SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 17. maja 2017(1)
Zadeva C‑218/16
Aleksandra Kubicka
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Gorzowie Wielkopolskim (regionalno sodišče v Gorzówu Wielkopolskem, Poljska))
„Predhodno odločanje – Dedovanje in evropsko potrdilo o dedovanju – Področje uporabe Uredbe (EU) št. 650/2012 – Nepremičnina, ki leži v državi članici, ki ne pozna vindikacijskega volila – Zavrnitev priznanja stvarnopravnih učinkov takega volila“
I. Uvod
1. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju,(2) ki je začela veljati 16. avgusta 2012, se v skladu s členom 84, drugi odstavek, te uredbe uporablja – razen nekaterih splošnih določb – od 17. avgusta 2015.
2. Sodišče je prvič(3) vprašano po razlagi določb Uredbe št. 650/2012 in zlasti izjem, ki sta določeni v členu 1(2)(k) in (l) te uredbe, s katerima sta z njenega področja uporabe izključena „narava stvarnih pravic“ in „vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, vključno s pravnimi zahtevami za takšen vpis in učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register“.(4)
3. Moje razmišljanje se bo nanašalo na vidik, ki je zelo občutljiv, in sicer na razmejitev področja dednega prava in stvarnega prava, ki je bila predmet številnih pogajanj, kot je Evropska komisija poudarila v pisnem stališču(5) in kot poudarja tudi doktrina.(6)
4. Konkretno je treba v postopku v glavni stvari ugotoviti, ali so določbe, s katerimi so izključeni primeri uporabe prava kraja, kjer je zadevno premoženje, lahko podlaga za zavrnitev priznanja stvarnopravnih učinkov vindikacijskega volila, s katerim pravica na premoženju ob uvedbi dedovanja neposredno preide na volilojemnika, če se to volilo nanaša na lastninsko pravico na nepremičnini, ki leži v državi članici, ki ne pozna te oblike volila, temveč pozna samo damnacijsko volilo. Na podlagi tega razpolaganja je dedič dolžan prenesti pravico na premoženju na volilojemnika, kar temu daje pravico zahtevati izpolnitev volila.
5. Potem ko bom najprej pojasnil razloge, iz katerih je treba zavrniti ugovora nedopustnosti, bo postalo razumljivo, zakaj je utemeljeno sklepati:
– da se razprava ne nanaša na to, da lastninska pravica, ki bo prešla na volilojemnika, ne bi bila poznana v državi članici, v kateri se uveljavlja, temveč se nanaša na načine priznavanja prehoda te pravice zaradi njenega vpisa v zemljiško knjigo;
– da je treba izključitev zahtev glede tega vpisa razlagati ozko in
– da posledično v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi člena 23 Uredbe št. 650/2012 volilo glede stvarne pravice, ki jo država članica kraja, kjer leži nepremičnina, pozna, mora imeti učinke za volilojemnika neodvisno od kraja, kjer je treba to pravico vpisati v register, če je pravica na nepremičnini na volilojemnika prešla neposredno z učinkom dednega prava, določenega na podlagi člena 22 te uredbe.
6. Predlagal bom torej, naj se na postavljeno vprašanje odgovori nikalno.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
7. V uvodnih izjavah 7, 9, 15, 16, 18, 19, 37 in 67 Uredbe št. 650/2012 je navedeno:
„(7) Pravilno delovanje notranjega trga bi bilo treba omogočiti z odpravo ovir za prosto gibanje oseb, ki se danes srečujejo s težavami pri uveljavljanju svojih pravic pri dedovanju s čezmejnimi posledicami. V evropskem območju pravice morajo imeti državljani možnost vnaprej urediti svoje dedovanje. Učinkovito je treba zagotavljati pravice dedičev in volilojemnikov, drugih oseb, ki so blizu zapustniku, ter upnikov zapuščine.
[…]
(9) Področje uporabe te uredbe bi moralo zajemati vsa civilnopravna vprašanja glede dedovanja zapuščine po zapustniku, torej vse oblike prehoda premoženja, pravic in obveznosti zaradi smrti, ne glede na to, ali gre za prehod po volji zapustnika na podlagi razpolaganja za primer smrti ali za prehod z dedovanjem na podlagi zakona.
[…]
(15) Ta uredba bi morala omogočiti ustanovitev pravice na nepremičnini ali premičnini ali njen prehod z dedovanjem, kot je določeno v pravu, ki se uporablja za dedovanje. Vendar ne bi smela posegati v omejeno število (‚numerus clausus‘) stvarnih pravic, ki jih pozna nacionalno pravo nekaterih držav članic. Državi članici ne bi bilo treba priznati stvarne pravice na premoženju na njenem ozemlju, če njeno pravo takšne stvarne pravice ne pozna.
