne dokaze zoper sebe, v nasprotju z načelom varstva upravičenih pričakovanj. Pravzaprav naj bi imela pravico do zaupanja v prakso Komisije na področju določanja glob, ki je veljala v času, ko je stopila v stik s Komisijo. Diskrecija Komisije naj bi bila v teh okoliščinah omejena z dejstvom, da je tožeča stranka z njo sodelovala na podlagi metode določanja glob, kot izhaja iz Odločbe 94/601/ES z dne 13. julija 1994 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe ES (IV/C/33.833 – Carton) (UL L 243, str. 1, v nadaljevanju: odločba Carton), in iz osnutka Obvestila Komisije nenalaganju ali zmanjševanju glob pri kartelih (UL 1995, C 341, str. 13, v nadaljevanju: osnutek obvestila o sodelovanju), na katerega sta se takrat sklicevali tako tožeča stranka kot Komisija).
240 Po mnenju tožene stranke iz sodne prakse izhaja, da kršitelji pravil o konkurenci nimajo „pravice“ do globe določene višine. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi mogla zatrjevati, da naj bi se, ko se je odločila Komisiji predložiti listine, zanašala na obvestilo o sodelovanju, a je pozneje ugotovila, da je bila politika na področju glob spremenjena z novimi Smernicami. Komisija naj bi dejansko v celoti spoštovala besedilo in ratio tega obvestila tako, da je globo znižala za 30 %. Glede na to, da v tem obvestilu niso obravnavani osnovni zneski globe, naj zadevnim podjetjem ne bi mogla dati upanja v zvezi z višino glob, preden je bila ta znižana na podlagi tega obvestila.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
241 Navesti je treba, da Komisija pooblastila pri določanju glob za kršitve pravil o konkurenci izvaja v mejah diskrecije, ki jo ima na podlagi Uredbe št. 17. Sicer pa na podlagi ustaljene sodne prakse gospodarski subjekti ne morejo upravičeno pričakovati, da se ohrani obstoječi položaj, ki ga je mogoče spremeniti v okviru diskrecije institucij Skupnosti (glej sodbi Sodišča z dne 15. julija 1982 v zadevi Edeka, 245/81, Recueil, str. 2745, točka 27, in z dne 14. februarja 1990 v zadevi Delacre in drugi proti Komisiji, C-350/88, Recueil, str. I-395, točka 33).
242 Nasprotno, Komisija ima pravico, da poviša splošno raven glob v mejah, določenih v Uredbi št. 17, če je to nujno, da se zagotovi uresničevanje politike Skupnosti o konkurenci (glej sodno prakso, navedeno v točki 237 zgoraj).
243 Iz tega sledi, da podjetja, proti katerim teče upravni postopek, v katerem je mogoče izreči globo, ne morejo upravičeno pričakovati, da Komisija ne bo presegla ravni glob, ki jo je predhodno uporabljala.
244 Glede pričakovanja, ki ga tožeča stranka izvaja iz odločbe Carton, predvsem glede znižanja, ki se izvede na podlagi njenega sodelovanja v upravnem postopku, je treba dodati, da dejstvo, da je Komisija v prejšnji praksi odločanja za določeno ravnanje dodelila določeno stopnjo znižanja, ne pomeni, da mora enako sorazmerno stopnjo dodeliti pri presoji podobnega obnašanja v okviru poznejšega upravnega postopka (glede olajševalne okoliščine glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Mayr Melnhof proti Komisiji, T-347/94, Recueil, str. II-1751, točka 368).
245 Komisija v obravnavanem primeru nikakor ni mogla uporabiti politike, ki jo je uporabljala ob sprejetju odločbe Carton, saj je od takrat sprejela obvestilo o sodelovanju, objavljeno 18. julija 1996. Po tem datumu je Komisija pri podjetjih vzbudila upravičeno pričakovanje glede uporabe meril, navedenih v obvestilu, ki jo zavezuje, da navedena merila uporablja.
246 V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka, ko je stopila v stik s Komisijo, nikakor ni mogla pričakovati, da bo ta v njenem primeru uporabila metodo iz osnutka obvestila o sodelovanju, glede na to, da iz tega besedila, objavljenega v Uradnem listu, jasno izhaja, da gre za osnutek. Dejansko je Komisija k temu besedilu dodala pojasnilo, v skladu s katerim je imela namen sprejeti obvestilo o nenalaganju oziroma znižanju glob za podjetja, ki bodo z njo sodelovala pri preiskavah oziroma pri pregonu kršitev, in da bo pred tem sprejetjem vse zainteresirane pozvala, naj ji predstavijo stališča o predmetu navedenega osnutka.
247 V delu, v katerem se razlogovanje tožeče stranke opira na predpostavko, da Komisija ni spoštovala obvestila o sodelovanju, se njene trditve ujemajo s trditvami, ki se opirajo na napačno uporabo navedenega obvestila.
248 Iz tega sledi, da je treba očitek zavrniti v delu, v katerem izhaja iz kršitve načela varstva upravičenih pričakovanj.
C – Kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti in zakonitost Smernic
1. Trditve strank
249 Tožeča stranka navaja več razlogov, s katerimi utemeljuje trditev, da naj bi ji Komisija naložila previsoko in diskriminatorno globo, ki hkrati krši načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti.
250 Prvič, Komisija naj bi s tem, ko je kot izhodišče za izračun zneska globe samo glede na težo kršitve vzela abstraktne zneske, neenako obravnavala majhna in srednja podjetja. Pravzaprav naj bi Komisija vpletena podjetja razvrstila v štiri skupine glede na njihovo velikost. Posebno izhodišče, ki ga je določila za ABB, podjetje iz prve skupine, je bilo nižje od 10 % prometa tega podjetja, tako da naj bi metoda izračuna dopuščala, da se zagotovi polni učinek vseh upoštevnih meril za določitev končnega zneska globe. Nasprotno naj bi bila posebna izhodišča za tožečo stranko in druga podjetja iz druge in tretje skupine, ki so bila manjša od ABB, tako visoka, da naj bi bili učinki teh meril zajeti s potrebo, da se znižajo pod mejo 10 % prometa, naloženo z Uredbo št. 17.
251 Zato naj bi Komisija neenako obravnavala majhna in srednja podjetja, v nasprotju s splošno politiko manj strogega obravnavanjem družb, ki delujejo predvsem v sektorju, zajetim s kršitvijo, v primerjavi z mednarodnimi družbami, ki so dejavne v številnih sektorjih hkrati. Ravnanje Komisije naj bi bilo tudi v nasprotju s členom 130(1) Pogodbe ES (postal člen 157(1) ES), v skladu s katerim mora Komisija spodbujati okolje, ki je naklonjeno pobudam in razvoju, zlasti malih in srednjih podjetij.
252 Drugič, podjetjem iz druge in tretje skupine naj bi bili zaradi metode izračuna, ki jo je uporabila Komisija, naloženi osnovni zneski, višji od zgornje meje 10 % prometa, določene v členu 15(2) Uredbe št. 17. Tožeča stranka meni, da te meje ni dovoljeno preseči na nobeni stopnji izračuna. Če bi imela Komisija možnost izračunati znesek globe na podlagi osnovnih zneskov, ki presegajo to mejo 10 %, bi bili vsi popravki, s katerimi bi Komisija priredila znesek globe, povsem navidezni, in brez vpliva na končni znesek globe, ki bi bil v vseh primerih 10 % prometa.
253 Tožeča stranka v repliki dodaja, da točka 5(a) Smernic določa, da „končni izračunani znesek globe po tej metodi (osnovni znesek, povečan ali zmanjšan na podlagi odstotka)“, v nobenem primeru ne sme preseči 10 % prometa podjetij. Smernice naj torej ne bi dopuščale izračuna, katerega rezultat bi presegel mejo 10 % prometa.
254 Tožeča stranka navaja, da je Komisija, da bi upoštevala mejo 10 % prometa pri izračunu globe, ki sledi po upoštevanju olajševalnih okoliščin, vendar pred znižanjem zneska na podlagi sodelovanja, podjetjem iz druge in tretje skupine znižala globe na raven, višjo od najvišje zakonito dopustne. Pri tožeči stranki je bila globa, določena pred znižanjem na podlagi sodelovanja, 12.700.000 ekujev, to je točno 10 % njenega prometa.
255 Tretjič, Komisija naj bi določila globe na ravni, ki ne odraža velikosti posameznih podjetij. Pravzaprav naj bi Komisija, ki je v prejšnji praksi prednostno obravnavala promet od proizvodov, zajetih s kršitvijo, v tem primeru znižala globo, naloženo tožeči stranki, na 10 % njenega skupnega prometa. Sicer pa naj bi morala Komisija pri določitvi globe upoštevati velikost in navzočnost zadevnega podjetja na različnih trgih.
256 V tej točki tožeča stranka dodaja še, da je Komisija napačno presodila položaj tožeče stranke, s tem da jo je opredelila kot podjetje, ki je v bistvenem specializirano za zadevni proizvod, medtem ko je bil njen promet na zadevnem trgu dejansko le 36,8 % njenega skupnega prometa. Zaradi te napačne presoje položaja tožeče stranke naj bi ji bila naložena globa, ki ni bila sorazmerna z njenim prometom na upoštevnem trgu. Metoda izračuna naj bi povzročila neenako obravnavanje tožeče stranke glede na druga podjetja iz tretje skupine v delu, v katerem je bila razlika med globami, naloženimi zadnjim, in globo, naloženo tožeči stranki, nesorazmerna glede na razliko v njihovi velikosti.
257 Četrtič, z izračunom glob na podlagi zneskov, višjih od zakonito dopustne meje, naj bi si Komisija odvzela možnost, upoštevati druga merila, ki jih je treba upoštevati pri presoji teže kršitve. Tako naj Komisija ne bi izračunala globe glede na dobiček, ki so ga imela zadevna podjetja na upoštevnem trgu, čeprav naj bi bila zahteva, da se to merilo upošteva, priznana v sodni praksi Sodišča in v praksi Komisije ter razglašena v XXI. Poročilu o politiki konkurence. Pravzaprav naj Komisija ne bi upoštevala dejstva, da tožeča stranka ni imela čezmernih dobičkov med trajanjem zatrjevane kršitve. Tožeča stranka ne razume, kako so lahko drugi elementi, na katere se je oprla Komisija za določitev zneska globe, odražali teoretične prednosti vsakega podjetja, kot zatrjuje tožena stranka.
