SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 21. aprila 2021(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti zaradi razmer v Libiji – Zamrznitev sredstev – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Omejitve vstopa na ozemlje Evropske unije in tranzita prek njega – Seznam oseb, ki jim je omejen vstop na ozemlje Unije in tranzit prek njega – Ohranitev imena tožeče stranke na seznamih – Rok za vložitev tožbe – Dopustnost – Obveznost obrazložitve – Napaka pri presoji“
V zadevi T‑322/19,
Aisha Muammer Mohamed El-Qaddafi, stanujoča v Maskatu (Oman), ki jo zastopa S. Bafadhel, barrister,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata V. Piessevaux in M. Bishop, agenta,
tožena stranka,
zaradi, na eni strani, predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti, prvič, Izvedbenega sklepa Sveta (SZVP) 2017/497 z dne 21. marca 2017 o izvajanju Sklepa (SZVP) 2015/1333 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji (UL 2017, L 76, str. 25) in Izvedbenega sklepa Sveta (SZVP) 2020/374 z dne 5. marca 2020 o izvajanju Sklepa (SZVP) 2015/1333 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji (UL 2020, L 71, str. 14) v delu, v katerem ohranjata ime tožeče stranke na seznamih iz Prilog I in III k Sklepu Sveta (SZVP) 2015/1333 z dne 31. julija 2015 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in razveljavitvi Sklepa 2011/137/SZVP (UL 2015, L 206, str. 34), in, drugič, Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2017/489 z dne 21. marca 2017 o izvajanju člena 21(5) Uredbe (EU) 2016/44 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji (UL 2017, L 76, str. 3) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2020/371 z dne 5. marca 2020 o izvajanju člena 21(5) Uredbe (EU) 2016/44 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji (UL 2020, L 71, str. 5) v delu, v katerem ohranjata ime tožeče stranke na seznamu iz Priloge II k Uredbi Sveta (EU) 2016/44 z dne 18. januarja 2016 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 204/2011 (UL 2016, L 12, str. 1), in na drugi strani predloga na podlagi člena 265 PDEU za ugotovitev, da je Svet nezakonito opustil uradno obvestitev tožeče stranke o zadevnih aktih ob njihovem sprejetju,
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi D. Spielmann, predsednik, U. Öberg, sodnik, in O. Spineanu-Matei (poročevalka), sodnica,
sodna tajnica: R. Ūkelytė, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 20. oktobra 2020
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Aisha Muammer Mohamed El-Qaddafi, je libijska državljanka in hči nekdanjega libijskega voditelja Moamerja Gadafija.
2 Varnostni svet Združenih narodov (v nadaljevanju: Varnostni svet) je 26. februarja 2011 sprejel Resolucijo 1970 (2011), s katero so bili uvedeni omejevalni ukrepi proti Libiji ter osebam in subjektom, ki so sodelovali pri hudih kršitvah človekovih pravic zoper osebe, vključno pri napadih na civilno prebivalstvo in objekte v nasprotju z mednarodnim pravom.
3 Svet Evropske unije je 28. februarja in 2. marca 2011 sprejel Sklep 2011/137/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji (UL 2011, L 58, str. 53) in Uredbo (EU) št. 204/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji (UL 2011, L 58, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz leta 2011).
4 Člen 5(1)(a) Sklepa 2011/137 določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da preprečijo vstop na svoje ozemlje ali tranzit prek njega osebam, na katere se nanaša Resolucija 1970 (2011) ali ki so določene v skladu z njo in so navedene na seznamu v Prilogi k temu sklepu.
5 Člen 6(1)(a) Sklepa 2011/137 in člen 5(1) Uredbe št. 204/2011 v povezavi s členom 6(1) te uredbe v bistvu določata, da se zamrznejo sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti, posesti ali jih neposredno ali posredno nadzorujejo osebe, ki jih je določil Varnostni svet ali odbor Varnostnega sveta, ki je bil ustanovljen na podlagi odstavka 24 Resolucije 1970 (2011) (v nadaljevanju: odbor za sankcije) v skladu z odstavkom 22 Resolucije 1970 (2011) in so navedene v Prilogi III k temu sklepu in Prilogi II k tej uredbi.
6 Tožeča stranka spada med osebe, na katere se nanaša Resolucija 1970 (2011) in ki so zato uvrščene na sezname iz prilog I in III k Sklepu 2011/137 ter iz Priloge II k Uredbi št. 204/2011 z naslednjimi podatki za ugotavljanje identitete in obrazložitvijo:
„QADHAFI, Aisha Muammar[.] Datum rojstva: 1978. Kraj rojstva: Tripoli, Libija. Hčerka Moamerja GADAFIJA. Tesna povezanost z režimom. Datum uvrstitve na seznam ZN: 26. [februar] 2011.“
7 Varnostni svet je 17. marca 2011 sprejel Resolucijo 1973 (2011), s katero so bili uvedeni novi ukrepi zaradi razmer v Libiji. Svet je 22. januarja 2013 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 50/2013 o izvajanju člena 16(2) Uredbe št. 204/2011 (UL 2013, L 20, str. 29) in Sklep Sveta 2013/45/SZVP o spremembi Sklepa 2011/137/SZVP (UL 2013, L 20, str. 60), s katerima so bili spremenjeni podatki za ugotavljanje identitete v zvezi s tožečo stranko iz aktov iz leta 2011, z namenom pojasnitve, da se zadnjenavedena domnevno nahaja v Alžiriji.
8 Svet je 23. junija 2014 sprejel Sklep 2014/380/SZVP o spremembi Sklepa 2011/137 (UL 2014, L 183, str. 52) in Izvedbeno uredbo (EU) št. 689/2014 o izvajanju člena 16(2) Uredbe (EU) št. 204/2011 (UL 2014, L 183, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz leta 2014). Spremembe, ki so bile uvedene s tema aktoma, se niso nanašale na tožečo stranko, katere ime je bilo torej ohranjeno na seznamih iz prilog I in III k Sklepu 2011/137 in Priloge II k Uredbi št. 204/2011, pri čemer obrazložitev vpisa njenega imena na te sezname ni bila spremenjena glede na obrazložitev iz aktov iz leta 2011.
9 Varnostni svet je 27. avgusta 2014 sprejel Resolucijo 2174 (2014), v kateri je obsodil trajajoče spopade med oboroženimi skupinami in spodbujanje k nasilju v Libiji ter uvedel dodatne omejevalne ukrepe proti osebam in subjektom, ki so vpleteni v ali podpirajo dejanja, ki ogrožajo mir, stabilnost ali varnost v Libiji ali ovirajo ali spodkopavajo uspešno izvedbo njene politične tranzicije.
10 Tožeča stranka je 18. septembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko T‑681/14, s katero je predlagala razglasitev ničnosti aktov iz leta 2014 v delu, v katerem je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamih iz prilog I in III k Sklepu 2011/137 ter iz Priloge II k Uredbi št. 204/2011.
11 Svet je 18. decembra 2014 zastopnikom tožeče stranke poslal dopis, v katerem je navedel, da je odbor za sankcije pristojne službe Evropske unije obvestil, da tožeča stranka ni upoštevala njegove prepovedi potovanja, s čimer je kršila določbe Resolucije 1970 (2011).
12 Varnostni svet je 27. marca 2015 sprejel Resolucijo 2213 (2015), s katero so bila med drugim nekoliko spremenjena merila za uvrstitev na sezname.
13 Svet je 4. maja 2015 zastopnikom tožeče stranke poslal dopis, ki mu je bil priložen niz dokumentov (v nadaljevanju: dopis z dne 4. maja 2015). Svet je v njem navedel, da je tožeča stranka v letih 2011 in 2013 javno podala izjave, s katerimi je pozivala k strmoglavljenju libijskih oblasti, vzpostavljenih po padcu režima, ki ga je uvedel njen oče, in k maščevanju njegove smrti.
14 Svet je 26. maja 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/818 o spremembi Sklepa 2011/137 (UL 2015, L 129, str. 13) in Uredbo (EU) 2015/813 o spremembi Uredbe št. 204/2011 (UL 2015, L 129, str. 1), da bi med drugim razširil merila za določitev oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz aktov iz leta 2011.