(16) Da pa bi lahko upravičenci uživali pravice, ki so nanje prešle z dedovanjem, v drugi državi članici, bi bilo treba v tej uredbi določiti, da se neznana stvarna pravica prilagodi najbolj enakovredni stvarni pravici po pravu te druge države. Pri takšni prilagoditvi bi bilo treba upoštevati namene in interese določene stvarne pravice ter z njo povezane učinke. Organi ali pristojne osebe v državi, katere pravo se je uporabilo za dedovanje, se lahko zaprosijo za dodatne informacije o naravi in učinkih stvarne pravice, če je to potrebno za določitev najbolj enakovredne nacionalne stvarne pravice. V ta namen bi bilo treba uporabiti obstoječe mreže za pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah in druga razpoložljiva sredstva za lažje razumevanje tujega prava.
[…]
(18) Zahteve za vpis pravice na nepremičnini ali premičnini v register bi bilo treba izključiti iz področja uporabe te uredbe. Zato bi moralo zakonske pogoje in način vpisa pravice ter organe, kot so zemljiške knjižne ali notarji, ki so pristojni, da preverijo, ali so izpolnjene vse zahteve in ali je predložena ali veljavna dokumentacija zadostna oziroma vsebuje vse potrebne informacije, določati pravo države članice, v kateri se vodi register (za nepremičnine, lex rei sitae). Organi lahko zlasti preverijo, ali je pravica zapustnika na zapuščini, ki je navedena v listini, predloženi za vpis, vpisana v register ali kako drugače izkazana v skladu s pravom države članice, v kateri se vodi register. Da ne bi prišlo do podvajanja listin, bi morali organi, pristojni za vpis, priznati listine, ki jih sestavijo pristojni organi v drugi državi članici in katerih obtok je predviden v tej uredbi. Zlasti evropsko potrdilo o dedovanju, ki se izda v skladu s to uredbo, bi moralo biti veljavna listina za vpis zapuščine v register države članice. To ne pomeni, da organi, pristojni za vpis, ne morejo zahtevati, naj oseba, ki zaprosi za vpis, zagotovi dodatne informacije ali predloži dodatne listine, ki se zahtevajo po pravu države članice, v kateri se vodi register, na primer informacije ali listne v zvezi s plačilom davka. Pristojni organ lahko osebi, ki zaprosi za vpis, svetuje glede pridobitve manjkajočih informacij ali listin.
(19) Iz področja uporabe te uredbe bi bilo treba izključiti tudi učinke vpisa pravice v register. Zato bi moralo pravo države članice, v kateri se vodi register, določati, ali ima vpis na primer deklaratorni ali konstitutivni učinek. Če je torej po pravu države članice, ki vodi register, pridobitev pravice na nepremičnini treba vpisati v register, da se zagotovi učinek erga omnes takega vpisa ali da se zaščitijo pravni posli, pravo te države določa, kdaj se takšna pravica pridobi.
[…]
(37) Da bi državljani ob upoštevanju načela pravne varnosti lahko uživali ugodnosti, ki jih ponuja notranji trg, bi jim moralo biti na podlagi te uredbe vnaprej jasno, katero pravo se bo uporabljalo za dedovanje po njih. Uvesti bi bilo treba harmonizirana kolizijska pravila, da bi se preprečilo nasprotujoče si izide. Glavno pravilo bi moralo zagotoviti, da je dedovanje urejeno s predvidljivim pravom, s katerim je tesno povezano. Zaradi pravne varnosti in da bi preprečili razdrobljenost zapuščine, bi moralo to pravo urejati celotno dedovanje, torej vse premoženje, ki sestavlja zapuščino, ne glede na to, za kakšno premoženje gre, in ne glede na to, ali se premoženje nahaja v drugi državi članici ali v tretji državi.
[…]
(67) Za hitro, nemoteno in učinkovito urejanje dedovanja s čezmejnimi posledicami v Evropski uniji bi moral [morali] imeti dediči, volilojemniki, izvršitelji oporoke ali upravitelji zapuščine možnost, da zlahka dokažejo svoj status in/ali uveljavlja [uveljavljajo] svoje pravice in pooblastila v drugi državi članici, na primer v državi članici, v kateri je zapuščina. V ta namen bi morala ta uredba določati uvedbo enotnega potrdila, tj. evropskega potrdila o dedovanju […], ki se izda za uporabo v drugi državi članici. To potrdilo zaradi upoštevanja načela subsidiarnosti ne bi smelo nadomestiti nacionalnih dokumentov, ki se lahko za enak namen izdajajo v državah članicah.“
8. Člen 1 te uredbe določa:
„1. Ta uredba se uporablja v zadevah dedovanja. Ne uporablja pa se v davčnih, carinskih ali upravnih zadevah.