258 Nazadnje, globa naj bi bila nesorazmerna v delu, v katerem naj Komisija ne bi upoštevala zmožnosti tožeče stranke, da plača globo, in naj bi jo določila na tako visoki ravni, da ogroža obstoj tožeče stranke. Nasprotno naj bi Komisija v prejšnji praksi zaradi finančnih težav, v katerih so se znašla zadevna podjetja, večkrat naložila globo v znesku, ki je bil manjši od običajnega. V Smernicah naj bi Komisija izpostavila tudi namen, da bo zaradi prilagoditve predvidenih glob upoštevala dejansko plačilno sposobnost podjetij v posebnem socialnem okviru. Podjetja naj bi iz tega namena črpala upravičena pričakovanja. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da je v letih 1997 in 1998 utrpela težke izgube, ki so skupaj z globo povzročile izgubo, višjo od skupne neto vrednosti njenih lastnih sredstev. Da bi se tožeča stranka izognila stečaju in pridobila sredstva za plačilo globe, naj bi morala prodati večino industrijskih in trgovinskih dejavnosti ter ime „Løgstør Rør“. Čeprav tožeča stranka še vedno obstaja kot pravna oseba, naj ne bi bila več navzoča na zadevnem trgu.
259 Tožeča stranka dodaja, da bi moral biti namen Komisije pri določitvi glob odvračalne narave in ne tak, da bi podjetja zrinil z upoštevnega trga in s tem škodoval konkurenci v zadevnem sektorju. Sicer bi lahko določitev tako visokih glob povzročila, da bi s trga izginila dva glavna konkurenta ABB, to je tožeča stranka in družba Tarco.
260 V delu, v katerem se je Komisija pri izračunu zneska glob oprla na nove Smernice, da bi določila prekomerno in diskriminatorno globo, tožeča stranka uveljavlja nezakonitost teh smernic glede na člen 184 Pogodbe ES (postal člen 241 ES). Dejansko naj bi Komisija v Smernicah določila osnovne zneske za izračun tako visokih glob, da si je odvzela diskrecijo upoštevati vsa upoštevna merila, vključno z morebitnimi olajševalnimi okoliščinami, ki jo ima na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17.
261 Tožena stranka najprej navaja, da je trditev, v skladu s katero naj bi zneske, ki so bili podlaga za izračun glob, določala diskriminatorno, brezpredmetna.
262 Uporabe enotne številke 20 milijonov ekujev kot izhodišče za vse kršitelje naj ne bi bilo mogoče šteti za diskriminatorno toliko, kolikor je bil znesek pozneje prilagojen glede na vsakega kršitelja in težo njihovega sodelovanja pri kršitvi. Pravzaprav naj bi Komisija izrecno upoštevala razkorak med velikostjo in gospodarsko zmožnostjo obravnavanih podjetij, predvsem pri povišanju izhodiščnega zneska globe, naložene ABB. Globa 8,9 milijonov ekujev, naložena tožeči stranki, je, namesto da bi bila določena na najvišji možni ravni, ostala pod mejo, ki jo dopušča Uredba št. 17.
263 Še več, ugodnejše obravnavanje ABB v primerjavi s tožečo stranko naj ne bi moglo prispevati k znižanju globe, naložene tožeči stranki, glede na to, da se nihče v svojo korist ne more sklicevati na nezakonitost, povzročeno v korist tretjega. V vsakem primeru naj se tožeča stranka ne bi mogla sklicevati na status srednjega podjetja. Glede člena 130 Pogodbe, upoštevaje njegovo splošno naravo, se zdi težko verjetno, da bi lahko bil ukrep razveljavljen zaradi neskladnosti s to določbo.
264 Dalje, tožeča stranka nasprotuje temu, da bi lahko bili zneski, ki se uporabljajo za izračun glob, v katerem koli trenutku izračuna višji od 10 % prometa. Z vidika meje, določene v členu 15(2) Uredbe št. 17, naj bi bil pomemben le končni rezultat izračuna globe in ne zneski, dobljeni v postopku izračuna. Komisija naj bi ob tem lahko kot izhodišče uporabila tudi znesek, nižji od 10 % prometa, ki pa bi pripeljal do enakega končnega zneska globe. Če bi merila iz Smernic pripeljala do zneska, višjega od zgornje meje, Komisiji nič ne bi preprečevalo, da zniža znesek na vsoto, ki ustreza točno tej meji, preden bi uporabila merila iz obvestila o sodelovanju. V delu, v katerem se tožeča stranka v repliki opira na točko 5(a) Smernic, je ta trditev nova in na podlagi člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje nedopustna.
265 Poleg tega naj bi bila meja 10 % prometa, kot jo razlaga tožeča stranka, neutemeljena, saj naj bi pomenila obveznost začeti izračun na neobičajno nizki ravni, da ne bi pri izračunu te meje v nobenem trenutku presegla, kar bi lahko pripeljalo do določitve izhodišča, ki ne ustreza več merilom, opredeljenim v teh smernicah. V skladu s to metodo bi bilo treba skupni izračun opraviti v nasprotni smeri, izhodiščni znesek pa bi bil jasno razviden le na koncu operacije. Taka metoda bi bila arbitrarna in bi povzročila, da Komisija ne bi upoštevala okoliščin, značilnih za vsak posamezen primer.
266 Komisija naj bi imela pravico naložiti globo, ki ne presega 10 % svetovnega prometa podjetja. Čeprav je Komisija kot izhodišče za izračun zneskov glob pogosto upoštevala promet na obravnavanem trgu, naj ne bi bila zavezana slediti tej prejšnji praksi. Pravzaprav naj bi bilo treba pri izračunu globe upoštevati veliko elementov, ne pa pripisati nesorazmernega pomena prometu. Na vsak način naj prejšnja praksa Komisija ne bi bila ustaljena, glede na to, da je treba globe določiti tudi ob upoštevanju drugega prometa, kot je promet na zadevnem trgu, oziroma prednosti, ki so jih pridobili kršitelji.
267 Ob navedbi, da je bila tožeča stranka specializirana le za en proizvod, naj v odločbi ne bi bilo navedeno, da ni proizvajala drugega kot le en proizvod. Sicer pa opis tožeče stranke kot podjetja, ki je v bistvenem specializirano le za en proizvod, naj ne bi bil napačen, glede na to, da so v skladu z informacijami, ki jih je podala sama tožeča stranka, predizolirane cevi ob preiskavi pomenile okoli 80 % njenega svetovnega prometa. Poleg tega naj bi se Komisija oprla na ta element samo zato, da bi tožečo stranko obravnavala drugače kot ABB in osnovni znesek globe zanjo znižala z 20 na 10 milijonov ekujev.
268 Prednosti, pridobljenih s kršitvijo, naj Komisija ne bi bila zavezana upoštevati. Na splošno naj bi bilo težko določiti prednosti, ki jih je imelo vsako podjetje zaradi sodelovanja pri kršitvi, kar naj bi bil primer predvsem v presojani zadevi. V vsakem primeru bi morali drugi elementi, na katere se opira Komisija, odražati teoretične prednosti, ki jih je pridobilo vsako podjetje. V primeru hujše in namerne kršitve člena 85 Pogodbe naj bi bilo mogoče šteti, da je imela ta dovolj veliko težo, zaradi česar Komisiji ni bilo treba posvečati posebnega pomena dejanskim dobičkom.
269 Komisija naj pri določitvi globe ne bi bila dolžna upoštevati niti slabega finančnega položaja podjetja, vse dokler ostaja pod najvišjo dopustno mejo iz Uredbe št. 17. V tem primeru naj tožeča stranka ne bi dokazala, da je bil z globo ogrožen njen obstoj niti da je bila prodaja njenih dejavnosti potrebna zaradi obveznosti plačila globe. Tak ukrep bi lahko dejansko sprejela iz več razlogov in ga v nobenem primeru ne bi bilo mogoče šteti za odstranitev podjetja z upoštevnega trga.
270 Ker globa ni niti prekomerna niti diskriminatorna, naj tožeča stranka ne bi imela nobenega razloga za izpodbijanje zakonitosti Smernic. Prav tako naj ne bi bile točne trditve, da se je Komisija s sprejetjem Smernic omejila, tako da ni mogla več upoštevati morebitnih olajševalnih okoliščin in vloge različnih podjetij, ki so sodelovala v kartelu.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
271 Navesti je treba, da je tožeča stranka k svojim trditvam glede kršitve načel enakega obravnavanja in sorazmernosti dodala ugovor nezakonitosti Smernic na podlagi člena 184 Pogodbe, ker se je Komisija pri njihovem sprejetju prikrajšala za diskrecijo pri presoji, ki jo ima na podlagi Uredbe št. 17, predvsem pri upoštevanju velikosti posameznih podjetij in vloge, ki jo ima vsako od njih pri kršitvi. Najprej je treba presoditi ugovor nezakonitosti.
– Ugovor nezakonitosti Smernic
272 Uvodoma je treba opozoriti, da pomeni člen 184 Pogodbe v skladu z ustaljeno sodno prakso izraz splošnega načela, s katerim je vsaki stranki zagotovljena pravica do izpodbijanja veljavnosti prejšnjih aktov institucij, ki so pravni temelj izpodbijane odločbe, tudi če niso v obliki uredbe, z namenom doseči razglasitev ničnost odločbe, ki jo neposredno in posamično zadeva, če ta stranka nima pravice do vložitve neposredne tožbe v skladu s členom 173 Pogodbe zoper te akte, katerih posledice je utrpela, ne da bi lahko zahtevala njihovo razveljavitev (sodba Sodišča z dne 6. marca 1979 v zadevi Simmenthal proti Komisiji, 92/78, Recueil, str. 777, točki 39 in 40).
273 Ker namen člena 184 Pogodbe ni stranki omogočiti izpodbijanje uporabe katerega koli splošnega akta v podporo kateri koli tožbi, mora biti mogoče splošni akt, katerega veljavnost je vprašljiva, neposredno ali posredno uporabiti v primeru, ki je predmet tožbe, pri tem pa mora biti podana neposredna vzročna zveza med izpodbijano posamezno odločbo in zadevnim splošnim aktom (sodbi Sodišča z dne 31. marca 1965 v zadevi Macchiorlati Dalmas e Figli proti Visoki oblasti, 21/64, Recueil, str. 227, 245, in z dne 13. julija 1966 v zadevi Italija proti Svetu in Komisiji, 32/65, Recueil, str. 563, 594; sodba Sodišča prve stopnje z dne 26. oktobra 1993 v zadevi Reinarz proti Komisiji, T-6/92 in T-52/92, Recueil, str. II-1047, točka 57).