15 Svet je nato opravil celovit pregled seznamov z imeni oseb in subjektov iz prilog k aktoma iz leta 2011.
16 Ta pregled se je zaključil s sprejetjem Sklepa Sveta (SZVP) 2015/1333 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in razveljavitvi Sklepa 2011/137 (UL 2015, L 206, str. 34) 31. julija 2015 in Uredbe Sveta (EU) 2016/44 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in razveljavitvi Uredbe št. 204/2011 (UL 2016, L 12, str. 1) 18. januarja 2016.
17 Člen 8(1) Sklepa 2015/1333 določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da preprečijo vstop na svoje ozemlje ali tranzit prek njega osebam, za katere velja omejitev potovanja in ki jih je na seznam uvrstil Varnostni svet ali odbor za sankcije v skladu z odstavkom 22 Resolucije 1970 (2011), odstavkom 23 Resolucije 1973 (2011), odstavkom 4 Resolucije 2174 (2014) in odstavkom 11 Resolucije 2213 (2015) Varnostnega sveta ter so navedene na seznamu v Prilogi I k temu sklepu.
18 Člen 9(1) Sklepa 2015/1333 in člen 5(1) Uredbe 2016/44 v povezavi s členom 6(1) te uredbe v bistvu določata, da se sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti, posesti ali jih neposredno ali posredno nadzorujejo osebe, za katere velja zamrznitev premoženja in jih je na seznam uvrstil Varnostni svet ali odbor za sankcije v skladu z odstavkom 22 Resolucije 1970 (2011), odstavki 19, 22 ali 23 Resolucije 1973 (2011), odstavkom 4 Resolucije 2174 (2014) in odstavkom 11 Resolucije 2213 (2015) in so navedene v Prilogi III k temu sklepu in Prilogi II k tej uredbi, zamrznejo.
19 Tožeča stranka je bila uvrščena na sezname iz prilog I in III k Sklepu 2015/1333 ter iz Priloge II k Uredbi 2016/44 (v nadaljevanju: sporni seznami) z naslednjimi podatki za ugotavljanje identitete in obrazložitvijo:
„[…] AISHA MUAMMAR MUHAMMED ABU MINYAR QADHAFI […] Datum rojstva: 1978. Kraj rojstva: Tripoli, Libija. Verjeten vzdevek: Aisha Muhammed Abdul Salam […] Naslov: Sultanat Oman (Predviden status/lokacija: Sultanat Oman). Datum uvrstitve na seznam: 26. februar 2011. Druge informacije: uvrščena na seznam v skladu z odstavkoma 15 in 17 Resolucije 1970 [(2011)] (prepoved potovanja, zamrznitev sredstev). Dodatne informacije: Tesno povezana z režimom. S potovanjem je kršila odstavek 15 Resolucije 1970 [(2011)], kot je v vmesnem poročilu leta 2013 navedla skupina strokovnjakov za Libijo.“
20 Odvetnica tožeče stranke je z dopisom z dne 6. oktobra 2016 (v nadaljevanju: dopis z dne 6. oktobra 2016) Svet obvestila, da je tožeča stranka po smrti svojega prejšnjega odvetnika izjavila, da želi, da jo še naprej zastopa ona in eden od njenih sodelavcev, kar naj bi potrjevalo pooblastilo, priloženo k temu dopisu, in da je zato treba odslej vse dopise pošiljati njej.
21 Svet je 21. marca 2017 sprejel Izvedbeni sklep (SZVP) 2017/497 o izvajanju Sklepa 2015/1333 (UL 2017, L 76, str. 25) in Izvedbeno uredbo (EU) 2017/489 o izvajanju člena 21(5) Uredbe 2016/44 (UL 2017, L 76, str. 3) (v nadaljevanju skupaj: akta iz leta 2017), s katerima so bili sporni seznami spremenjeni zaradi upoštevanja posodobljenih informacij, ki jih je predložil odbor za sankcije.
22 Ime tožeče stranke je bilo na spornih seznamih ohranjeno z naslednjimi podatki za ugotavljanje identitete in obrazložitvijo:
„AISHA […] MUAMMAR MUHAMMED […] ABU MINYAR […] QADHAFI […] Datum rojstva: 1978. Kraj rojstva: Tripoli, Libija. Verjeten psevdonim: Aisha Muhammed Abdul Salam […] Naslov: Sultanat Oman (domneven status/lokacija: Sultanat Oman). Datum uvrstitve na seznam: 26. februar 2011 (spremenjeno 11. novembra 2016, 26. septembra 2014, 21. marca 2013, 2. aprila 2012). Druge informacije: uvrščena na seznam v skladu z odstavkoma 15 in 17 Resolucije 1970 [(2011)] (prepoved potovanja, zamrznitev sredstev). Spletna povezava do posebnega obvestila Interpola in Varnostnega sveta ZN: https://www.interpol.int/en/notice/search/un/5525815“.
23 Splošno sodišče, ki je odločalo o tožbi, ki jo je tožeča stranka vložila zoper akte iz leta 2014 (glej zgoraj točko 10), je s sodbo z dne 28. marca 2017, El-Qaddafi/Svet (T‑681/14, neobjavljena, EU:T:2017:227) – zoper katero ni bila vložena pritožba in je zato postala pravnomočna – presodilo, da pogoj, v skladu s katerim mora Svet tožečo stranko seznaniti s specifičnimi in konkretnimi razlogi, zaradi katerih je menil, da je treba omejevalne ukrepe proti njej ohraniti, v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Na eni strani je ugotovilo, da sta akta iz leta 2014 vsebovala le navedbe v zvezi z razlogi za prvotno uvrstitev imena tožeče stranke na zadevne sezname, priložene k aktoma iz leta 2011, in menilo, da ti razlogi ne zadoščajo za utemeljitev njene ohranitve na teh seznamih, ker so okoliščine bistveno drugačne; na drugi strani je ocenilo, da so dodatni razlogi, ki jih je navedel Svet, očitno neupoštevni, ker niso navedeni med razlogi, na podlagi katerih sta bila sprejeta akta iz leta 2014, in ker se je Svet z njimi seznanil po datumu njunega sprejetja. Zato je navedena akta razglasilo za nična v delu, v katerem je bilo z njima ime tožeče stranke ohranjeno na seznamih iz prilog I in III k Sklepu 2011/137 in Priloge II k Uredbi št. 204/2011.
24 Odvetnica tožeče stranke je 5. februarja 2019 Svet ponovno pozvala, naj ji pošlje vso korespondenco v zvezi s tožečo stranko ter sklepe in uredbe, sprejete zoper njo.
25 Svet je 25. marca 2019 z dopisom, ki ga je poslal odvetnici tožeče stranke (v nadaljevanju: dopis z dne 25. marca 2019), to obvestil, da je akte iz leta 2017 sprejel na podlagi informacij, ki jih je posodobil odbor za sankcije, tako da je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na spornih seznamih.
Dejstva po vložitvi obravnavane tožbe
26 Varnostni svet je 11. februarja 2020 sprejel Resolucijo 2509 (2020), v kateri je ponovno poudaril, da morajo države članice sprejeti ukrepe prepovedi vstopa ali tranzita čez svoje ozemlje proti vsem osebam, ki jih je določil odbor za sankcije med drugim v skladu z odstavkoma 15 in 16 Resolucije 1970 (2011), in ponovil svojo namero, da se zamrznjeno premoženje v skladu z odstavkom 17 te resolucije v poznejši fazi da na razpolago libijskemu ljudstvu in se porabi v njegovo korist.
27 Svet je 5. marca 2020 sprejel Izvedbeni sklep (SZVP) 2020/374 o izvajanju Sklepa 2015/1333 (UL 2020, L 71, str. 14) in Izvedbeno uredbo (EU) 2020/371 o izvajanju člena 21(5) Uredbe 2016/44 (UL 2020, L 71, str. 5) (v nadaljevanju skupaj: akta iz leta 2020), s katerima je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na spornih seznamih, pri čemer obrazložitev njene uvrstitve na sezname ni bila spremenjena glede na obrazložitev iz aktov iz leta 2017.
Postopek in predlogi strank
28 Tožeča stranka je 27. maja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
29 Svet je 14. avgusta 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil odgovor na tožbo.
30 V sodnem tajništvu Splošnega sodišča je bila 4. oktobra 2019 vložena replika, 28. novembra 2019 pa duplika.
31 Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila zadeva na podlagi člena 27(5) Poslovnika Splošnega sodišča dodeljena petemu senatu.