2. Iz področja uporabe te uredbe so izključeni:
[…]
(k) naravo [narava] stvarnih pravic in
(l) vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, vključno s pravnimi zahtevami za takšen vpis in učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register.“
9. Člen 21(1) navedene uredbe, ki vsebuje splošno pravilo glede prava, ki se uporablja za dedovanje, določa:
„Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za celotno dedovanje, pravo države, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče.“
10. Člen 22 Uredbe št. 650/2012, naslovljen „Izbira prava“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Oseba lahko za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njej, izbere pravo države, katere državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti.
[…]
2. Izbira prava se izrecno navede v izjavi, ki ima obliko razpolaganja za primer smrti, ali pa jasno izhaja iz določil takšnega razpolaganja.“
11. Člen 23 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe prava, ki se uporablja“, v odstavkih 1 in 2(e) določa:
„1. Pravo, določeno v skladu s členom 21 ali členom 22, ureja celotno delovanje.
2. To pravo ureja zlasti:
[…]
(e) prehod premoženja, pravic in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino, na dediče in, če je ustrezno, volilojemnike, skupaj s pogoji in učinki sprejema dediščine ali volila ali odpovedi dediščini ali volilu“.
12. Člen 31 navedene uredbe, naslovljen „Prilagoditev stvarnih pravic“, določa:
„Če oseba uveljavlja stvarno pravico, do katere je upravičena po pravu, ki se uporablja za dedovanje, pravo države članice, v kateri to pravico uveljavlja, pa takšne stvarne pravice ne pozna, se ta stvarna pravica po potrebi in v možnem obsegu prilagodi najbolj enakovredni stvarni pravici po pravu te države, pri tem pa se upoštevajo nameni in interesi zadevne stvarne pravice ter z njo povezani učinki.“
13. Poglavje V Uredbe št. 650/2012 je namenjeno javnim listinam in sodnim poravnavam.
14. Člen 59 te uredbe, naslovljen „Sprejemljivost javnih listin“, v odstavku 1 določa, da ima „[j]avna listina, sestavljena v eni državi članici, […] v drugi državi članici enako dokazno moč kot v državi članici izvora ali najbolj primerljive učinke, če to ni v očitnem nasprotju z javnim redom zadevne države članice“.
15. V okviru poglavja VI navedene uredbe, ki je namenjeno evropskemu potrdilu o dedovanju, člen 62, naslovljen „Uvedba evropskega potrdila o dedovanju“, določa:
„1. Ta uredba uvaja evropsko potrdilo o dedovanju […], ki se izda za uporabo v drugi državi članici in ima učinke, ki so navedeni v členu 69.
2. Uporaba [evropskega] potrdila [o dedovanju] ni obvezna.
[…]“
16. Člen 63 Uredbe št. 650/2012, naslovljen „Namen [evropskega] potrdila [o dedovanju]“, v odstavkih 1 in 2(b) določa:
„1. [Evropsko p]otrdilo [o dedovanju] je namenjeno dedičem, volilojemnikom z neposrednimi pravicami v dedni zadevi in izvršiteljem oporoke ali upraviteljem zapuščine, ki morajo v drugi državi članici dokazati svoj status ali uveljavljati svoje pravice kot dediči ali volilojemniki in/ali pooblastila kot izvršitelji oporoke ali upravitelji zapuščine.
2. [Evropsko p]otrdilo [o dedovanju] se lahko uporablja zlasti, da se dokaže eno ali več od naslednjega:
[…]
(b) dodelitev določenega premoženja, ki je del zapuščine, dediču/dedičem oziroma volilojemniku/volilojemnikom, omenjenemu/omenjenim v [evropskem] potrdilu [o dedovanju]“.