274 Glede Smernic je treba navesti, da je Komisija v prvih točkah teh navedla: „[N]ačela, ki jih postavljajo te smernice, morajo omogočiti, da se zagotovita preglednost in objektivnost odločb Komisije tako do podjetij kot do Sodišča, pri tem pa se ohrani diskrecija, ki jo je zakonodajalec Komisiji pustil pri določanju glob v mejah 10 % prometa [...] podjetij [in ...] da bo nova metodologija, ki se uporablja za določitev glob, tudi nadalje skladna z naslednjim sistemom“. Iz tega sledi, da čeprav Smernice niso pravna podlaga izpodbijane odločbe, ki temelji na členih 3 in 15(2) Uredbe št. 17, splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je naložila Komisija za določitev glob, naloženih z odločbo, in zato zagotavljajo pravno varnost podjetij.
275 Še več, ni sporno, da je Komisija tožeči stranki določila globo v skladu s splošno metodo, ki si jo je naložila v Smernicah (glej točko 222 zgoraj).
276 Zato je v obravnavanem primeru podana neposredna pravna zveza med izpodbijano posamezno odločbo in splošnim aktom, ki ga pomenijo Smernice. Ker tožeča stranka ni mogla uveljavljati ničnosti Smernic kot splošnega akta, je proti njim mogoče podati ugovor nezakonitosti.
277 V tem okviru je treba navesti, da je Komisija, kot je navedeno v točkah od 223 do 232 zgoraj, z objavo metode, ki jo bo uporabljala pri izračunu glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17, v Smernicah, ostala v zakonitem okviru te določbe.
278 V nasprotju s trditvami tožeče stranke Komisija pri določitvi zneska globe glede na težo in trajanje obravnavane kršitve tega izračuna globe ni dolžna opraviti na podlagi zneskov, ki temeljijo na prometu zadevnih podjetij, niti ko so globe naložene več podjetjem, vpletenim v isto kršitev, niti zagotoviti, da končni zneski teh glob, dobljeni v tem izračunu za vpletena podjetja, odražajo vse razlike med njimi, glede njihovega skupnega prometa oziroma prometa na trgu zadevnega proizvoda.
279 V zvezi s tem je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je treba težo kršitve določiti glede na številne elemente, kot so med drugim posebne okoliščine zadeve, njen okvir in odvračalni domet glob, ne da bi bilo pri tem treba sestaviti zavezujoč in izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (glej sodno prakso, navedeno v točki 236 zgoraj).
280 Med elementi za presojo teže kršitve se lahko glede na posamezen primer upoštevajo obseg in vrednost končnih proizvodov, ki so bili predmet kršitve, in velikost ter gospodarska moč podjetja, ter posledično vpliv, ki ga ima lahko to na trgu. Po eni strani iz tega sledi, da je pri določitvi globe dopustno v enaki meri upoštevati tako skupni promet podjetja, ki je predmet kršitve, in je pokazatelj njegove velikosti in gospodarske moči, tudi če je le približen in nepopoln, ter del prometa iz proizvodov, ki so predmet kršitve, kar kaže na obseg kršitve. Po drugi strani iz tega izhaja, da niti enemu niti drugemu prometu ni treba pripisovati pomena, ki bi bil nesorazmeren glede na druge elemente presoje, in da določitev zneska glob ne more biti le rezultat preprostega izračuna, ki temelji na skupnem prometu (zgoraj navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točki 120 in 121; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. julija 1994 v zadevi Parker Pen proti Komisiji, T-77/92, Recueil, str. II-549, točka 94, in z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T-327/94, Recueil, str. II-1373, točka 176).
281 Pravzaprav iz sodne prakse izhaja, da lahko Komisija izračuna globo glede na težo kršitve, ne da bi upoštevala različen promet vpletenih podjetij. Sodišče Skupnosti je tako potrdilo zakonitost metode izračuna, v skladu s katero je Komisija najprej določila skupno naloženo globo, ki jo je nato razdelila med vpletena podjetja v skladu z njihovimi dejavnostmi v zadevnem sektorju (sodba Sodišča z dne 8. novembra 1983 v zadevi IAZ in drugi proti Komisiji, od 96/82 do 102/82, 104/82, 105/82, 108/82 in 110/82, Recueil, str. 3369, točke od 48 do 53) oziroma glede na njihovo sodelovanje, njihovo vlogo v kartelu in njihovo velikost na trgu, izračunano na podlagi povprečnega tržnega deleža v upoštevnem obdobju.
282 Iz tega sledi, da se Komisija z določitvijo metode izračuna glob v Smernicah, ki ne temelji na prometu zadevnih podjetij, ni oddaljila od razlage člena 15 Uredbe št. 17 v sodni praksi.
283 V zvezi s tem je treba navesti, da Smernice, čeprav v njih ni določeno, da se globe izračunajo glede na skupni promet oziroma glede na promet na trgu zadevnega proizvoda vpletenih podjetij, ne nasprotujejo temu, da bi se ta promet pri določitvi globe upošteval, da se zagotovi spoštovanje splošnih načel prava Skupnosti, ko okoliščine to zahtevajo.
284 Pravzaprav se pri uporabi Smernic izkaže, da je mogoče promet zadevnih podjetij upoštevati pri presoji dejanske gospodarske zmožnosti kršiteljev, da drugim subjektom povzročijo znatno škodo, in potrebe, da se z globo zagotovi zadosten odvračilni učinek, oziroma pri presoji dejstva, da imajo velika podjetja običajno pravno in gospodarsko znanje ter infrastrukturo, ki jim omogoča, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje pomeni kršitev, in se zavedajo posledic, ki iz tega izhajajo z vidika prava o konkurenci (glej točko 226 zgoraj). Promet vpletenih podjetij je mogoče upoštevati tudi pri določitvi specifične teže in torej dejanskega vpliva kršitve vsakega podjetja na konkurenco, zlasti če obstaja velika razlika med velikostjo podjetij, ki so storila kršitev iste vrste (glej točko 227 zgoraj). Prav tako je lahko promet podjetij pokazatelj gospodarskih prednosti, ki so jih mogoče pridobili kršitelji, oziroma njihovih drugih značilnosti, ki jih je treba glede na okoliščine primera upoštevati (glej točko 230 zgoraj).
285 Poleg tega Smernice določajo, da lahko načelo enakosti sankcij za isto ravnanje, če to zahtevajo okoliščine, pripelje do uporabe različnih zneskov za vpletena podjetja, ne da bi to razlikovanje sledilo aritmetičnemu izračunu (točka 1A, sedmi odstavek).
286 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Smernice ne presegajo določb Uredbe št. 17. Tožeča stranka trdi, da ker te smernice Komisiji omogočajo, da glede na težo kršitve naloži tako visoko izhodišče za izračun globe, ob upoštevanju dejstva, da v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 globa ne sme v nobenem primeru preseči meje 10 % prometa zadevnega podjetja, v določenih primerih druga merila, kot so trajanje oziroma olajševalne oziroma oteževalne okoliščine, ne morejo več vplivati na višino globe.
287 V zvezi s tem je treba navesti, da člen 15(2) Uredbe št. 17, ki določa, da lahko Komisija naloži globe do 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, dejansko zahteva, da se globa, ki bo nazadnje naložena podjetju, zniža, če presega 10 % prometa, neodvisno od vmesnih izračunov, pri katerih se upoštevata teža in trajanje kršitve.
288 Zato člen 15(2) Uredbe št. 17 Komisiji ne preprečuje, da se pri izračunu sklicuje na vmesni znesek, ki presega 10 % prometa zadevnega podjetja, dokler končni znesek globe, naložene temu podjetju, te meje ne preseže.
289 Smernice v istem smislu določajo, da „končni izračunani znesek globe po tej metodi (osnovni znesek, povečan ali zmanjšan na podlagi odstotka) v nobenem primeru ne sme preseči 10 % svetovnega prometa podjetij, kot je določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17“ (točka 5(a)).
290 Če se Komisija pri izračunu sklicuje na vmesni znesek, ki presega 10 % prometa zadevnega podjetja, ji ni mogoče očitati, da se določena merila, ki jih je upoštevala pri izračunu, ne odražajo v končni globi, saj je to posledica prepovedi iz člena 15(2) Uredbe št. 17 o preseganju 10 % prometa zadevnega podjetja.
291 V delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja ugovor nezakonitosti Smernic glede Uredbe št. 17, je treba njen ugovor zavrniti.
– Kršitev načela enakega obravnavanja
292 Navesti je treba, da tožeča stranka Komisiji očita, da ji je tako kot drugim majhnim in srednjim podjetjem naložila globo, ki naj v primerjavi z globo, naloženo ABB, ne bi dovolj upoštevala njenega prometa in velikosti.
293 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja kršeno samo, kadar se primerljivi položaji obravnavajo različno ali kadar se različni položaji obravnavajo enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno utemeljeno (sodbi Sodišča z dne 13. decembra 1984 v zadevi Sermide, 106/83, Recueil, str. 4209, točka 28, in z dne 28. junija 1990 v zadevi Hoche, C-174/89, Recueil, str. I-2681, točka 25; sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T-311/94, Recueil, str. II-1129, točka 309).
294 V tem primeru je treba navesti oceno Komisije, da je šlo v obravnavanem primeru za zelo hudo kršitev, za katero je običajno naložena globa 20 milijonov ekujev (točka 165 odločbe).
295 Navesti je treba tudi, da je Komisija, da bi upoštevala razliko v velikosti podjetij, udeleženih pri kršitvi, podjetja razdelila v štiri kategorije glede na njihov pomen na trgu Skupnosti, s pridržkom popravkov, s katerimi naj bi se zagotovila potreba po učinkovitem odvračilu (točka 166, odstavki od drugega do četrtega, odločbe). Iz točk od 168 do 183 odločbe izhaja, da so bila za štiri kategorije glede na velikost za izračun zneska glob določena posebna izhodišča 20, 10, 5 in 1 milijonov ekujev.
296 Glede določitve izhodišč za vsako kategorijo je Komisija na vprašanje Sodišča prve stopnje pojasnila, da ti zneski odražajo pomen vsakega podjetja na trgu predizoliranih cevi, upoštevaje velikost in težo glede na ABB in v okviru kartela. Zato je Komisija upoštevala ne samo njihov promet na zadevnem trgu, ampak tudi njihov relativni pomen, ki so ga člani kartela pripisovali drug drugemu, kot izhaja iz kvot, določenih v kartelu, iz priloge 60 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in rezultatov, dobljenih in predvidenih leta 1995, iz prilog od 169 do 171 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.
297 Komisija naj bi tudi povišala izhodišče za izračun globe, naložene ABB, na 50 milijonov ekujev, da bi upoštevala njen položaj ene od vodilnih evropskih skupin (točka 168 odločbe).