32 Tožeča stranka je 24. decembra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se opravi obravnava.
33 Ta zadeva je bila s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 22. januarja 2020 dodeljena novi sodnici poročevalki, ker je bil prvotno imenovani sodnik poročevalec zadržan.
34 Splošno sodišče je sprejelo ukrepe procesnega vodstva, ki so jih stranke upoštevale v določenem roku.
35 Tožeča stranka je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. septembra 2020, na podlagi člena 86 Poslovnika prilagodila tožbo, tako da se ta ne nanaša le na razglasitev ničnosti aktov iz leta 2017, ampak tudi na razglasitev ničnosti aktov iz leta 2020 (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani akti) v delu, v katerem se nanašajo nanjo. Svet je 28. septembra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil stališče glede prilagoditvene vloge.
36 Splošno sodišče je na predlog sodnice poročevalke odločilo, da začne ustni del postopka.
37 Stranke so na obravnavi 20. oktobra 2020 ustno podale stališča in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča. Po obravnavi je bil ustni del postopka končan in začelo se je posvetovanje o tej zadevi.
38 Tožeča stranka po prilagoditvi tožbe Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– izpodbijane akte v delu, v katerem je njeno ime ohranjeno na spornih seznamih, razglasi za nične;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
39 Svet po predložitvi stališča glede prilagoditvene vloge Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– primarno, tožbo zavrže kot nedopustno;
– podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– še bolj podredno, če bi bili izpodbijani akti razglašeni za nične v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko, ohrani učinke izpodbijanih sklepov do izteka roka za pritožbo oziroma, če bo v tem roku vložena pritožba, do njene zavrnitve;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost trditev iz točk od 3 do 12 predloga za izvedbo obravnave in izločitev prilog od E.1 do E.4 k temu predlogu
40 Svet je na obravnavi trdil, da so trditve iz točk od 3 do 12 predloga tožeče stranke za izvedbo obravnave in dokumenti, ki sestavljajo priloge od E.1 do E.4 k temu predlogu, nedopustni na podlagi člena 85 Poslovnika.
41 Tožeča stranka je izjavila, naj se navedene priloge od E.1 do E.4 izločijo iz spisa, hkrati pa vztrajala pri trditvah, navedenih v točkah od 3 do 12 predloga za izvedbo obravnave.
42 Opozoriti je treba, da pisni del postopka pred Splošnim sodiščem obsega prvo izmenjavo vlog v skladu s členoma 76 in 81 njegovega poslovnika, ki ji lahko na podlagi člena 83 tega poslovnika sledi druga in zadnja izmenjava vlog, kadar Splošno sodišče meni, da je to potrebno za dopolnitev vsebine spisa v zadevi.
43 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da trditve iz točk od 3 do 12 predloga za izvedbo obravnave ne pomenijo razlogov, zaradi katerih želi tožeča stranka ustno podati navedbe. Poleg tega tožeča stranka v teh točkah navaja trditve, ki jih je predstavila že v predhodnih vlogah, in odgovarja na stališča iz duplike. Zato se točk od 3 do 12 predloga za izvedbo obravnave ne sme upoštevati in je treba iz spisa zadeve izločiti dokumente, ki sestavljajo priloge od E.1 do E.4.
Tožba na podlagi člena 263 PDEU
Dopustnost
44 Svet se, ne da bi z ločenim aktom podal ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika, v odgovoru na tožbo in v stališču glede prilagoditvene vloge sklicuje na nedopustnost tožbe v delu, v katerem temelji na členu 263 PDEU, ker je bila vložena prepozno.
45 Trdi, da nikakor ni bil dolžan o izpodbijanih aktih uradno obvestiti tožeče stranke, ker niti Sklep 2015/1333 niti Uredba 2016/44 ne vsebujeta določb, iz katerih bi izhajalo, da mora osebe ali subjekte, navedene na spornih seznamih, uradno obvestiti o aktih, s katerimi spreminja navedbe, ki se nanašajo nanje. Poleg tega trdi, da je njegov dopis z dne 25. marca 2019 odgovor na dopis odvetnice tožeče stranke z dne 5. februarja 2019 in da ni mogoče šteti, da je tožeča stranka prek tega dopisa izvedela za akta iz leta 2017 v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi mogla utemeljeno trditi, da je za akta iz leta 2020 izvedela prek odgovora Sveta na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče v okviru ukrepa procesnega vodstva, o katerem je bila uradno obveščena z dopisom sodnega tajništva z dne 13. julija 2020. Seznanitev zadevne osebe z aktom naj bi namreč bilo mogoče šteti za začetek teka roka za vložitev ničnostne tožbe le, če ta akt ni bil niti objavljen niti zadevna oseba o njem ni bila uradno obveščena. V obravnavani zadevi pa naj bi rok za vložitev tožbe zoper izpodbijane akte začel teči z njihovo objavo v Uradnem listu Evropske unije, in sicer 22. marca 2017 za akta iz leta 2017 in 6. marca 2020 za akta iz leta 2020.
46 Svet je na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča pojasnil, da čeprav je Svet v okviru nekaterih sistemov sankcij izrecno dolžan zadevne osebne uradno obvestiti o vsaki spremembi vpisa na seznam skupaj z obrazložitvijo, pa to ne velja za sistem sankcij zaradi razmer v Libiji.
47 Tožeča stranka trdi, da njena tožba izpolnjuje pogoje za dopustnost iz člena 263 PDEU, med drugim tudi pogoj, ki se nanaša na rok za njeno vložitev. Na eni strani naj bi bila namreč tožba v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 27. maja 2019, torej v dvomesečnem roku – podaljšanem zaradi oddaljenosti za enkratno obdobje desetih dni, določeno v členu 60 Poslovnika – od uradne obvestitve tožeče stranke o aktih iz leta 2017, ki naj bi bila opravljena z dopisom z dne 25. marca 2019 (glej zgoraj točko 25). Na drugi strani naj bi bila prilagoditvena vloga za razglasitev ničnosti aktov iz leta 2020 vložena v roku dveh mesecev – podaljšanem za enkratno obdobje desetih dni zaradi oddaljenosti – od seznanitve tožeče stranke s sprejetjem teh aktov, navedenim v odgovoru Sveta na ukrep procesnega vodstva, pri čemer je bil navedeni odgovor tožeči stranki vročen z dopisom sodnega tajništva z dne 13. julija 2020 (glej zgoraj točko 34).
48 Tožeča stranka trdi, da obveznost uradnega obveščanja za Svet obstaja tudi v zvezi s sklepi o spremembi sklepov o uvrstitvi, in to tudi, kadar niso navedeni novi razlogi. Tožeča stranka trdi, da če je Svet ne bi bil dolžan uradno obvestiti o izpodbijanih aktih, bi bil edini način, s katerim bi se seznanila o njihovem sprejetju, objava v Uradnem listu, s čimer bi se neupravičeno omejila njena možnost, da pravočasno začne postopek pred Splošnim sodiščem. Stališče Sveta naj ne bi upoštevalo sodne prakse, v skladu s katero Svet ne more samovoljno izbrati načina obveščanja zadevnih oseb o svojih sklepih. Ker je Svet imel naslov odvetnice, ki jo je pooblastila tožeča stranka, kot je razvidno iz dopisa z dne 6. oktobra 2016, katerega prejem je potrdil, bi jo moral o izpodbijanih aktih obvestiti po tej poti. Taka uradna obvestitev naj bi bila opravljena le v zvezi z aktoma iz leta 2017 z dopisom z dne 25. marca 2019. Poleg tega naj bi se z aktoma iz leta 2020 seznanila posredno prek dopisa sodnega tajništva z dne 13. julija 2020 (glej zgoraj točko 45). Tožba in prilagoditvena vloga, predložena v skladu s členom 86(1) Poslovnika, naj bi bili tako vloženi v roku, določenem v členu 263 PDEU.
49 Najprej je treba opozoriti, da se v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU ničnostna tožba, odvisno od primera, vloži v dveh mesecih od objave izpodbijanega akta ali njegovega uradnega obvestila tožeči stranki, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedela.
50 Člen 86(1) Poslovnika določa, da kadar se akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, nadomesti ali spremeni z drugim aktom, ki ima enak predmet, lahko tožeča stranka pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, tožbo prilagodi, da bi upoštevala ta novi dejavnik.