17. Člen 68 te uredbe, ki je del istega poglavja in ima naslov „Vsebina [evropskega] potrdila [o dedovanju]“, določa:
„[Evropsko p]otrdilo [o dedovanju] vsebuje naslednje podatke, kolikor so potrebni za namen, za katerega se potrdilo izda:
[…]
(m) seznam pravic in/ali premoženja, ki pripadajo oziroma pripada posameznemu volilojemniku;
[…]“
18. Člen 69 navedene uredbe, naslovljen „Učinki [evropskega] potrdila [o dedovanju]“, v odstavkih 2 in 5 določa:
„2. Predpostavlja se, da [evropsko] potrdilo [o dedovanju] točno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente. Za osebo, ki [je v tem] potrdilu navedena kot dedič, volilojemnik, izvršitelj oporoke ali upravitelj zapuščine se predpostavlja, da ima status, naveden v potrdilu, in/ali pravice ali pooblastila, navedena v potrdilu, in da ni nobenih drugih pogojev in/ali omejitev v zvezi s temi pravicami ali pooblastili, razen tistih, ki so navedeni v [evropskem] potrdilu [o dedovanju].
[…]
5. [Evropsko p]otrdilo [o dedovanju] je veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice, brez poseganja v točki (k) in (l) člena 1(2).“
B. Poljsko pravo
1. Civilni zakonik
19. Člen 9811(1) Kodeks Cywilny (civilni zakonik, v nadaljevanju: civilni zakonik) določa:
„Zapustnik lahko v oporoki, ki je sestavljena v obliki notarske listine, določi, da določena oseba ob uvedbi dedovanja dobi predmet volila (vindikacijsko volilo).“
20. Člen 2(2) tega člena določa:
„Predmet navedenega vindikacijskega volila je med drugim lahko
[…]
2. lastniški delež na nepremičnini, ki predstavlja odsvojljivo premoženjsko pravico;
[…]“
21. Člen 968 civilnega zakonika se nanaša na damnacijsko volilo, pri katerem lahko zapustnik izbere katero koli dopustno obliko oporoke, vključno z lastnoročno oporoko.
2. Zakon o notariatu
22. V skladu s členom 81 Prawo o notariacie (zakon o notariatu, v nadaljevanju: zakon o notariatu) z dne 14. februarja 1991,(7) kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 13. decembra 2013,(8) je notar zavezan odkloniti sestavo protipravnih notarskih zapisov.
23. Člen 83(2) zakona o notariatu določa, da je odklonitev sestave notarskega zapisa predmet nadzora, če oseba, na katero se odklonitev nanaša, vloži pritožbo. To pritožbo najprej v okviru samonadzora preizkusi notar, ki lahko ugotovi utemeljenost pritožbe in sestavi zapis. Če notar pritožbi ne ugodi, jo preizkusi Sąd Okręgowy (regionalno sodišče), pristojno v kraju, v katerem ima notarska pisarna sedež. V skladu z nacionalno sodno prakso Sąd Okręgowy (regionalno sodišče, Poljska) pri tem odloča kot sodišče druge stopnje.
III. Dejansko stanje spora o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
24. Poljska državljanka Aleksandra Kubicka, mati dveh še mladoletnih otrok, rojenih v zakonski zvezi med njo in nemškim državljanom, ter njen mož sta solastnika vsak do polovice nepremičnine v Frankfurtu na Odri (Nemčija), v kateri prebiva družina.
25. Za sestavo svoje oporoke se je A. Kubicka obrnila na notarja, ki opravlja poklic v Słubicah (Poljska). Želela je, da ob uvedbi dedovanja njen lastniški delež na skupni nepremičnini pripade njenemu možu. Odločila se je za vindikacijsko volilo, kot ga določa poljsko dedno pravo v členu 9811 civilnega zakonika. Za preostalo premoženje je želela raje ohraniti zakoniti dedni red, na podlagi katerega njen mož in njena otroka dedujejo po enakih delih.
26. Notarski namestnik Marcin Margoński je ob sklicevanju na člen 81 zakona o notariatu odklonil sestavo oporočne listine, ki bi vsebovala vindikacijsko volilo.
27. V utemeljitev tega, da bi bilo tako volilo v nasprotju z nemško zakonodajo, doktrino in sodno prakso s področja stvarnih pravic in vodenja zemljiške knjige ter da mora te elemente upoštevati na podlagi členov 1(2)(k) in (l) in 31 Uredbe št. 650/2012, je notarski namestnik navedel, da:
– je v nemškem pravu v skladu členom 2174 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) dovoljeno samo damnacijsko volilo, ki ima obligacijskopravne učinke;
– se v skladu z ustaljeno nemško sodno prakso, nastalo pred začetkom veljavnosti te uredbe, stvarnopravni učinki tujih vindikacijskih volil, katerih predmet je nepremičnina, ki leži v Nemčiji, ne priznavajo, ker pravo, ki se uporablja za dedovanje, ne more določati pridobitve pravic na takem premoženju;
– je tako vpis volilojemnika v zemljiško knjigo mogoč le na podlagi notarskega zapisa, ki vsebuje pogodbo o prenosu lastninske pravice na nepremičnini med dediči in volilojemnikom zaradi izpolnitve volila, ali če takega zapisa ni, na podlagi sodne odločbe, s katero se nadomesti tak zapis, ter
– se od začetka veljavnosti navedene uredbe ta vindikacijska volila na podlagi člena 31 iste uredbe prilagodijo v damnacijska volila.