298 V tem okviru je treba glede na vsa upoštevna merila, upoštevana pri določitvi posebnih izhodišč, presoditi, da je razlika med izhodiščem tožeče stranke in izhodiščem ABB objektivno upravičena. Ker Komisija ni dolžna zagotoviti, da končne globe, ki jih je izračunala za zadevna podjetja, odražajo vse razlike med njimi glede na njihov promet, tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da ji je naložila izhodišče, ki je pripeljalo do višje globe, v odstotku njenega skupnega prometa, od globe, naložene ABB.
299 Poleg tega je Sodišče prve stopnje že presodilo, da Komisija, ki se je v okoliščinah obravnavanega primera pri določitvi glob oprla na promet podjetja na zadevnem trgu, pri presoji teže kršitve ni zavezana upoštevati povezave med skupnim prometom podjetja in prometom iz proizvodov, ki so predmet kršitve (zgoraj navedena sodba SCA Holding proti Komisiji, točka 184). Zato Komisija a fortiori ni dolžna globe določiti glede na skupni promet zadevnih podjetij v položaju, kot je položaj v tej zadevi, ko se je odločila upoštevati vsa upoštevna merila za presojo teže in trajanja kršitve, predvsem da bi določila izhodišča za izračun glob.
300 V delu, v katerem se izhodišče za tožečo stranko objektivno razlikuje od izhodišča, določenega za ABB, Komisiji ni mogoče očitati, da se določena merila, ki jih je pri izračunih upoštevala, ne odražajo v končni globi, ki ji je bila naložena, saj je to posledica prepovedi iz člena 15(2) Uredbe št. 17, da se ne preseže 10 % prometa zadevnega podjetja (glej točko 290 zgoraj). Poleg tega je treba glede manjše teže vloge, ki jo je imela tožeča stranka pri kršitvi v primerjavi z ABB, navesti, da je bila posebna vloga ABB, kot izhaja iz točke 171 odločbe, upoštevana kot oteževalna okoliščina pri povišanju naložene globe.
301 Iz tega sledi, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je Komisija naložila diskriminatorno globo v primerjavi z globo, naloženo ABB, niti tega, da je Komisija na splošno različno obravnavala majhna in srednja podjetja v primerjavi z velikim podjetjem, kot je ABB.
– Kršitev načela sorazmernosti
302 Glede kršitve načela sorazmernosti je treba navesti, da tožeča stranka Komisiji očita, prvič, da ni dovolj upoštevala njenega prometa na upoštevnem trgu, kar naj bi povzročilo, da ji je v primerjavi z globami, naloženimi podjetjem iz tretje kategorije, naložila diskriminatorno globo.
303 V zvezi s tem je dovolj navesti, da iz odločbe in obrazložitve, ki jo je podala Komisija na vprašanje Sodišča prve stopnje, izhaja, da je ta pri določitvi posebnih izhodišč za izračun zneskov glob upoštevala vsa merila, ki odražajo pomen vsakega podjetja v sektorju predizoliranih cevi, med katerimi je tudi promet na upoštevnem trgu. Samo dejstvo, da se Komisija v tem okviru ni oprla izključno na promet na upoštevnem trgu vsakega podjetja, ampak je upoštevala druga merila v zvezi s pomenom podjetij na tem trgu, ne more pripeljati do ugotovitve, da naj bi Komisija določila nesorazmerno globo. Pravzaprav iz sodne prakse izhaja, da niti skupnemu prometu podjetja niti prometu od proizvodov, ki so predmet kršitve, ni treba pripisati nesorazmernega pomena glede na druge elemente presoje (glej točko 280 zgoraj).
304 V tem okviru ni mogoče sklepati o nesorazmernosti globe, naložene tožeči stranki, glede na to, da je izhodišče globe upravičeno v smislu meril, ki jih je Komisija uporabila pri presoji pomena vsakega podjetja na upoštevnem trgu. Glede na kvoto, ki je bila določena tožeči stranki v okviru kartela, in pričakovane rezultate, kot izhajajo iz prilog 60 in od 169 do 171 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ji je Komisija upravičeno naložila dvakrat višje izhodišče, kot ga je naložila podjetjem iz tretje kategorije.
305 V zvezi s tem se tožeča stranka ne more opreti na dejstvo, da jo je Komisija v točki 175 odločbe opredelila kot „podjetje, ki je specializirano za en sam proizvod“. Pravzaprav iz tega odlomka izhaja, da je namen te opredelitve izključno razlikovati nižje izhodišče globe v primerjavi z izhodiščem, določenim za ABB. Tožeči stranki ni uspelo razložiti, kako bi ji lahko taka opredelitev, ob predpostavki, da bi bila napačna, škodovala.
306 V delu, v katerem tožeča stranka Komisiji očita neupoštevanje njenega prometa na upoštevnem trgu pri uporabi meje 10 % prometa iz člena 15(2) Uredbe št. 17, je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je treba promet iz člena 15(2) Uredbe št. 17 razumeti, kot da se nanaša na celotni promet zadevnega podjetja, ki daje samo približen podatek o njegovem pomenu in vplivu na trgu (zgoraj navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 119; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Cockerill Sambre proti Komisiji, T-144/89, Recueil, str. II-947, točka 98, in z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T-43/92, Recueil, str. II-441, točka 160). Ob spoštovanju meje, določene v zgoraj navedeni določbi Uredbe št. 17, lahko Komisija določi globo na podlagi prometa, ki ga izbere, glede na geografsko območje in zadevne proizvode.
307 Drugič, tožeča stranka se ne more sklicevati niti na kršitev načela sorazmernosti, ki temelji na dejstvu, da naj Komisija njene globe ne bi določila glede na dobiček, ki ga je imela na upoštevnem trgu. Tudi če bi bil promet podjetij zaradi njihove prakse dejansko eden od elementov, ki bi lahko vplival na presojo teže kršitve (zgoraj navedeni sodbi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 129, in Deutsche Bahn proti Komisiji, točka 127), in čeprav ima Komisija v delu, v katerem lahko oceni nezakonit dobiček, možnost določiti globe na ravni, ki presegajo tak dobiček, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba težo kršitev določiti glede na številne elemente, kot so med drugim posebne okoliščine zadeve, njen okvir in odvračalni domet glob, ne da bi bilo pri tem treba sestaviti zavezujoč in izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (glej točko 236 zgoraj). Prav tako je Komisija v Smernicah določila, da je treba med objektivnimi merili „odvisno od okoliščin“ upoštevati gospodarske ali finančne koristi, ki so jih morebiti pridobili kršitelji, da se določene globe dokončno prilagodijo (glej točko 230 zgoraj). V vsakem primeru je Komisija izhodiščni znesek globe, ki jo je treba naložiti tožeči stranki, določila na podlagi vseh meril, ki odražajo njen pomen na trgu, zato ni mogoče trditi, da je zanemarila prednosti, ki bi jih lahko imela tožeča stranka zaradi obravnavane kršitve.
308 Glede sposobnosti tožeče stranke, da plača globo, je treba navesti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija pri določanju zneska globe ni dolžna upoštevati finančnega primanjkljaja udeleženega podjetja, saj bi priznavanje take obveznosti vodilo h konkurenčno nepravičnemu dajanju prednosti podjetjem, ki so najmanj prilagojena tržnim razmeram (zgoraj navedena sodba IAZ in drugi proti Komisiji, točki 54 in 55; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Fiskeby Board proti Komisiji, T-319/94, Recueil, str. II-1331, točki 75 in 76, in v zadevi Enso Española proti Komisiji, T-348/94, Recueil, str. II-1875, točka 316). Prav tako je določilo v Smernicah, da se „v posebnem socialnem okviru“ upošteva „dejansko plačilno sposobnost“, zato da se določene globe dokončno prilagodijo, le eden od kazalcev, ki ga je treba uporabiti „odvisno od okoliščin“ (glej točko 230 zgoraj).
309 V delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja kršitev načela sorazmernosti, je treba njene trditve prav tako zavrniti.
310 Zato je treba očitek, ki izhaja iz kršitve načel enakega obravnavanja in sorazmernosti ter nezakonitosti Smernic, v celoti zavrniti.
D – Napačna presoja trajanja kršitve
1. Trditve strank
311 Po mnenju tožeče stranke Komisija ni imela pravice vmesni znesek globe pomnožiti z 1,4 zaradi domnevnega trajanja kršitve, in sicer pet let, glede na to, da je bila udeležba tožeče stranke v kartelu na Danskem, iz katerega je izstopila leta 1993, razmeroma kratkotrajna, v kartelu, ki je bil obsežnejši, pa je sodelovala le nekaj mesecev, preden je bil ta popolnoma razpuščen. Dejstvo, da naj bi ABB priznal obstoj nadaljevane kršitve, naj ne bi bilo upoštevno pri izračunu trajanja kršitve, ki jo zadeva.
312 Še več, pri presoji trajanja kartela bi bilo treba upoštevati tudi, da „so bili dogovori najprej nepopolni in so imeli zunaj danskega trga omejen učinek“.
313 Tožena stranka opozarja, da je trditev tožeče strank v nasprotju z njenim sodelovanjem v nadaljevanem kartelu. V vsakem primeru naj bi Komisija z določitvijo trajanja kršitve na pet let v točki 170 odločbe upoštevala prvotno nepopolnost dogovorov zunaj Danske.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
314 Kot je bilo navedeno v točkah od 99 do 109 zgoraj, je Komisija pravilno izračunala trajanje kršitve, ki se očita tožeči stranki.
315 Glede okoliščine, da so bili kartelni dogovori najprej nepopolni in so imeli zunaj danskega trga omejen učinek, je treba ugotoviti, da jo je Komisija pri presoji trajanja kršitve, ki se očita tožeči stranki, dovolj upoštevala.
316 Zato je treba očitek zavrniti.
E – Napačna presoja oteževalnih okoliščin
1. Trditve strank
317 Tožeča stranka nasprotuje povišanju osnovnega zneska globe za 30 % na podlagi oteževalnih okoliščin, ki jih je upoštevala Komisija, predvsem namernemu nadaljevanju sodelovanja pri kršitvi po preiskavah, ki jih je opravila predvsem Komisija, in domnevni dejavni vlogi pri kaznovanju podjetja Powerpipe. S tem naj Komisija poleg tega ne bi dokazala nobene oteževalne okoliščine iz točke 2 Smernic.