51 V skladu s sodno prakso načelo učinkovitega sodnega varstva zahteva, da institucija Unije, ki sprejme ali ohrani posamične omejevalne ukrepe glede osebe ali subjekta, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi, sporoči razloge, na katerih temeljijo ti ukrepi, bodisi ko sprejme te ukrepe bodisi vsaj kolikor hitro po njihovem sprejetju je mogoče, da lahko te osebe ali subjekti uveljavljajo pravico do pravnega sredstva (glej v tem smislu sodbo z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točka 54 in navedena sodna praksa).
52 Ta položaj je posledica posebnosti aktov, s katerimi se zoper osebo ali subjekt sprejmejo omejevalni ukrepi, saj so ti akti hkrati splošni akti, ker kategoriji naslovnikov, ki je določena na splošno in abstraktno, med drugim prepovedujejo, da dajo sredstva in gospodarske vire na voljo osebam in subjektom, ki so navedeni na seznamih, priloženih tem aktom, in sveženj posamičnih odločb, sprejetih v zvezi s temi osebami in subjekti (glej sodbo z dne 23. aprila 2013, Gbagbo in drugi/Svet, od C‑478/11 P do C‑482/11 P, EU:C:2013:258, točka 56 in navedena sodna praksa).
53 V obravnavanem primeru je načelo učinkovitega sodnega varstva uporabljeno v členu 13 Sklepa 2015/1333, ki v odstavkih 1 in 3 določa, da „[č]e Varnostni svet ali odbor [za sankcije] uvrsti osebo ali subjekt na seznam, Svet to osebo ali subjekt vključi v Prilogo I ali III [k navedenemu sklepu]“ in da „Svet obvesti [to] osebo ali [ta] subjekt […] bodisi neposredno, če je naslov znan, bodisi z objavo obvestila, o svoji odločitvi in razlogih za uvrstitev na seznam, s tem pa tej osebi ali subjektu da možnost, da predloži pripombe“.
54 Člen 21(1) in (3) Uredbe št. 2016/44 vsebuje podobne določbe.
55 Iz navedenega izhaja, da čeprav začnejo akti, kakršni so izpodbijani akti, veljati na dan njihove objave, začne rok za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti teh aktov na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU za vsako od teh oseb in subjektov teči z dnem, ko je izpolnjena obveznost, da so o teh aktih obveščeni (glej sodbo z dne 23. oktobra 2015, Oil Turbo Compressor/Svet, T‑552/13, EU:T:2015:805, točka 41 in navedena sodna praksa). Prav tako začne rok za vložitev predloga za izpodbijanje ali razširitev tožbenih predlogov in razlogov na akt, ki te ukrepe ohranja, teči šele, ko je zadevna oseba ali subjekt o tem novem aktu obveščen (glej sodbo z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točka 56 in navedena sodna praksa).
56 Navesti je treba, da sta akta iz leta 2017, tako kot akta iz leta 2020, akta, s katerima je Svet ohranil ime tožeče stranke na spornih seznamih. Res je, kot trdi Svet, da Sklep 2015/1333 in Uredba 2016/44, v prilogah katerih sta ta seznama, ne določata izrecne obveznosti, da mora Svet zadevne osebe ali subjekte uradno obvestiti o aktih, s katerimi njihova imena ohranja na navedenih seznamih.
57 Vendar taka obveznost uradne obvestitve izhaja iz načela učinkovitega sodnega varstva, kot ga razlaga sodna praksa, navedena zgoraj v točki 55, iz katere izhaja, da mora Svet zadevne osebe uradno obvestiti o vsaki ohranitvi vpisa na seznam skupaj z obrazložitvijo, in to ne glede na to, ali se je Svet pri odločitvi o tej ohranitvi oprl na nova dejstva (glej v tem smislu sodbo z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točka 57).
58 Poleg tega je treba poudariti, da v obravnavani zadevi akti o ohranitvi vpisa imena osebe na sporne sezname niso sprejeti v rednih časovnih presledkih. Ob upoštevanju iz tega izhajajoče nepredvidljivosti glede njihovega sprejetja bi morala oseba, kot je tožeča stranka – če bi rok za vložitev ničnostne tožbe zoper te akte začel teči že zgolj z njihovo objavo – neprestano preverjati Uradni list, kar bi lahko oviralo njen dostop do sodišča Unije.
59 V teh posebnih okoliščinah Svet ne more utemeljeno trditi, da je rok za vložitev ničnostne tožbe zoper izpodbijane akte, določen v členu 263, četrti odstavek, PDEU, za tožečo stranko začel teči od dneva njihovih objav v Uradnem listu.
60 Dalje, za določitev datuma obvestila, od katerega so začeli teči roki, ki jih mora tožeča stranka spoštovati pri izpodbijanju izpodbijanih aktov pred Splošnim sodiščem, je treba opredeliti način, na katerega jo je moral Svet obvestiti o teh aktih.
61 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Svet ne more svobodno izbrati načina obveščanja zadevnih oseb o aktih, s katerimi zanje odreja omejevalne ukrepe. Iz točke 61 sodbe z dne 23. aprila 2013, Gbagbo in drugi/Svet (od C‑478/11 P do C‑482/11 P, EU:C:2013:258), je namreč razvidno, da je posredno obveščanje o takih aktih z objavo obvestila v Uradnem listu dovoljeno le v primerih, v katerih Svet ne more opraviti posamične obvestitve. V nasprotnem primeru bi se Svet zlahka lahko izognil svoji obveznosti posamične obvestitve (glej v tem smislu sklep z dne 10. junija 2016, Pshonka/Svet, T‑381/14, EU:T:2016:361, točka 41 in navedena sodna praksa).
62 Iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 61, izhaja, da je treba člen 13(3) Sklepa 2015/1333 in člen 21(3) Uredbe 2016/44 razlagati tako, da kadar ima Svet naslov osebe, ki jo zadevajo omejevalni ukrepi, rok za vložitev tožbe, ki ga mora ta oseba spoštovati pri izpodbijanju aktov, ki vsebujejo te ukrepe, pred Splošnim sodiščem, ne začne teči, če oseba o teh aktih ni bila neposredno obveščena. Zato začne ta rok teči od objave obvestila v Uradnem listu zgolj v primeru, da zadevne osebe ni mogoče posamično obvestiti o aktih, s katerimi se v zvezi z njo sprejmejo ali ohranijo omejevalni ukrepi (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 6. septembra 2013, Bank Melli Iran/Svet, T‑35/10 in T‑7/11, EU:T:2013:397, točka 59, in z dne 4. februarja 2014, Syrian Lebanese Commercial Bank/Svet, T‑174/12 in T‑80/13, EU:T:2014:52, točki 59 in 60 ter navedena sodna praksa).
63 V zvezi s tem je treba navesti, da je mogoče šteti, da Svet fizične ali pravne osebe oziroma subjekta ni mogel posamično obvestiti o aktu, ki vsebuje omejevalne ukrepe, ki se nanj nanašajo, bodisi kadar naslov te osebe ali subjekta ni objavljen in Svetu ni bil predložen bodisi kadar obvestitev, poslana na naslov, ki ga ima Svet, ni bila uspešna, čeprav si je z vso potrebno skrbnostjo prizadeval, da bi to obvestitev opravil (sodba z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točka 61).
64 Iz sodne prakse izhaja tudi, da Svet obveznosti obvestitve zadevne osebe o aktu, ki vsebuje omejevalne ukrepe proti njej, načeloma ne more izpolniti tako, da uradno obvestilo o tem aktu pošlje odvetnikom, ki jo zastopajo. Uradno obvestilo zastopniku tožeče stranke pomeni uradno obvestilo naslovniku le tedaj, kadar je taka oblika uradnega obvestila izrecno določena s predpisi, kadar o tem obstaja sporazum med strankama, ali kadar je odvetnik ustrezno pooblaščen za sprejemanje takih obvestil v imenu svoje stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2017, El-Qaddafi/Svet, T‑681/14, neobjavljena, EU:T:2017:227 točki 31 in 34 ter navedena sodna praksa).