28. Notarski namestnik svojo analizo utemeljuje tudi s sklicevanjem na obrazložitev nemškega zakona za izvedbo Uredbe št. 650/2012, to je Internationales Erbrechtsverfahrensgesetz (zakon o postopkih dedovanja z mednarodnimi elementi) z dne 29. junija 2015,(9) ki vsebuje ta odlomek: „[n]emško pravo pa ne pozna vindikacijskega volila in mu ga v okviru [te] uredbe niti ni treba priznati (člen 1(2)(k) [iste] uredbe). Že od nekdaj se v nemškem pravu tako vindikacijsko volilo spremeni v obligacijskopravni zahtevek (tako imenovano damnacijsko volilo). Glede tega člen 31 [navedene] uredbe ne spremeni ničesar“.
29. A. Kubicka je ob zatrjevanju, da nobena od določb Uredbe št. 650/2012 ne utemeljuje nepriznanja stvarnopravnih učinkov vindikacijskega volila, določenega v dednem pravu, ki ga je izbrala, vložila pritožbo pri notarskem namestniku.
30. Ker je ta potrdil svojo odklonitev sestave notarskega zapisa, je A. Kubicka vložila tožbo pri predložitvenem sodišču.
31. To je menilo, da mora presoditi, koliko je mogoče učinke, ki izhajajo iz prava, ki se uporablja za dedovanje, omejiti s pravom kraja, kjer je zadevno premoženje.
32. V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Gorzowie Wielkopolskim (regionalno sodišče v Gorzówu Wielkopolskem, Poljska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 1(2)(k), člen 1(2)(l) ali člen 31 Uredbe [št. 650/2012] razlagati tako, da dopuščajo zavrnitev priznanja stvarnopravnih učinkov vindikacijskega volila (legatum per vindicationem), ki ga določa dedna zakonodaja, če se to volilo nanaša na lastninsko pravico na nepremičnini, ki leži v državi članici, katere pravo ne pozna instituta volila z neposrednim stvarnopravnim učinkom?“
IV. Analiza
A. Dopustnost vprašanja za predhodno odločanje
33. Nemška in madžarska vlada sta v pisnih stališčih navedli, da vprašanje za predhodno odločanje ni dopustno, ker je hipotetično.
34. Uvodoma je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso „postopek iz člena 267 PDEU instrument za sodelovanje med Sodiščem in nacionalnimi sodišči. Iz tega izhaja, da so izključno nacionalna sodišča, ki odločajo o sporu in morajo prevzeti odgovornost za izrečeno sodno odločbo, tista, ki glede na posebnosti zadeve presodijo o potrebi po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdala svojo sodbo, in o upoštevnosti vprašanj, ki jih postavijo Sodišču. Če se torej postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, mora Sodišče načeloma odločiti. Vendar je sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, mogoče zavrniti, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja“.(10)
35. Madžarska vlada je Sodišču predlagala, naj ne odgovori na vprašanje za predhodno odločanje, ker se to nanaša na zavrnitev priznanja učinka volila na stvarne pravice, čeprav nemški organ, pristojen za vodenje zemljiške knjige, tega priznanja še ni zavrnil, saj smrt zapustnice še ni nastopila. Ta vlada meni, da se s tem vprašanjem le prosi za razlago poljskih in nemških nacionalnih določb v zvezi z volilom, da bi se ugotovilo razmerje med njimi.
36. Ob sklicevanju na uvodno izjavo 7 Uredbe št. 650/2012 opozarjam, da je namen ta uredbe omogočiti evropskim državljanom, da uredijo svoje dedovanje, ter učinkovito zagotavljati pravice dedičev in volilojemnikov. Zato so dopustna vprašanja, ki se nanašajo na položaje, v katerih se zapustnik srečuje z omejitvami svobode oporočnega razpolaganja. Prav tako si zaradi pravne varnosti ni mogoče predstavljati, da bi bilo, ko se v fazi sestave listine pojavijo težave pri razlagi, vprašanje mogoče obravnavati šele ob uvedbi dedovanja.