318 Komisija naj bi napačno povišala znesek globe zaradi nadaljevanja kršitve po preiskavah. Pravzaprav naj bi bilo nadaljevanje zadevnih praks po začetku preiskave Komisije sestavni del vsake kršitve in naj ga zato ne bi bilo mogoče šteti kot oteževalno okoliščino. To naj bi potrjevali praksa odločanja Komisije in njene smernice, ki kažejo na to, da je treba prenehanje kršitve upoštevati kot olajševalno okoliščino. Če je zgodnje prenehanje kršitve mogoče šteti za olajševalno okoliščino, naj ne bi bilo razloga, da se nadaljevanje kršitve po začetku preiskave obravnava kot oteževalna okoliščina.
319 Glede ukrepov proti podjetju Powerpipe tožeča stranka ponavlja, da ni sodelovala niti pri najmanjši kaznovalni dejavnosti proti podjetju Powerpipe.
320 Tožena stranka opozarja, da seznam oteževalnih in olajševalnih okoliščin v Smernicah ni izčrpen. Zato naj bi nadaljevanje kršitve upravičeno štela za oteževalno okoliščino, predvsem zato, ker gre za resne kršitve na tej točki, ko takega ravnanja nobena opozorjena oseba ne bi mogla šteti za zakonito. Nazadnje, odgovornost tožeče stranke za škodljiva dejanja proti podjetju Powerpipe naj bi bila v odločbi dokazana.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
321 Glede seznama oteževalnih okoliščin, naštetih v Smernicah, je treba najprej navesti, da je v njih jasno navedeno, da so te v seznamu naštete primeroma.
322 Glede aktivne vloge tožeče stranke pri kaznovanju podjetja Powerpipe je dovolj opozoriti, da je v točkah od 139 do 164 zgoraj dokazano, da je tožeča stranka po juliju 1992 stopila v stik z ABB z namenom škodovati dejavnostim podjetja Powerpipe, da se je leta 1993 z ABB sestala v zvezi s pritegnitvijo ključnega zaposlenega v tem podjetju in da si je po sestanku 24. marca 1995 prizadevala, s posredovanjem pri enemu od svojih dobaviteljev, za zamude njegovih dobav podjetju Powerpipe. V teh okoliščinah ji je Komisija njeno aktivno vlogo pri kaznovanju podjetja Powerpipe upravičeno očitala, ob tem da je bila v zvezi s tem glavna vloga ABB priznana.
323 Drugič, navesti je treba, da tožeča stranka ne izpodbija nadaljevanja s kršitvijo po preiskavah Komisije.
324 V nasprotju s trditvami tožeče stranke dejstvo, da je mogoče šteti prenehanje kršitve po prvih posegih Komisije kot olajševalno okoliščino, ne pomeni, da nadaljevanja s kršitvijo v takih okoliščinah ni mogoče šteti za oteževalno okoliščino. Pravzaprav je mogoče odziv podjetja na začetek preiskave glede njegovih dejavnosti presoditi le ob upoštevanju posebnega okvira obravnavanega primera. Ker Komisija torej ne more biti po splošnem pravilu zavezana niti k temu, da nadaljevanje kršitve opredeli kot oteževalno okoliščino niti da šteje prenehanje kršitve kot olajševalno okoliščino, ji možnost, da tako prenehanje v določenem primeru opredeli kot olajševalno okoliščino, ne odvzame pooblastila, da tako nadaljevanje v drugem primeru opredeli kot oteževalno okoliščino.
325 Zato očitku ni mogoče ugoditi.
F – Neupoštevanje olajševalnih okoliščin
1. Trditve strank
326 Tožeča stranka Komisiji očita, da ni upoštevala določenih meril, ki naj bi jih v preteklosti redno štela kot olajševalne okoliščine, predvsem pritiska enega podjetja na drugo oziroma uvedbe politike za uskladitev s pravom Skupnosti v podjetju.
327 Prvič, Komisija naj ne bi primerno upoštevala dejstva, da je družinsko srednje podjetje, ki nima kapitala podjetja, udeleženega v skupini, kar naj bi zniževalo njeno zmožnost plačila globe.
328 Drugič, tožeča stranka naj bi bila stalno pod močnimi pritiski ABB, ki je imel moč in potrebna sredstva za prevlado v sektorju. Pravzaprav naj ABB ne bi nikoli skrival dolgoročnega namena, da pridobi nadzor nad tožečo stranko oziroma da ji škoduje zaradi grožnje, ki jo je pomenila njena cenovno ugodnejša tehnologija. Namen tožeče stranke naj bi bil tako nenasprotovanje ABB in ne spoštovanje kartela, ki ga je zadnja vsilila. Pritiski ABB bi se morali upoštevati kot olajševalna okoliščina v korist tožeče stranke.
329 Tožeča stranka na tej točki izpodbija trditev tožene stranke, v skladu s katero naj bi bilo dovolj upoštevati te okoliščine pri presoji teže ravnanja ABB. Pri ovrednotenju vsakega podjetja posebej naj bi bila Komisija zavezana upoštevati dejanski učinek, ki ga je imela strategija pritiska ABB na obnašanje podjetij, in s tem na obnašanje tožeče stranke. V vsakem primeru bi morala biti v odločbi upoštevana narava manj resne vloge tožeče stranke v primerjavi z vlogo ABB, vodjo kartela.
330 Tretjič, Komisija bi morala presoditi dejstvo, da je imela tožeča stranka učinkovitejšo tehnologijo, s katero je lahko pritiskala na znižanje cen. Zato naj bi jo v vsakem trenutku bolj zanimala pridobitev tržnih deležev kot zamrznitev položaja na trgu. V okviru EuHP naj bi bila žrtev nasprotovanja uporabe njene nove gospodarne tehnologije.
331 Trditvi tožene stranke, da tega položaja ni upoštevala kot olajševalne okoliščine zato, ker tožeča stranka ni vložila pritožbe, naj bi nasprotovalo samo besedilo obvestila o sodelovanju.
332 Četrtič, sodelovanje tožeče stranke naj bi lahko imelo le neznatne učinke na trgu, saj je leta 1991 in 1992 pridobila tržne deleže na Danskem, ki so bili znatno večji od dodeljenih deležev. Zato naj bi se tožeča stranka toliko, kot to zahteva sodna praksa, oddaljila od prakse dodeljevanja kvot, ki so jo uporabljala druga podjetja. Prav tako je treba poudariti, da je bila tožeča stranka tista, ki je aprila 1993 povzročila konec kartela na Danskem.
333 Petič, opozoriti je treba, da je konec leta 1997 zapustila EuHP. Po njenem mnenju naj bi bilo sodelovanje v EuHP del ravnanja, sankcioniranega z odločbo. Komisija naj bi pri določitvi zneska globe morala upoštevati dejstva, ki so obdajala njen odhod iz EuHP.
334 Nazadnje, tožeča stranka naj bi spomladi 1997 uvedla notranji program za uskladitev s pravom Skupnosti, ki je vključeval razdelitev „priročnika za usklajenost“ in konference ter razprave o tej temi z danskimi in nemškimi zaposlenimi.
335 Tožena stranka trdi, da naj nobene od teh naštetih okoliščin ne bi bilo treba upoštevati kot olajševalne okoliščine.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
336 Navesti je treba, da je lahko Komisija v obravnavanem primeru legitimno štela, da tožeči stranki ni treba priznati nobene olajševalne okoliščine.
337 Najprej je treba poudariti, da presoja določenih elementov, ki jih je Komisija v prejšnji praksi odločanja štela kot olajševalne okoliščine pri določitvi zneska globe, ne pomeni, da mora enako presoditi tudi v poznejši odločbi (zgoraj navedena sodba Mayr Melnhof proti Komisiji, točka 368).
338 Zato je treba v nadaljevanju navesti, da okoliščina, v skladu s katero je tožeča stranka srednje veliko družinsko podjetje, ne more nikakor šteti za olajševalno okoliščino. Tudi ob predpostavki, da obstaja zveza med družinsko sestavo delničarjev in plačilno sposobnostjo podjetja, ki ni bila dokazana, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Komisiji ni treba upoštevati finančnega primanjkljaja udeleženega podjetja, saj bi priznavanje take obveznosti peljalo h konkurenčno nepravičnemu dajanju prednosti podjetjem, ki so najmanj prilagojena tržnim razmeram (glej točko 308 zgoraj).
339 Dalje, glede pritiskov ABB na tožečo stranko je treba opozoriti, da bi lahko ta pritiske, ki so ji bili namenjeni, prijavila pristojnim organom in pred Komisijo vložila pritožbo v skladu s členom 3 Uredbe št. 17, ne pa da je sodelovala v kartelu (glej točko 142 zgoraj). V vsakem primeru Komisiji ni mogoče očitati, da teh pritiskov ni upoštevala, glede na to, da so pritiski ABB na druga podjetja, da bi jih prepričal k sodelovanju v kartelu, pri določitvi globe ABB šteli kot element za povišanje globe.
340 Glede nove tehnologije tožeče stranke velja enako za pritiske nanjo s strani drugih podjetij, udeleženih v EuHP. V zvezi s tem je treba navesti, da je bila prav tožeča stranka zaradi razpoložljivosti nove tehnologije, ki ji je omogočala znižanje stroškov, v boljšem položaju, da se upre dejavnostim kartela, in da, če bi ji ta preprečeval uporabo njene tehnologije, vloži pritožbo pri Komisiji.
341 Poleg tega je treba poudariti, da nič v besedilu obvestila o sodelovanju niti v besedilu Smernic ne nasprotuje temu, da se pritiski konkurenčnih podjetij, če ni bila vložena pritožba v zvezi z njimi, ne bi upoštevali kot olajševalna okoliščina.
342 Nazadnje, tožeča stranka ne more zatrjevati, da naj v okviru danskega kartela nikoli ne bi spoštovala dodelitve kvot, o katerih je bilo odločeno v okviru kartela. Pravzaprav, tudi če je tožeča stranka, kot je navedeno v točkah 36 in 37 odločbe, grozila zapustiti kartel, svojega sodelovanja v kartelu ni prekinila, ampak je s tem sredstvom želela predvsem povečati svojo kvoto. V zvezi s tem je mogoče navesti priznanje tožeče stranke, da je v tem obdobju posredovala predloge za ponovno preučitev delitve tržnih deležev (odgovor tožeče stranke na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah). Dalje, glede njenega izstopa iz danskega kartela aprila 1993 je treba navesti, da je bila, kot je navedeno v točkah od 75 do 77 zgoraj, tudi po oslabitvi danskega kartela še vedno vpletena v pogajanja o delitvi nemškega trga.
343 V teh okoliščinah je lahko Komisija upravičeno štela, da ravnanje tožeče stranke v kartelu ne more biti podlaga za nobeno olajševalno okoliščino.