65 V obravnavanem primeru je iz spisa razvidno, da je imel Svet 21. marca 2017, ko sta bila sprejeta akta iz leta 2017, in 5. marca 2020, ko sta bila sprejeta akta iz leta 2020, kot je potrdil na obravnavi, naslov odvetnice tožeče stranke in pooblastilo, ki ji ga je ta dala, kot sta bila sporočena z dopisom z dne 6. oktobra 2016, katerega prejem je Svet potrdil isti dan. V navedenem pooblastilu, ki ga je pritožnica podpisala 12. marca 2015, je med drugim navedeno, da je svojo odvetnico pooblastila za sprejemanje vseh informacij, za komuniciranje in delovanje v njenem imenu glede vseh zadev, ki se nanašajo na sankcije, ki jih proti njej sprejme Varnostni svet, in glede vseh zadev, ki se nanašajo na vključitev njenega imena v Prilogo I k Sklepu 2011/137 in/ali v kateri koli drugi akt, ki ga Svet sprejme v nadaljevanju.
66 Okoliščine obravnavane zadeve se torej razlikujejo od okoliščin v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 28. marca 2017, El-Qaddafi/Svet (T‑681/14, neobjavljena, EU:T:2017:227), v kateri je Splošno sodišče menilo, da ni bil predložen dokaz o obstoju pooblastila za zastopanje, ki ga je tožeča stranka dala svojemu zastopniku, tako da ni bilo mogoče šteti, da je Svet o zadevnem sklepu veljavno obvestil tožečo stranko z uradnim obvestilom njenemu zastopniku in da je zato rok za vložitev tožbe začel teči z dnem objave obvestila v Uradnem listu.
67 Poudariti je treba tudi, kot je Svet potrdil v odgovoru na vprašanja, postavljena v okviru ukrepa procesnega vodstva in na obravnavi, da izpodbijani akti niso bili predmet obvestila, objavljenega v Uradnem listu in namenjenega osebam, na katere se nanašajo sporne priloge.
68 Ker iz spisa ni razvidno, da Svet o izpodbijanih aktih ne bi mogel obvestiti neposredno tožeče stranke ali njene ustrezno pooblaščene odvetnice ali da tako obvestilo ne bi bilo uspešno in ker o ohranitvi imena tožeče stranke na spornih seznamih ni bilo objavljeno obvestilo v Uradnem listu, je bila posamična obvestitev tožeče stranke o aktih iz leta 2017 veljavno opravljena z dopisom z dne 25. marca 2019, s katerim je Svet po prejemu dopisa odvetnice tožeče stranke z dne 5. februarja 2019 (glej zgoraj točko 24) to odvetnico uradno obvestil o navedenih aktih.
69 Nazadnje, niti iz spisa niti iz trditev Sveta ni razvidno, da bi se tožeča stranka dejansko seznanila z izpodbijanimi akti v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU na tak način, da bi lahko začeli teči roki za vložitev tožbe, pred 25. marcem 2019, ko je Svet o aktih iz leta 2017 uradno obvestil odvetnico, ki jo je pooblastila tožeča stranka, oziroma, glede aktov iz leta 2020, pred 13. julijem 2020, dnem uradnega obvestila o odgovoru Sveta na vprašanja, postavljena v okviru ukrepa procesnega vodstva Splošnega sodišča (glej zgoraj točko 45).
70 Vsekakor tudi če bi bilo treba za posamično obvestitev o izpodbijanih aktih šteti, da ni bila veljavno opravljena 25. marca 2019 oziroma 13. julija 2020, rok za vložitev tožbe v tem primeru ne bi začel teči in ta tožba torej ne bi bila prepozna.
71 Tako je treba ugotoviti, da Svet tožeče stranke o aktih iz leta 2017 ni veljavno obvestil pred 25. marcem 2019, zato ta na dan vložitve tožbe, to je 27. maja 2019, ni bila prekludirana za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti teh aktov. Prav tako na dan vložitve vloge za prilagoditev tožbe 1. septembra 2020 ni bila prekludirana za prilagoditev svoje tožbe tako, da upošteva sprejetje aktov iz leta 2020 in predlaga razglasitev njihove ničnosti.
72 V teh okoliščinah je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podal Svet in ki se nanaša na prepozno vložitev tožbe zoper izpodbijana akta v delu, v katerem temelji na členu 263 PDEU, zavrniti.
Utemeljenost
73 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v delu, v katerem temelji na členu 263 PDEU, navaja štiri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na bistveno kršitev postopka v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, drugi na kršitev načel res iudicata in pravne varnosti ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva, tretji na neobstoj pravne podlage in obrazložitve za ohranitev njenega imena na spornih seznamih, četrti pa na nesorazmerno kršitev njenih temeljnih pravic.
74 Uvodoma je treba razlikovati med akti, s katerimi je bila tožeča stranka uvrščena na sezname oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, in poznejšimi akti, katerih predmet je ohranitev vpisa njenega imena na teh seznamih. Akti iz leta 2011, in sicer Sklep 2011/137 in Uredba št. 204/2011, ter naslednja akta o uvrstitvi na seznam, in sicer Sklep 2015/1333 in Uredba 2016/44, namreč niso predmet te tožbe in niso bili pravočasno izpodbijani pred sodiščem Unije. Akta iz leta 2014 pa sta bila predmet tožbe, v kateri je bila izdana sodba z dne 28. marca 2017, El-Qaddafi/Svet (T‑681/14, neobjavljena, EU:T:2017:227), zoper katero ni bila vložena pritožba in je postala pravnomočna. Tožbeni razlogi tožeče stranke so zato dopustni le v delu, v katerem se z njimi predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov, torej aktov iz leta 2017, in po prilagoditvi tožbe na podlagi člena 86 Poslovnika tudi aktov iz leta 2020 v delu, v katerem je z njimi ohranjen vpis imena tožeče stranke na spornih seznamih.
75 Najprej je treba preučiti tretji tožbeni razlog, s katerim tožeča stranka Svetu očita, da je o ohranitvi omejevalnih ukrepov proti njej odločil brez obrazložitve in pravne podlage.
76 V zvezi s tem je treba spomniti, da je vprašanje obrazložitve, ki je bistvena postopkovna zahteva, ločeno od vprašanja o dokazu zatrjevanega ravnanja, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost zadevnega akta in v zvezi s katerim je treba preveriti resničnost dejstev, navedenih v tem aktu, in opredelitev teh dejstev kot elementov, ki utemeljujejo uporabo omejevalnih ukrepov proti zadevni osebi (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 60 in navedena sodna praksa).
77 Obrazložitev odločbe pomeni, da je treba formalno navesti razloge, na katerih ta temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost odločbe in ne na njeno obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav obsega napačne razloge. Očitki in trditve, namenjeni izpodbijanju utemeljenosti akta, zato niso upoštevni v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev ali nezadostno obrazložitev (glej sodbo z dne 18. junija 2015, Ipatau/Svet, C‑535/14 P, EU:C:2015:407, točka 37 in navedena sodna praksa).
78 V obravnavanem primeru je treba torej, kot je tožeča stranka potrdila na obravnavi, pri tretjem tožbenem razlogu razlikovati med prvim delom, ki se nanaša na nezadostno obrazložitev izpodbijanih aktov, in drugim delom, ki se v bistvu nanaša na neobstoj dejanske podlage, ki bi upravičevala ohranitev vpisa njenega imena na spornih seznamih, in na dejstvo, da Svet ni predložil dokazov, ki bi dokazovali, da so bili ukrepi proti njej utemeljeni.
– Prvi del tretjega tožbenega razloga: neobrazložitev izpodbijanih aktov
79 Tožeča stranka trdi, da izpodbijani akti v nasprotju z zahtevami člena 13(3) Sklepa 2015/1333 in člena 21(3) Uredbe 2016/44 ter Smernic Sveta na področju sankcij niso obrazloženi.
80 Svet odgovarja, da je tožeča stranka na podlagi samih izpodbijanih aktov ter dokazov in pojasnil, ki so ji bila dana, lahko razumela okoliščine in obseg ukrepov, ki se nanašajo nanjo.
81 Opozoriti je treba, da je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je korelat načela spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi ta lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani temu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo navedenega akta (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 49 in navedena sodna praksa). Poleg tega mora obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela (glej sodbi z dne 24. septembra 2014, Kadhaf Al Dam/Svet, T‑348/13, neobjavljena, EU:T:2014:806, točka 63 in navedena sodna praksa, in z dne 20. septembra 2016, Alsharghawi/Svet, T‑485/15, neobjavljena, EU:T:2016:520, točka 27 in navedena sodna praksa).