37. Po mnenju nemške vlade predložitveno sodišče meni, da mora preveriti protipravnost listine, za katero se je odločila tožeča stranka, glede na člen 81 zakona o notariatu, ne da bi pojasnilo, v čem naj bi ta protipravnost na podlagi poljskega prava izhajala iz nepriznavanja vindikacijskega volila v nemškem pravu.
38. Vendar poudarjam, kot je bilo opozorjeno tudi na obravnavi, da je treba obveznost notarja, da odkloni sestavo listine, ki bi bila v nasprotju s pravnimi zahtevami, razumeti široko. Ta obveznost za izvajalca javne službe nujno vključuje dolžnost svetovanja in dolžnost preverjanja učinkovitosti listine glede na cilj, ki ga uresničuje zadevna oseba.
39. In v sporu o glavni stvari, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, gre za voljo zapustnice urediti neposredni prehod premoženja, ne da bi bilo treba po njeni smrti izpolnjevati druge formalnosti.
40. Upoštevnost analize nemškega pozitivnega prava, ki jo je izvedlo predložitveno sodišče in v skladu s katero vindikacijsko volilo glede pravic na nepremičnini, ki leži v Nemčiji, ne bi moglo imeti učinka, je bila potrjena.(11)
41. Ker se pred predložitvenim sodiščem izpodbija notarjeva odklonitev sestave take listine, kot je določena s pravom, ki ga je izbrala zapustnica, vendar se ne priznava s pravom kraja, kjer leži nepremičnina, je treba šteti, da predlog za razlago ni hipotetičen.
42. Zato je vprašanje za predhodno odločanje po mojem mnenju dopustno.
B. Vsebinska presoja
43. Spor o glavni stvari se nanaša na prehod lastninske pravice A. Kubicke, poljske državljanke, na nepremičnini, ki leži v Nemčiji, po njeni smrti, in sicer na podlagi volila.
44. To razpolaganje za primer smrti v skladu s členoma 1 in 3(1)(a) Uredbe št. 650/2012 spada na področje uporabe te uredbe.
45. Za načine tega prehoda se mora načeloma uporabljati dedno pravo, ki ga je izbrala A. Kubicka. Na podlagi člena 22 te uredbe lahko namreč A. Kubicka za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njej, izbere pravo države svojega državljanstva v času izbire. In člen 23(2)(e) navedene uredbe določa, da to pravo ureja zlasti prehod pravic, ki sestavljajo zapuščino, na volilojemnike. To analizo potrjuje uvodna izjava 42 iste uredbe, v kateri je navedeno, da bi „[p]ravo, določeno kot pravo, ki se uporablja za dedovanje, […] moralo urejati dedovanje od začetka postopka do prehoda lastništva premoženja, ki sestavlja zapuščino, na upravičence, kot jih določa zakon […]“.
46. S tem volilom želi A. Kubicka volilojemniku nakloniti svoj delež lastninske pravice na premoženju oziroma stvarne pravice, ki jo poznata oba zadevna pravna sistema in ki je v skladu s tisto, ki jo trenutno uveljavlja.
47. Izbira vindikacijskega volila, ne pa damnacijskega, torej ne spremeni vsebine pravice, ki bo uveljavljana na premoženju. S to izbiro se zgolj določa neposredni prehod stvarne pravice – namesto posrednega prehoda – z ustvarjanjem osebne pravice v korist volilojemnika.
48. Izključitev, določena v členu 1(2)(k) Uredbe št. 650/2012, pa se v nasprotju z zatrjevanjem nemške vlade ne nanaša na to razliko v načinu prehoda. Samo določitev narave in števila stvarnih pravic mora namreč ostati v pristojnosti prava kraja, kjer leži nepremičnina, kot je zelo jasno navedeno v uvodni izjavi 15 te uredbe.
49. Zato je mogoče sklicevanje na člen 1(2)(k) navedene uredbe zaradi njenega področja uporabe izključiti iz razprave.
50. Posledično enako velja za člen 31 Uredbe št. 650/2012, ki se glede na njegovo besedilo uporablja le v primerih, ko „oseba uveljavlja stvarno pravico, do katere je upravičena po pravu, ki se uporablja za dedovanje, pravo države članice, v kateri to pravico uveljavlja, pa takšne stvarne pravice ne pozna“.
51. Vprašati se je torej treba še o tej zadnji točki, ki jo je nemška vlada predstavila kot odločilno:(12) ali lahko izključitev v členu 1(2)(l) te uredbe omeji učinke prava, ki se uporablja za dedovanje, na prehod premoženja, kot so opredeljeni v členu 23(2)(e) navedene uredbe?