344 Glede izstopa tožeče stranke iz EuHP na začetku leta 1997 je dovolj navesti, da Komisiji, ker sodelovanja tožeče stranke v EuHP ni štela za znak kršitve in je poleg tega ugotovila prenehanje kršitve spomladi 1996, njenega umika iz EuHP, ki je poleg tega poznejšega datuma kot obdobje, upoštevano pri kršitvi, ni bilo treba sprejeti kot olajševalno okoliščino za tožečo stranko.
345 Nazadnje, Komisiji ni mogoče očitati neupoštevanja uvedbe notranjega programa za uskladitev s pravom Skupnosti kot olajševalno okoliščino. Pravzaprav, tudi če je pomembno, da je tožeča stranka sprejela ukrepe, s katerimi je želela preprečiti, da bi njeni zaposleni v prihodnje ponovno kršili pravo Skupnosti o konkurenci, to v ničemer ne spreminja dejanskosti kršitve, ki je bila ugotovljena v obravnavanem primeru (sodba z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 357). Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da tudi če izvajanje programa za uskladitev s pravili Skupnosti o konkurenci kaže voljo zadevnega podjetja, da prepreči bodoče kršitve, in je torej element, ki Komisiji olajša njeno poslanstvo, med drugim to, da na področju konkurence uporablja načela, določena v Pogodbi, in v tem smislu usmerja podjetja, samo dejstvo, da je Komisija v določenih primerih v prejšnji praksi odločanja uvedbo takega programa upoštevala kot olajševalno okoliščino, zanjo ne pomeni obveznosti, da v določenem primeru ravna enako (zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje Fiskeby Board proti Komisiji, točka 83, z dne 14. maja 1998, in sodba v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T-352/94, Recueil, str. II-1989, točka 417). To velja še toliko bolj, če zadevna kršitev, kot v obravnavanem primeru, pomeni očitno kršitev člena 85(1)(a) in (c) Pogodbe.
346 Iz vseh teh razlogov je treba očitek torej zavrniti.
G – Napačna uporaba obvestila o sodelovanju
1. Trditve strank
347 Tožeča stranka zatrjuje, prvič, da znižanje globe za 30 % na podlagi točke D obvestila o sodelovanju ne odraža dovolj vrednosti njenega sodelovanja s Komisijo. Drugič, meni, da bi morala Komisija v njenem primeru uporabiti načela, navedena v osnutku obvestila o sodelovanju, in ne določb končne različice tega obvestila. Tretjič, za dejstva, nastala po datumu preiskave, ji ne bi smela biti naložena nobena globa.
348 Prvič, Komisija bi morala upoštevati dejstvo, da je bila tožeča stranka prvo podjetje, ki je obvestilo tisk o tem, da bo s to institucijo sodelovalo v preiskavi. Tožeča stranka naj bi bila prvo podjetje, ki je Komisiji posredovalo informacije in materialne dokaze, vključno z dokazi o nadaljevanju kartela po preiskavah, kar naj bi ta prezrla. Pri vztrajnem sodelovanju s Komisijo naj bi se tožeča stranka izkazala za prilagodljivo, s tem da se je odpovedala pravici do vpogleda v spis in privilegiju zoper samoobtožbo. Komisija naj ne bi mogla zavrnitve večjega znižanja utemeljiti le na dejstvu, da je tožeča stranka začela sodelovati šele pozno po začetku preiskave, glede na to, da točka D obvestila zahteva le sodelovanje pred poslanim obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah.
349 Po mnenju tožeče stranke bi moralo njenemu sodelovanju slediti znižanje globe za več kot 30 %, saj naj bi njeno sodelovanje dodobra preseglo držo nenasprotovanja dejstvom, ki naj bi v odločbi Carton samo po sebi prispevalo k znižanju globe za 33 %. V okoliščinah obravnavanega primera naj bi le drža nenasprotovanja dejstvom pripeljala do 20 % znižanja globe za KE KELT.
350 Tožeča stranka bi lahko upala na znižanje, enako znižanju v zadevi Carton, na katero se je sklicevala tudi Komisija ob prvem stiku med njima. V odločbi Komisije 98/247/ESPJ z dne 21. januarja 1998 v postopku uporabe člena 65 Pogodbe ESPJ (IV/35.814 – Extra d'alliage (dodatne dajatve na zlitine)) (UL L 100, str. 55, v nadaljevanju: odločba Extra d'alliage) naj bi bilo dodeljeno 40‑odstotno znižanje za predložitev dokazov, podjetju, ki je prvo predložilo dokaze, pa naj sploh ne bi bila naložena globa.
351 Drugič, Komisija bi morala uporabiti načela, navedena v osnutku obvestila o sodelovanju, in ne načel, ki so bila navedena v končni različici obvestila o sodelovanju. Pravzaprav naj bi se tožeča stranka, ker ta končna različica še ni bila objavljena, odločila sodelovati s Komisijo na podlagi osnutka obvestila o sodelovanju in prejšnje prakse Komisije. V osnutku obvestila o sodelovanju naj bi Komisija poleg tega izrazila zavedanje, da je z obvestilom ustvarila upravičena pričakovanja, na katera se bodo podjetja, ki jo bodo želela obvestiti o kartelu, lahko zanesla.
352 Na podlagi osnutka obvestila o sodelovanju bi ji moralo biti priznano najmanj 50‑odstotno znižanje, če bi, potem ko bi Komisija začela preiskave, podjetje izpolnilo tri merila, to je, prvič, prvo začelo sodelovati, drugič, Komisijo izčrpno obveščalo in vztrajalo pri stalnem sodelovanju, in, tretjič, če ni drugega podjetja prisililo k sodelovanju v kartelu in v tej nezakoniti dejavnosti ni imelo odločilne vloge. Ta osnutek obvestila o sodelovanju torej ni določal pogoja, prisotnega v končni različici, v skladu s katerim preiskave ne bi omogočile zadostne podlage, ki bi upravičila začetek postopka za sprejetje odločbe. Osnutek obvestila o sodelovanju naj bi glede tega odražal takratno prakso Komisije, ponazorjeno predvsem z odločbo Carton, v kateri je bilo podjetjem, ki so predložila dokaze, ki so zmanjšali potrebo Komisije, da se opre na posredne dokaze, in vplivali na druga vpletena podjetja, ki bi drugače lahko še naprej zanikala kršitev, odobreno znižanje globe do dveh tretjin.
353 Čeprav je imela Komisija pravico do uporabe obvestila o sodelovanju v končni različici in če je lahko sklepala, da je mogoče točko D tega obvestila uporabiti v primeru tožeče stranke, naj ne bi bilo jasno razvidno, zakaj ni bila upravičena do najvišjega možnega znižanja, to je 50 %.
354 Tretjič, ne bi ji bilo treba naložiti globe za nezakonite dejavnosti, izvršene po preiskavah, glede na to, da je o teh dejavnostih sama obvestila Komisijo, in za katere priznava, da se jih do takrat ni zavedala. Tako osnutek obvestila o sodelovanju kot končna različica v točki B določata, da ima podjetje, ki Komisijo obvesti o kartelu, za katerega ta ni vedela, pravico do večjega znižanja, oziroma še bolje, da mu v skladu z osnutkom obvestila globa sploh ni naložena.
355 V obravnavanem primeru naj bi bilo znižanje globe, odobreno tožeči stranki, zelo omejeno, ker so dejstva, razkrita Komisiji, že povzročila povišanje globe, najprej zaradi podaljšanja trajanja kršitve, in, drugič, predvsem zaradi 30 % povišanja na podlagi teže kršitve.
356 Tožena stranka trdi, da je diskrecijo, ki jo ima pri uporabi obvestila o sodelovanju, izvrševala zakonito in razumno. Pravzaprav na podlagi točke D navedenega obvestila pomoč tožeče stranke ne bi mogla upravičiti znižanja za več kot 30 %, ker ni začela sodelovati, preden je prejela zahtevo za informacije. Še več, tožeča stranka naj ne bi podala trditev, s katerimi bi dokazala, da se uporabljata točki B in C tega obvestila. V vsakem primeru naj se Komisija ne bi mogla oddaljiti od končnega obvestila, glede na to, da mora spoštovati politiko, ki jo je sama javno objavila.
357 Ker ima Komisija v zvezi s tem široko polje proste presoje, naj glede na številna merila, ki jih mora upoštevati, tožeča stranka ne bi mogla imeti nobenega upravičenega pričakovanja v zvezi s posameznim znižanjem, odobrenim v prejšnjih zadevah, kot na primer v zadevi Carton. Primer tožeče stranke naj tudi ne bi bil primerljiv s primerom podjetij, ki so bila upravičena do znižanja 40 % v odločbi Extra d'alliage. Glede trditev o znižanju 20 %, odobrenemu KE KELIT, bi lahko ta pripeljala le do povišanja globe, ki mu je bila naložena.
358 V vsakem primeru naj se tožeča stranka ne bi mogla sklicevati na točko B obvestila o sodelovanju, da bi uveljavljala imuniteto v zvezi z dejstvi po začetku preiskave. Nasprotno, nadaljevanje kršitve v teh okoliščinah naj bi bilo tako sporno, da je Komisija znesek globe na podlagi odvračalnega učinka še povišala.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
359 Uvodoma je treba navesti, da je Komisija v obvestilu o sodelovanju opredelila pogoje, pod katerimi bodo lahko podjetja, ki bodo z njo sodelovala med preiskavo o kartelu, oproščena glob ali se jim bo globa, ki bi jo sicer morala plačati, zmanjšala (glej točko A3 obvestila o sodelovanju).
360 Kot je navedeno v točki E3 obvestila o sodelovanju, se je Komisija zavedala, da je to obvestilo ustvarilo upravičena pričakovanja, na katera se bodo oprla podjetja, ki jo bodo želela obvestiti o obstoju kartela. Upoštevaje upravičena pričakovanja podjetij, ki želijo sodelovati s Komisijo, na podlagi tega obvestila, ga je bila Komisija dolžna spoštovati pri presoji sodelovanja tožeče stranke pri določanju zneska globe, ki ji ga je naložila.
361 Nasprotno, tožeča stranka ne more trditi, da bi morala Komisija v njenem primeru uporabiti merila iz osnutka obvestila. Kot je bilo ugotovljeno v točki 246 zgoraj, ta osnutek, s katerim so bila podjetja opozorjena, da namerava Komisija sprejeti obvestilo o sodelovanju podjetij pri preiskavi oziroma pregonu kršitev, ne more biti podlaga za kakršna koli pričakovanja, dokler v njem zajeta merila niso dokončno sprejeta in se nato uporabljajo. Nasprotni sklep bi imel nezaželen učinek, da bi Komisijo odvrnil od objave osnutkov obvestil, s katerimi želi pridobiti stališča gospodarskih subjektov, ki jih zadeva.