82 V okviru omejevalnih ukrepov, ne da bi se zahteval podroben odgovor na pripombe, ki jih je predložila zadevna oseba, obveznost obrazložitve pomeni, da morajo biti v obrazložitvi v vsakem primeru – tudi če obrazložitev akta Unije ustreza obrazložitvi, ki jo je podala mednarodna instanca – navedeni posamični, specifični in konkretni razlogi, na podlagi katerih pristojni organi menijo, da je treba za zadevno osebo uvesti take ukrepe (glej sodbo z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat, C‑176/13 P, EU:C:2016:96, točka 76 in navedena sodna praksa). Zato obrazložitev akta Sveta, s katerim je bil sprejet omejevalni ukrep, načeloma ne sme biti samo splošna in stereotipna (glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 146 in navedena sodna praksa).
83 Vendar mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obrazložitev je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo navedenih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo zadevnega akta, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbi z dne 24. septembra 2014, Kadhaf Al Dam/Svet, T‑348/13, neobjavljena, EU:T:2014:806, točka 66 in navedena sodna praksa, in z dne 20. septembra 2016, Alsharghawi/Svet, T‑485/15, neobjavljena, EU:T:2016:520, točka 30 in navedena sodna praksa).
84 Natančneje, akt, s katerim se posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (sodbi z dne 24. septembra 2014, Kadhaf Al Dam/Svet T‑348/13, neobjavljena, EU:T:2014:806, točka 67 in navedena sodna praksa, in z dne 20. septembra 2016, Alsharghawi/Svet, T‑485/15, neobjavljena, EU:T:2016:520, točka 31 in navedena sodna praksa).
85 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je v izpodbijanih aktih naveden razlog, iz katerega je Svet marca 2017 in marca 2020 ime tožeče stranke ohranil na spornih seznamih – ki ustreza razlogom, navedenim ob uvrstitvi njenega imena na sezname, priložene k aktom iz leta 2011, in nato na sporne sezname, torej na sezname, ki so priloženi Sklepu 2015/1333 in Uredbi 2016/44 – in sicer dejstvo, da je bila na podlagi odstavkov 15 in 17 Resolucije 1970 (2011) uvrščena na seznam zaradi povezanosti z režimom, ki ga je uvedel M. Gadafi.
86 Poleg tega je treba navesti, da je Svet tožeči stranki predložil informacije (glej zgoraj točko 13), tako da se je skliceval, prvič, na izjave, ki jih je javno podala v letih 2011 in 2013, s katerimi naj bi pozivala k strmoglavljenju legitimnih libijskih oblasti in maščevanju smrti svojega očeta, in drugič, na nestabilnost, ki še naprej obstaja v Libiji, pri čemer je ponovno poudaril, da je treba posameznikom, povezanim z nekdanjim režimom M. Gadafija, preprečiti, da še naprej spodkopavajo položaj v Libiji.
87 Iz tega izhaja, da je tožeča stranka lahko razumela, da je bilo njeno ime na spornih seznamih ohranjeno zaradi vključitve njenega imena na seznam na podlagi odstavkov 15 in 17 Resolucije 1970 (2011), teh izjav, ki so del okvira, v katerem so bili sprejeti izpodbijani akti, in dejstva, da je Svet ocenil, da so ti ukrepi še vedno potrebni.
88 Navedbe v izpodbijanih aktih skupaj z informacijami, predloženimi v okviru izmenjave korespondence s Svetom, so torej zadostovale za to, da si je tožeča stranka lahko ustvarila mnenje o zakonitosti izpodbijanih aktov in se pripravila na njihovo izpodbijanje, kar je v obravnavanem primeru lahko veljavno storila.
89 Zato je treba prvi del tretjega tožbenega razloga zavrniti.
– Drugi del tretjega tožbenega razloga: neobstoj dejanske podlage, ki bi upravičevala ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih
90 Tožeča stranka trdi, da v izpodbijanih aktih ni navedene pravne podlage, na podlagi katere bi lahko Svet njeno ime ohranil na spornih seznamih, in da ta ohranitev temelji zgolj na razlogu, da jo je Varnostni svet še naprej ohranil na seznamu v skladu z odstavkoma 15 in 17 Resolucije 1970 (2011). Tožeča stranka se sklicuje na sodbo z dne 28. marca 2017, El-Qaddafi/Svet (T‑681/14, neobjavljena, EU:T:2017:227), in trdi, da izpodbijani akti ne vsebujejo posamičnih, specifičnih in konkretnih razlogov, ki bi kljub padcu ureditve, na katero se je nanašala navedena resolucija, upravičevali ohranitev njenega imena na spornih seznamih.
91 Natančneje, informacije, ki jih je Svet navedel za utemeljitev ohranitve imena tožeče stranke na spornih seznamih, naj ne bi imele nobene zveze s specifičnim obdobjem in ravnanjem, navedenim v odstavkih 15 in 17 Resolucije 1970 (2011), in/ali naj bi izhajale iz nezanesljivih govoric ali drugih virov, ki nimajo dokazne vrednosti.
92 Tožeča stranka meni, da bi moral Svet glede trditev, ki izhajajo iz govoric v zvezi z nekaterimi nagovori, ki so ji bili pripisani, preučiti njihovo upoštevnost in pomen, ob upoštevanju, prvič, pisnih zagotovil omanskih oblasti, da je tožeča stranka spoštovala pogoje prebivanja v njihovi državi, in drugič, pisnega sporočila libijskih oblasti, v katerem je navedeno, da je umik tožeče stranke s seznamov združljiv s ciljema miru in sprave v Libiji, in da se je ne dojema kot tveganje za miren političen proces v Libiji.
93 Tožeča stranka v zvezi z informacijami, ki naj bi kazale na to, da je kakor koli povezana s finančno nepravilnostjo, trdi, da Svet ni nikoli zatrjeval, kaj šele dokazal, da je bilo posebno premoženje, na katero se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, pridobljeno s protipravno prilastitvijo ali da bi imelo kakršno koli drugo povezavo z razlogi, navedenimi v odstavkih 15 in 17 Resolucije 1970 (2011).
94 Tožeča stranka meni, da tudi če privrženci nekdanjega režima M. Gadafija vztrajajo pri svojih poskusih za destabilizacijo razmer v Libiji in so vpleteni v napade proti civilistom, razlogi za ohranitev njenega imena na spornih seznamih očitno ne vsebujejo nobenih informacij, iz katerih bi lahko razbrala, kakšna naj bi bila njena posamična, specifična in konkretna vloga pri teh dogodkih in pomen njene morebitne vpletenosti v pomanjkanje varnosti v Libiji.
95 Svet trditve tožeče stranke izpodbija. Na prvem mestu odgovarja, da razlogi za ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih niso bili upoštevani v sodbi z dne 28. marca 2017, El-Qaddafi/Svet (T‑681/14, neobjavljena, EU:T:2017:227), ki se nanaša na akta iz leta 2014, zato ne morejo pomeniti dejanskih ali pravnih vprašanj, ki so bila dejansko ali nujno rešena v tej sodbi.
96 Na drugem mestu Svet trdi, da je izpodbijane akte sprejel na podlagi informacij, ki so navedene v njegovem dopisu z dne 4. maja 2015 (glej zgoraj točko 13) in posodobljenih informacij, ki jih je predložil odbor za sankcije, ter da je dodal sklic na obvestilo Interpola in črtal odstavek o „dodatnih informacijah“ glede kršitve prepovedi potovanja. Vendar Svet v zvezi z dostavkom sklica na obvestilo Interpola navaja, da ker se to nanaša na preiskavo finančnih kršitev, se ni oprl na informacije v zvezi s to preiskavo, saj take kršitve ne spadajo med merila za uvrstitev na seznam iz členov 8 in 9 Sklepa 2015/1333 in ustrezne določbe Uredbe 2016/44 ali upoštevnih resolucij Varnostnega sveta.