52. Drugače povedano, če na podlagi dednega prava, ki ga je izbral zapustnik, dedič postane lastnik nepremičnine in je treba pravico vpisati v zemljiško knjigo druge države članice, ali se lahko ta zoper dediča sklicuje na pravo kraja, kjer leži nepremičnina, ki določa drugačne vsebinske pogoje, da opravi ta vpis, s katerim se ustvarja pravica?
53. Elemente odgovora je mogoče izpeljati iz analize določb člena 1(2)(l) Uredbe št. 650/2012 in ciljev, ki jim ta sledi.
54. Naj najprej za potrebe razprave v tej fazi še enkrat spomnim, da je v skladu s členom 1(2)(l) navedene uredbe z njenega področja uporabe izključen „vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, vključno s pravnimi zahtevami za takšen vpis in učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register“.
55. V uvodni izjavi 18 Uredbe št. 650/2012 je natančneje opredeljen njegov obseg, ki ga je treba v zvezi z izključitvijo razumeti ozko: „zakonske pogoje in način vpisa pravice ter organe, kot so zemljiške knjižne ali notarji, ki so pristojni, da preverijo, ali so izpolnjene vse zahteve in ali je predložena ali veljavna dokumentacija zadostna oziroma vsebuje vse potrebne informacije, [bi moralo] določati pravo države članice, v kateri se vodi register (za nepremičnine, lex rei sitae). […] Zlasti evropsko potrdilo o dedovanju, ki se izda v skladu s to uredbo, bi moral [moralo] biti veljavna listina za vpis zapuščine v register države članice. […] Pristojni organ lahko osebi, ki zaprosi za vpis, svetuje glede pridobitve manjkajočih informacij ali listin“.
56. Kot omenjata zlasti španska vlada in Komisija,(13) je namen pravnih zahtev, na katere se sklicuje ta določba in ki zadevajo med drugim rok za vpis in formalne pogoje, zagotoviti varnost, ki je del vsake oblike vpisa prehoda pravic. Ravno za lažjo izpolnitev teh zahtev, ki se ne nanašajo na vsebinske pogoje prehoda stvarne pravice, in za lažji obtok listin pa je bilo uvedeno evropsko potrdilo o dedovanju.(14)
57. V tej fazi analize bi se že lahko sklepalo, da določb člena 1(2)(l) navedene uredbe ni mogoče razlagati tako, da lahko utemeljujejo zavrnitev priznanja učinkov volila, za katero se uporablja izbrano dedno pravo.
58. Vendar ali bi si bilo mogoče, kot trdi nemška vlada, nasprotno rešitev zamisliti upoštevajoč besedilo zadnjega dela stavka v tem členu, in sicer „in učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register“?
59. Uvodna izjava 19 te uredbe je zelo jasna glede pomena teh besed. V njej je izrecno obravnavano vprašanje, ali ima vpis deklaratorni ali konstitutivni učinek, kar zadeva pravice. Poleg tega je čas pridobitve omenjen kot primer, ki je izključen s področja prava, ki se uporablja za dedovanje.
60. Nikakor ne more iti za to, da bi se iz zahteve glede vpisa ustvarjal pogoj za pridobitev stvarne pravice. Ta pridržek je treba namreč nujno povezati z načelom enotnosti prava, ki se uporablja za dedovanje, kot je to načelo določeno v členu 23(2)(e) Uredbe št. 650/2012, v skladu s katerim pravo, ki se uporablja za dedovanje, ureja „prehod premoženja, pravic in obveznosti […] na dediče in […] volilojemnike“. Z drugačno razlago bi se močno zmanjšal obseg tega načela, medtem ko je treba upoštevati cilj, ki mu sledi zakonodajalec Unije.
61. V zvezi s tem je treba spomniti, da ta uredba spada v okvir splošnejše zamisli o ohranjanju in razvijanju območja svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb.(15)
62. Navedena uredba je odgovor na potrebo po zagotovitvi združljivosti predpisov, ki se uporabljajo glede kolizije zakonov in glede pristojnosti, to je predpisov, ki so še posebej strogi v dednih zadevah zaradi raznovrstnosti vprašanj, ki jih je treba rešiti in ki so zaradi te raznovrstnosti zapletena (določitev upravičencev, njihovih pravic, včasih glede na zadevno premoženje, glede na načine upravljanja ali likvidacije zapuščine itd.).
63. Tako je glavni konkretni cilj Uredbe št. 650/2012 tisti, ki je izražen v njeni uvodni izjavi 7. V tej je pojasnjeno, da morajo „[v] evropskem območju pravice […] imeti državljani možnost vnaprej urediti svoje dedovanje. Učinkovito je treba zagotavljati pravice dedičev in volilojemnikov […]“.