362 Dalje, glede uporabe obvestila o sodelovanju v primeru tožeče stranke je treba ugotoviti, da se zanjo ne uporablja niti točka B tega obvestila, ki se uporablja za podjetje, ki je Komisiji razkrilo tajni kartel, še preden je ta opravila preiskave (primer, ki lahko pripelje do znižanja zneska globe za najmanj 75 %), niti točka C navedenega obvestila, ki velja za podjetje, ki je razkrilo tajni kartel potem, ko je Komisija začela preiskave, ne da bile te zadostna podlaga, ki bi upravičila začetek postopka za sprejetje odločbe (primer, ki lahko pripelje do znižanja zneska globe za od 50 do 75 %).
363 Glede točke D obvestila o sodelovanju je treba navesti, da se v skladu s to določbo „[p]odjetju, ki sodeluje, ne da bi bili izpolnjeni vsi pogoji iz [točk] B in C [...] znesek globe, ki bi mu moral biti naložen brez sodelovanja, zmanjša za od 10 do 50 %“. To obvestilo natančneje določa, da:
„To velja predvsem, če:
– podjetje pred izdajo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisiji posreduje informacije, listine ali druge dokaze, ki prispevajo k potrditvi obstoja kršitve,
– podjetje po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah obvesti Komisijo, da ne ugovarja resničnosti dejstev, na katera Komisija opira svoje obtožbe.“
364 Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ni dokazala domnevne obveznosti Komisije, ki je priznala, da ji je tožeča stranka prostovoljno posredovala pisne dokaze, s pomočjo katerih je lahko dokazala predvsem pomembne vidike zadeve, zlasti sklep članov kartela o nadaljevanju kartela po preiskavi, kar je Komisija sumila, ne da bi imela za to dokaze (točka 177 odločbe), da ji odobri znižanje, večje od 30 %, do katerega je bila že upravičena.
365 Pravzaprav je treba navesti pripombo Komisije v točki 177 odločbe, da so zahteve za informacije tožeči strani ponudile priložnost predložiti dokaze o kršitvi. V zvezi s tem iz odločbe izhaja, da je Komisija glede sodelovanja, ki ga je ponudila ABB, menila, da ta ne more biti upravičena do znižanja 50 %, dopustnega v skladu s točko D, glede na to, da je bilo treba na njeno sodelovanje čakati do prejetja natančnih zahtev za informacije (točka 174, tretji in četrti odstavek). Iz tega sledi, da Komisija ni bila pripravljena dodeliti znižanja zneska globe za 50 %, če ji zadevno podjetje ni posredovalo informacij, še preden je prejelo zahtevo za informacije. Sicer pa ni sporno, da je tožeča stranka Komisiji posredovala listine šele potem, ko je od nje prejela tako zahtevo za informacije.
366 Glede primerjave med tem primerom in prejšnjo prakso Komisije je treba navesti, da dejstvo, da je Komisija v prejšnji praksi odločanja za določeno ravnanje dodelila določeno stopnjo znižanja, ne pomeni, da mora enako sorazmerno stopnjo dodeliti pri presoji podobnega obnašanja v okviru poznejšega upravnega postopka (glej točko 244 zgoraj).
367 Tožeča stranka svoje trditve ne more opreti niti na dejstvo, da je bil KE KELIT upravičen do znižanja zneska globe za 20 % zato, ker ni nasprotoval očitanim dejstvom. Tudi če predpostavimo, da je Komisija temu podjetju odobrila previsoko znižanje globe, je treba opozoriti, da se mora spoštovanje načela enakega obravnavanja uskladiti s spoštovanjem načela zakonitosti, v skladu s katerim se nihče v svojo korist ne more sklicevati na nezakonitost, povzročeno v korist tretjega (zgoraj navedeni sodbi SCA Holding proti Komisiji, točka 160, in Mayr Melnhof proti Komisiji, točka 334).
368 Poleg tega tožeča stranka ne more zahtevati večjega znižanja za čas po začetku preiskave, ko se je kršitev nadaljevala in glede katerega je tožeča stranka Komisiji predložila dokaze. Ker je to nadaljevanje kršitve neločljiv del kršitve, ga je mogoče pri uporabi obvestila o sodelovanju obravnavati le v celoti. Ker tožeča stranka ne izpolnjuje niti pogojev iz točke B niti iz točke C navedenega obvestila, je bilo treba njeno ravnanje presojati na podlagi točke D.
369 Nazadnje, Komisija je pravilno upoštevala nadaljevanje kršitve po preiskavah, ne le pri izračunu njenega trajanja, ampak tudi kot oteževalno okoliščino, glede na to, da tako ravnanje priča o posebni odločenosti udeležencev kartela o nadaljevanju kršitve kljub tveganju naložitve sankcij.
370 V teh okoliščinah Komisija pri uporabi obvestila o sodelovanju ni nepravilno uporabila prava niti ni napačno ugotovila dejstev. Zato je treba ta očitek zavrniti.
IV – Četrti tožbeni razlog kršitve dolžnosti obrazložitve pri določitvi zneska globe
A – Trditve strank
371 Tožeča stranka Komisiji očita, da je s tem, da ni zagotovila preglednosti metode izračuna globe, kršila dolžnost obrazložitve. Komisija naj ne bi obrazložila dejstva, da je bila globa določena na podlagi izhodiščnih zneskov, izraženih v absolutnih številkah, ki so bili neodvisni od prometa podjetij in višji od najvišjih dopustnih zneskov. Glede vpletenih majhnih in srednje velikih podjetij naj ne bi obrazložila presoje teže kršitve. Zlasti naj ne bi obrazložila, kako se je lahko oddaljila od prejšnje ustaljene prakse, v skladu s katero so bili zneski glob določeni sorazmerno glede na promet na upoštevnem trgu.
372 Tožeča stranka meni, da naj bi bila dolžnost obrazložitve kršena tudi s tem, da je tožena stranka za izračun zneskov globe retroaktivno in povsem neupravičeno uporabila nove Smernice.
373 Prav tako naj bi bila ta dolžnost kršena s tem, da Komisija ni upoštevala svoje prejšnje prakse odločanja o prizanesljivosti in osnutka obvestila o sodelovanju, ki izraža zlasti to prizanesljivost, ampak drugo politiko, določeno v končni različici obvestila o sodelovanju.
374 Še več, Komisija naj bi kršila obveznost obrazložitve s tem, da je prezrla vse olajševalne okoliščine, na katere se je sklicevala tožeča stranka. Čeprav Komisija ni bila dolžna upoštevati vseh okoliščin, ki jih je naštela tožeča stranka, bi morala obrazložiti, zakaj je ta merila prezrla.
375 Tožena stranka pripominja, da tožeča stranka v tožbenem razlogu obveznosti obrazložitve navaja le trditve z drugega zornega kota, kot jih je navedla že glede zatrjevane diskriminacije.
376 V vsakem primeru naj bi bila trditev tožeče stranke, ki se nanaša na zatrjevano pomanjkanje obrazložitve, brezpredmetna, tako glede „retroaktivne“ uporabe novih Smernic kot glede okoliščine, da Komisija ni upoštevala osnutka obvestila o sodelovanju. Nazadnje, ker Komisija ni bila zavezana upoštevati določenih okoliščin kot olajševalne, naj glede teh ne bi bila potrebna nobena obrazložitev.
B – Presoja Sodišča prve stopnje
377 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev, ki se zahteva v členu 190 Pogodbe ES (po spremembi člen 253 ES), jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije Skupnosti, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče izvrši nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga imajo lahko naslovniki akta ali druge osebe, ki jih ta neposredno in posamično zadeva (sodba Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink's France, C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točka 63).
378 Glede odločbe, s katero so več podjetjem naložene globe za kršitev pravil Skupnosti o konkurenci, je treba težo kršitev določiti glede na številne elemente, kot so med drugim posebne okoliščine zadeve, njen okvir in odvračalni domet glob, ne da bi bilo treba pri tem sestaviti zavezujoč in izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (zgoraj navedeni sklep SPO in drugi proti Komisiji, točka 54).
379 V tem primeru Komisija v odločbi najprej podaja splošne ugotovitve glede teže obravnavane kršitve in posebne elemente kartela, na katere se je oprla pri ugotovitvi, da je šlo v tem primeru za zelo hudo kršitev, za katero je globa, ki jo je mogoče naložiti, navadno najmanj 20 milijonov ekujev (točki 164 in 165 odločbe). V nadaljevanju pojasni, da je treba ta znesek prilagoditi, upoštevaje dejanske gospodarske zmožnosti kršiteljev, da drugim subjektom povzročijo znatno škodo, in potrebo, da se z globo zagotovi zadosten odvračilni učinek (točka 166 odločbe). Komisija nato navaja, da je pri določitvi zneska globe upoštevala morebitne oteževalne in olajševalne okoliščine in stališče vsakega podjetja glede obvestila o sodelovanju (točka 167 odločbe).
380 Glede globe, ki jo je treba naložiti tožeči stranki, Komisija v nadaljevanju pojasnjuje, da je, upoštevaje pomen tožeče stranke kot drugega največjega evropskega proizvajalca predizoliranih cevi in da bi se odrazil položaj podjetja, specializiranega za en sam proizvod, izhodiščni znesek njene globe zaradi teže kršitve, ki jo zadeva, določila na 10 milijonov ekujev (točka 175, prvi in drugi odstavek, odločbe). Komisija dalje pojasni ponderiranje globe, ki jo je treba naložiti tožeči stranki glede na trajanje kršitve (točka 175 odločbe, tretji odstavek,).
381 Komisija navaja še, da je treba osnovni znesek globe tožeče stranke zvišati zaradi še posebej oteževalne okoliščine, ki jo predstavlja njeno namerno sodelovanje pri kršitvi po preiskavah, in dodatne oteževalne okoliščine, ki jo predstavlja dejavna vloga tožeče stranke pri kaznovanju podjetja Powerpipe, čeprav ne na isti ravni kot ABB (točka 176, prvi in drugi odstavek, odločbe). Komisija navaja tudi, da ni bilo mogoče upoštevati nobene olajševale okoliščine, pri tem pa pojasnjuje, da tožeča stranka, čeprav je v različnih trenutkih občutila pritiske ABB, pri njihovem obsegu močno pretirava, ko trdi, da jo je ta v kartel potegnil proti njeni volji (točka 176, tretji odstavek, odločbe). Komisija pojasnjuje tudi, da bo, ker končni znesek, izračunan v skladu s to metodo, ne sme v nobenem primeru preseči 10 % svetovnega prometa tožeče stranke, kot je določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17, globo določila na 12.700.000 ekujev, tako da ne bo presegla dovoljene meje (točka 176, četrti odstavek, odločbe).