97 Prvič, na eni strani Svet trdi – kot je navedeno v uvodni izjavi 3 Sklepa 2015/1333 – da se nadaljuje ogrožanje miru, stabilnosti ali varnosti v Libiji ter uspešne izvedbe njene politične tranzicije, med drugim zaradi poglabljanja sedanjih delitev s strani oseb in subjektov, za katere je bilo ugotovljeno, da so sodelovali pri represivni politiki nekdanjega režima M. Gadafija v Libiji ali so bili drugače nekdaj povezani s tem režimom. Na drugi strani naj bi Splošno sodišče v sodbi z dne 20. septembra 2016, Alsharghawi/Svet (T‑485/15, neobjavljena, EU:T:2016:520), tudi razsodilo, da je pravilnost te presoje Sveta podprta z okoliščino, da je Varnostni svet v Resoluciji 2213 (2015) med drugim v bistvu ponovno poudaril, da je treba posameznikom, povezanim s nekdanjim režimom M. Gadafija, preprečiti destabilizacijo razmer v Libiji.
98 Drugič, Svet trdi, da so izjave in članki v medijih, o katerih je tožečo stranko obvestil z dopisom z dne 4. maja 2015 (glej zgoraj točko 13), dovolj konkretni, natančni in skladni, da potrjujejo resničnost izjav, ki jih je tožeča stranka javno podala v letih 2011 in 2013 ter s katerimi je pozivala k strmoglavljenju legitimnih libijskih oblasti in k maščevanju smrti svojega očeta. Te izjave naj bi jasno ustrezale merilom za vpis na sporne sezname, ker naj bi dokazovale, da tožeča stranka tako kot drugi posamezniki, povezani z nekdanjim režimom M. Gadafija, prispeva k destabilizaciji razmer v Libiji. Poleg tega naj bi dejstvo, da so omanske oblasti ocenile, da naj bi prebivanje tožeče stranke v Omanu namesto v neposredni bližini Libije prispevalo k umiritvi napetosti v regiji, in da je bilo dovoljenje za prebivanje tožeče stranke v Omanu pogojeno s tem, da se ta zaveže, da se ne bo politično udejstvovala, dokazovalo, da še naprej ogroža mir, stabilnost ali varnost v Libiji.
99 Tako naj bi posodobljene informacije, ki jih je predložil odbor za sankcije, in razlogi, navedeni v izpodbijanih aktih, kot so bili dopolnjeni in pojasnjeni z informacijami, poslanimi tožeči stranki v dopisu z dne 4. maja 2015 (glej zgoraj točki 13), ki jih je bilo mogoče upoštevati pri sprejetju izpodbijanih aktov, dokazovali pregled, ki ga je Svet opravil za utemeljitev ohranitve imena tožeče stranke na spornih seznamih.
100 Tretjič in zadnjič, niti verbalna nota omanskih oblasti niti sporočilo libijskih oblasti, na kateri se sklicuje tožeča stranka, naj ne bi pomenili zadostnega elementa, da Svet imena tožeče stranke ne bi ohranil na spornih seznamih.
101 Spomniti je treba, da v skladu s sodno prakso učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, med drugim zahteva, da se sodišče Unije prepriča, da sklep, s katerim so bili omejevalni ukrepi sprejeti ali ohranjeni in ki je za zadevno osebo ali subjekt posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To pomeni, da je treba preveriti dejstva, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri navedeni sklep temelji, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, ampak se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da sam po sebi zadostuje za utemeljitev tega sklepa – utemeljeni (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 119).
102 Sodišče Unije mora opraviti navedeni preizkus tako, da pristojni organ Unije po potrebi pozove k predložitvi informacij ali dokazov, ki so upoštevni pri takem preizkusu, ne glede na to, ali so zaupni (glej sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 120 in navedena sodna praksa). Navedeni pristojni organ Unije je tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, ne pa da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov. Za to morajo biti razlogi, navedeni zoper zadevno osebo, utemeljeni z informacijami ali predloženimi dokazi (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 121 in 122).
103 Ob upoštevanju teh načel je treba ugotoviti, ali ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih temelji na dovolj trdni dejanski podlagi.
104 V obravnavanem primeru je treba najprej navesti, da trditve tožeče stranke, s katerimi izpodbija očitek, da je potovala v nasprotju s prepovedjo, ki sta jo uvedla Varnostni svet in odbor za sankcije, niso upoštevne. Svet se namreč pri sprejetju izpodbijanih aktov ni več oprl na informacije iz svojega dopisa z dne 18. decembra 2014 (glej zgoraj točko 11) in ta razlog za uvrstitev na seznam ni več naveden med tistimi, ki so na spornih seznamih.
105 Dalje, ugotoviti je treba, da v izpodbijanih aktih niso navedeni nobeni drugi razlogi za ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih marca 2017 in marca 2020 kot tisti, navedeni za vpis njenega imena na sezname, priložene k aktoma iz leta 2011, ter za uporabo odstavkov 15 in 17 Resolucije 1970 (2011). Glede sklicevanja na obvestilo Interpola, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 96, je Svet na obravnavi navedel in potrdil, da se ni oprl na informacije o preiskavi, na katero se je nanašalo to obvestilo.
106 Res je, da se razlogi, ki jih je Svet navedel za vpis imena tožeče stranke na sporna seznama, in sicer dejstvo, da je „hčerka Moamerja Gadafija“ in da je „tesno povezana z režimom“ zadnjenavedenega, niso pravočasno izpodbijali pred sodiščem Unije.
107 Vendar tudi če se je Svet lahko skliceval na dejstvo, da je bila tožeča stranka navedena med osebami, na katere se nanaša Resolucija 1970 (2011), in na obrazložitev iz navedene resolucije, iz sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 101 in 102, jasno izhaja, da nikakor ni razbremenjen obveznosti, da dokaže, da ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih temelji na dovolj trdni dejanski podlagi.
108 V zvezi s tem je treba opozoriti, da sta bila akta iz leta 2011 sprejeta „proti […] osebam in subjektom, ki so povezani s hudimi kršitvami človekovih pravic prebivalcev Libije, med drugim zato, ker so se v nasprotju z mednarodnim pravom udeleževali napadov na civilno prebivalstvo in objekte“, kot je navedeno v uvodni izjavi 3 Sklepa 2011/137. Sklep 2015/1333 in Uredba 2016/44 sta bila sprejeta, da bi se omejevalne ukrepe, uvedene z aktoma iz leta 2011, kot sta bila spremenjena in izvedena z več naknadnimi akti, konsolidiralo v nove pravne instrumente, „[z]aradi posebne nevarnosti, ki jo predstavljajo razmere v Libiji za mednarodni mir in varnost v regiji“ (glej uvodno izjavo 4 Uredbe 2016/44).
109 Vendar kljub pojasnilom Sveta, navedenim zgoraj v točki 97, iz navedbe „uvrščena na seznam v skladu z odstavkoma 15 in 17 Resolucije 1970 (prepoved potovanja, zamrznitev sredstev)“ ni mogoče razbrati posamičnih, specifičnih in konkretnih razlogov, iz katerih je bilo ime tožeče stranke 21. marca 2017 in 5. marca 2020 ohranjeno na spornih seznamih.
110 V zvezi s tem je treba poudariti, da se Svet zgolj sklicuje na informacije, ki so bile tožeči stranki posredovane v dopisu z dne 4. maja 2015 (glej zgoraj točko 13), zlasti na izjave, ki naj bi jih ta javno podala v letih 2011 in 2013, ne da bi bilo pojasnjeno, zakaj naj bi navedene informacije dokazovale tveganje, ki ga je tožeča stranka pomenila v letih 2017 in 2020 – to je ob sprejetju izpodbijanih aktov – za mednarodni mir in varnost v regiji.
111 V zvezi s tem je treba spomniti, da je Splošno sodišče v točkah 69 in 73 sodbe z dne 28. marca 2017, El-Qaddafi/Svet (T‑681/14, neobjavljena, EU:T:2017:227), navedlo, da informacij, ki so bile tožeči stranki posredovane v dopisu z dne 4. maja 2015 (glej zgoraj točko 13), ni med razlogi, na podlagi katerih sta bila sprejeta akta iz leta 2014, da se je Svet z njimi seznanil po datumu sprejetja navedenih aktov in da sporni razlogi očitno ne vsebujejo elementov, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko sklepala, tudi če bi jih poskušala razlagati široko, kakšna je bila njena posamična, specifična in konkretna vloga pri dogodkih v Libiji.