64. Sredstva, uporabljena v ta namen, so opisana med drugim v uvodni izjavi 8 te uredbe, v skladu s katero „bi bilo treba v tej uredbi združiti določbe o […] priznavanju […] javnih listin in […] o uvedbi evropskega potrdila o dedovanju“, ter v uvodni izjavi 37 navedene uredbe, ki se nanaša na usklajevanje kolizijskih pravil „ne glede na to, za kakšno premoženje gre, in ne glede na to, ali se premoženje nahaja v drugi državi članici ali v tretji državi“.
65. Poudariti je treba tudi, da je bila ta želja po poenostavitvi izražena v pripravi evropskega potrdila o dedovanju. To potrdilo omogoča med drugim dedičem ali volilojemnikom, da dokažejo svoj status in svoje pravice v drugi državi članici ter, natančneje, dodelitev določenega premoženja volilojemniku, omenjenemu v tem potrdilu.(16)
66. Tako je na podlagi člena 69(5) navedene uredbe zadevno potrdilo veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice.
67. Nič bolj se ni mogoče opirati na to, da se ta določba nanaša tudi na primer izključitve, določen v členu 1(2)(l) Uredbe št. 650/2012. Njegov obseg je treba iz razlogov, ki sem jih predstavil že v točki 55 teh sklepnih predlogov in so izpeljani iz uvodne izjave 18 te uredbe, omejiti na posebne pogoje postopka vpisa v registre.(17) Iz te uvodne izjave izhaja, da je v praksi mogoče kot dopolnitev evropskega potrdila o dedovanju zahtevati druge listine ali informacije, kadar na primer to potrdilo ne vsebuje dovolj natančnih podatkov za opredelitev premoženja, na katerem je treba vpisati prehod lastništva.
68. V smislu teh analiz so bili glede na podatke, ki jih je zagotovila Komisija,(18) v okviru pogajanj pred sprejetjem navedene uredbe zavrnjeni ali spremenjeni predlogi nemške vlade za to, da bi se za določitev pogojev, pod katerimi se prenese lastninska pravica, še naprej uporabljalo pravo vpisovanja v registre, veljavno v državi članici, kjer je premoženje, ki se prenaša.
69. Poleg tega je Komisija navedla, da je Kraljevina Nizozemska, katere dedno pravo prav tako ne pozna vindikacijskega volila, ob prenosu Uredbe št. 650/2012 prilagodila svoje določbe glede vpisovanja, tako da je vindikacijskemu volilojemniku omogočila vpis njegove lastninske pravice na podlagi evropskega potrdila o dedovanju, v katerem je ugotovljeno, da je volilojemnik pridobil nepremičnino z volilom.(19)
70. S to rešitvijo se izbiri dednega prava zagotavlja ves učinek.
71. Bistvenega pomena je tudi pri delitvi zapuščine, ker se lahko težave pojavljajo v enakem obsegu.
72. Poleg tega jo je treba presojati v povezavi z mehanizmom prilagoditve iz člena 31 te uredbe, kadar pridobljene pravice v pravu, ki se uporablja v kraju njihovega vpisa, niso znane, kar kaže na nemožnost izključevanja pravic in na močno voljo zakonodajalca Unije, da izbiri dednega prava zagotovi polni učinek.
73. Zato glede na vse te elemente menim, da je treba v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, člen 1(2)(k) in (l) ali člen 31 navedene uredbe razlagati tako, da ne omogočata zavrnitve priznanja stvarnopravnih učinkov vindikacijskega volila (legatum per vindicationem), določenega v pravu, ki se uporablja za dedovanje, če se to volilo nanaša na lastninsko pravico na nepremičnini, ki leži v državi članici, katere pravo ne pozna instituta volila z neposrednim stvarnopravnim učinkom.
V. Predlog
74. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Sąd Okręgowy w Gorzowie Wielkopolskim (regionalno sodišče v Gorzówu Wielkopolskem, Poljska), odgovori:
V položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je treba člen 1(2)(k), člen 1(2)(l) ali člen 31 Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju razlagati tako, da ne omogočajo zavrnitve priznanja stvarnopravnih učinkov vindikacijskega volila (legatum per vindicationem), določenega v pravu, ki se uporablja za dedovanje, če se to volilo nanaša na lastninsko pravico na nepremičnini, ki leži v državi članici, katere pravo ne pozna instituta volila z neposrednim stvarnopravnim učinkom.