382 Nazadnje, Komisija pojasnjuje, da je tožeči stranki na podlagi obvestila o sodelovanju dodelila znižanje za 30 %, ker ji je ta prostovoljno posredovala pisne dokaze, s pomočjo katerih je lahko dokazala predvsem pomembne vidike zadeve, zlasti sklep članov kartela o nadaljevanju kartela po preiskavi, kar je Komisija sumila, ne da bi imela za to dokaze (točka 177 odločbe).
383 Ugotoviti je treba, da so v točkah od 164 do 167 in od 175 do 177, če jih razlagamo v smislu zatrjevanja dejstev, predstavljenih glede vsakega naslovnika odločbe, zadostne in upoštevne navedbe o elementih presoje, ki so bili upoštevani pri določitvi teže in trajanja kršitve, ki jo je storila tožeča stranka (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi KNP BT proti Komisiji, C-248/98 P, Recueil, str. I-9641, točka 43).
384 V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da ni natančneje obrazložila ravni osnovnega zneska in končnega zneska globe, naložene tožeči stranki, oziroma stopnje znižanja, dodeljenega za sodelovanje, še posebej ker je v odločbi opredeljen pomen njenega sodelovanja v smislu točke D obvestila o sodelovanju.
385 Tudi ob predpostavki, da pomeni odločba, kar zadeva raven zneska globe, znatno povišanje te ravni v primerjavi s prejšnjimi odločbami, je razlogovanje Komisije, na podlagi katerega je za tožečo stranko določila tako raven zneska globe, zelo izrecno (glej sodbo Sodišča z dne 26. novembra 1975 v zadevi Groupement des fabricants de papiers peints de Belgique in drugi proti Komisiji, 73/74, Recueil, str. 1491, točka 31).
386 Tožeča stranka Komisiji ne more očitati niti tega, da izračuna globe ni obrazložila glede na merila, na katera se je sklicevala v obliki olajševalnih okoliščin.
387 Pravzaprav je Komisija s tem, ko je v odločbi pojasnila, da glede tožeče stranke ni upoštevala nobene olajševalne okoliščine, podala vse potrebne podatke za odločitev te, ali je odločba dobro utemeljena oziroma ali je v njej morebiti pomanjkljivost, ki dopušča izpodbijanje.
388 Poleg tega, čeprav je Komisija na podlagi člena 190 Pogodbe zavezana svoje odločbe obrazložiti tako, da navede vse dejanske razloge, od katerih je odvisna upravičenost odločbe, in presoje, ki so jo pripeljale do njenega sprejetja, ta določba od Komisije ne zahteva, da razpravlja o vseh dejanskih in pravnih razlogih, ki so bili obravnavani v upravnem postopku (zgoraj navedeni sodbi Michelin proti Komisiji, točki 14 in 15, in Fiskeby Board proti Komisiji, točka 127).
389 V vsakem primeru je Komisija glede pritiskov na tožečo stranko v točki 176, tretji odstavek, odločbe jasno navedla razloge, zakaj jih ni upoštevala kot okoliščino, na podlagi katere bi bilo treba znižati globo.
390 Nazadnje, Komisiji ni mogoče očitati, da ni obrazložila pravnega okvira, ki se je uporabljal v obravnavanem primeru, še posebej uporabe novih Smernic, oziroma tudi obvestila o sodelovanju. Pravzaprav te ne zahtevajo posebne obrazložitve vseh upoštevnih pravnih in dejanskih elementov, glede na to, da je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve člena 190 Pogodbe, presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (zgoraj navedena sodba Komisija proti Sytraval in Brink's France, točka 63). Sicer pa, upoštevaje Komisijino zavezo pri objavi Smernic in obvestila o sodelovanju, da jih bo pri določitvi zneska globe za kršitev pravil konkurence spoštovala (glej točki 245 in 274 zgoraj), ta ni bila dolžna pojasniti, ali in zakaj jih je pri določitvi zneska globe, naložene tožeči stranki, uporabila.
391 Zato je treba tožbeni razlog, ki izhaja iz kršitve dolžnosti obrazložitve, zavrniti.
V – Peti tožbeni razlog previsoke obrestne mere globe
A – Trditve strank
392 Tožeča stranka trdi, da je zamudna obrestna mera, določena v členu 4 odločbe na 7,5 %, obrestna mera, ki jo uporablja Evropska centralna banka v svojih glavnih dejavnostih v ekujih na prvi delovni dan v mesecu, v katerem je bila določena, povečana za 3,5 odstotne točke, neobičajno visoka. Ta stopnja naj bi pomenila nerazumni pritisk na tožečo stranko, da bi nasprotovala hitremu plačilu globe, medtem ko ima ta tehtne pravne razloge za izpodbijanje odločbe. Zato je treba obrestno mero znižati na razumno raven.
393 V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na sklepne predloge generalnega pravobranilca Fennellyja k sodbi Sodišča z dne 16. marca 2000 v zadevi Compagnie maritime belge in drugi proti Komisiji (C-395/96 P in C-396/96 P, Recueil, str. I-1365, I-1371), v katerih je pojasnil, da obrestna mera ne more biti tako visoka, da bi podjetja zavezovala k plačilu glob, in da povečanje za 3,5 odstotne točke, ki se brez vsakega pojasnila uporablja skupaj s tako visoko obrestno mero, ni sprejemljivo.
394 Tožena stranka navaja, da je upravičeno naložila dovolj visoko obrestno mero, s katero bi podjetja odvrnila od zamudnih plačil glob. Upoštevaje tekoče obrestne mere poslovnih bank naj bi bila obrestna mera 7,5 % povsem razumna in v mejah njene diskrecije.
B – Presoja Sodišča prve stopnje
395 Uporaba zamudnih obresti za globe, naložene podjetjem, ki namenoma ali iz malomarnosti kršijo določbe člena 85 Pogodbe, zagotavlja polni učinek Pogodbe. V zvezi s tem zamudne obresti okrepijo moč Komisije pri nalogi, ki ji je zaupana v členu 89 Pogodbe ES (postal člen 85 ES), da skrbi za uporabo pravil konkurence in zagotavlja, da pravila Pogodbe niso izigrana s poznejšimi praksami podjetij, ki zamujajo s plačili glob, na katera so bila obsojena. Če Komisija ne bi imela možnosti, da za plačilo glob določi zamudne obresti, bi imela podjetja, ki bi zamujala s plačili glob, prednost v primerjavi s podjetji, ki bi globe plačala ob določeni zapadlosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. julija 1995 v zadevi CB proti Komisiji, T-275/94, Recueil, str. II-2169, točki 48 in 49).
396 Če pravo Skupnosti ne bi priznavalo ukrepov za nadomestilo prednosti, ki jo lahko ima podjetje zaradi zamude s plačilom globe, bi vzpodbujalo vlaganje očitno neutemeljenih tožb z izključnim namenom odloga plačil (zgoraj navedena sodba AEG proti Komisiji, točka 141).
397 V tem okviru je treba ugotoviti, da Komisija z določitvijo obrestne mere 7,5 %, to je obrestne mere, ki jo uporablja Evropska centralna banka za glavne dejavnosti v ekujih na prvi delovni dan v mesecu, v katerem je bila določena, povečane za 3,5 odstotne točke, ni prekoračila diskrecije, ki jo ima pri določitvi zamudne obrestne mere.
398 Glede tega je koristno opozoriti, da lahko Komisija, čeprav obrestna mera ne sme biti tako visoka, da bi morala podjetja plačati globe, tudi če menijo, da imajo tehtne razloge za izpodbijanje veljavnosti odločbe Komisije, kot referenčno točko upošteva višjo raven od tržne obrestne mere, ki velja za povprečnega posojilojemalca, če je to potrebno, da se odvrnejo ravnanja, ki povzročajo zamude (zgoraj navedeni sklepni predlogi generalnega pravobranilca Fennellyja k sodbi v zadevi Compagnie maritime belge in drugi proti Komisiji, točka 190).
399 Ker Komisija pri določitvi zamudne obrestne mere ni storila napake pri presoji, je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na previsoko obrestno mero, zavrniti.
400 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
401 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. marca 2002.
Stvarno kazalo
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Temelj
I – Prvi tožbeni razlog zmotne ugotovitve dejstev pri uporabi člena 85(1) Pogodbe
A – Sistem nadomestil v okviru danskega kartela
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
B – Obstoj nadaljevanega kartela od leta 1990 do leta 1996
1. Sodelovanje v kartelu od leta 1990 do 1993, razen na danskem trgu
– Trditve strank
– Presoja Sodišča prve stopnje
2. Prekinitev sodelovanja v kartelu leta 1993 in sodelovanje v kartelu od leta 1994
– Trditve strank
– Presoja Sodišča prve stopnje
3. Trajanje in nadaljevana narava kršitve, ki se očita tožeči stranki
– Trditve strank
– Presoja Sodišča prve stopnje
C – Sodelovanje v evropskem kartelu na italijanskem trgu
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
D – Sodelovanje, ki se nanaša na standarde kakovosti
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
E – Usklajeno delovanje proti podjetju Powerpipe
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
F – Pritisk ABB
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
II – Drugi tožbeni razlog kršitve pravic obrambe
A – Vpogled v spis
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
B – Kršitev pravice biti slišan glede predložitve novih dokaznih sredstev
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
C – Kršitev pravice biti slišan pri uporabi Smernic o načinu določanja glob
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
III – Tretji tožbeni razlog kršitve splošnih načel in zmotne ugotovitve dejstev pri določanju globe
A – Kršitev načela prepovedi retroaktivnosti
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
B – Kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
C – Kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti in zakonitost Smernic
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
– Ugovor nezakonitosti Smernic
– Kršitev načela enakega obravnavanja
– Kršitev načela sorazmernosti
D – Napačna presoja trajanja kršitve
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
E – Napačna presoja oteževalnih okoliščin
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
F – Neupoštevanje olajševalnih okoliščin
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
G – Napačna uporaba obvestila o sodelovanju
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
IV – Četrti tožbeni razlog kršitve dolžnosti obrazložitve pri določitvi zneska globe
A – Trditve strank
B – Presoja Sodišča prve stopnje
V – Peti tožbeni razlog previsoke obrestne mere globe
A – Trditve strank
B – Presoja Sodišča prve stopnje
Stroški