112 V obravnavani zadevi sicer ni mogoče uveljavljati pravnomočnosti sodbe z dne 28. marca 2017, El-Qaddafi/Svet (T‑681/14, neobjavljena, EU:T:2017:227), na katero se sklicuje tožeča stranka. Prvič, kot trdi Svet, sta bila namreč akta iz leta 2017 sprejeta pred razglasitvijo te sodbe, drugič, predmet in podlaga te tožbe nista enaka kot predmet in podlaga tožbe, na podlagi katere je bila izdana navedena sodba, in tretjič, načelo res iudicata se nanaša le na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno rešena v sodni odločbi (glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2018, National Iranian Tanker Company/Svet, C‑600/16 P, EU:C:2018:966, točka 43 in navedena sodna praksa). Razlogi, ki so podlaga za ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih, pa niso dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno rešena v sodbi z dne 28. marca 2017, El-Qaddafi/Svet (T‑681/14, neobjavljena, EU:T:2017:227), ki se nanaša na razglasitev ničnosti aktov iz leta 2014.
113 Vendar iz te ugotovitve ni mogoče sklepati, da Svetu zato ni bilo treba navesti razlogov, zaradi katerih naj bi bile informacije – s katerimi se je seznanil pred datumom sprejetja izpodbijanih aktov in kot so bile tožeči stranki posredovane v dopisu z dne 4. maja 2015 – v letih 2017 in 2020 še vedno aktualne za utemeljitev ohranitve njenega imena na spornih seznamih.
114 Domnevne javne izjave tožeče stranke, na katere se sklicuje v dopisu z dne 4. maja 2015, naj bi bile namreč podane leta 2011, takoj po razkritju poročil o smrti M. Gadafija in Mutassima Gadafija, in leta 2013. Tako je od takrat, ko so bile te izjave objavljene v medijih in se je z njimi seznanil Svet, preteklo več let, ne da bi Svet navedel kakršne koli razloge, zakaj naj bi vsebina navedenih izjav dokazovala, da je tožeča stranka še vedno pomenila grožnjo, sankcionirano v okviru ciljev Resolucije 1970 (2011), kljub spremembam, do katerih je medtem prišlo v zvezi z njenim posamičnim položajem.
115 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka od sprejetja aktov o uvrstitvi na seznam iz leta 2011 in naknadnih aktov o uvrstitvi na seznam, in sicer Sklepa 2015/1333 in Uredbe 2016/44, ni več prebivala v Libiji, spis pa ne omenja niti njenega sodelovanja v libijskem političnem življenju niti drugih izjav razen tistih, ki so ji bile pripisane v letih 2011 in 2013. Kljub tem spremembam, ki se nanašajo na posamični položaj tožeče stranke, Svet ni pojasnil, zakaj je ta v letih 2017 in 2020, torej ob sprejetju izpodbijanih aktov, pomenila grožnjo mednarodnemu miru in varnosti v regiji.
116 Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov so očitki tožeče stranke, ki se nanašajo na to, da izpodbijani akti nimajo dejanske podlage, ki bi upravičevala ohranitev njenega imena na spornih seznamih, utemeljeni.
117 Zato je treba drugemu delu tretjega tožbenega razloga ugoditi in posledično izpodbijane akte razglasiti za nične v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko, ne da bi bilo treba preučiti tožbo v delu, v katerem temelji na členu 265 PDEU, niti druge tožbene razloge in trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev svojega predloga za razglasitev ničnosti navedenih aktov.
Ohranitev učinkov Izvedbenega sklepa
118 V skladu s stališčem glede prilagoditvene vloge Svet podredno predlaga, naj Splošno sodišče v primeru razglasitve delne ničnosti Izvedbene uredbe 2020/371 zaradi pravne varnosti razglasi, da se učinki Sklepa 2020/374 ohranijo do začetka učinkovanja razglasitve delne ničnosti Izvedbene uredbe 2020/371.
119 Svet je na obravnavi navedel, da Izvedbeni sklep 2017/497 še vedno velja, ker ni bil nadomeščen z Izvedbenim sklepom 2020/374, saj so se z zadnjenavedenim zgolj posodobile informacije o potnih listih tožeče stranke in njeni nacionalni matični številki, kar ni vplivalo na razlog, iz katerega je bila tožeča stranka ohranjena na upoštevnem seznamu. Vendar je Svet, če bi Splošno sodišče menilo, da je Izvedbeni sklep 2020/374 nadomestil Izvedbeni sklep 2017/497, ohranil svoj podredni predlog (glej zgoraj točko 39, tretja alinea).
120 Ugotoviti je treba, da je imel Izvedbeni sklep 2017/497 za tožečo stranko učinke le do 6. marca 2020, to je do datuma objave Izvedbenega sklepa 2020/374, s katerim so bile posodobljene administrativne informacije o tožeči stranki, ne da bi se pri tem spremenili razlogi za njen vpis. Zato se lahko predlog za ohranitev učinkov, ki ga je Svet vložil podredno, nanaša le na ta drugi sklep.
121 Iz člena 60, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da pritožba nima odložilnega učinka. Vendar je v drugem odstavku člena 60 določeno, da z odstopanjem od člena 280 PDEU začnejo odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se uredba razglasi na nično, veljati šele z datumom poteka roka za vložitev pritožbe, če je bila v tem roku vložena pritožba, pa z datumom njene zavrnitve.
122 V obravnavanem primeru ima Izvedbena uredba 2020/371 naravo uredbe, saj določa, da je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah, kar ustreza učinkom uredbe, določenim v členu 288 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2016, Svet/Bank Saderat Iran, C‑200/13 P, EU:C:2016:284, točka 121).
123 Člen 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije se torej v obravnavanem primeru vsekakor uporablja (glej po analogiji sodbo z dne 21. aprila 2016, Svet/Bank Saderat Iran, C‑200/13 P, EU:C:2016:284, točka 122).
124 Glede časovnih učinkov razglasitve ničnosti Izvedbenega sklepa 2020/374 je treba spomniti, da lahko Splošno sodišče na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU, če meni, da je to potrebno, določi tiste učinke akta, razglašenega za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne.
125 V obravnavanem primeru bi lahko obstoj razlike med datumom učinka razglasitve ničnosti Izvedbene uredbe 2020/371 in datumom učinka razglasitve ničnosti Izvedbenega sklepa 2020/374 resno ogrozil pravno varnost, saj so s tema aktoma za tožečo stranko uvedeni enaki ukrepi (glej po analogiji sodbo z dne 21. februarja 2018, Klyuyev/Svet, T‑731/15, EU:T:2018:90, točka 263). Zato je treba učinke Sklepa 2020/374 glede tožeče stranke ohraniti do takrat, ko začne učinkovati razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe 2020/371.
Stroški
126 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Svet ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Izvedbeni sklep Sveta (SZVP) 2017/497 z dne 21. marca 2017 o izvajanju Sklepa (SZVP) 2015/1333 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in Izvedbeni sklep Sveta (SZVP) 2020/374 z dne 5. marca 2020 o izvajanju Sklepa (SZVP) 2015/1333 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji se razglasita za nična v delu, v katerem ohranjata ime Aishe Muammer Mohamed El-Qaddafi na seznamih iz Prilog I in III k Sklepu Sveta (SZVP) 2015/1333 z dne 31. julija 2015 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in razveljavitvi Sklepa 2011/137/SZVP.
2. Izvedbena uredba Sveta (EU) 2017/489 z dne 21. marca 2017 o izvajanju člena 21(5) Uredbe (EU) 2016/44 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in Izvedbena uredba Sveta (EU) 2020/371 z dne 5. marca 2020 o izvajanju člena 21(5) Uredbe (EU) 2016/44 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Libiji se razglasita za nični v delu, v katerem ohranjata ime Aishe Muammer Mohamed El-Qaddafi na seznamu iz Priloge II k Uredbi Sveta (EU) 2016/44 z dne 18. januarja 2016 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 204/2011.
3. Učinki člena 1 Izvedbenega sklepa 2020/374 se glede Aishe Muammer Mohamed El-Qaddafi ohranijo do poteka roka za pritožbo, določenega v členu 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ali – če je v tem roku vložena pritožba – do morebitne zavrnitve pritožbe.
4. Svetu Evropske unije se naloži plačilo stroškov.
Spielmann | Öberg | Spineanu-Matei |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. aprila 2021.
Podpisi